Avtor: Gregor

9.4.2018

Dragi.

Včerajšnjo nedeljo sem resnično izkoristila za počitek. Se spomniš, kako sem se veselila dneva, ko sem dobila službo? Začetno veselje je splahnelo in kar malo težko mi je oditi v tisto trgovino. Zakaj? Ker so moje sodelavke večinoma lene sorte in se do mene obnašajo, kot da sem študentka. Je že res, da sem zadnja prišla, ampak to ne pomeni, da me lahko izkoriščajo, kaj misliš? Ti povem en primer.

Vido že poznaš, mojo nadrejeno. Ja, tisto Vido, ki naj bi me vpeljala v delo. Ne razumem ravno poteka vpeljevanja, ampak po vsem, kar sem doživljala v teh treh tednih, mislim da moje sodelavke niso vpeljane. Vida mi je lepo rekla, ko končaš svojo polico, greš pomagat drugi sodelavki k njeni polici. In sem nekajkrat šla, enkrat k Urški na sadje in zelenjavo, drugič k Andreji na oddelek pijač in še kam drugam, da malo vidim način dela, njihovo tehniko polnjenja polic, da malo spoznam sodelavce in sodelavke, šla sem tudi k Blažu v skladišče, da sem videla potek spravljanja na skladiščne regale in ne da bi se kovala nekam v zvezde, ampak prepričana sem, da sem svoje delo odlično opravljala. K meni, na oddelek moke, ni nikoli prišla nobena pomagat in mi ni bilo jasno, zakaj ne. Saj nimajo toliko dela, da ne bi časovno uspele. Potem sem videla, da ko napolnijo svoj oddelek, gredo v skladišče, kjer je avtomat za kavo in se skrijejo nekje zunaj med paletami in kadijo. Meni se to sicer ne zdi prav, pa sem vseeno enkrat, ko sem napolnila svojo polico, šla tudi jaz na kavo.

Potem se je začelo, tiste sodelavke so večinoma opravljivke. Opravljajo eno, ko pride ravno tista poleg, začnejo drugo. No, in potem je na cigaret prišla tudi Vida.
»Kaj pa ti tu«, je rekla v mene.
»Na kavo sem prišla«, sem odvrnila.
»Ampak ti imaš notri svojo polico, za katero moraš skrbet«.
»Ja, saj je napolnjena. Kavo spijem in grem nazaj«. Tudi to ni bilo prav.
»No, spij kavo in greva pogledat, kako je urejena polica«, je nekoliko ihtavo rekla.

Pogoltnila sem tisto kavo, vrgla lonček v smeti in šla na svoj oddelek. Kmalu je za menoj prišla Vida in si začela ogledovati polico. Tiho si je mrmrala v tiste pobeljene brke meni nerazumljive besede, nato pa: »Lepo imaš pospravljeno, cenovke so poravnane, tukaj manjka pirina moka. Kaj misliš?«. Kaj naj mislim, v teh desetih minutah je nekdo kupil pirino moko. Brez zamere, ampak za vsako vrečko moke ne bom hodila v skladišče. In sem rekla.
»Ja, nekdo jo je v zadnjih desetih minutah kupil. Da ne hodim po vsako vrečko posebej, potegnem eno naprej in ko se nabere več, grem v skladišče, naložim in pripeljem«, kot da bi morala razlagati postopek svoji nadrejeni. Če je nadrejena, menda ve, kako se dela.
»A pogledam še roke?«, je vprašala.
»Ne vem«, sem iztegnila dlani predse, »si jih vsak dan mažem s kremo, pa tudi z rokavicami delam. Občutek moke ni najbolj prijeten za mojo kožo«.
Butasto me je gledala nekaj sekund, približno pol minute. Bolj butasto me ni gledal še nihče v življenju.
»Marina, a se ti zajebavaš?«, in ker ji očitno ni bilo jasno, da sem vprašanje slišala že prvič, je glasneje ponovila »a se ti zajebavaš?«. Meni ni bilo jasno, zakaj naj bi se zajebavala.

