ALPSKA PERLA.

Jutro je bilo sicer soparno, a v naši kotlini megleno in oblačno. Plan, da zgodaj vstanem in se odpravim kam daleč s kolesom, je splaval po vodi že ob pol osmih, ko sem se zbudil. Po ustaljenem procesu me ni prav nič vleklo ven, čemur se je pridružila še lenoba. Pa sem, namesto da bi se odpravil, raje dokončal nekaj dela za računalnikom. Saj, konec koncev sem ugotovil, da sem v tem mesecu že daleč s kilometri in da dan pavze pravzaprav ne bo škodil. Kasneje sem mnenje spremenil, da si bom vseeno privoščil nekaj krajšega, dodatno spodbudo pa je dala spletna kamera na Počivalu. In ko je še v Cerknem posijalo sonce, nisem več videl razloga ostati doma.

Alpska perla je bila edina opcija, glede na to, da sta bili dve drugi poti zaprti zaradi Franje. Kar je v bistvu super. Vzpon mi bo prav prišel, da preverim svoje kondicijske sposobnosti, saj se kmalu začne dopust, katerega bom preživel na kolesu. Ne na način, kot sem ga v zadnjih dveh letih, a vseeno na kolesu. Obenem je vzpon do bisera ravno dovolj kratek, da ga opraviš po službi, a vseeno dovolj dolg, da si v določenih momentih rečeš ”kaj mi je tega treba bilo”. In ni tako zelo nedolžno, dobrega jurčka višinske razlike v slabih štirinajstih kilometrih.

Seveda bi lahko med vzponom zavil kam drugam, recimo na Tuškov grič in skozi Davčo ali proti Škofji Loki, še malo višje pa na Blegoš, pa nisem. Ker sem hotel točno to. Za nameček je aplikacija kazala možnost neviht in ko sem se vzpenjal od Počivala naprej, je nebo že kazalo svojih petdeset odtenkov sive. Vmes je nekajkrat zašumelo po grmovju in v strahu pred medvedom sem bil pripravljen pohoditi pedala na polno. Na mojo srečo ni bilo treba. No, tudi na medvedovo srečo, kajti na meni je več masti, kot uporabnega mesa. Za boljše počutje (ne nujno, da je to mnenje obeh) se mi je na dva metra približala srna. Je pa tudi zbežala, ko me je videla, kar me ne preseneča – zaradi kozje brade in Cankarjevih blond brk zbeži marsikatera, pa ne mislim zgolj na srne v tem primeru.

Nevihte ni bilo in domov se mi tudi ni mudilo, volje do kolesarjenja še kam naprej pa tudi nisem imel. Že sem imel izdelan skoraj popoln plan – tu spijem radler, ob povratku v mesto se ustavim na pivu, popoldne pa preživim ležerno na kavču. Seveda se ni izšlo, z izjemo radlerja. Več kot primerno ohlajen je pasal kot makovi cvetovi v žitnem polju. Kar slonel bi tam na tistem šanku in užival v razgledih, bilo je namreč prijetno toplo, nikakor pa ne vroče, kot nižje. Pa sem se v strahu pred dežjem vseeno odpravil v dolino. Seveda ni odveč omeniti razgledov – običajno je to največja nagrada po vzponu.

Slika sicer ni od tega dne, važno da se vidi perlo.
Radler je sedel, njegova cena ne.
Razgled na eno stran…
…in razgled na drugo stran.
Blegoš.

Makadamskega spusta ne obožujem preveč. Vem, kako hitro zdrsne in žal je situacija taka, da si več od nekaj nedolžnih prask ne morem privoščiti. Priznam, da v kolikor bi pristal na bolniški zaradi kakega zloma, bi se mi hitro zmešalo. Sicer je odvisno, kaj bi imel zlomljeno, a želje po tem nikakor nimam, ne glede na to, za katerega od udov bi šlo. Zato je bilo malo lažje, ko sem zapeljal na asfalt in se je povečala hitrost. In za kar sem prej rabil uro in pol, je sedaj v obratni smeri vzelo dobrih deset minut. Za konec sem šel še potešit željo po igrah na srečo, poklepetal s simpatično petrolejko (ali kakor se pač reče ženski, ki dela na Petrolu) in se odpravil domov.

Začuda danes Strava ni risala ravnih črt, zato pa je presenetila drugje. Ona je kar narisala, kot da sem ob povratku v mesto zavil domov, čeprav sem naredil še majhen krog in pot do pumpe. Ni kaj, na tehnologijo se res ne moreš zanesti. Za lažjo predstavo, o kakšnem klancu sem prej govoril, dodajam sliko. Sicer pa švoh 36 kilometrov in 160 minut.

Mi pa adrenalin, ki ga poseduje moje telo, tudi v popoldanskih urah ni dal miru in sem po poznem kosilu zopet nadel kolesarske cunje in se odpravil na še eno, malenkost daljšo ravninsko turo. Kot poskus, koliko časa potrebujem, ker v tem tednu  ne bo ravno časa na pretek, poleg tega bom najmanj en dan pavziral. In ko je zvečer nastajal tale zapis, je Johanova družba dobro dela.

Eden odgovor na “ALPSKA PERLA.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.