M#2: O OBČUTKU MANJVREDNOSTI.

06.01.18

Dragi.

Glede na to, da sem bolna, imam čas prav za vse neumnosti. Pravzaprav imam čas za neumnosti vedno, saj sem vendarle brezposelna in brez študija. Na to me opomne mama vedno, ko mi v sobo prinese čaj in mi da tisti občutek manjvrednosti. Ji pravim, da naj gleda na to pozitivno, saj če bi imela v tem trenutku službo, bi me morala peljati k zdravniku, ki se ga na smrt bojim. Potem bi spet jamrala, da me mora stalno nekam voziti. To zna najboljše. Še takrat, ko sem se odločila za trgovski poklic, ji ni bilo prav. »Kaj boš v trgovini počela, saj si nerodna in matematika ti ne gre, pa tam moraš delat z ljudmi, kar je slabše, kot delati z živalmi«, je rekla. Ja, mama, vem, z enim človekom živim, čeprav bi morala z dvema, ampak je eden odšel, ker je bil naveličan tvojega jamranja, najbrž. Saj ne vem zakaj je odšel. In da ne povem, kakšne stvari je govorila, ko sem se odločila narediti vozniški izpit.

Malo pozitive, prosim. Če bi bila zaposlena, bi sedaj imela verjetno tečno šefico, ki bi mi ob vsaki priliki povedala, da me plačuje za delat in ne za biti na bolniški. V tem primeru je boljše, da sem brez službe. Denarja sicer je nekaj, ni pa luksuz. Mitja, eden iz družbe, je večkrat rekel, da ko bo velik, bi se rad kopal v denarju. Sem mu naravnost povedala, da je bedak. Ne moreš se kopat v denarju. Kopaš se lahko v morju, jezeru, v denarju pač ne. Tudi plavat ne moreš v njemu. On bi se pa kopal v njemu. Lahko ležiš v banji in si pokrit z bankovci in kovanci, samo ne moreš rečt, da se kopaš v denarju, če prideš ven ravno toliko umazan, kot si šel noter, obenem pa še suh.

V četrtek sem šla mimo zavoda in pogledala par oglasov za zaposlitev. Odločila sem se, da bo to moje leto in da bom dosegla svoje želje. Zapisala sem par naslovov, da jim pošljem svoj življenjepis in mogoče bom dobila službo in z njo tudi denar. Včeraj sem že poslala nekaj prošenj in bo verjetno trajalo nekaj dni, preden dobim kakšen odgovor. In verjetno sem se prav na poti iz pošte prehladila in dobila vročino, ker sem morala peš. Mama me namreč ni hotela peljat, ker zanjo je to zapravljanje denarja in zakaj bi trošila bencin za me peljat, če lahko grem tista dva kilometra peš. Danes ji spet ni prav, ker mi mora kuhati čaj.

Kolikor mi ne daje ona občutka manjvrednosti, mi ga je dal prej radio. Tisto, s čimer je obremenjena tudi moja mama, ona mora vsak dan poslušati, kaj vse se je zgodilo na ta in ta dan v preteklosti. Reklo je, da je na današnji dan ne vem katerega leta, ampak mislim da malo pred mojim rojstvom, Primož Peterka postal prvi Slovenec, ki je zmagal v nečem in postal nekaj. In to mi je prišla povedat v sobo, ko mi je prinesla čaj. Butasto se mi je zdelo že ko sem slišala po radiu, še bolj pa, ko mi je povedala. Kot da bi mi hotela nekako indirektno povedat, da iz mene nikoli ne bo nič. Dragi neimenovani, povej mi, a naj začnem zdaj skakati kot Primož, da bo mami vesela? Bo vesela? Recimo, jo bo veselilo voziti me na treninge, ker avta še nimam? Močno dvomim. Saj vem, ona hoče zame vse najboljše in mi na nek način pomagati, da se najdem, ampak meni se zdi, da sem se že našla. Pravzaprav ne vem, če sem se. Ni še tako dolgo, kar sem v enem podkastu poslušala, da se mora človek celo življenje iskati. Sem razmišljala, če se celo življenje iščeš, potem se nikoli ne najdeš. Ampak sem razmišljala tudi v drugo smer, ker pač rada vidim stvari z različnimi pogledi in če se enkrat recimo najdeš, potem je verjetno konec. Potem najbrž ne siliš naprej. Kot ko kupuješ posteljnino. Brskaš, gledaš, premetavaš, dobiš tisto, ki ti je najbolj všeč. Potem si za kako leto ali dve brez problemov. Ker zakaj bi, ko najdeš dobro posteljnino, brskal naprej še za boljšo. Prav rada bi kdaj osebno s kom poklepetala o takih stvareh, a v moji družbi so bolj kot ne osebe prvih besed. Kar rečejo, tako je. Ne razmišljajo. In moje mnenje je, da jih bo to nekoč drago stalo, ampak to je le moje mnenje in ga ne vsiljujem. Se bodo že nekoč primorani učiti iz svojih napak.

Še nekaj dni bom počivala, toliko da se pozdravim, potem se bom pa pozanimala, kako je z nakupom avta. Mami nočem niti omenjati. Ko sem ji povedala, da bom delala izpit za avto, pa je bilo takoj »zakaj pa rabiš izpit za avto, veš da so norci na cestah, saj niti prakse nimaš, da bi vozila«. Ja, mami. Izpit hočem, ker se mi ne da poslušati njenega negodovanja, da me mora stalno nekam vozit. Da nimam prakse vozit, se mi zdi pa logično, zato te pa tam naučijo ljudje, ki so tam plačani. Kdo drug me pa bi? Mami? Če bi me ona učila, to bi bil šele osebnostni poraz. Saj ne, da jo imam za glupo, ampak ona včasih ne ve, kaj bi pritiskala. Verjetno je edina ženska na svetu, ki si želi tri noge samo zato, da bi lahko pritiskala vse tri stopalke naenkrat. In potem sem naredila izpit s prihranki, nekaj pa je dodala še babi. Mogoče še nisem omenila, da sem iz čudne familije, mami mi namreč takrat niti čestitala ni, ati je bil vesel, dedi je (domnevam, da sarkazemistično) rekel, da si bo kupil nov avto, starega pa dal meni, kar bi bilo idealno. Bi ga poklicala in vprašala, kako je kaj na tem področju, pa se bojim, da je na to že pozabil. Za svoja leta je še čil in zdrav, a ko mu kaj ne sede, preprosto zaigra demenco in verjetno bi jo tudi sedaj. Bom pa razmislila tudi o temu. Da mu rečem za avto, ne o demenci. Čeprav, ko razmišljam o temu, avta verjetno ne kupiš kar tako, kot recimo hlače. Ne greš kar v trgovino, gledaš pet minut in potem vzameš. Ali kot kruh, ko vzameš, kar pač je, saj je le za en dan. In mogoče se je dedi le sprijaznil, da sem jaz, njegova edina vnukinja, naredila izpit za avto in se je dal v preračunavanje, kaj bi se mu ta trenutek zdelo pametno izbrati. In je v resnici njegov avto že skoraj moj.

Dragi brezimenski, to je za danes vse. Grem nazaj počivat in pit čaj, pa jest tablete. Mogoče, če se bom boljše počutila, še jutri kaj napišem, če ne, pa takrat, ko se mi bo kaj zanimivega zgodilo. Recimo, ko bom dobila službo ali avto. Ali fanta. Ali kakšno novo prijateljico.

M#1: O MENI.

1.1.18

Dragi.

Odločila sem se, da te bom začela pisati. Ne vem še, ali si dnevnik ali nisi, zato te nisem poimenovala. Ne morem te imenovati, ker ne vem, kako pogosto se bom zatekala k tebi in bilo bi neumno, da te imenujem dnevnik, če te ne bom pisala vsak dan.

