Objavljeno dne

Z DEŽELAKOM JUNAKOM NA POTI – 3. DEL.

Na določene načine dobrodelnosti imam res svoj pogled, ampak ko gre za res dober namen, tisti tapravi, takrat sem pa poleg. In tudi tokrat mi ni bil problem nadeti si ta finega kolesarskega gvanta in iti.

Ko sem vrtel proti Ajdovščini, sem se počutil svobodno. To so praktično moji prvi letošnji kolesarski kilometri. Ampak ni važno. Prileti SMS. Vid sprašuje, kje sem. Model, s katerim sva vrtela in podpirala vsako Deželakovo vožnjo skozi Vipavsko dolino od leta 18 naprej. Pet minut kasneje se dobiva na avtobusni. Kmalu pride še neresni Vili Resnik in me zaradi mojega gvanta označi za duhovnika. Poškropil bi ga z vodo iz bidona, ampak menda voda še za v čevelj ni dobra, kaj šele za na Vilija. Pa še blagoslovljena ni bila.

Ekipa zamuja, nestrpno jih pričakuje nekaj ljudi. Pridejo. Se pozdravimo, utrujeni, a pozitivna energija kar šprica od njih, kar čutiš, kako jim leze iz vsake pore in omamlja ostale, ki so tam z namenom ali brez.

Začnemo. Cesta ravno dovolj mokra, da se človek ne more odločiti, ali uživa, ali trpi. Sicer to ni vprašanje – uživamo namreč, to se ja ve. Na prvem postanku nastane fotka. Sam sebi se zdim nekoliko maščobno ojačan v lica.

Foto: Darja

Nadaljujemo, gonimo, se imamo super fino fajn, malo se ustavimo, klepetamo, na vsaki postaji se nam kdo pridruži, čedalje več nas je. Vidim nečakinje, mi mahajo ob cesti, na žalost se nismo ustavili. Vili je šel domov.

Za spremembo letos uberemo bližnjico proti Vogrskemu, nato pa tradicionalno skozi Bukovico in Renče proti Vrtojbi. Krajši postanek, nad nami črni oblaki, a proti cilju se nebo svetlika. Bomo mokri? Ne bomo. Mogoče malenkost ali malo bolj. Pride Mario, bivši sodelavec. Nisva se videla kakih šest let, če ne več. Na hitro se pozdraviva, poklepetava in družno ugotoviva, da sva še vedno enaki moni kot nekoč.

Pridružijo se motoristi, kar tako iznenada nastane pumpa party, črnih oblakov vedno več, prve dežne kaplje. Tresla se je gora, rodila se je miš, dežja je bilo ravno za vzorec. Kar ne pomeni, da smo ostali suhi, v Novi Gorici je bil postavljen vodni tunel. Moraš, moraš skozi.

Deželak opravi nekaj obveznosti – no, ne le on, ampak kar vsi, a čas nas že malenkostno preganja. Zavrtimo še slab kilometer do Solkana, kjer se peta etapa letošnje sezone zaključi. Tam smo. Se veselimo. Slikamo. Oddajamo in sprejemamo.

Kaj vidiš? Vidiš nešteto otroških obrazov, nasmejanih, veselih, ker je v njihovo mesto, v njihovo vas, prišel junak, ki mu ni para. To šteje. Tega otroci ne pozabijo. Vidiš očete, ki z zanimanjem opazujejo kvadrocikel, kako je to narejeno, koliko prestav ima. Vidiš mamice, ki prinesejo piškote in se skupaj z otroci slikajo z ekipo. Vidiš, da so še ljudje, ki jim je mar. Veš, da je temu tako, a vseeno te gane. Spustiš solzo sreče.

In jaz? Vesel, ker sem bil spet vsaj en dan del tega. Da sem doživljal. Da sem črpal. Da sem delil. Da sem spet srečal ljudi, s katerimi se vidimo enkrat na leto, z nekaterimi še manjkrat, pa imaš občutek, da se poznamo že od malih nog.

Ekipi Radia 1 in ekipi dobrodelne akcije Deželak junak še enkrat hvala za vse in če ne prej – naslednje leto!

