BLEGOŠ 2.

Dejstvo ena: svoj prosti čas nerad zapravljam v kakih mestnih središčih, čeprav veliko raje tam, kot pa v nakupovalnih centrih. Veliko raje sem v naravi, kar ste že opazili v nekaterih zapisih, ko sem se s kolesom podajal v znano in neznano. Žal sem zaradi manjših poškodb kolo za nekaj časa odstavil in iskal alternativo. To sem našel v hoji. Redne poti nad mestom in vračanje skozi center sem želel nadgraditi, a mi samemu nekako ni za hribolazenja. Čeprav, roko na srce, je to bolj kot ne potuha in če ne bi … no ja, bi tistega dne ostal doma in preganjal dolgčas.

Na srečo mi je nekega dne kliknilo v glavi in sem poiskal pohodne palice. Še več – odprl sem tošl in si privoščil malo boljše pohodne čevlje. Ni kaj, to so stvari, ki jih človek mora imeti.

Dejstvo dve: gama samci (o tem kdaj drugič) smo prijavljeni na katerem od spoznavnih portalov, kjer iščemo družbo. Seveda smo samci razdeljeni v skupine, ki se imenujejo po triindvajsetih črkah grške abecede, ampak kot rečeno, o tem kdaj drugič. In ker to ni nič kaj takega, sem simpatično hribolazko povabil na pohod. Privolila je.

Tako sva tistega ranega jutra zapustila megleno Cerkno in se odpeljala proti Počivalu in še malo naprej. Zgodnja ura, čeprav se je bližala deveti in na parkirišču en sam avto. Oprtava nahrbtnike in stopiva na lepo in ne preveč strmo pot. Prijeten klepet, veliko smeha in taljenja ledu na visokih smrekah, da je bil pričaran pravi pravljični trenutek v objemu tišine in nenadoma pred nama koča. Do tu sem že prišel peš, čeprav ne v takih razmerah. Do tu sem tudi že prikolesaril, pa ne v takih razmerah, ampak pot vseeno navda z nekakšnim občutkom svobode.

Pri koči se ne ustaviva, ampak kar nadaljujeva proti vrhu. Zame prvič. ”Ej, imaš dereze?” ”Nimam”, odvrnem. ”Imam jaz dvoje”. Šlo je brez derez. Nekajkrat se ustaviva, kajti pogled na meglico nad dolino je preprosto fascinanten. Kaj mi je bilo, da sem nekoč, kot otrok, zasovražil hribe? Saj vem, kot pri kolesarjenju, sem tudi tu poplačan z izjemnimi razgledi, le da lahko grem dlje in višje. Ampak, menda se staram in s starostjo ljudje začnemo početi stvari, ki nas osrečujejo.

Dolina je še ovita v meglico.
Zamrznjen ribnik Brbotalnik. Foto: B.

Na vrhu potegnem iz nahrbtnika čaj, čokolado in šnopc ter si v mislih mrmram tisto od Klemna Klemna. Niti ni veliko ljudi, tistih nekaj pa vljudno pozdravi. Srebava gorak čaj in se ozirava na vse strani. Na eni strani meglice, na drugi strani s soncem obsijana dolina. ”Glej, tja greva”, pokažem s palico na naslednjo destinacijo. Rahlo razočaran, ker se je moj telefon odločil zmrzniti in pin kode ni bilo ne v glavi, niti nikjer na dosegu roke.

Foto: B.
Foto: B.
Moja malenkost zre v dolino in daljino. Foto: B.

Po isti poti se vrneva do Slugovega griča, tam pa se usmeriva na stezico proti Črnemu Vrhu. Za oba je prvič. Malo vzpona, malo pogovora in že sva na široki cesti tik pod Alpsko perlo. Smučarjev ne manjka. Okrepčava se s čajem, malo posediva in se vrneva proti avtu. Res lep pohod, slabe štiri ure hoje, skupno pa približno pet ur svežega zraku.

Nadaljevala sva malo drugače. Obilna večerja je bila res zaslužena in za posledicami enega in drugega me je zvečer zmanjkalo precej prej, kot mi je v navadi. Niti nisem imel časa razmišljati o tem, kakšno srečo imam, da si lahko vse to privoščim…

Eden odgovor na “BLEGOŠ 2.”

Dodaj odgovor za Sabina Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja