PET KOLESARSKIH DEJSTEV O MENI, DRUGI DEL.

Včasih imam občutek, da nisem naredil dovolj. Da nekaj manjka. In ko sem pred dnevi objavil pet kolesarskih dejstev o meni, sem tako padel noter, da jih brez problema napišem še nekaj. Možnosti so sicer pestre, a izbral sem bolj zanimive, tiste manj zanimive pa bom pustil za nekoč drugič ali pa nemara sploh ne bodo ugledale luči.

Naj vnaprej povem, da sem to pač jaz – teh stvari ne pišem, da bi bil všeč, ampak ker se jih držim. Ker vem, da je tako prav, četudi se komu ne zdi. Če se kdo ne najde v mojih besedah, ni problema, kajti vsi smo le ljudje in vsi delamo napake, kar je dobro. Ne želim sveta, kjer bi bili vsi enaki in ne bi imel vsak svojega mnenja.

Askeza.

Živim dokaj asketsko življenje. Ustaljen ritem dogodkov in občasno odpovedovanje stvarem, ki me sicer zadovoljujejo. To ne pomeni, da se izogibam čisto vsemu, ne – le delam stvari, ki mi nekaj pomenijo in z njihovo pomočjo rastem v notranjem duhu. Seveda so možna odstopanja. Istega načela se držim pri kolesarjenju. Največkrat sam, kljub neizmerno visoki sposobnosti prilagajanja in če je to prilagajanje obojestransko ali večstransko, potem je to dober dan. Veselim se vsakega druženja na kolesu, ni mi težko, ampak nič ni boljšega kot biti sam s sabo na poti, ure in ure. Stvari sam pri sebi nisem nikoli bolje razčistil, kot v kakih zagamanih klancih, kjer pri sedem km/h itak nimaš kaj drugega početi.

Kolesarjenje v družbi, 2018.

Sponzorstva.

Spomnim se objave daleč nazaj, še na prejšnjem blogu, kjer se je v komentarjih znašlo vprašanje, kdo sponzorira moje kolesarjenje. Mišljenje, da me berejo tisoči in da razna podjetja v meni vidijo izvrstno priložnost za reklamo, so žal napačna. Kar se mojih poti tiče, lahko povem, da sem od nakupa kolesa naprej sam. Sam si kupujem opremo, sam plačujem servise za kolo, sam si planiram poti in v primeru večdnevnega kolesarjenja si sam poiščem in plačam prenočišče. Lahko priznam, ko nekje spim, mi dajo kak procent popusta ali brezplačno kosilo. Lepa gesta je, mi pa ni prišlo v navado, da bi to izkoriščal. Če nadaljujem, nekaj majic in nekaj parov rokavic je prišlo kot darilo ob osebnem ali kakem drugem prazniku, sicer pa je vse financirano iz lastnega žepa.

Vreme.

To dejstvo je tu tudi zato, da lahko prilepim nekaj slik. Načeloma me ne motita ne mraz in ne vročina, bolj me ovirata dež in veter. Za veter poznamo razloge, dež je pa moteč predvsem zato, ker mi pada na očala. Brez njih sem kot krt, tako da kakršnakoli aktivnost brez očal (razen spanja) odpade. No, če ravno dežuje, se ne odpravim na pot, se je pa že dogodilo, da sem vozil po dežju, čeprav zaradi zgoraj navedene težave zgolj do prve strehe in moje izkušnje so take, da je lahko prva streha lahko zelo daleč. Tako sem nekoč v Avstriji več kot uro sedel v majhni avtobusni čakalnici in čakal, da nebo izlije, kar ima izliti. Nisem dočakal, ampak sem se naveličal. Le nekaj dni kasneje me je ujelo nekje ob Kolpi, mene pa je čakalo še kakih 70 kilometrov. Na srečo sta se našla prijazna zakonca, me nahranila in napojila, gospod pa je zvrnil sedeže v Dacii, naložil kolo in me peljal do prenočišča. Da ne zaidem preveč, kakršnokoli vreme že je, če je sonce, je vse lažje.

Avstrija, 2017.
Nekje ob Kolpi, 2017.

Varnost.

Sem kolesar in sem voznik avtomobila, zato vem, kaj mi gre pri avtomobilistih na živce, ko sem na kolesu in kaj mi gre na jetra pri kolesarjih, ko sem v avtu. Včasih sem vedno kolesaril ob robu, da bi minimalno oviral promet. Na žalost se je pojavljalo to, da so mi stranska ogledala vozila pet centimetrov od balance. Kasneje sem razvil teorijo, da je bolje biti meter od roba, ker se imaš v primeru bedaka za volanom vsaj kam umakniti. Sicer se trudim biti na bolj prometnih cestah čim manj, ampak včasih ne gre drugače. Če je na voljo kolesarska steza, jo uporabljam, izjemoma če jo zgrešim. Lahko povem tudi to, da za lastno varnost kolesarim občasno tudi po pločniku, če ni na njemu preveč ljudi. Ker nihče ne bo poskrbel bolje zame kot jaz sam, uporabljam čelado, Škot pa je opremljen tudi s svetlobnimi telesi, tako spredaj kot zadaj. In med potjo ne uporabljam slušalk, ne za glasbo in ne za telefoniranje. Raje se ustavim. Sicer pa čakam na čase, ko se bodo ljudje do sočloveka obnašali bolje, čeprav se bojim, da jih ne bom dočakal. Se pa najdejo izjeme, preden kdo reče, da stavim vse v isti koš.