»Pod mojim mentorstvom si takšne zajebancije ni še nihče privoščil. Nismo tu, da bi pokali šale, tu smo, da nas konkurenca ne prehiti in zato delamo tisto, za kar smo tukaj in ne da se zajebavamo in če ti to ne bo prišlo v navado, je samo vprašanje, če boš dobila podaljšano pogodbo, ker česa takega si tu ne dovolimo. Samo da veš, nekega dne bodo mene vprašali, če dam podpis in takrat bom temeljito razmislila, ali ga bom dala ali ne«. Bila je pošteno jezna, čeprav brez razloga. Hotela je jezno odvihrati, kot hočejo v filmih odvihrati jezne ženske, ki so prepričane, da morajo imeti zadnjo besedo. »Ne«, sem rekla glasno. Obrnila se je proti meni. »Hoteli ste jezno odvihrati, ampak ne boste. Na tak način je šansa samo za eno. In jaz vas bom prehitela«, sem rekla in nemudoma jezno odvihrala. Brž se je zasukala za menoj. »Kam greš? Tvoje delo je tukaj«. »Kam«, sem se ustavila in se ji zazrla v oči. »Kam? K vašemu nadrejenemu!«.

Odločila sem se oditi naravnost k Marjanu. Med potjo sem razmišljala, kar je govorila Vida. Kdo je počil šal? Kako sploh počiš šal? Edino če bi imel kdo napihljiv šal, da ga bi lahko počil, druge razlage ni. Sicer znam marsikaj pretrpeti, ampak občasno tudi meni dvigne pokrovko. Marjan je bil na srečo v pisarni, potrkala sem, vstopila in mu povedala, kar se je dogajalo pred nekaj minutami. Smejal se je. Ne samo smejal, dobesedno krohotal se je. Najprej zadržano, z dlanjo si je skrival nasmešek, smeh pa je na neki točki nekontrolirano izbruhnil iz njega. »Ne zamerite, Marina, ampak…«, mu ni uspelo izustiti do konca. »Ne, ne, saj to ne more…čakajte samo malo«, je rekel v smehu in prijel telefonsko slušalko. »Prosim, pridite sem«, je rekel v slušalko in na vratih se je kmalu pojavila Nina.
»Kaj pa je«, je rekla in se čudila Marjanovemu smehu.
»Prosim, Marina, povejte še enkrat«, je rekel med smehom. Meni je bilo sedaj malo nerodno, čutila sem rdečico, ampak sem vseeno povedala še enkrat. Tudi Nina je prasnila v smeh. In potem je ta smeh trajal pet minut.

Ko so se stvari umirile, je Marjan, še vedno z nasmeškom na ustih, začel resnejšo debato. »Veste, Vida je izredna prodajalka. Mogoče smo naredili napako, ko smo jo postavili na višje mesto, ampak takrat ni šlo drugače. Opazili smo vašo pridnost in tudi vemo, da vam povzroča preglavice. Ne skrbite, če bo kdo odločal o vaši prihodnosti pri nas, bom to jaz, in če ne bom jaz, bo to Nina in se glede tega nimate česarkoli bati. Vam pa povem, Vida nima smisla za humor in vas je zato nadrla. Je izredno stroga in ne dovoli napak in nikakršnega heca. Ampak nikar se ne sekirajte zaradi tega, kajti, če boste nadaljevali tako, kot ste začeli, boste čez kakšno leto napredovali, Vidi bomo pa zaradi vseh preglavic, ki jih povzroča, pa ne samo vam, vzeli njen trenutni status in boste mogoče vi njena naslednja nadrejena«.