Moje življenje je čudno. Predvidevam, da se mi bo nekega dne nekaj zgodilo. Recimo, da bom umrla. Takrat te bo nekdo prijel v roke in začel prebirati te vrstice. Moje bedno življenje, ki se mi zdi bedno približno polovico časa, drugo polovico pa je nekako znosno, če ne celo zanimivo, se bo zdelo bedno še enemu človeku več. Mogoče te bo shranil. Mogoče bo hotel zaslužiti na moj račun in te izdal kot knjigo, ob tem pa to zamolčal mojim staršem, če bodo takrat slučajno še živi ali mojim potomcem, če jih bom sploh imela. Ali potomkam. Saj sploh ne vem kaj bi.

V boljšem primeru od smrti se bom mogoče preselila in ti boš ostal pozabljen v nekem predalu z nogavicami, ki imajo dve luknji in so primerne samo za doma. Ali nekje v jogiju. Pojma nimam kje te bom skrivala in kjerkoli te že bom, te bom morala tako, da ne bom pozabila, kje si. In potem te bo našel nekdo in bil prepričan, da mora priti v moje roke in me začel iskati in potem se bova zaljubila, jaz bom prodajalka v majhni trgovini s sladkarijami in on bo zapit vaški posebnež, ki bo dobil občinsko stanovanje in odrešila ga bom popivanja, on pa mene basanja s sladkarijami in imela bova psa.

Sploh ne vem zakaj pišem te neumnosti. Se mi zdi dobro, ker bom enega dne to odprla in brala in se zraven smejala in umirala od smeha, kar je boljše kot če bi ali bom od kakšne druge stvari. Umirala, namreč.

Ja, silvestrovala nisem. Saj nimam s kom. Žalostno in resnično. Mami je gledala televizijo in bi gledala z njo, ampak njo zanimajo samo harmonike in je gledala eno oddajo s te vrste muziko. To je meni dolgočasno, zato sem bila v svoji sobi. Tamara je silvestrovala v Ljubljani s fantom in mi tudi sporočila ni poslala. Saj mi ga je, ampak komaj ob šestih zjutraj. Ne maram silvestrovanj. Na prostem je bedno, preveč ljudi je in zmeraj se najde kdo, ki meče petarde in potem se ustrašim in mi srce bije bolj hitro in potem lahko zaradi tega živiš manj časa. Ker srce je verjetno tako narejeno, da ima določeno število udarcev in potem je konec. Kot ura, ko ji zmanjka baterije, ne vem, mislim si. Če se vrnem k silvestrovanju, enako bedno je praznovanje v neki restavraciji, domnevam. Kup in kup denarja za neko jed, ki dejansko sploh ni jed, ampak je le krožnik, umazan z nečim, kar naj bi bila jed. Na srečo nikoli nisem bila, gledam pa veliko televizije in spremljam internet. In potem so tu še ljudje. Ljudje si za ta dan vedno postavljajo neke cilje, ki jih običajno ne dosežejo. Moja sošolka, na srečo bivša. Ne, ni umrla, le v šolo ne hodimo več. Četrti januar, vsa vesela, a veš, nehala sem pit. Sedmi januar preživi na črpanju želodca. In pa tiste radostne in up dajajoče pesmice, ki jih poznam, ker me mama o njih občasno poduči, kot recimo, da saj po novem letu boljše bo. Ne poznam preveč dobro, ne poslušam glasbe, ki je starejša od mene, čeprav včasih moram. Nekatere postaje ne vrtijo novejših. Ne vem pa kako je po novem letu lahko boljše. Mar ni na prvega vedno enako kot enaintridesetega? Pustimo vzdušje, ljudje itak pretiravajo z decembrom. Ampak vedno je enako, sonce sije ali pa ne, megleno je ali pa ne, popoldne so filmi z IMDB oceno tri ali manj in zvečer je dnevnik in nato gremo spat.  Veseli december, govorijo ljudje. Cel mesec na kuhančku, za katerega ne vem, kako je lahko to sploh pijača in za katerega ne vem, ali je to sploh beseda. To si je zagotovo izmislil kak duhovitež, ki v bistvu sploh ni duhovit, a ima okrog sebe vedno dva, tri prijatelje, ki mislijo da je duhovit in se smejijo njegovim butastim šalam in mu s tem dvigujejo ego. Kuhano vino ni v redu izraz, je preveč staromodno, ali kako? Nato pa januar. Čaji, naravni sokovi in zdravo življenje, nekje do prvega praznika.