Hrana.

Če rabiš gurmana, pokliči mene. Načeloma pazim kaj jem in se pred daljšimi kolesarjenji tudi ustrezno pripravim. Na splošno sem nor na testenine, pico in suhe mesnine in se požvižgam na besede strokovnjakov, kaj bi moral in kaj ne bi smel. V bidonih prisegam na vodo, občasno isostar, med pavzo pa mi sede brezalkoholno pivo (in normalno pivo po koncu). Enkrat sem poskusil neko pregrešno drago jed, ki naj bi kolesarju dala super moč, pa jo je bilo tako težko pogoltniti, da od takrat prisegam na Frutabelo. Naj uživa v lepljivih in niti ne tako dobrih zmeseh ne vem česa tisti, ki mu je to užitek in je prepričan, da bo s pomočjo tistega lažje dosegel cilj, zame je nekaj omenjenih čokoladic v torbi čisto dovolj. Sicer magnezij jemljem pogosto preventivno, za boljšo regeneracijo pa prisegam na arašide, banane in čokoladno mleko.

Bonus.

Tekmovanja. Enkrat in edinikrat sem se prijavil na za ene resno in za druge manj resno skupinsko in organizirano kolesarjenje, takrat še imenovano ¨maraton češenj¨. Ni se mi šlo za čas, le preprosto sem hotel videti in doživeti čar tega dogodka. Po tistem, ko sem plačal drago prijavnino in v zameno zanjo dobil na polovici poti sendvič ter neomejene količine tople vode z okusom, ki ni bila dobra niti za hlajenje razgrete glave, na cilju pa osem makaronov, sem ugotovil, da to ni zame. Pisalo se je leto 2010 in čeprav bi ob morebitni dobri družbi mogoče šel še kdaj, so nekaj let kasneje samo kolesarjenje nesrečno in nesmiselno preimenovali v ¨junaki vinogradov¨, kar se mi zdi tako out, da me niti najmanj ne vleče. No, sicer pa mislim, da sem v točki o askezi napisal dovolj.

In glej ga zlomka, kar še in še bi lahko našteval, pa se bom raje zaposlil z iskanjem novih in zanimivih poti, da bo kaj osvajati in pisati.

PET KOLESARSKIH DEJSTEV O MENI.

Bom kar direkten, obisk zadnjega zapisa me je prijetno presenetil. Pravijo, da je treba železo kovati, dokler je vroče, zato tudi tale zapis. Ne, ne želim da ljudje le pridejo na mojo stran, temveč želim objaviti nekaj kvalitetnega, nekaj, kar bo mogoče nekomu prišlo prav in če tudi to ne, da se bo ob zapisu vsaj malo zabaval ali nasmejal. Ker smeh je pol zdravja.

Vem, da so me nekateri šele začeli spremljati in niso še prebrskali vsega, zatorej morebiti še niso seznanjeni z vsem o meni in mojih kolesarskih podvigih. Zato sem pripravil spodnje točke, da si razjasnimo nekatere zadeve, da se pokažem kot človek iz mesa, krvi in kosti, da pokažem moj pogled in da dokažem, da je vse mogoče, če se le hoče.

Nimam pojma.

Jezersko, 2017

Čestokrat se najde nekdo, ki ve več od mene, kar je dobro. Nasveti so vedno dobrodošli in trudim se vsaj poskusiti. Seveda, če pridejo s strani prave osebe. Ker, odkrito povedano, naveličan sem nasvetov ljudi, ki ne kolesarijo, mi pa znajo vseeno povedati, kaj in kako bi moral. Na splošno pa priznavam, da sem totalen kolesarski analfabet. Ja, znam zakrpati zračnico, znam zasilno usposobiti menjalnik, a ko pride do debat v stilu 11-30, potem se poslovim. Ne rečem, poskušal sem razumet, pa so mi razlagali na najbolj nerazumljive načine. Tudi kaseta je zame zgolj nosilec zvoka iz osemdesetih, fajfa pa le kadilski pripomoček. Naj pa ne izpade hvalisavo – dvakrat sem namesto ob morju, dopust preživel na kolesarjenju po Sloveniji v lastni režiji in nabral kar nekaj kilometrov, tako da nekaj pojma pa le imam. Res pa je, da je vse pridobljeno s prakso in le majhen del s teorijo.

Vršič, 2018

Sovražim šport.

No, sovražil sem ga. Ni me sram priznati, da ga ne spremljam, ne nogometa, ne košarke, niti kolesarstva. Ne samo to, vedno sem podpiral športnike, a sebe nisem našel v njem. Že kot mali sem bil bolj lene sorte in še danes je tako. Zjutraj težko vstanem, edino če vem, da me čaka dober kolesarski izlet, potem kar skočim iz postelje, četudi je za menoj premalo spanca. No, nekega dne sem kolesarjenje vzljubil. Pred leti, kar tako. Vozil sem kakih petnajst let starega in polno vzmetenega Balancea na 26 colah, nato pa nekega dne v izložbi uzrl Škota z ugodno ceno in si rekel ¨ne bo me hudič vzel, če si privoščim eno dobro kolo¨. In sem ga kupil. Življenje je potem potekalo tako, da sem postal samski, se preselil in imel nenadoma veliko prostega časa. Istega leta sem prvič obkrožil Slovenijo in postal zasvojen. Pa vendar…

Stari Balance.

Nemotiviranost.

Čeprav z vsem vedenjem o tem, da je za lastno zdravje treba skrbeti, sem včasih iskal razloge, da mi ni bilo treba na kolo. Od vseh izgovorov ¨saj se mi ne da, je slabo vreme, nimam časa, tudi počivati je treba¨, sem prišel na stanje ¨saj se mi ne da, ampak moram, je slabo vreme, ampak se bom primerno oblekel…¨. Vedno sem iskal nekaj, kar bi me motiviralo, a je po večini imelo kratek rok trajanja, potem je nastal tale motivatorski zapis in od tistega dne sem sam sebi največja motivacija. Nekateri so rekli, da kolesarim zaradi bloga, pa so se motili. Pišem zaradi kolesarjenja. Na ta način hočem neznane delčke Slovenije približati drugim, mogoče še koga motivirati za gibanje, sebe pa poganjati tudi v kraje, ki jih ne poznam in da, tudi popotnik skozi čas, ki ga lahko zasledite v vsakem potopisu, je del motivacije. No, na srečo imam tudi sobno kolo, katerega s pridom uporabljam ob dnevih, ko nisem zunaj.

Vzpon na Vojsko, 2017

Gorsko kolo.

Marsikaj sem že slišal. Za nekatere sem neumen, ker se na cesto spravim s širokimi gumami, kot razloge pa navedejo večjo porabo energije in posledično večjo utrujenost. Za take osebe imam odgovor: ti ne boš prav nič prikrajšan, ker bom porabljal svojo energijo in ker bom jaz utrujen. Ne boš utrujen ti namesto mene. Ljudje se na splošno radi posmehujejo, potem pa jih slišiš, da so bili kamenčki na cesti, pa da so morali nesti kolo, ker je bila cesta prekopana. Jaz se ne obremenjujem. Lahko voziš tudi podmornico, mene to ne moti. Vsak si izbere kolo po svojih željah in po svojih zmožnostih. Zame je gorsko kolo najbolj primerno, ker če zagledam makadamsko bližnjico, se mi ni treba odločati. Imam pa na razpolago dve poti, medtem ko specialkarjem ostane ena. Kljub vsemu, naj se to ne bere kot napad na katerokoli vrsto kolesarstva – podpiram vse, ki se odločijo gibati, naj bo to na gorskem, mestnem, cestnem kolesu ali poniju. Svoj pogled imam celo na električna kolesa, ampak ga bom na tem mestu zadržal zase.

Nekje brez signala, prvič.
Nekje brez signala, drugič.

Aplikacije.

Včasih sem uporabljal Sportstracker ali redkeje Stravo. In prišel do ugotovitve, da od aplikacij nimam nič, razen prazne baterije na telefonu in možnosti vpogleda, kje sem se gibal. In če pogledaš, kje si se gibal, tudi vidiš, koliko časa si porabil. In potem greš spet na isto cesto, kar tako, za zabavo in doma prav tako za zabavo primerjaš čase. In potem padeš noter. Ne bom rekel, da mi številke ne pomenijo nič, ker mi – všeč mi je, če vem, koliko kilometrov sem prevozil in dobro je vedeti, koliko časa sem namenil kolesarjenju. Za ti dve informaciji mi zadostuje navaden števec. Seveda si doma vse podatke zapišem, da se bom lahko nekoč ozrl nazaj in da bom vedel, kako napreduje moje vsakodnevno kolesarjenje, nikakor pa ne tekmujem poti sebi. Izzive pač sprejemam drugače, moj namen je pa predvsem v tem, da se vsak dan razgibam in da uživam v svobodi, ki mi jo nudi kolo.

Loška dolina, 2017

Pa čeprav sem bil prepričan, da bo težko najti pet kolesarskih dejstev o meni, je steklo kot namazano in brez problema bi jih lahko napisal še nekaj več, zato lahko v kratkem pričakujete nadaljevanje.

Uporabljene fotografije so iz osebnega arhiva.

DAN 18: KONEC SVETA NA OČETOVEM GRIČU.

Pogosto, ko se vračam iz rodnih krajev proti domu, na hitro ošvrknem tablo, ki vabi k eni kapelici. Ne sprašujte, koliko časa je tabla tam, opazil sem jo nedolgo nazaj in od takrat me vleče, da bi jo obiskal. Kapelico, ne tablo. Praznični dan je bil več kot primeren za to.

No, niti ne. Sonce je vabilo, a obenem je prav neprijetno pihalo. Na srečo sem vetra in burje vajen, a vseeno ti pobere dobršen del moči. Poleg tega sem bil rahlo neprespan in v nogah so bile še posledice včerajšnje stotke. Toliko se pa poznam, da me to ne zmoti in prepričan sem, da bom slej ko prej dobil zagon in se ne bom pretirano sekiral. Zavijem levo na Keltiko in ne začne se še dobro Pirhov klanec, sem že utrujen. Daj no, zdelaj to, potem bo petnajst kilometrov ravnine, si rečem. Proti Idriji gre skoraj samo, vmes slečem dolge rokave in dodobra ogrejem noge, kajti čakal me bo vzpon.

Trmasto zagrizem po Zali in kljubujem vetru v prsa. Torej, Zala. Pot, poznana po ovinkih in večnih sanacijah, saj le redkokateri še pomnijo dan, ko na njej ni stal vsaj en semafor. Pot, ki ima svoje čare, ne glede s kakšnim vozilom si na njej. In sedaj, ko je okolica malo počiščena, nudi tudi nekaj lepih razgledov.

Pogled na Zalo je lepši…
…čeprav bi raje gledal drevesa.

Misleč, da bom bolj trpel, razmeroma hitro pridem do vrha in ravno ko se začne ravnina proti Godoviču, zavijem desno, da se izognem tej ravnini, kjer marsikdo pritisne bolj, kot je priporočeno. Makadamski rahli vzpon me pripelje do nekaj hiš in mimo smerokaza. Ker imam čas, obrnem in grem preverit, kam me bo usmeril.

No, zakaj ne bi preveril te kačje smreke. Spustim se po ozki stezi in zagledam tablo. In smreko. Da vam bo jasno, kačja ali kačasta smreka je naravni mutant, ki je svoje ime dobil po krivenčasti rasti vej. Te so vijugaste, dolge in nepravilno rastoče v vse smeri. Iglice so daljše in močnejše, veje pa so poraščene le na zunanjem delu krošnje, proti deblu pa so gole. Kot zanimivost, v Sloveniji v naravnem okolju beležijo le približno deset takih smrek, tale v Godoviču pa je že od leta 1987 zavarovana kot naravni spomenik. Tole na sliki spodaj je potomec kačaste smreke, ki je bil posajen v marcu letos, tiste taprave, ki stoji poleg, pa nalašč nisem slikal, samo zato, da vas spravim na izlet. Obenem lahko priznam, da tudi sam nisem vedel za to smreko, mi je pa všeč, da na kolesarskih izletih tudi kaj zanimivega vidim in ne le nabiram kilometre.

Potomec kačaste smreke.

Spustim se nazaj na glavno cesto in nadaljujem z ne ravno hudim vzponom proti Predgrižam. In tam zagledam tablo, ki mi je zbujala radovednost. Kapelica svetega Huberta na Očetovem griču.

Da vidimo. Zavrtim po zlizanem asfaltu, ki se kmalu spremeni v makadam in ki me pripelje do hiše, kjer me bernski planšar oblaja in grozeče povoha. Prijazna gospa mi pove, da do sedaj ni še nikogar napadel in da je vse enkrat prvič. Poda mi natančna navodila, kako naj ravnam ob povratku in naj ga nikar ne začnem božat, ker me bo potem zaposlil do večera. Povprašam o kapelici in o morebitnih poteh, da se ne bi vračal po isti. Hja, da so poti, takšne, gozdne, ampak da ne ve, kam peljejo. In doda ¨veste, tukaj ste na koncu sveta¨. Nekaj metrov je tako strmo, da Škota porivam ob sebi, nato pa ponovno zajašem in se po ravnini zapeljem do kapelice. Oziram se okoli in si rečem, da je gospa imela kar prav, ker tole je res videti kot apokalipsa. Ne rečem, če ima tako za biti ob koncu sveta, podpišem takoj. Z nekaj specialnih učinkov in dramatične glasbe bi bila to nova Tarantinova uspešnica. Kakorkoli, dobim kapelico, poslikam in se odpeljem nazaj, ker preveč piha, da bi se zadrževal.

Očetov vrh.
Če ima takšen biti konec sveta…
…potem sem za.
Kapelica svetega Huberta na Očetovem vrhu.

Popotnik skozi čas, beseda je tvoja. Niti najstarejši prebivalci ne pomnijo tega dne in zahvalimo se lahko le zgodovinarjem in tistim, ki so iz roda v rod prenašali zgodbe. Brez njih ne bi vedeli, da se je na današnjega dneva dan davnega 1729 rodila nemška princesa Sofija Avgusta Frederika von Anhalt-Zerbst-Dornburg. Kot šestnajstletna je stopila v zakon s čudakom Petrom Fedorovičem, a tiste prave sreče ni bilo. Zato si je krajšala čas z ljubimci in knjigami, ker pa ji je bilo vseeno dolgčas, se je hitro naučila rusko in postala priljubljena, predvsem v intelektualno bolj odprtih krogih. Nazadnje so jo leta 1762 kronali za vladarico in po vseh spremembah imena, je nazadnje postala Katarina Velika in s tem tudi edina ženska v zgodovini, ki je dobila vzdevek Velika. Njeno vladanje je trajalo do leta 1796, ko je carica Katarina utrpela možgansko kap. Z njeno smrtjo se je končala doba zelo pomembne politične protagonistke osemnajstega stoletja, ki je za sabo pustila pomembno sled. Njeno obdobje velja za zlato dobo ruskega imperija. Od takrat velja tudi, da moški pri ženskah ne gledamo le na lepoto, temveč tudi na kaj drugega – Katarina ni bila posebno lepa, pa je kljub vsemu imela enaindvajset ljubimcev. Nazaj na ceste.

Odločim se vrniti po isti poti, čeprav bi lahko izbiral. Lahko bi se spustil skozi Idrijski Log do Fežnarja in nadaljeval ob Idrijci mimo Divjega jezera in se priklopil na zaključek Zale, ali pa čez Medvedje Brdo vse tja do Žiri, pa me je spust po Zali preveč mikal. Dejstvo, da mi do Idrije ne bo treba zavrteti, je tokrat prevagalo vse ostale poti. Kar pa pusti posledice – od tam naprej se je vleklo po polžje in samo čakal sem, kdaj bom doma, da parkiram in se konkretno spočijem. Ni kaj, kondicije ni še, je le trma in volja.

DAN 17: PRVA STOTKA.

Še v polsnu sem slišal Velkavrha govoriti, da bo dan sončen in rahlo vetroven ter da krajevne plohe niso izključene. Uro kasneje je mimo bloka šla prvomajska budnica, jaz pa cel zadovoljen zategnil tja do pol devetih, kar mi je v veliko veselje. Zjutraj nekako nisem človek, ampak bolj zombi in tečen, če so mi kratene pravice spanja.

Brez posebnih planov sem se šele malo pred enajsto dal v kolesarske cunje in odločil, da bo danes padla stotka. Nadel sem si tudi dolge rokave, kajti skozi dvojni termopan je sonce lahko varljivo in nekaj minut kasneje te odločitve nisem obžaloval. Že res, da je sonce prijetno grelo, bilo je pa tudi rahlo vetrovno in v senčnih področjih današnje poti neprijazno hladno. In na glavnem križišču sem zavil desno.

Keltiko že poznamo, zato o njej ne bom pisal kot o biseru, čeprav za tiste, ki jo prevozimo občasno, to nekako je. Sploh če te ne motijo semaforji in če se ti ne mudi. Je že res, tudi meni gre vseh pet semaforjev na živce, ampak kljub dejstvu, da sem vedno naletel na rdečo in se posledično najedel prahu, poglejmo pozitivno – čez nekaj let bo cesta lepo razširjena in bo vožnja potekala hitreje, sploh z avtom. Ker nekaj storiti za kolesarje, bi bilo pač preveč. Okej, ni panike, se bomo prilagodili, kot že tolikokrat.

Mimo Mosta na Soči in skozi Tolmin je švignilo kot namazano, pod Kozlovim robom pa sem si privoščil krajšo pavzo. Razmišljal sem o poti in predvsem o tem, koliko sem jo pozabil. Roko na srce, po selitvi pred tremi leti sem jo čestokrat prevozil, a od zadnjega obiska je minilo kakih sedem, osem mesecev. Saj vem, kje se gre, le v spominu nimam ovinkov, rahlih vzponov in spustov, niti imen vasi. In odlična prilika, da grem obnovit pozabljeno. Snamem dolge rokave in zajašem.

Da ne bo nejasnosti, ne govorim o glavni cesti, temveč o stranski poti skozi idilične in mirne vasice, kjer je danes dišalo po raznoraznih stvareh – po mesu na žaru, palačinkah, sveže pokošeni travi in govedu. Blaznih naporov ni, nekaj manjših vzponov in nekaj spustov, takih, da brez problema dosežeš petdeset, predvsem pa ni vrveža avtomobilov in motorjev. In nekje sredi te poti prvič škljocnem Škota.