Ob teh besedah sem se malo pomirila, mi pa še vedno ni bilo jasno, kaj je bilo tako smešnega. Nina je razložila, da je Vida mislila na roke trajanja in ne na moje roke. Za trenutek je postalo hecno tudi meni, priznam. In, je rekel Marjan, da je prišlo do komunikacijskega šuma.

Na poti domov sem razmišljala o tem. Vida je tistikrat, prvi delovni dan, rekla, da naj pazim na roke. In sem pazila na roke. Lahko ne bi bila takšna butara in bi rekla, naj pazim na roke trajanja, roke uporabe, na datume, kakorkoli, ne pa da se izraža tako dvoumno. Naj gre nekam, recimo tja, kamor je šel njen pokojni smisel za humor, če ga je sploh kdaj imela.

Vidiš, dragi, tako delajo z mano. Ampak se ne dam. Prisegam, da se bom v službi trudila, da dosežem svoje. Da bodo do mene imeli spoštovanje.

Dovolj za danes. Grem preverit oglase na portale za iskanje ljubezni.

28.3.2018

Dragi.

O Nini sem ti že pisala, kadrovnici v moji službi. Štajerka. Danes med malico je vprašala, če lahko prisede in rekla sem da ja. Kako bi bilo, če bi rekla ne? Nisem prepričana, a zdi se mi, da če kar tako odrezavo rečeš ne, moraš dati še nek razlog, ki običajno nikogar ne briga. Tako bi morala reči ¨ne, ker bi bila rada nekaj minut sama¨ ali recimo povedati po resnici ¨ne, ker me grozno dajejo vetrovi in če ni nikogar v bližini, lažje prdnem, kar si v družbi sploh ne upam¨. Danes je bilo noro, kar se mojega črevesja tiče. In tako sem rekla, da naj prisede.

Potem sva se malo spoznavali. Že pri petnajstih je prišla v mesto v srednjo šolo, nato se še nekaj trudila na faksu, ugotovila, da ji ne gre, spoznala fanta in ostala tu. Menda ji je bilo kar težko, ker je v tistem obdobju težko navezovala stike in še v neznanem kraju, nato pa se razšla s fantom, si poiskala svoje stanovanje in zapadla v še večjo žalost. Vmes ji je umrl ata, prijateljev ima malo in je blazno introvertirana oseba. Najraje se zadržuje doma, ker ji gredo ljudje na kakšnih večjih prireditvah na živce, le v naravo rada zahaja, povedala pa je, da če bi imela več prijateljev, bi se tudi več družila.

Jaz tega ne razumem ravno dobro. Ljudje ji gredo na živce in pravi, da je osamljena, družbe si pa vseeno ne poišče. Malo se bom morala izobraziti na tem področju. Ne vem, zakaj je treba delati tak halo iz tega. Če ti sede družba, greš ven, če ti ne, si doma. Zagotovo se moraš tudi prilagajati družbi, ampak se mora tudi družba tebi. Ampak na drug način jo razumem. Sama tudi nimam veliko prijateljev in če odštejem še Tamaro, potem nimam nikogar. Tista družba, ki jo imam, je bolj tako, za hec. Z njimi klepetam po mesendžerju in na kavi, ampak da bi si zaupali kakšne resnejše probleme, to pa ne. Ne vem, ali ljudje iz te moje družbe nimajo problemov, ali pa imajo poleg nas še koga, s katerim se o teh problemih pogovarjajo. Ali pa se mogoče s problemi obrnejo na internet, kaj pa vem. Internet je strup, kljub vsej svoji izjemnosti in praktičnosti.

No, potem je Nina vprašala, če bi bila za kdaj it ven in sem odgovorila, da seveda. Izmenjali sva si telefonski številki in je rekla, da me bo kakšen večer poklicala, za malo klepetati. Saj v službi se res ne vidiva vsak dan in kakšen klepet tudi meni sede zvečer. Ne morem se vedno z mami pogovarjat.