Gregor, čemu tak nasmešek? Hja, čemu ne.
Gregor, čemu tak sramežljiv nasmešek? Ja no, če sva se šele spoznala…
Gregor, čemu tak nasmešek? Moj? Nino poglej 🙂
Darjin nasmeh kaže na to, da je vedno dobro imeti dva očalarja ob sebi. Foto: Darja
Gregor, čemu… “Dej gmh, to so zdej moške debate”.
Objavljeno dne

TURA 2: OKROG POREZNA.

Nedeljsko jutro je bilo povsem drugačno od sobotnega popoldneva, ko sem sprejel vabilo in če ne bi bil mož beseda, bi odpovedal in nadaljeval s spanjem. Zunaj je bilo namreč oblačno in niti malo me ni vleklo ven. Pa sem vsemu navkljub nadel pohodne hlače, obul gojzarje in spakiral malico to go v nahrbtnik.

Med čakanjem na vodiča, sem se poigraval s slikanjem zaspanih cvetic…

Dobila sva se na Razpotju in brž krenila mimo Podgozdarja, zaobšla Kopo in se na Vršah spustila v bunker. Menda jih bolj malo ve za to, po besedah vodiča.

Vhod v bunker…
… in kapniki v njegovi notranjosti.

Nadaljevala sva nekaj metrov v rahel klanec, meni znan z vsake letošnje odprave na Porezen, se ustavila na lepi razgledni točki, nato pa mimo Šasa po ozki stezici vse do Medrc, kjer se odločiva nadaljevati po meni neznani, a že večkrat ogledovani mulatjeri.

Dobro vidna smer po mulatjeri.

Steza je lepa in ravna, vzpona praktično ni, razgledi pa vredni več postankov. Sproščeni klepet, rahel hladen vetrič nama kuštra brade, možgani so na paši, noge pa v enakomernem ritmu rinejo naprej, naprej. Malo pred širšo potjo, ki pripelje iz Otavnika, se posedeva na kamne, ki sva jih prej obložila z anoraki in užijeva dobrote, vodič suho klobaso izpod svojih rok, jaz pa sendvič, ki sem ga zjutraj mimogrede kupil na pumpi. Mimo se vzpne nekaj ljudi proti vrhu, nekaj trenutkov kasneje jih peščica pride dol, kar tako se iznenada pojavi gorski kolesar, a vseeno vidiva manj ljudi, kot sva jih pričakovala. Konec koncev, tudi šla sva nalašč po takih poteh, da se izogneva množici.

Le še kakih pet minut hoje in odpre se nama prekrasen razgled.

Pogled na desno nama prikaže strm vzpon do koče in vidiva njeno streho, a pot naju tokrat vodi po meni neznanemu terenu. Ustreza obema. Žal pa lepa in široka pot kmalu postane stezica, polna z listjem pokritega kamenja in podrtih dreves. Prej prijetna hoja z dobri tempom, nenadoma postane mučenje z dobršno mero previdnosti. Na srečo ne traja predolgo, saj kmalu pristopicava na Trtensko planino, kjer poiščeva stezo proti Pohoškemu kupu. Hoč izpustiva, saj sva že malo utrujena od poti, poleg tega ne bo prav nič narobe, če se nanj povzpneva kdaj drugič.

Lepa in ravna pot, ostro oko bo ujelo tudi streho koče na Poreznu.
Četudi na sliki deluje steza lepa, v resnici ni tako zelo…

Pohoški kup, ki ga večina imenuje kar mali Porezen, stoji kakih dvajset minut hoje od koče na Poreznu proti Petrovemu Brdu. Ogledava si staro kaverno, nato pa le kakih deset minut hoje stran znova počivava na skalah, zreča v hribe, ki sem jih prehodil pred tednom dni, opazi se celo tista kaverna s teraso.

Kaverna na Pohoškem kupu oz. malem Poreznu.
Od daleč opazim teraso pri kaverni pod Lajnarjem,ki sem jo obiskal pred tednom dni.

Končno sledi tudi malo spusta, četudi po brezpotju. Prispeva na Konjsko brdo, pot nama prekrižajo dve srni, midva pa kmalu pristaneva na novi in široki cesti. Ta je na začetku zanimiva, saj naju vodi proti izhodišču, kjer imava parkirana avtomobila, kasneje pa postane sila neprivlačna, saj se vleče kot jara kača, obenem pa ne ponuja prav nič zanimivega. Zadnji štirje kilometri postanejo mučni, rahlo sva naveličana, ampak zmoreva. V prtljažniku imava namreč pivo.

Objavljeno dne

TURA 1: PO RAPALSKI MEJI.

Glede na stanje zadnjega zapisa na blogu, je bilo slutiti samo dvoje: ali se nikoli več ne vrnem, ali pa se vrnem tiho in diskretno, a vseeno nekoliko impozantno. Odločil sem se za slednje. Iz svojih težav sem se zvlekel, pesniško rečeno kot Feniks iz pepela, ponovno sem odkril smisel življenja in se odločil (pa naj se sliši še tako zlajnano) živeti vsak dan, kot da je zadnji.

Odločitev, da se odločim ponovno posvečati rekreativnemu športu ali, če sem natančnejši, kolesarjenju in pohodništvu zgolj in samo z namenom uživanja, se je porodila med iskanjem samega sebe. Ja, se tudi izgubim včasih. In včasih traja več, drugič manj, da se najdem. K temu se vrnem. Kakorkoli, ker je to vendarle hobi, kateremu posvečam nekaj časa, bom svoje ture in fure označeval v naslovu. Pohodniške s »tura«, kolesarske s »fura«. Seveda ne vseh, le tiste, ki bodo vredne.

Tako sem tistega jutra za začetek prve ture izgubil samega sebe. Kje drugje, kot v Davči. Tam se lažje izgubiš, kot v kateremkoli mestu na svetu. In še težje se potem najdeš. Potem pa skozi Sorico, do vrha prelaza. Parkiram avto, s solznimi očmi (zaradi bleščečega sonca) gledam v informativno tablo in sprejemam odločitve, kam jo bi mahnil. Utrne se mi ideja za pot po Rapalski meji, ampak v obratni smeri. In tako jo najprej mahnem proti Možicu.

Realno, kondicijsko sem povsem nepripravljen in že po rahlem vzponu sem zadihan. Ampak se ne dam. Mirno in z užitkom stopicljam proti vrhu, ki me sicer rahlo preseneti – nisem ga pričakoval tako kmalu. Vetru navkljub je bil razgled fenomenalen. Bohinjsko jezero, Triglav, Ratitovec, Porezen, vse to vidim. Prekrasen dan je. Potolčem po strehi vojaškega bunkerja in se podam naprej. Plan je proti severozahodnemu vrhu Slatnika, a me nekaj premoti in nadaljujem po cesti pod njim.

Prvi vrh…
… in prvi konkretnejši razgled.

Sicer vem, kaj me je zmotilo. Kasarna pripadnikov GAF (obmejne straže). Pretirano se res nisem pozanimal, kaj se sedaj nahaja v njej, pa tudi ljudi je bilo tam okoli preveč, da bi rinil bližje.

Kasarna GAF.

Nadaljujem proti v zemljo vkopanim bivalnim prostorom utrdbe. Čas za fotografiranje. Na toplem soncu si zamišljam, kako prijetna terasa bi to bila, z ležalnikom in senčnikom ter kupico hladnega metinega napitka. Razgled na dolino Bače pa veličasten.

Bivalni prostori.. V notranjosti nekaj grafitov, na žalost ne iz tistih časov…
Razgled na dolino Bače.

Na vrhu Lajnarja se na odlični informativni tabli podučim o hribih v daljavi in vidi se dejansko vse, od Porezna in Kojce vse do Debele peči in Dovške Babe ter na drugi strani od Babjega zoba in Stola tja do Cimprovke.

Ni kaj, če je še en vrh, bom pa še tistega osvojil, če sem že tu. Na Dravh se povzpnem po srednje strmi cikcakasti stezi. Razgledi so večinoma povsod enaki, le tu je pogled na Sorico še bolj nor. Z vrha gledam dol, če bom opazil kje Ivana in čeprav točno vem, kje bi moral biti, ga oko ne opazi.