Na kratko se spočijem, ker mi dvominutni postanki pač dajejo zagon za naprej in odbrzim proti Kobaridu. Dolga ravnina, kjer Škotove široke gume brez problemov poganjam trideset, nato sedemmetrski vzpon skozi Ladro in spet lahkotnih trideset do Napoleonovega mostu. Slikam še enkrat, nato pa kakih petnajst minut sedim na zidu in opazujem maso turistov, ki niso šli v Poreč, Izolo ali Toskano, ampak so raje zavili v ta severnoprimorski biser.

Preden postane branje dolgočasno, poglejmo k našemu popotniku skozi čas. Na današnjega dneva dan davnega leta 1707 sta se Anglija in Škotska združili v eno državo, poimenovano Združeno kraljestvo Velike Britanije. Na ta dan so čakali mnogi, saj so zadnja sto štiri leta bili združeni le s personalno unijo, kar najhitreje razložim, če rečem, da sta imeli istega vladarja. Ker so vedeli, kaj delajo, jim je šlo dobro, ko pa so se leta 1815 znebili še največje tekmice Francije, so za dobro stoletje zavladali svetu. Potem… no, potem je šlo pa navzdol. Nazaj na ceste.

Vračam se po isti poti in se poigravam z mislijo, kako bi se izognil semaforjem na Keltiki. Seveda se ne pozabim ustaviti ob smaragdni Soči.

Pogled na Sočo…
…in na grafite.

Lahko bi zavil za Poljubinj in skozi Podmelec v Knežo, kar je super varianta, ker ima ta pot določene lepote. V Kneži bi se priklopil na glavno cesto in se na njej zadrževal do Grahovega, kjer bi prečkal železniške tire in začel z vzponom do Bukovega, od koder bi me teoretično čakal le še spust do doma, ampak… Lahko bi, recimo v Bači pri Modreju zavil za Podbrdo in se skozi prej omenjeno Knežo zapeljal do Hudajužne in se po strmem makadamu povzpel do Zakojce, ali kar nadaljeval proti Podbrdu in čez Petrovo Brdo v Zali Log, kjer bi  imel osem kilometrov vzpona do Tuškovega griča in nato samo še spust naravnost do bloka, ampak… Lahko bi celo v Slapu začel z vzponom in mimo Šentviške Gore prispel na Bukovski Vrh in tokrat za spremembo ne bom napisal ¨ampak¨ in dodal treh pikic, ker je brezveze okolišiti. Sam zase vem, da nisem (še) dovolj kondicijsko pripravljen za vzpone in bi ti trenutno iz mene vsaj za dva dni naredili težko hodečo pošast, kar pa nočem. Zato jo uberem po Keltiki, skozi semaforje in prah. Vmes še enkrat za petnajst minut počijem, nato pa zavrtim naravnost proti domu.

Noge so na momente postajale težke in ko so se kilometer pred pumpo pokazale prve dežne kaplje, sem v tem videl priložnost postanka in vedritve, obenem pa še razlog za nakup nečesa osvežilnega. V resnici je bil vse skupaj lažni preplah, a mineralna voda je vseeno sedla.  In potem sem bil doma. Vesel, ker je padla prva stotka.

DAN 13: SPOZNAM SE NA VREME.

Dasiravno je budilka zvonila, ko je bila zunaj še tema, sem bil prepričan, da me čaka lep in dolg dan na kolesu. In vse se je spremenilo po dobri minuti budnosti – dežne kaplje so namreč šumele po nepokošeni travi pred blokom in pogled proti obcestni javni razsvetljavi mi je dal vedeti, da ne bom storil greha, če spanec podaljšam za dve do tri ure. In tri ure kasneje je še vedno deževalo.

Dela prost dan sem sicer nameraval preživeti drugače, tako pa se bom posvečal gospodinjskim opravilom. Ampak, najprej zajtrk in kava, nato bom ležerno pregledal novice in opravil en trening na sobnem kolesu. Tak je bil plan dopoldneva. In točno to sem počel, nato pa, glej ga zlodeja, komaj sem zaključil na sobnem, je posijalo sonce.

Da bi na tak lep dan, ki pred četrt ure še ni bil lep, ostal doma, bi bila napaka. Samo preoblekel sem se v kolesarske cote, napolnil bidon z vodo in zvabil Škota iz kleti. Že po prvem kilometru sem vedel. Ravno toliko se spoznam na meteorološke pojave in vremenske prilike in neprilike, da mi je bilo jasno kot beli dan, da ta krasnost ne bo trajala dolgo, zato sem se zgolj peljal in užival, brez posebnega cilja.

Del poti je bilo vreme prav poletno in dalo se je uživati na praznično prazni cesti. Občasno skupinica motoristov, vsake toliko kak avto in nekaj kolesarjev. Neizmerno všeč mi je, da se gredo ljudje ob lepem vremenu drenjati k morju ali da ostajajo doma in se zato na cesti počutim vsaj malo varnejšega. Rahel piš vetra se mi je žvižgajoče sukal okoli čelade in bolj kot sem premleval Keltiko, bolj sem razmišljal o cilju, ki mi sicer ni bil pomemben, a spodobi se vsaj malo odločiti, kje boš ustavil, morebiti spil kavo in obrnil nazaj proti domu.

Za trenutek poglejmo k našemu popotniku skozi čas. Na današnji dan leta 2005 se je ločila ameriška filmska in televizijska igralka ter nekoč tudi fotomodel, Halle Berry. Roko na srce, pogovorno bi jo poročil marsikdo, dejansko pa se je okoli nje vedno trlo bolj ali manj primernih snubcev. Tako zgoraj omenjena ločitev ni bila prva, temveč druga, le pet let kasneje ji je sledila še tretja. Seveda ne od istih partnerjev. Njen drugi mož, kantavtor in igralec Eric Benet si je kot pameten moški vzel več časa in se poročil šele šest let po uradni razvezi. Viri, ki so nekdanjima zakoncema blizu, trdijo, da njegov zakon še traja, Halle pa je trenutno samska. Nazaj na ceste.

Kar prav sem imel, ko sem rekel, da ne bo trajalo dolgo. Oblaki so prekrili sonce in videti je bilo, da bo vsak čas začelo deževati. Da bi kolesaril v dežju, me ni preveč mikalo. Velikokrat me je ujelo nepripravljenega in velikokrat tudi pripravljenega. Še so živi spomini na predlansko poletje, ko sem nekaj ur vedril v avtobusni čakalnici nekje na avstrijskem Koroškem. Danes ne bi rad ponovil. Zato obrnem pri Fari, kot Spodnjo Idrijo imenujejo prebivalci nje same in prebivalci okoliških krajev.

Nazaj grede (no, kolesarim še vedno naprej) urneje pritisnem na pedala, a oblaki izginejo in vse skupaj deluje bolj kot lažni preplah. Utrne se mi ideja, da ne grem še domov, temveč nadaljujem po Keltiki vsaj do Stopnika, če ne dlje. Vmes mi Škot pozira.

Škotovo prvo poziranje letos.

Vseeno po pogledu v nebo odločim za desno pot in zavijem proti domu. Kljub prepričanju da bom moker, se ustavim na pumpi, kupim priljubljeno čtivo, vplačam stave in nadaljujem v zmernem tempu. Mogoče bi nadaljeval, če ne bi črni oblaki prekrili celotnega neba. Spravim Škota v klet in minuto kasneje slišim šumenje dežnih kapelj po nepokošeni travi pred blokom. Če se na kaj spoznam, se na vreme. Kljub vsemu, lep dan je bil.

MOTIVACIJA.

Nekaj časa se mi ni dalo na kolo, priznam. Nekako ni bilo motivacije in medtem ko sem razmišljal, na kakšen način me bo našla, sem prišel do spoznanja, da se to ne bo zgodilo. Ker motivacija pač nima razloga, da bi iskala mene, asketsko naravnanega tečneža, sem jo moral poiskati sam. In edini problem je bil v tem, da se mi ni sanjalo, kje iskati.

Po tem, ko sem nekega dne v kleti živčno vlekel dim iz cigarete, mi je na um padel sijajen preblisk. Kaj ti je tega treba? Dej, malo se umiri, zvij si enega na dan zgolj za užitek in ne uničuj si življenja, ne troši kar tako, kot da imaš polno rit in naredi nekaj zase. V bistvu isto, kot sem si mislil v približno sedmih enakih prebliskih o prenehanju kajenja v zadnjem letu. Prekleta odvisnost. Od vsega. Vedno se je končalo enako: ker je moj problem v tem, da si stvari preveč jemljem k srcu in ker imam čustva na krhkih temeljih, sem kot vlak na pošvedranih tirnicah. Potem postanem živčen in v lokalnem Mercatorju rečem Jolandi, naj mi da še cigarete. In si sveto obljubim, da je to zadnja škatla. In čeprav sem vedno mislil resno, mi nikoli, z izjemo zadnjega poskusa, ni uspelo. Vem zakaj. Ker nisem nikoli pristopil tako resno k temu, kot sem pristopil sedaj. Nikoli nisem rekel fak of vsemu, kar me je motilo. Nečemu, kar se mi je zgodilo in me prizadelo. Nekomu, ki se je trudil spremeniti me in bil nesposoben spremeniti sebe. Nikomur, ki… no, saj sploh ni važno. Ker tokrat sem rekel. Fak of vsemu, kar dela iz mene nekaj, kar sploh ne želim biti. Odjebal sem čike, z izjemo tistega večernega, če mi slučajno sede. Odjebal sem alkohol v večjih količinah in začel prisegati na brezalkoholno pivo. Ja, poznam vse prispodobe o tem, da je to kot pornič na radiu, ampak jaz vem zase, nekdo drug pač ne, več o tem kdaj drugič. Omejil sem cukr, kar je za sladkosneda enako, kot bi človeka s podeželja zaprl v garsonjero v blokovskem naselju. Boli me kita, ampak jaz sem rekel fak of. Moje življenje, moj stil. Prav ali ne, delam tako, kot mi je všeč in kot mi najbolj paše.