Zdaj pa, dragi, jaz tebe vprašam in ne, ne bom te o siru. To se spomnim, ko sem bila mala, kako sem gledala nek butasti resničnostni šov, kjer se niso imeli kaj pogovarjati in so se dve punci spraševali, ena drugo, če so jedle sir. Koliko dolgčas ti mora biti in koliko malo domišljije moraš imeti, da na vprašanje odgovoriš ne samo z vprašanjem, temveč celo z istim vprašanjem. Dragi, kako se tebi zdi to o Nini? Je mogoče kaj narobe z njo, da dekle pri petindvajsetih nima partnerja? Da se ukvarja z numerologijo? Še več, da piše blog? Sploh ne vem, o čem piše, ampak bom raziskala. Ampak kdo danes še piše blog, ko lahko že vsak, še tako nepismen človek, objavi svoje mnenje na Facebooku, ne glede na to, ali se na kaj spozna ali ne? Poleg tega je punca simpatična. Mislim, nima nekih nenavadnih potez na obrazu, tudi bolj obložena ni, kot sem jaz, ima neko standardno višino za dekle njene starosti, ampak, ali je možno, da še vedno preboleva bivšega fanta? Ne more biti takšna punca samska, si mislim. Je pa res, da si samo mislim in ne vem, ker nisem še bila v podobni situaciji. Bi pa rada izvedela, ker me zanima. Sem jo pa pripravljena sprejeti za prijateljico.

Zvečer sem reševala križanko in ne moreš verjet, da mi kar ni šlo. Včasih sem več vedela, se mi zdi. To bi lahko bil moj hobi.

20.3.2018

Dragi.

Ti veš, ker sem ti že omenila, da si želim fanta. Ne kar takoj, da bi me danes eden osvojil, ampak tako, bolj počasi. V bistvu ne vem, ker se bi s tem soočala prvič in se mi tudi sanja ne, kako se bi sploh morala obnašati. In ker pravih prijateljic nimam, sem se zatekla v svet interneta. Malo sem povprašala na Facebooku in Twitterju, pisala sem celo na med over net, da povprašam, kje bi lahko dobila izbiro fantov. Domnevam, da ne moreš kar iti po ulici in vsakega fanta, ki ga srečaš, vprašati, če bi bil tvoj fant, kot se to vidi v filmih. Verjetno bi izpadlo butasto v realnosti.

Nekaj punc mi je svetovalo, naj grem ven. Ampak kam? Če bom stala pred hišo, verjetno ne bom nikogar zanimala, si mislim. Klubi, bari, pivnice, to me ne zanima. Da bi se name prilepil nek pijan fant, ne, to me res ne pritegne. Druge so mi priporočile telesne aktivnosti, torej šport, kjer nisem ravno doma. Saj grem rada s kolesom, ampak kakšna pa je možnost, da bom srečala samskega kolesarja? In to še ni vse, če recitiram tisto priljubljeno reklo iz prodaje, kjer te že skoraj prepričajo v nakup, nato pa dodajo še ta magičen izrek, ki te dokončno prepriča, da to boš pa kupil, četudi ne rabiš. Če bom recimo s kolesom stala ob cesti, se bo kak samski kolesar ustavil? Ali, če me bo prehitel, naj dirjam za njim in kričim ¨čakaj, čakaj, ti si meni všeč¨? Močno dvomim, da bi se kdo zaljubil vame na prvi pogled, sploh ko bi bila vsa prešvicana in zadihana.

