ZAJE*AN ZAČETEK

Po tistem, ko sem v oktobru opravil s kolesarjenjem, je Škot pristal v kleti, zaklenjen, osamljen in zaprašen. Sezone je bilo konec, posvetil sem se drugim projektom in začel hoditi. No, saj vse to že veste. Iskal sem neko opcijo, ki bi mi v zimskih mesecih nudila približno enako mero gibanja, kot mi ga nudi kolesarjenje. In roko na srce, pohodništvo je sicer izvrstna oblika rekreacije, a nekako me ni potegnilo. Ne bom trdil, da ne bom več osvajal vrhov, a čas je, da preidem nazaj na kolo in osebno mi je kolesarjenje precej cenejše, kot pohodništvo.

Da nisem začel prej, je več razlogov. Ne samo, da je Škot potreboval servis, niti se ne morem sklicevati na vremenske razmere, saj je bila zima letos tako mila, da je skoraj ni bilo. Ni kaj, taki časi so, da štirje letni časi obstajajo le še na pici. Kakorkoli, pravijo da si toliko star, kolikor se počutiš in jaz se počutim dvaindvajset, ampak kaj ko je toliko pokazateljev, ki kažejo drugače. Tako se pojavljajo že bolečine v kolenu in križu, katere bolj ali manj uspešno zdravim, pa tudi mačka ne zdravim eno dopoldne, ampak dva dni, če slučajno do mačka sploh pride. In ja, da ne govorim o stanju spomladanske utrujenosti, ki me vsako leto ubije, a ne pokoplje.

No, po tistem, ko sem za Škotov servis plačal dobro četrtino njegove vrednosti v času nakupa ali približno tretjino njegove sedanje vrednosti, sem odločil, da na prvi prost dan zajašem kot v dobrih starih časih. Še vedno, nikakor ne z namenom, da se trpinčim in mučim, ampak da uživam v svobodi, ki mi jo daje kolo in ne da postavljam neke osebne rekorde, čeprav si poti, čase in kilometre vztrajno beležim za osebno evidenco. Dan je bil bolj klavrn, časa na pretek in tako nadenem nase kolesarsko opremo, zataknem sigmo v nosilec in zavrtim. Že v prvih metrih sem dobil občutek, da sem se premalo oblekel, a izkušnje so mi dale vedeti, da mi bo kmalu še toplo. Ker, dvomim da bi se od lanskega leta kaj spremenilo.

In ko je že kazalo na to, da bo pred mano dober kolesarski dan, s kilometri tam nekje med petdeset in šestdeset, je oblačno nebo odločilo, da ne bo. Pojavile so se dežne kaplje. Skoraj nevredne omembe, poleg tega pravega kolesarja to ne ustavi. Tudi mene ne bi, v kolikor bi bil dan toplejši in približno tri mesece kasneje, tako pa, trenutno imunsko nepripravljen na vsakršno spremembo vremena na slabše, nisem nameraval riskirati. Toplih dni bo še veliko, tudi daljših in kolesarjenju bolj prijaznih. In sem obrnil proti domu.

Sprva nezadovoljen nad količino kilometrov, ker štirinajst res ni nek dosežek in ob boljših pogojih se za tako število ne bi niti dal v kolesarske cote. Pa sem se kmalu pomiril, kajti vsaj šel sem. Lahko bi tisto uro ležal na kavču in gledal televizijo ali počel še kaj bolj nekoristnega, tako pa sem se vsaj malo razmigal, prevetril misli in se sprostil pred novim delovnim tednom.

Vem, nikoli se ne bom mogel kosati s tistimi, ki jih niti najhujši mraz ne ustavi. Tudi s tistimi ne, ki imajo v tem času že jurčka v nogah. In nekako vem, kaj govorim, ker tak sem bil lani tudi sam. In če se že lani nisem mogel ali hotel kosati kar z vsakim, se letos nočem sploh z nikomer. S svojimi dosežki na kolesu se niti nočem hvaliti, ker se za hvaliti sploh ni, ampak hočem bolj dajati ven. Ven iz sebe vse kar se nabira v meni, po zaključku pa občutke zapakirati v berljivo stanje. Zato boste v prihodnjih kolesarskih opisih lahko prebrali marsikaj, prevoženih kilometrov pa ne boste zasledili, ker pač ne gre zanje.

Kljub vsemu, vesel sem, da sem šel.

SABOTIN IN KOZLOV ROB.

Dva dni dopusta sem si res vzel bolj zlahka, konec koncev je sedlo. Je pa res, da bi, v kolikor bi žulji dovolili, bolj pohajkoval, kot sicer sem. Ker je bilo vreme več kot primerno, sem enega dne naredil krog nad mestom, drugega pa odšel v zmerno do pretežno nepoznano snežno pustolovščino čez Slugov grič, a nekako ni omembe vredna.

Že sredi noči se mi je pojavil preblisk, da bi sončni vzhod dočakal na vrhu hriba, a sem se raje obrnil in zaspal še za nekaj ur. Naslednjega dne sicer nisem nameraval čakati na vzhod, bila pa je želja po istem hribu, ki sem ga imel v preblisku prejšnjega zgodnjega jutra. Tako sem že pred osmo štel semaforje na Keltiki in malo pred deveto parkiral v Solkanu.

Sabotin je tista vzpetina, katero sem približno trinajst let gledal iz prejšnje službe, a nikoli se spravil nanjo. In ker je enkrat treba, zakaj pa ne zdaj. Roko na srce: do samega začetka je treba po robu prometne ceste in ta rob ceste bi lahko bil boljši. Mogoče zgolj predlog. Tudi ko jo moraš po parih minutah zopet prečkati, bi lahko bil narisan vsaj prehod za pešce. No, saj bo, počakajmo najprej, da se kaj zgodi, ker le tako se kaj premakne.

Izberem južno pot, zaradi časovne praktičnosti. In brž me preseneti vzpon. Saj se ne pritožujem nad njim, a pot na nekaterih predelih res ni najlepša. Na enem od postankov slečem bundo, saj je kar pretoplo za ta letni čas.

Na vrhu me pričakajo razvaline cerkvice svetega Valentina, ki je bila konec osemnajstega stoletja porušena, kasneje pa je svoje naredila še prva svetovna vojna. Mimo tega pač ne morem – Sabotin je nemi pričevalec krvave zgodovine. V njemu se skriva okrog petnajst kilometrov kavern, ki mi jih danes ni uspelo obiskati. In imam ponovni razlog za obisk.

Razgled na Novo Gorico.

Ravno daleč se ne vidi, na žalost…

Obe Gorici.

Da se ne bo kdo zmotil, vrh ni pri ruševinah cerkve, pač pa še nekaj minut hoje stran. Zgrešiti ne moreš, ker če ti že uspe, se tega ne boš spominjal. Pot poteka po grebenu in nudi stalen razgled na Sveto goro v višini oči in Sočo nekje globoko spodaj. Da pa ne bi bilo preveč dolgočasno, prav tam kjer stopam, poteka meja med Slovenijo in Italijo, kar kažejo tudi mejni kamni. Z malo domišljije, z desno na domačem ozemlju, z levo na pa na tujem, s še več domišljije pa … no, bom misel raje zadržal zase, da ne bo treba dodati nalepke ”parental advisory”. Skratka, na vrhu je lepo, ija ija o, stoji skrinjica z vpisno knjigo in miza s smermi vseh hribov in gora, ki jih je moč videti, če le ni oblačno, kot je bilo oblačno danes.

Italija.

Najlepši pogled na Sočo.

V ostalinah je moč najti tudi kak duhovit napis…

Žal sem imel malo omejen čas, ker naj bi šel na kosilo. Mimogrede, Sabotin je stičišče sredozemskega in alpskega rastlinstva, ki kljubuje ostremu vetru in žgočemu soncu. Nekatere rastlinske vrste tu dosegajo skrajne meje svoje razširjenosti. In prav zato se moram vrniti, ker bi rad videl tiste orhideje, ki so sicer na rdečem seznamu. Ne bi se branil niti beloglavega jastreba, ki Sabotin preletava v poletnih mesecih, četudi bi za to riskiral srečanje s še eno posebnostjo Sabotina – modrasom.

Nazaj se spustim po isti poti, med črkama T in O. Da ne bom predolg, Sabotin se od leta 1978 ponaša z napisom Naš Tito. Ne stalno, kajti vmes so se našli ljudje, ki imajo slab spanec, pa so v nočnih urah premikali kamenje in tako so se pojavljali tudi napisi SLO, Naš Fido, Naš Tigr, anno domini 2013 pa je bilo nespečnežev več in so sestavili napis VSTAJA. Nekaj let kasneje se je pojavil še napis THC, a vedno se je v zelo kratkem času spremenil nazaj v to, kar piše še danes – Tito.