Pogled na Sorico.
Ob spustu z zadnjega vrha pa še en pogled na osvojene hribe.

Ob povratku k avtu se počutim izredno dobro. Spihal sem si možgane, pretegnil ude, doživel razglede in besede. Okrepčam se s suho mesnino iz nahrbtnika, nato pa se počasi spustim v Sorico. Tam se ustavim še pri Ivanu. Ne, nismo se družili. Ivan pač tam stoji, s paleto v rokah. Kar je edino pravilno, saj je eden od štirih predstavnikov slovenskega impresionizma.

Ivan Grohar.

Dejstvo je, da me zgodovina zanima. Ne vsa, večinoma pa tista, ki se nanaša na meni bližnje kraje. In ljudje, ki so zgodovino ustvarjali. Tudi Grohar.

Objavljeno dne

TAK, KOT NOČEM BIT.

Menda obstaja določena starost, ko naj bi človeku postalo vse jasno, statistično gledano. Kolikšna je ta starost, ne vem, ker ne verjamem v statistike. Lahko bi bil ovca in …

V zadnjem času sem zapostavil veliko stvari. Hobije. Berem manj, kot sem nekoč, manj pišem, kar se vidi na tem mestu, da o kolesarjenju ne govorim – letos sem pedala zavrtel točno enkrat, pa še to le do najbližje pumpe, po čike. P to ni najhuje, kajti storil sem veliko napako – zapostavil sem ljudi. Meni ljube. Meni drage. Tiste, s katerimi se imam fajn, jih imam rad, spoštujem in cenim. Tudi tiste, ki sem jim hvaležen za vse, kar so v preteklosti storili zame. In to obžalujem.

Ne da bi pravzaprav hotel in ne da bi se sploh zavedal, sem nekega dne postal ena taka mala pizda. Vse mi je začelo iti na živce. Celo sam sebi. Kar tako v tri dni sem živčen, nezadovoljen, odmikam se od ljudi, kot da moje asketsko življenje ni dovolj asketsko, jezim se, pizdim na ljudi ne ozirajoč se na to, ali so sploh česa krivi in da skrajšam, ja, sam sebi grem na živce.

Priznam, marsikdo se z mano ne strinja. Jebi ga, imam svoj način razmišljanja, stil življenja, na prvo mesto imam postavljene stvari, ki jih bi drugi uvrstili nekam nižje, ampak življenje je vendarle moje in prav vsak nima pravice se pretirano vtikati vanj. Potem pa nekega dne tilt. Vse mi pade dol, kar tako, nenadoma. In istočasno imam vsega polno glavo. Ne da se mi več. To ni to. Ne smejim se več, ne hecam se več. Sem le neka senca samega sebe izpred treh mesecev. In najhujše pri temu je, da si grem na živce.

Poišči si pomoč, so rekli. Ne, hvala, sem odvrnil. Če sem se sam spravil v to, bom imel tudi toliko moči, da se sam spravim iz tega dreka. Šel bom do ljudi in jim v obraz rekel ¨oprosti¨. Nič ni boljšega, kot zakrpati prijateljske vezi. Nič ni boljšega, kot se nasmehniti sočloveku, mu nameniti prijazno besedo. In nič ni boljšega, kot sam pri sebi ugotoviti, kaj je tisto, kar te dela takšnega. Saj vem, kje je problem. Stvari si preveč jemljem k srcu. Nekaj se zgodi, jaz pa še ure in ure premlevam o tem dogodku. Ne znam odklopiti. Pa si ničkolikokrat rečem, stari, pozabi, preteklost, ne veš, zakaj je do tega prišlo, nisi ti kriv (četudi sem)… ampak ne, jaz bom premleval in premleval. Medtem pa bo moje življenje teklo in nekega dne bom prosil Matildo, naj počaka, ker moram še nekaj razmisliti. K vragu s tem.

V času največje krize sem poklical modreca. Ukvarjaj se s sabo, s stvarmi, ki te veselijo in ne misli na včeraj. Bodi dosegljiv za ljudi, ki so dosegljivi zate, ostalim pa ne delaj škode. Bil sem pomirjen. Nekaj dni. Potem je šlo po starem vzorcu. Ampak glej pozitivno – ne popizdim več vsak dan. Se pravi, napredek je.

Ko se pozdravim, se oglasim.

Objavljeno dne

PONIKALNICA

Jaz sem ena taka ponikalnica,
ki izgine, ko mu ni treba biti
in se vrnem, ko začutim
da se je treba vrniti.
Poniknem, ko se me ne rabi
in mirno uživam v pozabi.
Potem se vrnem, ko zbrišem težave in tegobe,
ko skozi dam stvari, ki me skoraj spravijo po gobe.

Jaz sem ena taka ponikalnica,
ki, če me nočeš, me ni,
a ne morem se skriti,
ker na moji strani si.

Ali so knjige, ali kolo,
ali pa zgolj brezčasno nebo.
Naj bo karkoli, mene kar vleče
in greh bi bil rečt, da sem brez sreče.

Jaz sem ena taka ponikalnica,
da za dva mes¨ca sem kar odšel.
Razmišljal o vrnitvi in kaj bo tisto,
kar me bo grel¨.
Na koncu spoznal, da grel se bom sam
in, ne vem, mogoče zabava,
mogoče humor. Mogoče solz lavor
ali prepir, važno mi je, da nekaj vam dam.

Jaz sem ena taka ponikalnica,
ki me ni, ko poniknem
in ko začutim,
ponovno vzniknem.

Objavljeno dne

NA NOVIGA LEJTA DAN.

Najboljše stvari pridejo nepričakovano. Ne načrtuješ, ne planiraš, samo si ob pravem trenutku na pravem mestu. In ker je bil ravno novega leta dan, sem si rekel – zakaj pa ne. Lahko bi tudi pomislil, zakaj pa ja, ampak življenje mora biti pestro. Ko iz neke rutine, ki si je že rahlo naveličan, pobegneš pred monotonostjo, v nov svet, ki si ga sicer že prej poznal, a ne preveč dobro.

Pojma nimam, kako bi začel. Če bi segel tja vse do rane mladosti, bi bil tale zapis dolg. Zelo dolg. Zato se bom vrnil v tisti vroč avgustovski dan lanskega leta, ko se mi ni dalo na kolo in sem jo kar tako, za šalo, mahnil na Porezen. Pustimo stati, nekje v februarju sem ga prav tako osvojil, mukoma, po snegu, neznosni burji, ampak vesel kot (ne najdem primerjave). Vmes je bil še en poskus s kolesom, ki mi seveda ni uspel, nato pa dolgo nič, do tistega praznika, ko sem jo mahnil navkreber. Takrat sem prvič slišal o tako imenovanih prijateljih Porezna. Nisem posvečal pretirane pozornosti.

Za kaj gre? Gre za nekakšno tekmovanje, ki to pravzaprav ni. Vsak ve, da gre predvsem zaradi sebe in ne zaradi nagrade, ki ga čaka na koncu leta. In tu naj ne pozabim, da sploh ne vem, če je kakšna nagrada. No, gre za to, da čimvečkrat osvojiš vrh.

Torej, ta prečudovita vzpetina, ki ponuja skorajda nešteto poti, po katerih pristopicaš na vrh in ki, ko si enkrat na vrhu, ponuja veličastne razglede, je postala moj izziv za letošnje leto. Vse to se seveda ne bi zgodilo, če ne bi ravno na noviga lejta dan dobil sporočila z vabljivo tematiko. In sem nekje sredi poti rekel »letos se bom tudi sam vpisoval«.

Malo po cesti, malo po bližnjicah, obvezna kava in žganje v koči, voščila, gretje in sušenje oblačil, nato pa čisto na vrh, nekajkrat škljocniti in se vrniti po grebenu. Na vrhu je bil le rahel vetrič, kar je stalna želja rednih pohodnikov.

Kaj naj rečem, bil je dan, ki ga ne bom pozabil. Ga namreč ne smem, saj je bil prvi z nekim namenom. In če sem si v včerajšnjem zapisu želel zdravje, lahko danes dodam še veliko varnih korakov in, bom skromen, vsaj petdeset vzponov. Ker res ne gre za število.

Paradoksalno, že naslednjega dne mi zdravje ni dovolilo vzpona.