Nato mi je kar nekaj ljudi napisalo, da danes poteka modernejša doba in da se partnerja išče na internetu. Tako je najhitreje, menda, pa samo sliko dodaš in napišeš nekaj hobijev in podatkov o sebi in potem čakaš, da ti kdo piše. Rekli so, da je to najceneje, ker ne rabiš drage obleke, ne rabiš izgledati dobro, ker pač le klepetaš in čas si vzameš zvečer, eno uro, odpišeš tistim ki te zanimajo oziroma naredijo vtis in je. Da ne povem, ko sem o tem povprašala na med over netu, mi je nekaj fantov takoj pisalo, da če sem za zmenek. Kar tako, takoj. Mislim, ne takoj, ampak v roku enega tedna. Nekateri so pustili kar email naslov, naj jim pišem. Eden je celo obljubil, da bi pri njemu dobila vse, kar bi si želela, kar se mi zdi nelogično, ker kako bi pri njemu dobila vse, če sploh ne ve, kaj si želim. Če bi mi rekel, se dobiva v tej in tej kavarni in greva potem k meni domov in bi se dobila in šla k njemu domov in bi me vprašal, če bi kaj jedla in bi jaz rekla, želim si škampe na buzari in bi on rekel, tega pa nimam, potem to ne bi bilo to. Ne obljubljat vsega, če potem enih škampov ne moreš pripravit.

Kot si opazil, dragi, sem današnji datum podčrtala z rdečim kemičnim svinčnikom, ker sem se odločila, da je današnji dan nekakšna moja prelomnica. Uradno sem se prijavila na borzo ljubezni. Raziskala sem vse možne portale za spoznavanje fantov in se na večino prijavila. Tinder me je oni dan, ko sem se prijavila, kar malo razočaral, je pa res, da sem namesto svoje slike objavila sliko simpatičnega mucka, ki v gobčku drži vrtnico. Pisal mi ni nihče. Danes pa sem se prijavila na kupid, ona on, urgenco, avanture, jazinti, mojpartner, twoo, badoo, bumble in mogoče še na kakšnega, ki sem ga zdaj pozabila. Na vseh straneh sem izpolnila profil, tako da bo vsak vedel, koliko let imam in iz kje okvirno prihajam, napisala hobije in objavila sliko. Sicer ne takšne, kot jo imam na osebni, ampak eno lepšo, ki sem jo posnela lani na morju, ampak se vidi le obraz, na drugi pa sem slikana v hrbet. Slikala me je mami lani, ko sva šli na Zajamnike. S tem, da sem se na vse to prijavila, se začenja moja pot v svet ljubezni. Zdaj pa da vidimo, kako bo to potekalo. Dragi, veš da ti bom poročala.

Firbčna kot sem, sem že zvečer hotela preveriti, če je kaj odziva, ampak mislim, da bo večje presenečenje, če to storim jutri po službi. Poleg tega nočem, da me zasvoji, kot pravijo, da internet zasvoji. Čeprav je zame izredno malo možnosti, da bi me.

Prav zanima me, koliko fantov mi bo pisalo. Z mislijo na to se sedaj poslavljam. Se oglasim, ko se bo kaj zanimivega zgodilo.

11.3.2018

Dragi.

Zjutraj je v sobo prihitela mami in mi hitela razlagati, da je umrl Miloševič. Bila sem rahlo šokirana, saj sem bila prepričana, da je umrl že pred leti in v polsnu nisem uspela dojeti, kako bi lahko umrl dvakrat. Mi je bilo pa čudno, da bi se to zgodilo. Šele po zajtrku sem ugotovila, da mi je mama govorila o njeni priljubljeni rubriki »na današnji dan«. Sicer mene tudi zanima zgodovina, ampak nisem tako zelo obsedena, kot mami. Ona ima cel registrator, zelo lično urejen, na vsakem listu posebej datum in kaj se je zgodilo na tisti dan v preteklosti. Za vsak rojstni dan ve, kdo od slavnih se je na tisti dan rodil ali umrl, natančno pove vse dogodke, skratka, obsedena. Velikokrat mi pove povsem drugo informacijo. Nekaj časa sem si zapisovala, kar mi je povedala o preteklosti na dnevni ravni. Če sedaj pogledam, lani mi je na ta dan povedala, da je umrl Alexander Fleming, to je bil tisti stric, ki je izumil penicilin, ali pa oni drugi, ki je pisal knjige, ne vem točno. Če pogledam še nazaj, dve leti nazaj mi je povedala, da se je rodil Tomaž Domicelj. Takrat nisem vedela, kdo je to in sem preverila na internetu, potem mi je bilo jasno, da bi bilo mogoče boljše, da sploh ne bi brskala.

Razmišljam, da bi morala tudi sama kaj početi v tej smeri. Dragi, če pogledam malo v prihodnost, verjetno bo ta mamina knjiga, ki jo vsako leto vsak dan dopolnjuje, nekoč moja. Saj se ne strinjam z njo in njenim početjem, ampak roko na srce, v to je vložila ogromno truda in škoda bi bilo, če bi to nekega dne zamrlo. Dragi, obljubim, resnično, bom se bolj zanimala za to. Za njen hobi, če že svojega nimam.

Lahko ti priznam, utrujena sem. Danes sem prosta, nedelja je in plan imam cel dan počivati, gledati serije in brati internet. In to je tudi vse, kar sem nameravala danes napisati.

Zvečer sem si namestila Tinder.

26.2.2018

Dragi.

Ne morem skriti navdušenja nad Nininim klicem. Čeprav sem ga pričakovala, nisem mislila, da bo tako kmalu. V petek, malo preden je mami postavila tenstan krompir na mizo, je zazvonil mobitel. Neznana številka in najprej sem mislila, da mi hočejo prodati kakšno zavarovanje, saj se teh vsiljivih klicev kar težko znebiš. Tudi če rečeš, da nič ne rabiš, ti ponudijo pa nekaj drugega, vse, samo da bi te prepričali, da bi nekaj vzel. Saj vem kako to gre, sem vendar prodajalka. Čeprav z niti enim delovnim dnem. Vseeno sem se javila.

»Živjo, Nina tle. Na razgovoru sma se zmenile, da te pokličem. A si še na razpolago?«.
»Živjo, ja, še, ja«, sem odgovorila navdušeno.
»Super, a bi lahko prišla v ponedeljek? Boma imele malo uvajanja, pa to«, je rekla.
»Okej, pridem. Kdaj pa?«. Zakaj ljudje podajo samo polovico pomembnih informacij? Logika je, da enkrat zjutraj, ampak lahko bi prišla ob petih popoldne in rekla, da smo se zmenili samo za ponedeljek.
»Kar ob devetih pridi«.
»Okej, super«.

In, dragi, danes je bil ta ponedeljek. Že pet minut pred deveto sem parkirala in se odpravila proti informacijskemu pultu, kjer je močnejša ženska očitno že vedela, kdo in kaj sem. Močnejša ne mislim močnejša, ampak dobesedno debela. Ne samo debela, prav zavaljena. Ena tistih, ki zaradi obsega svojega telesa in kratkosti rok le teh ne more prekrižati na hrbtu. Še spredaj ji je verjetno muka. Ampak so me učili, da ne smem soditi po zunanjosti, zato tega ne počnem.

Nina in Marjan sta me sprejela v sejni sobi. Marjan mi je podal roko, povedal par vljudnostnih fraz, nato pa je Nina razložila površen proces dela ter urnik. Delala bom en teden zjutraj, en teden popoldne in takrat, ko bom popoldne, me bo čakalo še nedeljsko delo. Tudi prav, denar mi bo prav prišel. »Natančnejše navodile boš dobila na oddelku, kamor smo te dodelili«, je rekla Nina. Rodilnik, sem si mislila. »Zdaj pa kar stopi z mano«, je rekla in ubogala sem, kot menda moraš nadrejene. Toliko sem se že pozanimala. Stopila sem za njo v nek majhen prostor, na čigar vratih je pisalo ¨ekonomat¨, med kupe kartonastih škatel, polnih papirja za tiskalnik, rolic, verjetno za blagajno in ostale uporabne krame. Izročila mi je brezrokavnik, dva kemična svinčnika, blokec, olfa nož in majhne škarijce. »To je osnovna oprema«, je rekla. »Kar nadeni si brezrokavnik in greve na oddelek«.

Med potjo proti oddelku mi je razkazala še trgovino, prehod v skladišče, skladišče, priročno skladišče in kar naenkrat sva stali pred simpatično črnolasko. No, simpatična je bila verjetno trideset let nazaj, saj jih je zdaj kazala več kot petdeset in njen obraz je že načel zob časa. Kar slab je moral biti tisti zob, saj se ji je videlo, da nekaterih gub ne more skriti še tako dober puder. Črnolasa je bila pa še vedno, čeprav verjetno ne original.

»Vida, tole je Marina, Marina, tole je Vida«, naju je predstavila Nina. »Vida bo tvoja mentorica in ti bo pokazala način dela in predstavila vse, kar moraš vedet«. Proti Vidi sem stegnila roko, ona jo je tako hladno prijela, niti zamigala ni z njo, imela sem občutek, kot bi prijela mrliča. Sovražim hladne roke, ampak to ni bila hladna roka, to je bila roka ledene skulpture. In ko se je predstavila, ojoj, tisti siten, piskajoči glas. Saj sama tudi nisem popolna, ampak občutek imam, da se ne bova štekali.

»Pridi, pokazala ti bom tvoje delo«, je rekla s tistim grdim glasom. Peljala me je v skladišče. »To je voziček«, je rekla in s prstom pokazala na voziček. »To je moka« in je pokazala na moko. Počutila sem se kot v vrtcu. »Kaj ti povesta ti dve informaciji«, je vprašala. Kaj naj rečem? Naj se pohecam? Bolje da ne, s svojimi mrtvo hladnimi očmi me lahko zamrzne. »Moko naložimo v voziček in peljemo v trgovino, si mislim«, sem rekla. »Prav misliš«, je rekla. Kako bi lahko sploh mislila narobe?

Nekaj minut kasneje stojiva pred polico z moko. »Tvoje delo je«, je začela, »da pogledaš, kaj na polici manjka, greš v skladišče iskat, pripelješ in preden zložiš na polico, jo obrišeš. Police morajo biti polne in čiste. Če ljudje nekaj ne dobijo, gredo v drugo trgovino in to je najslabše, kar se lahko prodajalcu zgodi«. A resno? Zanimivo, da je to slabše kot recimo smrt ljubljene osebe ali bog ne daj, požar, naravna katastrofa ali kaj takega.

Vida me je pustila samo, jaz pa sem vso moko spravila s polic, jih obrisala in nazaj zložila. Ni mi jasno, zakaj bi morala čistiti samo ko bi jo nakladala. Poleg tega moraš biti priden, da na drugih pustiš vtis in to je potem ključ do uspeha. No, ključ ti ne pomaga nič, vmes so še vrata, ki jih moraš odpret. Proti koncu delovnega časa je spet prišla Vida, pogledala, kaj sem naredila in kaj naj rečem, se mi zdi, da je bila za moj prvi dan kar zadovoljna. Videla je, da je vse čisto, nikjer ni bilo lukenj in mislim, da sem naredila vtis. »Dobro je, pojdi domov«, je rekla. Ona reče, da je dobro? Dobro ni dobro. Dobro je relativno. Pomeni, da ni slabo, pomeni le, da je zadovoljivo. Kot če bi v šoli dobil dve. »Veš kaj je še treba«, je vprašala. Skomigajoče sem naznanila, da ne vem. »Pazit na roke«, je rekla. In priznam, so me res kar bolele. Kako ne, saj sem veliko preložila.

Dragi, res me veseli, da sem dobila službo, v kateri uživam. Zdaj bom pa zaključila, ker me resnično bolijo roke.