Avtor: Gregor

24.6.2018

Dragi.

Brž ko sva včeraj našli primerno parcelo, sva postavili šotor. Nina je kar vlekla stvari iz prtljažnika in meni ni bilo jasno, od kje, čeprav sem pravkar napisala, da iz prtljažnika. S tem sem mislila na to, da sem ti ob zadnjem javljanju omenila, da ni imela v prtljažniku skoraj nič. Vseeno se je naenkrat ob avtu znašlo vse, kar se menda za kampiranje potrebuje, čeprav se jaz o tem šele učim. Tam je čakal šotor na postavljanje, blazina, ki naj bi se jo napihnilo, ko bo šotor enkrat postavljen in … no ja, to je pa tudi vse.

Seveda sem pomagala. Ne morem stat tam in gledat, kaj počne kolegica. Ali karkoli že sva. Nina me je naučila vse. Najprej razgrneš ponjavo, da vidiš, kako paše v prostor, čeprav to sploh ni prostor. Nato si zamisliš, kako bi bil postavljen šotor, pač, na katero stran bi bil vhod, pa to. Ko najdeš skupni jezik, odmakneš ponjavo in preveriš, če ni preveč kamenja. Potem zopet razgrneš ponjavo in postaviš šotor, ki ga z nekakšnimi klini fiksiraš v tla. Potem daš še neko pregrinjalo čez šotor. In potem daš vanj blazino, ki jo priklopiš na eno tako pumpo, ki jo priklopiš na vtičnico v avtu. Sicer zoprno brni in tri Poljakinje, ki so kampirale na sosednji parceli, so prav butasto gledale, kdo je prišel kaliti njihov počitniški mir. Pa je ropotalo zgolj kakih pet minut.

»Pa sma perajt«, je rekla, karkoli že to pomeni, ko je šotor stal. »Zdaj si bom pa enega zvila, potem pa greve naprej«. Kam naprej mi sicer ni bilo jasno, prepričana sem bila, da bova tu deset dni, kasneje, ko se je nehala igrati lokomotivo, pa mi je bilo jasno, da z delom. Iz avta je privlekla mizico in jo hipoma sestavila, ter dva stola, ki ju je postavila vsakega na svojo stran. Nato me je prosila, če pospravim vso nepotrebno navlako, ki je sicer potrebna, ona pa da skoči do trgovinice v kampu in do zelenjavarja. Tako sem pospravila v prtljažnik kladivo, pumpo ter nekaj vrečk, v katerih so se nahajale za kampiranje nujne stvari, ven pa vzela vrv in jo napela med dvema drevesoma. Ne vem zakaj, ampak kolikor sem prebrala na internetu, menda moraš, če kampiraš, med dvema drevesoma napeljati vrvico. Nanjo lahko potem nekaj obesiš, ampak trenutno ni potrebe, zato nisem obesila nič.

Medtem se je Nina vrnila z vrečko paradižnikov in paprik ter z olivnim oljem, soljo, poprom in štruco kruha in verjetno je bilo še kaj v vrečki, a ni potrebe, da vse natančno popišem. Vse skupaj je kar z rokama zmešala v skledi, si roke obrisala v brisačo in dostavila iz prtljažnika dvoje vilic.
»En pir pa bove poleg«, je vprašljivo rekla in ne da bi počakala na moj odgovor, ga položila predme. Pa naj bo, saj sva na morju. Tu si lahko privoščim. Razmišljala sem še, da bi ji rekla, naj še meni zvije en cigaret, čeprav nisem nikoli kadila. Dragi, saj vem, da je slišati smešno, ko govorim, nikoli nisem to, nikoli nisem ono, v bistvu pa sem komaj dobro stopila v polnoletnost in večine stvari nisem imela niti priložnosti poskusiti. Pa sem se odločila, da vseeno ne bom kadila. Saj mogoče je zanimivo, kaj pa vem. Stvari, ki škodijo, so običajno fajn. Odprla sem si tisti pir in segla z vilico v skledo.