Da, Gregor, ampak še vedno nimaš motivacije. Res je, nimam je. Zato sem jo začel iskati. In našel sem jo na različnih krajih. Izpostavil bom tri, ki se mi zdijo ključnega pomena.

Prvi: v zgornjem odstavku. Ker imam časa na pretek in namesto da bi ga preživljal na internetu ali po lokalih, lahko naredim nekaj koristnega iz sebe. Na poudarku, da se ne obremenjujem s tem, kaj si ostali mislijo. Ker nekateri rečejo, da bi moral ven, v nočno življenje, kar ne pomeni biti ob enajstih zvečer doma, ampak priti domov zjutraj. Ker pošteni ljudje hodimo po svetlem domov. In jaz sem pošten.

Drugi: na tehtnici. Ki je pokazala preveč. Pustimo ob strani to, da nekega dne nisem uspel zapeti nobenih hlač, da sem se vedno težje priklonil in druge težave. In ne drznite si ob mojem trebuhu izjaviti tiste hudomušno bedne, da ima dober gospodar orodje vedno pod streho, ker ga nima. Dober gospodar orodje uporablja.

Tretji: v Borisu. Na Twitterju mu sledim že dolgo in vedno sem si ob njegovih čivkih mislil, pač tip je dober, podpiram šport, vse dokler ni nekega dne objavil, da teče vsak dan. Do takrat sem bil prepričan, da je eden tistih rekreativnih tekačev, ki reče ah, danes se mi pa ne da in se zavali na kavč. Ne, dejansko teče vsak dan, mislim da že osem let in je v tem obdobju pretekel približno 68 tisoč kilometrov. Pred dnevi je objavil, da je odtekel svoj tritisoči zaporedni tek. In če zmore on, zakaj ne bi jaz na kolesu zmogel vsakodnevnega treninga? Boris mi je dal toliko motivacije, da sem še istega dne obrisal prah s sobnega kolesa in si sestavil razpredelnico za zapiske. A vseeno sem si vzel še nekaj dni za premislek.

Potem sem rekel, da je to to, zajahal Škota in jo mahnil. Pozabite na vse, kar sem v preteklosti napisal o tem, da si ciljev ne bom postavljal, ker sem si pravkar postavil novega. Ker človek mora imeti hobi. Natančno sem preračunal in si zamislil način vsakodnevnega kolesarjenja. Na prvo mesto je postavljen Škot, s katerim bova osvajala bolj in manj prevozne ceste na način uživanja. Nisem tiste sorte biciklist, ki bi poskušal izboljšati svoj čas nekatere poti, niti se mi ne gre za kilometre, ampak izključno za uživanje. Uživanje v gibanju, uživanje v razgledih in uživanje v življenju. Toliko stvari je, ki jih ne vidimo, ker vedno nekam brezglavo drvimo, ne znamo uživati v okolici in ne znamo se ustaviti in zamisliti. Na drugo mesto sem postavil sobno kolo, katerega bom uporabljal v zimskih ali deževnih dneh. Preračunal sem tudi stisko s časom. Prepričan sem, da bo prišel dan, ko zaradi obveznosti ne bo časa za kolesarjenje, zato bom vstal prej in odvrtel. Zna se zgoditi, da bom v istem dnevu zavrtel dvakrat, a to sploh ni važno.

In čeprav nisem ravno med bolj branimi blogerji, ker pač ne pišem o politiki, kurbariji ali modi, bom za svoje bralce vseeno poskrbel. Zato bodo v nadaljnje sledili zanimivi zapisi s poti, s slikami in s kratkimi zgodovinskimi dejstvi, a o tem takrat, ko bo do tega prišlo. Štirikrat letno, natančneje vsak enainosemdeseti dan, pa bo sledilo podrobnejše poglabljanje v moje vsakodnevno kolesarjenje in v teh posebnih zapisih bom izdajal tudi statistične podatke. Zakaj? Ker lahko. Ker mislim, da bo to vsaj tri ljudi zanimalo. Vsaj tri od sedmih dnevnih bralcev.

In zdaj sem tako nabit z motivacijo, tako napumpan z voljo do življenja, da je ni stvari, ki bi me ustavila. Tako jebivetersko kot se počutim, odkar sem začel dnevno kolesariti, se nisem počutil še nikoli.