Zadosti. Ker sem že prej napisala, da bom verjetno nekoč umrla ali se preselila, moram napisat nekaj o sebi, da me bo tisti, ki te bo dobil, lahko poiskal in če je možnost izbire, naj bo to moški, kakih pet let starejši od mene. Saj vem, da ni možnosti izbire, ampak za rezervo ti to zaupam. Dragi, veš da te pišem, ker vseh stvari pač ne gre povedati drugim.

Sem Marina in imam osemnajst let. Skoraj, čez nekaj dni. Milenijka, mi rečejo. Zdelo se mi je butasto, ker se ne imenujem Milena. Nato sem ugotovila, da tako imenujejo vse, ki smo rojeni leta 2000. Sicer ne vidim razloga, ampak verjetno niso imeli druge neumnosti za si izmisliti. To je enako neumno, kot vsakega, ki živi v Ljubljani, imenovati Ljubljančan. Živim z mamo, ata se je enega dne odločil za odhod. Že dolgo nazaj. Zjutraj mi je poslal esemes in mi voščil. Imam poklic trgovke, ampak sem na zavodu, ker ne dobim dela. In za letos sem se odločila, da bom dobila službo in si kupila avto. Izpit sem naredila pred enim mesecem. Se mi zdi, da je čas, da se vsaj malo postavim na noge, ker ne morem biti tako, kot bi drugi radi. Mami je hotela, da bi študirala, jaz pa bi raje svoj denar, trenutno sva pa razočarani obe, mami ker nimam študija, jaz pa ker nimam denarja. Rada bi dobila tudi kakšno prijateljico, čeprav vem da je kvantiteta pred kvaliteto ali obratno, saj ne vem. Imam Tamaro za prijateljico, ampak odkar ima fanta, nima veliko časa zame.

Imam pa nekaj znancev. Si mislim, da kadar me ni zraven, me opravljajo. Ker gledajo na zunanjost. Ker nisem ravno Naomi. Mislim, nisem toliko lepa in pa bela sem. Pa tudi kakšno kilo več imam, ampak nisem debela. Ena od znank je enkrat, ko smo klepetale v družbi in smo se kregale zaradi ene stvari, ne vem več katere, rekla da sem kratka. Ne morem verjet, kako so ljudje butasti, kratki so recimo rokavi. Sem bolj majhne postave, ampak se reče da sem majhna, ne pa kratka. Edino če ležiš, potem si verjetno kratek, če pa stojiš, si majhen. Prav zato nimam dosti stikov z ljudmi. Ne gre mi, da bi se družila z bedaki in kakor se meni zdi, je večina ljudi bednih, če pa niso bedni, so dolgočasni. Rada bi pa imela tudi fanta, ampak se mi zdi, da ni nobenega zame. Če ga ne zanima nogomet, ga zanima nek drug šport in če ga ne zanima nogomet in tisti drugi šport, potem cele dneve igra igrice in je totalno asocialen. V bistvu sem z zadnjo besedo opisala sebe. Fanta verjetno nimam, ker sem asocialna. Saj so v moji družbi in se super razumemo, ampak nisem njihov tip ženske. Če moji družbi sploh lahko rečem družba, ker ravno prijatelji nismo, se pa družimo. Ampak če se družimo, potem smo družba. Lahko bi bili druščina, ampak je to, po mojem mnenju, spet ena izmišljotina nekoga, ki nima boljšega za delat in si izmišljuje nove besede. Saj se ne druščimo.

Koti si opazil, sem zelo razgledana, kar me velikokrat tepe. Mislim, da sem bolj razgledana od večine ljudi. Veliko jih misli, da so razgledani in so tako zelo prepričani v to, da iz tebe naredijo totalnega idiota, če se jim pustiš. Jaz se jim ne. Lahko me prepričujejo, ampak sama veliko gledam televizijo in berem internet, zato pa tudi toliko stvari vem. Poleg tega, da niso razgledani in imajo samo neko moč druge narediti nerazgledane, se čudim, kako so lahko nerazgledani v tem času. Halo, leta osemnajst smo.

Dragi nisem se še odločila kako te bom imenovala in dragi ti, ki boš mogoče dobil te zapiske nekoč, ko bom umrla ali se preselila, zdaj bom končala, ker sem z neumnostmi popisala cel list in moram šparat s papirjem, ker sem si ta rokovnik težko kupila.

ZGODBE IZ KARANTENE – RECENZIJA.

Opozorilo: tale zapis ni napisan pod prisilo in pod vplivom substanc, temveč pri zdravem razumu in z dobršno mero otroške ter neškodljive nagajivosti. Aja, pa sponzoriran tudi ni.

Če nisi doma v svetu glasbe, potem avtorja knjige zagotovo ne poznaš, kot ga tudi sam nisem. Ime, ki je do izdaje knjige bilo večinoma neznano, je nenadoma postalo znano in, spoštovani avtor, pripravi se, da bodo od nekega trenutka dalje vsi ob omembi tvojega imena rekli »a, to je un, k je pisal dnevnik med karanteno«.

No, ker knjige redko kupujem, v veliki večini dve letno, je bilo treba kvoto izpolniti. Na družabnih omrežjih sem zasledil pogosto omenjanje nekakšnih zgodb iz karantene, pa nisem posvečal pretirane pozornosti. Priznam, nekaj ljudi, ki jim sledim, imam popredalčkane kot ODOIPM (osebe z dobrim okusom in podobno miselnostjo) in ob pojavu množičnejšega pojavljanja slik naslovnice in pohval avtorju, sem klonil in naročil.

Knjiga ni za vsakogar, res ne. V roke spada predvsem normalnim osebam, ki se požvižgajo na večino stvari in jim je najvažnejše preprosto biti. V kolikor tvoj um ne premore čisto nič smisla za humor in si povrh obremenjen s čisto vsako, še tako drobceno politično potezo, potem ti knjigo odsvetujem. Kajti že prvi stavek v knjigi te bo razburil. Mene ni in sklepam, da je tako z veliko večino bralcev. In tisti prvi stavek te potem spremlja skozi vse zgodbe, sedeminpetdeset dni in skozi sto oseminosemdeset strani.

Kar pa ni še vse. Čim se uvod v vsako zgodbo zaključi in bold preide v običajno pisavo, se zadeva ponovi. Gašper se z vedno enakim pristopom spravi k zgodbi iz bližnje ali daljne preteklosti, ki kljub občasni, čeprav redki negativnosti na bralca deluje pozitivno in nemalo katera na usta privabi nasmeh in v več primerih povzroči tudi rezget.

Zgodbe iz karantene so napisane na svojevrsten način in določeni deli podrobno opisujejo trenutno stanje v času nastajanja zapisov. Včasih tako podrobno, da moraš že konkretno pomisliti, kaj je želel avtor izpostaviti. Na momente to res deluje moteče, ampak knjigo rešujejo zgodbe iz spomina avtorja in vsak dan nov, boldan nauk.

Čeprav, kot že omenjeno, da ni za vsakogar, bo v zgodbah vsak našel nekaj zase. Generacijsko približani avtorju se bomo našli v tistih osnovnošolskih zapisih, glasbeniki bolj pri besedah o kitarah in koncertih, športniki v štorijah o kolesu in tenisu, modni poznavalci pri kanotjeri in puloverju, poskrbljeno je celo za slaviste, ki jih bodo zmotile tri slovnične napake. Razvajene bo zmotil celo podnaslov knjige, ki je povsem realno postavljen in dejansko opisuje tisto, kar je bilo – 1. val. Če pride do drugega vala, lahko torej pričakujemo še eno knjigo. Al kako?

Priporočilo avtorja (tega zapisa, ne knjige): pristopite ali prisedite ali priležite k branju sproščeni, neobremenjeni in ne razmišljajte preveč o temu, kaj in kako bi moralo biti, temveč sprejmite dejstvo, da tako pač je. Cenite ljudi, ker vsak ki nekaj dela, dela dobro. Ni nujno, da dela dobro za vse, mogoče dela dobro le zase. In Gašper Kržmanc dela dobro.