Po hranjenju sem pomila posodo. Ne boš verjel, imajo cel kompleks kopalnic. V tistem kompleksu so školjke, tuši, umivalniki, ob vsakem umivalniku je še vtičnica, da si lahko polniš mobitel, ko si umivaš zobe. No, nama ne bo treba, imava parcelo z elektriko. In še najboljše je, da je ločeno, moški imajo svoj del, ženske svoj del. V bistvu sem ti hotela samo povedat, da so pred tem kompleksom še pomivalna korita in smetnjaki za bio odpadke, kar se mi zdi naravnost fantastično. Res je lepo.

»Pridi, ti razkažem kamp«, je rekla Nina kasneje. Odracali sva po ozki makadamski potki in potem po ozki asfaltirani cestici mimo kamp prikolic, kamperjev in raznobarvnih šotorov.
»Veš, če ti bližina morja ni pomembna, vzameš parcelo, ki je dlje, ker je ceneje«, je poučevanje začela Nina. »Obstaja še kup nenapisanih pravil. Fajn je, če pozdraviš sosede. Saj jih ne poznaš, ampak tu smo vsi na dopustu, sproščamo se, zakaj se ne bi imeli fajn. Še eno nenapisano pravilo je, da se v kampih ne krade. Tudi zato pozdraviš sosede, veš da, če so vsaj malo človeški, bodo gledali proti tvoji parceli, ko te ne bo. In ko njih ni, tudi ti malo gledaš na njihovo«. Zanimivo. Tiho sem prikimavala.
»Glej, tukaj je mini restavracija. Odlično za sladoled, pir ali kak toast. Pa fajn je, lahko prideš v kopalkah in ti nihče nič ne reče«.
»In tukaj se bova prehranjevali?«, sem vprašala.
»Ne, ne redno. Mogoče kdaj kak sok ali če se nama ne bo ljubilo kaj pripravljat. Sicer pa je do mesta le nekaj minut hoje, tam je picerija, ena bolj ribja restavracija, pa en bar in tržnica«, je hitela z razlaganjem.
»Kje je pa plaža«, vprašam, čeprav mi skoraj ni bilo treba, saj sem jo v istem trenutku zagledala. »To je to od plaže?«, rečem skoraj razočarano. Pred nama se je namreč nahajal le kratek pas prodnate plaže, pa še ta je bil skoraj prazen.
»Ne skrbi, midve itak ne bove tu. Čeprav je kamp skoraj prazen, kot si videla in bi se lahko tudi tu kopale, ampak meni ni všeč«.
»Tudi meni ne«, odvrnem. Res mi ni. Kamp je res lep, vse je tako mirno, nobenega hrupa, kot bi bil namenjen starcem. In kar sva do sedaj videli ljudi, so bili res večinoma le upokojenci, le en mlad par sva srečali. Ampak ta plaža, to pa res ne.
»A si za hec«, reče Nina, medtem ko me z roko ustavi in se zazre vame. »Greve do šotora, vzameva brisače in se greve kopat, tja, kamor sem se jaz včasih«. Povlekla me je za roko v smeri proti šotoru. Sploh mi ni dala možnosti odgovora. »Daj, tecive«, je predlagala in se pognala v lahkoten tek.

Očitno je kondicijsko bolje pripravljena od mene, saj sem vsa zasopla in upehana pristopicljala do šotora. Nina mi je vrgla brisačo in se že pognala naprej. »Daj, daj«, me je priganjala z nasmeškom na obrazu. Takšni napori sicer niso zame, a vseeno rahlo uživam. Minuto kasneje že stopava tik nad morjem po gozdni stezici. »Tu, pri teh vratih, se konča kamp«, je rekla in mi pridržala nizka kovinska in mrežasta vrata. In jih zaprla za menoj. »Od tu naprej so divje plaže. Nikoli nikogar«, je rekla. Res je bilo mirno. Hodili sva še kakih pet minut, ko je pokazala na stezico, ki je vodila čisto k morju. No, da je vodila, bilo je vsega skupaj dvajset metrov. In končali sva na enem ogromnem, skoraj ravnem kamnu, kjer je bilo brez problema prostora za vsaj pet ljudi, brez da bi pretirano skupaj ležali.
»Še eno pravilo divjih plaž«, je rekla, »je to, da če je ena taka manjša plaža, kot je tale, zasedena, ne greš nanjo. Ker pa tega nekateri ne vedo, raztegneš brisače čimbolj na široko, da mislijo, da je zasedeno. Ker nikoli ne veš, kakšne navade ima tisti, ki pride. Običajno so moteče, če me razumeš«.
»V bistvu ne«, sem odgovorila, ker pač res nisem.
»Lahko pride družina in potem boš cel dan poslušala jokajoče otroke ali pa sitne mamice, lahko pride kak ljubitelj glasbe in si prižge ravno tisti glasbo, ki tebi ne sede in potem je spet pokvarjen dan. Pač, da si sam, je najboljše, ker lahko počneš karkoli, in to v miru«, je razlagala Nina, medtem ko je raztegnila in do potankosti poravnala dve brisači.
»Aha, razumem«. V bistvu bi tudi sama najraje imela mir in v miru brala ali gledala v morje.
»No, greve v vodo?«, je vprašala, medtem ko si je slačila majico, pod katero ni imela nič in brcala japonke z nog.
»Ampak, jaz nisem utegnila niti kopalk oblečt«, sem odvrnila v rahli zadregi. Res jih nisem. Kdaj le, saj mi je pri šotoru le vrgla brisačo in me gnala naprej.
»Saj tu jih ne rabiš, pa še nikogar ni«, je odvrnila. Potegnila je hlače, takšne, ki se jim reče moške kopalne, ki zgledajo kot bermude, dol s sebe in tudi pod njimi ni imela nič. Vrgla se je v vodo in mi kričala »pridi, odlično je«.

Kaj pa jaz, dragi? Kaj pa jaz? Se spomniš, ko sem vate pisala stvari po prvem maju? Je to zdaj tisti trenutek, ko moram pokazati vso samozavest, ki jo premorem?

23.6.2021   

Dragi.

Nina me je čakala pred hišo že ob petih zjutraj. Kdaj sem nazadnje tako zgodaj vstala, ne pomnim. Tudi važno ni, pomembno je le, da sem danes. Tako v pričakovanju dopusta nisem bila že dolgo. Tako zelo sem ga čakala, da sem vse spakirala že dva dni nazaj. Trikrat sem preverila vse, pa vseeno nisem prepričana, če sem vse vzela. Kolikor sem raztresena, ne bi bilo nič čudnega, če bi kaj pozabila.

Zdaj sem vsaj videla, kakšen avto ima Nina – staro Fiesto. Starejšo od mojega avta. Ampak menda dela in to je najbolj pomembno.

»Heej«, je glasno pozdravila, ne da bi se zavedala, da večina prebivalcev naše ulice še spi. »Tako sem vznemirjena, nisem si predstavljala, da bova šle kdaj skupaj na morje«, je rekla in istočasno odpirala prtljažnik. Le ta je bil razmeroma prazen, vsaj glede na to, kar sem si predstavljala, da bi morala imeti v njemu. Šotor, mizico, stole, kuhalnik, vse to je rekla, da ima. Je tudi ona raztresena in je večino pozabila doma?
»Tudi jaz sem v pričakovanju ene nore, odštekane dogodivščine«, sem odvrnila in odložila potovalko v prtljažnik. Sedla sem na sovoznikov sedež, dokaj udobno je bilo, glede na to, da je avto starejši od mene.
»A greve«, je vprašala. Zavila sem z očmi, toliko, da bi si lahko opravila pregled trebušne votline.
»Pejve«, sem odvrnila in Nina je tako zavila z očmi, da je videla še vse za seboj. Nasmehnili sva se. To so te najine fore.

V Ilirski Bistrici sva se ustavili, da sva kupili nekaj za po poti in spili kavo. Jutro je bilo še rahlo hladno, ampak se je dalo biti v kratkih hlačah. Vsaj jaz, Nina je bila v daljši oblekici. Dragi, na tem mestu se opravičujem, saj ne znam pravilno opisati, ali je bila dolga ali ne. Daljša oblekica je, če sega čez kolena in vse tja nekam do gležnjev, to je moje mnenje in ni treba, da se strinjaš. Kar se tega tiče, resnično ne bom komplicirala, le hočem, da mi bo jasno, ko bom nekoč, ostarela in senilna, prebirala te zapiske. In se zgražala nad vejicami. Postavim jo tja, kamor pač mislim da spada.

Zgodnji uri se imava zahvaliti, da na mejnem prehodu nisva čakali več kot pet minut. Sonce je že prijetno ogrevalo kabino avtomobila in kaj kmalu sem lahko občudovala zgradbe Opatije. Priznam, prvič sem na Hrvaškem. Niti o Opatiji nisem slišala veliko, bom pa raziskala, saj me zanima. Kar tako, nenadoma, me je začelo zanimati. Oh, in glej te lepote Moščeničke Drage. Nina kar naenkrat ustavi avto, ugasne in zategne ročno zavoro. Pogledam naprej, pred nama kolona.
»Kaj pa zdaj«, vprašam.
»Zdaj bova pa čakali«, odvrne. »Na trajekt« doda, ko vidi moj začuden obraz.
»Aja. Nisem se še peljala s trajektom«, sem odvrnila.
»Boš videla, všeč ti bo. Kot ti bi všeč cel dopust«, je rekla Nina in stopila po klancu k hišici, kjer je kupila karte za trajekt.

Uro kasneje sva se izkrcali v Porozini in naredili potezo dneva – počakali sva, da so vsi avtomobili odšli. Nina ne mara voziti, če je preveč prometa. Pravi, da se težko zbere, ker ljudje niso previdni vozniki, zato mora biti ona toliko bolj previdna. In če je previdna, ne uživa. In res je kasneje vožnja potekala povsem sproščeno in všeč nama je bilo, da skoraj ni bilo avtomobila na cesti. Pot se je najprej vzpenjala, nato pa sva prišli na krasno razgledno točko. Morala sem slikati, prav res. Neverjetno lepo. Medtem se je Nina naslonila na sprednji del avtomobila, eno nogo naslonila na odbijač in nekaj je spustilo čuden zvok. Pogledala sem proti njej in opazila modrikast dim. Nina si je prižgala cigaret. Najbrž.

»Ti kadiš?«, sem vprašala negotovo. »Nikoli te še nisem videla…«
»Samo na dopustu«, je odvrnila in puhnila dim.
»Pa to imaš neke čudne…«.
»Ne skrbi, sama si jih zvijem. Samo tobak je. Si mislila, da je špinel? Verjemi, tistega se pa ne bi dotaknila«. Upam da res ne. Še to ti škodi.
»Upam da ne. Še to ti škodi«.
»Vem. Saj zato pa samo na dopustu«.

Po nekaj narejenih fotografijah tega prekrasnega razgleda in nekaj skupnih selfijih, sva se odpravili naprej.

»Kmalu bova«, je rekla Nina. »Boš videla, še kakšno urico vožnje in bova v kampu. Prekrasen kamp, nudističen, toplo morje, bar na plaži, pa ljudi ne bo dosti«.
»Čakaj, čakaj, kaj!? Nudističen kamp? Ne ne ne, to ne bo šlo«. Zdaj mi je jasno. Zdaj mi je pa prav vse jasno. Ko sem ji prvič obiskala, mi je odprla zavita samo v kopalni plašč. Kasneje se je pred spanjem kar tako slekla pred mano. Zdaj me je pripeljala v nudističen kamp, kjer se bo naga sprehajala in isto pričakuje še od mene, ne, to nikakor ne bo šlo. In jasno mi je, zakaj nima skoraj nič s sabo. Gotovo je kdo od njenih domačih ali sorodnikov v kampu, kjer imajo prikolico in se tam okoli nagi sprehajajo, cunj pa itak ne rabi, če je to nudističen kamp, ne, ne, konec je. Nina je očitno ekshibicionistka. To ji moram povedat.
»Veš, Nina, ne vem če. Že ko si se prvič slekla, mi je bilo nerodno. Saj nisem nič kaj takega videla, le čudno mi je bilo. In potem sem morala veliko preštudirati, da sem prišla do tega, da bom naslednjič tudi jaz zmogla toliko poguma, da se bom kar tako slekla. Mi bo sicer nerodno, ampak si bom upala. Nikakor pa ne bom gola ležala na plaži, med vsemi moškimi, ki so tam samo zato, da gledajo gole ženske in da se razkazujejo. Sploh pa ne bom gola hodila po kampu, ne, ne in ne«.