TURA 7: SVETI KRN.

Nisem še dobro prišel z dopusta, že je zvonil telefon. Za ponedeljek planirani pohod smo zaradi slabih vremenskih obetov prestavili na soboto, jaz pa sem na to malo pozabil. Ampak nič zato. Zjutraj sem ob dogovorjeni uri čakal na žvinskem placu, točen kot vedno, s tavelikim rukzakom, ker pač tako visoko ne moreš iti s pederušo.

Pogled na Krn pred samim začetkom pohoda. Le da se Krna ne vidi.

S planine Kuhinja smo se pognali med kravami in po lepi cesti do planine Leskovca, kjer se pot spremeni v lepo pohodno stezo, ki se počasi in vztrajno vzpenja. Vmes nudi številne razglede in mislim si le kaj me šele čaka, višje. V triu hodim na sredini, kar mi sicer ustreza. Spredaj gre pohodniški kamerad, s katerim sva letos že osvojila nekaj vrhov in podvigov, da sva se že navadila na tempo. Ker v griče pač ne moreš kar z vsakim. Niti najmanj mi namreč ne bi bilo všeč, če bi moral poslušati »prehitro greš«, »dejmo se mal ustavit«, »a je še daleč« in podobno. No, nekaj takega hodi tokrat za mano. Menda ljubitelj gora, ampak enkrat gremo prehitro, drugič prepočasi… no, kakorkoli.

Na desni se nam kmalu pokaže Rdeči rob. Tako drugačen od ostalih vrhov, da se pogled na njemu ustavi in se v glavi porajajo vprašanja o čudežih narave. Pred nami pa kamnita steza, ki se kratko in strmo vzpne. Veter piha. Sonce nažiga, a je kljub temu znosno. Odpre se pogled na jezero v Lužnici. Žal zaradi nekaterih že omenjenih pojavov spust do jezera ni možen, saj, če citiram »nas bo ulovila tema«, kljub temu, da še poldne ni.

Jezero Lužnica.

Iz istega razloga ni bilo možno se ustaviti za nekaj minut na sami kraljici Batognici. Mogočna gora, ki je pred sto in še nekaj leti doživljala tako imenovano minsko vojno, je postala kraj srditih spopadov, kar je opazno še danes. Na to nas opominjajo številne granate, vsepovsod se najde nekaj železja, vidne so kaverne. A nam se mudi, ker »nas bo ulovila tema«. Jebemu sunce.

Z Batognice se spustimo na Krnsko škrbino, začuda je čas za nekaj počitka. Sam sem z mislimi še vedno nekje bolj zadaj. Vem, da se bom vrnil na Batognico, nekoč. Ker to si ta mogočna skala zasluži. No, kakorkoli, začnemo z vzponom proti vrhu. Mravljišče. Ljudje se gnetejo, kot da ne obstaja priporočena razdalja. Bo treba malo pokašljati, ko dosežemo vrh.

Razgledi so neverjetni.

Nekaj minut kasneje se stanje na samem vrhu normalizira, pohodniki so se razpršili. Neverjetno. Kakšni razgledi. Nebo je brez oblačka, oko seže daleč, daleč. V meni srce igra narodnozabavne  viže, ker vem, da je to najvišji vrh zame letos. Sveti Krn, 2244 metrov poglavar krnskega pogorja, ki iz vseh strani deluje tako možato, a vseeno nekoliko sramežljivo. Zakaj sveti, ob kakšni drugi priliki. Čakaj, sem omenil viže s harmoniko? Ne, nemogoče, da bi to igralo moje srce. Seveda ne.

Namreč, bolj kot se približujemo koči, bolj se sliši. In potem se tudi vidi, učence neke glasbene šole, ki veselo raztegujejo vsak svoj meh in s tem razveseljujejo (ali pa tudi ne) pohodnike. Ali se ob takem početju Gomišček obrača v grobu, ni znano.

Kar smo srečali planincev, je šlo večina v obratni smeri, se pravi najprej na Krn, nato čez Batognico in mimo jezera v Lužnici na planino Leskovca. Na tak način prideš na Krn precej izmučen, saj vsaj dve uri in pol, če ne več, nate sije žgoče sonce, ti pa gledaš direkt kočo. Mene bi to, da gledam kočo celo pot, ubilo po par sto metrih.

Da je pot res dolga, sem spoznal na spustu. Nič drugega nismo počeli, kot le hodili, hodili in hodili. Pa kar ni dajalo vtisa, da bomo sploh kam prišli. In ko končno prispemo do avta, se ozrem nazaj. In vidim kočo. In se zahvalim vsej svoji površnosti, kajti zjutraj, ko sem škljocnil prvo sliko, objavljeno v tem zapisu, na tisto stran nisem niti pogledal. Ker če bi…

Sledila je zaslužena radenska. Valda ne, pir pa.

FURA 4: KRNICA.

Bilo je tako, kot sem že v prejšnjem zapisu omenil, da so tri vremenske aplikacije napovedovale lepo vreme in ko sem pil jutranjo kavo, sem bil prepričan, da bo res tako. A ko sem s terase videl sosedo čez cesto, kako s sušila pobira čajne vrečke, sem vedel, da je vrag vzel šalo. Pet minut kasneje se je ulilo. In še en kolesarski dan je splaval po vodi.

Zato pa sem naslednjega dne, ko je sonce sijalo na polno, vzel balanco v roke in se odpeljal do Jasne (jezera, ne kakega dekleta), kjer se razmišljal o smislu in bistvu življenja, nakar se mi je utrnila misel, da bi lahko odkolesaril do Krnice. Pot poznam, saj sem lani po tej isti poti kolesaril, ko sem osvajal Vršič po STKP. Za spremembo od lani, je letos pot do Malega Tamarja slabša. Nekaj dni pred tem je namreč obilno deževalo in na nekaj koncih je bilo treba kolo vsaj potiskati poleg sebe, če ne kar nositi.

Proti Krnici.

Vsi smo že videli kdaj sliko koče v Krnici. Vedno je videti tako pravljična, da jo je treba vsaj enkrat obiskati. Tisti z manj kondicije, nikar se ne prestrašite, saj vam tudi pohod do nje ne bo vzel več kot 45 minut. Koliko časa sem sam porabil za vzpon s kolesom, niti ne vem. Sem pa, v določenih momentih, čakal na konec poti, kajti moja kolesarska kondicija je letos bolj švoh.

In, prmejduš, da je res lepo kot v pravljici. Glede na to, da je bilo med tednom, je bilo še presenetljivo veliko ljudi, kar pa ni motilo vzdušja. Lepo je namreč videti, da ljudje radi zahajajo v naravo ter jo cenijo, bodisi peš ali s kolesi.

Koča v Krnici.

V miru posedim kake pol ure, spijem odlično turško kavo, pojem čokoladico in se spustim nazaj proti Malemu Tamarju. Škotu nekaj ni okej, saj slišim, da v zadnjem delu nekaj ropoče. Prepričan, da samo nekaj ropota v torbi na prtljažniku, ne posvečam veliko pozornosti in ne ustavljam. Občasno škljocnem kakšno sliko, to je pa tudi vse.

Mali Tamar.

Povzpnem se na tretji ovinek in se po asfaltu spustim v Kranjsko Goro, kjer ugotavljam, da je kilometrov nekam malo in da telo še ni dovolj utrujeno. Kolikor je lepega videti v okolici in kolikor je lepa kolesarska steza med Mojstrano in mejo z Italijo, bi bil greh, če ne bi. Odkolesaril še malo po njej, namreč. Je pa, ko prečkaš mejo, takoj drugačna. Velike razlike sicer ni, a opaziš, da je drugačen asfalt, da so nekatere stvari drugače izpeljane in da so lepše vzdrževane. Tako se odpeljem še do Trbiža, kjer bi se lahko odpravil desno v Avstrijo ali levo vse tja do Pontebbe ali pač še dlje, če je slučajno speljana steza. Ampak naj bo to razlog za ponovni obisk.