Nina je naredila čuden izraz na obrazu in hitro zapeljala na nekakšno priročno parkirišče ob cesti ter sunkovito zavrla. Zazrla se mi je globoko v oči. Kar čutila sem, kako bo konec. Obrnili bova in šli nazaj domov. Odnos se bo skrhal, srečevali se bova v službi kot da se ni nič zgodilo, a tudi to bo postalo mučno, zato bom dala odpoved in se preselila nekam daleč stran, da se ne bova srečali nikoli več v življenju. Ali pa bo rekla, da naj izstopim, da bo nadaljevala sama. Kako naj se vrnem domov? Na tistem sopotnikovem sedežu temno zelene Fieste sem bila videti kot razočaran delfin v risanki. Ninin ostri pogled se ni odmaknil.

Potem so se ji ustnice spremenile v nasmešek, ki se je stopnjeval do razprtih ustnic, da so se kazali snežno beli zobje. No, ne ravno snežno beli, ampak bolj v barvi rahlo porumenelega porcelana, ki je bil nekoč bel.
»Trapa, jaz se hecam. Mar mi nisi verjela? No, se mi zdi, da si mi, glede na vse, kar si rekla«, se ni prenehala smejati.
»Fakju, fakju, fakju«, sem se zdrla nanjo. Nina se je še vedno smejala. Jaz sem bolj kot ne z zaigrano žalostjo gledala skozi okno. Kakšno minuto. Dokler nisem razčistila sama s sabo, da je bilo vse skupaj le nedolžna šala. Obrnila sem glavo proti Nini, ki naju je vozila h koncu in se nasmehnila. »Fakju«, sem ji rekla še enkrat. Videla je moj nasmešek. »Fakmi«, mi je vrnila. To so te najine fore.

»Ampak, veš«, je rekla, ko je zapeljala pred recepcijo kampa. »Če pa najdem kakšno divjo plažo, kjer ni nikogar, potem sem pa rada brez kopalk. Itak me nihče ne vidi«. To ima prav.

Vstopili sva v recepcijo in izrazili željo po parceli z možnostjo elektrike.

18.6.2018

Dragi.

Danes mi ni preostalo drugega, kot da grem do dedija. V roku enega tedna me je klical kar trikrat in vedno spraševal, če bi vzela njegov avto. Sumim na rahlo dementnost. Kasneje se je izkazalo, da je to le pretkana igra. Igra mu je šla namreč vedno od rok. Ne, ni bil igralec, niti v vaški dramski skupini, le znal je narediti tako, da je prepričal ljudi. Kako mu je to uspevalo, sicer ne vem, vem pa, da je imel vedno mir tudi pred nadležnimi zavarovalnimi agenti in tudi drugi akviziterji so pri njemu vedno obupali.

Z obiskom sem razkrila njegovo igro. Naj ti jo razložim: ko sem naredila izpit, mi je obljubil njegov avto. Potem ga je ati prehitel in mi kupil avto. Dedi o vsemu ni vedel nič in ko sem mu povedala, da imam avto, je zopet nekaj igral, da on je pa že novega naročil. Če se vrnem v sedanjost, njegov novi avto je prišel in ne ve, kaj bi s starim. Hotel mi ga je podtakniti. Ne bom lagala, njegov polo je odlično ohranjen in za enajst let star avto (menda jih ima toliko) ima zelo malo kilometrov. Saj bi ga vzela, ampak moj avto je bil darilo, daril pa se menda ne prodaja.

No, dedi je hotel, da vzamem avto in da ga prodam. On se ne spozna na tehnologijo, na daljincu zna premakniti program, to je pa tudi vse. In da se ne bi on sedaj učil uporabljati internet. Razložila sem mu, da naj ga pelje v avtohišo, kjer je vzel novi avto, pa o tem noče slišati.

»Dedi, pa saj pelješ avto tja, kamor si novega kupil, pa ti tega vzamejo«.
»Kako vzamejo, zastonj? Ne dam jim ga zastonj, poglej ga, kako je lep in ohranjen«.
»Pa ne, no, plačajo ti ga«, sem mu zatrjevala.
»Kako le. Jaz bom njim plačal za nov avto, oni pa meni starega, nehaj z neumnostmi«, je trdil svoje v nedogled.
»Daj, malo lepše se obleči, grem s tabo tja, se bomo vse zmenili«, sem na koncu predlagala, ker staremu človeku je res najboljše, da razložijo profesionalci. Mi, mladi, nam nihče ne verjame.

Pol ure kasneje sva se že peljala in po kratkem pogovoru v avtohiši, je kar verjel mojim besedam. Mi, mladi, nam nihče nič ne verjame. Pa sem mu povedala isto, kot mu je kasneje povedal prodajalec. Ampak on je profesionalec, njemu je za verjeti, jaz sem pa laik in ni treba, da mi kdorkoli karkoli verjame. Saj pravzaprav bi sama ravnala enako v kakšni podobni situaciji. Če bi recimo imela boleče grlo in bi mi nekdo rekel, da imam angino, halo, kdo si ti, kaj si zdravnik, da vse veš? Se imaš za pametnega, kaj si študiral medicino? Če bi mi rekla zdravnica, da imam angino, bi ji verjela. Ona že ve, saj ima verjetno vsak dan kakega pacienta z angino.

No, doma dedi še kar ni dal miru. Da zakaj nisva kar takoj pustila starega avta tam in prišla z novim domov, če je tako.
»Saj sem ga videl tam, samo še papirje je treba uredit«.
»Ja, točno zato, dedi. Za to pripravit rabijo kakšen dan«, sem mu rekla.
»To bi lahko imeli že vse pripravljeno«, ni odnehal. »Saj vem, kako to gre, imam izkušnje«.
Oh, ti stari ljudje, oni imajo iz vsega izkušnje. Nikoli ni prodajal avtomobilov, ampak točno ve, kako to gre, koliko časa vzame in vse ostalo. Povej mi, dragi, kdaj je tista starostna meja, ko začnejo ljudje mešati teorijo in prakso? Obstaja določena starost, ko ljudje rečejo aha, zdaj sem pa toliko in toliko star in lahko začnem učiti (po njihovem učiti, v resnici pa soliti pamet) mlajše generacije, ker jaz vse vem? Ker sem starejši in sem imel več časa za učenje, sem pametnejši od vseh vas, mladih. Če ti povem po pravici, meni se ne da o tem niti razmišljati.

Veš kaj? Še malo in grem na morje. Menda ne rabim nič vzeti s seboj, kar je dobro, ker nič nimam. Sem si pa že kupila še ene kopalke, japonke in ene malo lepše sandale, pa v Kiku sem dobila nekaj preprostih in poceni hlač. In če sem prav poštena, se zelo veselim.

13.6.2018

Dragi.

Poletje je že skoraj tukaj, jaz pa ne vem, kako bom preživela dopust. Lani sem ga z mami, malo po hribih, malo v turističnih biserih širom Slovenije. Predlani z atijem v termah, od koder sva se vozila s kolesom vsak dan nekam. Saj meni se ne gre toliko, da ne vem kaj vidim, če pa sem že v nepoznanem kraju, si pa rada kaj ogledam. Za razliko od velike večine, ne maram morja. Ne me razumet narobe, ne prenašam prevelikega števila ljudi. Rada grem na morje, ampak nekam, kjer niso vsi. Da bi jaz ležala na plaži, okrog mene pa otročad, pa njihove mamice, daj to, pazi ono, pojej to, boš to, obriši se, ogrni se, preobleči kopalke, pusti meduzo, pazi ježke, medtem pa njihovi očetje mirno pijejo nikšičko in brskajo po telefonu, hvala lepa, grem drugam prvi dan. Saj ne da sem to že doživela, ampak menda se dogaja, kolikor sem prebrala na internetu. Čeprav, moje mišljenje, vsak ki kaj takega napiše, še malo doda in v resnici verjetno sploh ni tako zelo hudo.

Malo sem upala, da se bo na vseh možnih spletnih portalih za iskanje ljubezni, našel nekdo, ki bi rabil družbo na morju. Ne boš verjel, našli so se. Na žalost sami takšni, ki so trideset ali štirideset plus. Ne morem z dvajset let starejšim na morje. Če bi našla mlajšega, potem so spet problemi. Spati v isti postelji z njim, verjetno bi tudi kaj pričakoval, poleg tega bi se morala zmeniti o vsemu, kakšen apartma rezervirat, pa kje, pa koliko oddaljen od morja, pa ali je to turistično mesto in konec koncev, koliko bi me to finančno oželo. In tako sem misel na morje počasi opustila.

Dokler mi ni danes Nina v službi rekla, če bi šla z njo na morje. Na Cres. V življenju še nisem bila izven Slovenije. Če sem že šla na morje, je bil to Ankaran in enkrat za en dan Simonov zaliv. Ideja se mi je zdela zanimiva. Zakaj pa ne? Misliš, da bi lahko bilo kaj narobe? Ne vem, Nino sem počasi sprejela, zdi se mi super oseba, dobro se razumeva in je skoraj edina v službi, s katero lahko normalno govorim. Vse ostale so sodelavke so nekoliko zategnjene. No, ne ravno vse, Urška na sadju in zelenjavi je pridna in vestna, ne najdeš napake pri njenem delu, ampak preveč rada govori. Če rabiš kakršnokoli informacijo o katerikoli sodelavki ali kateremkoli sodelavcu, potem se obrneš nanjo. In to mi gre na živce, ker mene ne zanima, kaj v prostem času počne Andreja iz oddelka pijač ali kje je doma viličarist Stane.

Da se vrnem k vabilu. Mirno sem zlagala novo pošiljko durum moke na polico, ko se ob njej pojavi Nina.

»Serbus«. Tako se menda pozdravljajo Štajerci.
»Ojla«, sem odvrnila in ji namenila bežen pogled.
»Nekaj sem razmišljala«, je rekla.
»Kar povej«.
»Ti nimaš nikogar, jaz tudi ne, dopusti se bližajo… Kaj ko bi šle medve skupaj?«.
Ostala sem presenečena nad vabilom in zato nisem vedela, kako bi reagirala. Kaj naj rečem? In sem izustila nekaj vmes.
»Ja, ne vem, mogoče…«.
Nina je ostala pri ideji.
»Poznam mali in prisrčen kamp na Cresu. Že dve leti nisem bila tam, bi pa šla, če bi imela družbo. Pa sem pomislila nate«.
»Ja, slišati ni slabo, samo dopuste…«. Nisem prišla do konca.
»Brez skrbi, to bom jaz prilagodila. Vso opremo imam, nič ne rabiš. Imam šotor, kuhalnik, blazine, stole, mizo, le cunje vzemi«.

In kar tako, vidiš, dragi, sva bili dogovorjeni. Brez prevelikega razmišljanja sem imela planiran dopust, na katerega nikoli ne bi šla, če se ne bi spoprijateljila z Nino.

»Kamp ti bo zagotovo všeč, konec meseca greve, takrat še ni veliko ljudi, super bo, se že zdaj veselim«, je rekla, na rahlo in z razprtimi prsti zaploskala, nasmešek pa razvila do te mere, da ni bilo videti le zob, temveč še obe dlesni. Potem je šla opravljat svoje delo, jaz pa nazaj k durum moki.

Doma sem seveda obvestila mami, da grem na morje z Nino, ravno nekih pretiranih odzivov ni bilo, kot jih ni nikoli. Potem sem poklicala še atija, bil je vesel, da imam družbo in omenil, da mu bom Nino morala nekoč predstavit. Ti povem, dragi, tako sem navdušena, da sem danes že poiskala kopalke, japonke in tiste copate za v vodo, ki te varujejo pred ježki.

Zvečer me je klical dedi in povprašal, če bi vzela njegov avto.

4.6.2018

Dragi.

Po tistem zadnjem sporu z Vido, je šla na bolniško. Marjan mi je rekel, da naj bi imela težave z živci, kar se ne čudim. Da živiš v svetu, kjer imaš samo ti vse prav, kjer nihče ne dela tako, kot si ti želiš in kot se tebi zdi pravilno in obenem ne sprejemaš drugače mislečih, to mora biti res izčrpavajoče. In posledično mora udariti nekje ven. Pri Vidi je to udarilo na živcih. Lahko bi kje drugje, recimo lahko ji bi ekstremno hitro rastli nohti, lahko bi svoje težave zdravila z nezdravo hrano in bi postala debela kot sod, ampak je boljše, da je tako, kot je. Je vsaj ni. Je vsaj mir. In tako, dragi, sem postala vodja oddelka z moko.

Sama to vidim kot napredovanje. Kdo bi si mislil, šele tri mesece sem tu. Po mojem mišljenju, do sedaj nihče v Šparu ni napredoval tako hitro, ampak to je samo moje mišljenje, nisem šla preverjat. Dodatnih ugodnosti nimam – še vedno imam pogodbo za določen čas, še vedno delam šest dni na teden in še vedno sem sama za vse. Naučila sem se, da ne grem več pomagat drugim, ker tudi drugi ne pridejo meni. In… Nič, moje življenje teče dalje.

V osnovni šoli so mi rekli, da bom karieristka. Takrat nisem vedela, kaj to pomeni, potem pa sem prebrala nekaj knjig in nekaj spleta, da sem ugotovila, da jaz to ne bom nikoli. Dragi, si ti sploh vedel, da obstajajo ženske, ki delajo na svoji karieri tudi na takšne načine, da nimajo nič od življenja? Da ne hodijo ven, ne zvečer v družbo, niti čez dan v naravo, ampak samo delajo na tem, da bodo nekoč imele kariero in potem, ko do te kariere pride, potem ne vem naprej. So potem srečne? Si rečejo, ¨kako sem jaz vesela, ker imam kariero¨? Da ne omenjam tega, da so takrat v večini stare že štirideset ali več in niso ravno za otroke. Potem pa jok po med over netu, joj, kako mene nihče ne mara, nič nimam v življenju, razen kariero pa bla bla bla to, pa bla bla bla drugo. Jaz bi jih kar tepla. Prej je treba mislit.

Zato jaz ne mislim. Mislim, ja, mislim, ampak ne mislim o temu. Da bi jaz sanjala o karieri, lepo te prosim. Meni je važno, da imam službo. Da zaslužim, da si lahko kaj kupim ali pa da varčujem. Da imam delo, ker če ne delam, potem se mi zdi, da gnijem. Da lahko grem zvečer ven ali čez dan kamorkoli, neobremenjena. Da bom, ko bom spoznala fanta, lahko odgovorila pritrdilno, ko me bo vprašal, če se bi poročila. Kaj pa naj bi rekla? ¨Joj, ne, oprosti, najprej kariera¨?

V zadnjih dneh sem precej razmišljala. O vsemu, kar se mi dogaja. Mami, ati, Nina, služba, zmenki. Zakaj ne bi preprosto uživala? Zakaj bi skrbela za deset let naprej, ko me lahko jutri povozi avtobus? Ko se mi lahko v minuti vse podre? Naj načrtujem vse do leta 2030? Bom potem srečna, bom kričala, da sem najsrečnejša oseba na svetu? Naj se vsemu odrečem, da bom nekoč rekla ¨saj nimam nič, ne partnerja in ne otrok, sem pa bila glavna blagajničarka v Šparu?¨.

In skozi ta razmišljanja, dragi, sem prišla do zaključka, da je najboljše živeti iz dneva v dan. Sicer ne finančno, to mora biti poskrbljeno, da je nekaj na strani, za vsak slučaj. Kar se pa samega življenja tiče, zakaj nekaj planirati za eno leto naprej, za en mesec naprej, če je veliko boljše se zjutraj zbuditi in se vprašati, kaj mi bo pa današnji dan prinesel? Mislim da je to bolj pustolovsko, bolj živahno, kot neka monotonost, kaj pa vem, mislim si.

Misli mi begajo. Pravzaprav mi ne, le ne znam napisati tako, da bi nekoč vedela, kaj sem mislila, zato te bom za danes odložila.