Namreč, lani sem dopustoval šest dni in vsak dan nekam odkolesaril. Ugotovil sem, da mi manjka še par dni, da bi odvrtel še kaj več. Letos je bilo možno samo dva dni kolesariti, a odkril sem še za vsaj teden dni vrtenja pedalov po bolj ali manj znanih poteh v okolici. In vse to zase. Ne za Stravo in ne za hvalisanje, ampak za užitek, doživetja in razglede.

Dopusta je konec, pripravimo se na realnost.

FURA 3: DOLINA KRMA.

Take sorte sem, da dopust najraje preživljam v Sloveniji. Tujina me nikoli ni pretirano mikala in, realno, včasih sem hodil k sosedom samo zato, da je bil mir v bajti. Danes je drugače, glede na vse.

Sicer pretiranih planov nisem imel, a ker so prišli vavčerji, sem se pač odločil jih izkoristiti. In sem tistega dne mahnil čez Sorico na Pokljuko in nadalje v meni simpatično Kranjsko Goro. Seveda, kot vsak običajen človek, ki se sredi poletja odpravi na dopust, to običajno stori v kratkih hlačah, kratkih rokavih in fejk olstarkah. No ja, sredi poletja, bil je zadnji avgustovski dan. In seveda me je na dopustniški destinaciji zeblo, ker tudi dolgega nisem nič vzel s sabo. Situacijo sem sicer kasneje rešil, dan pa je bil nekoliko zapravljen, saj sem zaradi slabega vremena večino časa preždel v apartmaju…

Je pa naslednjega dne bilo lepo vreme in tako je nakazovalo tudi na naslednje dni, a o tem v naslednjem zapisu. Ne da bi točno vedel, kam bi sploh šel, sem se odpravil proti Mojstrani in si mislil »ah, nekam bom že«. Malo krožim naokrog, brezciljno, kot pač tavam vseskozi v življenju, nato pa zagledam tablo za dolino Krma in, no ja, zakaj pa ne. Zagrizem v klanec. Kar zame letos ni ravno mačji kašelj, saj sem kolesarjenje postavil nekam na stranski tir, iz neznanega razloga. Lažem, znanega.

Kaj kmalu oddelam tisti vzpon na Radovno in se spustim strmo desno mimo Pocarjeve domačije in pristanem na makadamu. Srce mi malo zaigra. Desno se usmerim proti Krmi. Pot se vleče, rahlo pihlja in na trenutke ni prav nič prijetno. Vseeno me žene naprej. Menda sem v Krmi že bil, po pričevanju staršev, a bil sem manjši od metra in se posledično ne spomnim. Vztrajam. Med potjo prestrašim dve srni, onidve pa mene in ob razmišljanju, katero živo bitje lahko še srečam, dosežem Kovinarsko kočo. Čas za slike.

Dolina Krma.

Od koče nadaljujem še kak kilometer, nato pa obrnem, ker se želodec pritožuje. Pri koči naročim štruklje in kavo, pokramljam z oskrbnikoma, nato pa mahnem po isti poti proti Radovni. Zapeljem se še do Gogalove lipe, ki je sicer ne škljocnem, a vseeno uživam v pogledu na to igro narave, na to veličastnost drevesa.

Štruklji morajo biti. In ti so bili zasluženi.

Prijetno utrujen se odpravim nazaj proti Mojstrani. Brez problema zvozim tudi tisti 18 odstotni vzpon, pobožam dva konja in za nekaj minut počijem. Na kolesarski srečam soseda, ki je tistega dne začel z Juliano, poklepetamo, si izmenjamo nekaj nasvetov, nato pa vsak po svoje. Greh bi bil, če se ne bi ustavil pri obeležju Jureta Robiča in prebral nekaj njegovih besed, nato pa še nekaj fotk ob Pišnici in brž na zaslužen pir.

Kjer so živali, se vedno ustavim.
Bomo zmogli? Bomo!

Doma sem ob pregledovanju zemljevidov ugotovil, da doline Krma sploh nisem videl v celoti. In tako imam razlog za ponovni obisk.