Kosilo je padlo v vodo, no, ne dobesedno, a na žalost sem bil že blizu parkirišča. Ura je bila še prezgodnja za domov, zato sem odbrzel proti Tolminu in skočil na Kozlov rob. Kopasta vzpetina sredi Tolminske kotline ima bogato zgodovino, ruševine na vrhu pa so ostaline nekoč najpomembnejšega gradu na Tolminskem. Na srečo so ruševine sanirali in uredili v razgledno točko, s katere je odličen razgled na okoliške vasi in hribe. Danes je to kulturni spomenik in priljubljen cilj rekreativcev.

Ruševine nekoč najpomembnejšega gradu na Tolminskem.

Pogled na Tolmin…

…in na okoliške hribe.

Da ne bo nepotrebne navlake, pot začnem brez bunde, brez nahrbtnika in brez palic. Hiter tempo, vmesni postanki pri tablah, ker pač piše zanimive stvari, na vrhu nekaj slik in nazaj dol, vse skupaj je vzelo približno urico časa. Priporočam tudi družinam, saj je pot lahka in zanimiva.

In kar je najbolj žalostno od vsega skupaj – danes je zadnji dan dopusta.

MENGORE IN SENICA.

Naj začnem z zadevo, ki sem jo v prejšnjih dveh zapisih gladko ignoriral, misleč da bo odšlo tako, kot je tudi prišlo – nenadoma in nepričakovano. Že proti Vremščici sem fasal žulje. Sicer malo čudno, ker sem s temi čevlji že nekaj prehodil, ampak čudeži se menda dogajajo. In za človeka, ki je žulje zaradi čevljev imel nekje v zgodnjih devetdesetih, je to pravzaprav velik dogodek. Tako velik dogodek, ki ti lahko pokvari del dopusta.

Obstaja neka meja brez tolerantnosti, pri kateri lahko tudi moški pojamra, da ga nekaj boli. Roko na srce, žulji ne bolijo ravno, so pa izredno neprijetni. In če jih dva dni nisem omenil, naj jim kanček pozornosti namenim danes.

Mengore sem želel obiskati že nekoč prej, a mi ni uspelo. No, nisem se niti dal na to, da mi bi. Danes je bil pa dan enostavno prekrasen in več kot prijeten za kratek sprehod. Najprej sem hotel parkirati na Poljancah, a sem zaradi bojazni, da mi bo pot prekratka, raje pustil avto v Volčah in jo mahnil po lepi stezi proti vrhu. Povsem nenaporen vzpon krasijo kapelice. Križev pot patra Rupnika. Žal nisem slikal vsake in zato dodajam sliko samo ene.

Ena od štirinajstih kapelic križevega pota patra Rupnika.

Informacijska tabla nas lepo ozavesti o ostalinah…

Ena od ostalin…

Ne smem pozabiti na muzej na prostem, kateri je del Poti miru, ki povezuje ostaline prve svetovne vojne. Vodi namreč ob jarkih, kavernah, raznih spominskih obeležjih in drugih ostalinah prve avstro-ogrske obrambne linije, kjer so nekoč minevala življenja mladih vojakov.

Razgled na eno stran…

… in na drugo.

Vrh tega simpatičnega hribčka, ki se nekoliko sramežljivo bohoti nad Kozarščami, krasi cerkev Marijinega imena, najstarejša božjepotna cerkev na Tolminskem.

Cerkev Marijinega imena, najstarejša božjepotna cerkev na Tolminskem.

Nazaj grede se povzpnem še na bližji Kuk, nato pa proti avtu.

Kljub žuljem med samim vzponom uživam, česar pa ne morem trditi za naslednji podvig tistega dne. Že tako je povsem spontano prišlo do tega, ker same Mengore niso zadovoljile mojih potreb po dnevnem gibanju in ura je prezgodnja za domov, pa sem se odločil skočiti še na Senico. Da ne bi. Res, da ne bi. Ravno dovolj strma pot je, kljub vsej svoji krasoti, tokrat peklenska. Ves čas razmišljam, ali bi se obrnil ali ne in naprej me vleče samo dejstvo, da bodo ob spustu žulji manj obremenjeni. Že sem na dobri poti za osebni rekord – prvič porabiti več časa za vzpon, kot je navedeno na smerni tabli, ko se steza naenkrat zravna in sem v bistvu na vrhu.

Samo tak razgled mi je uspel, čeprav sem prepričan, da nisem bil na pravem mestu.

Čeprav, ko kasneje preverjam informacije na spletu, za vsak slučaj, da ne napišem kaj napačnega – verjetno ni bil čisto vrh, ker razgleda nikakor nisem ujel brez da bi me drevesa motila.

Gledano pozitivno, tako mi ostane še en razlog, da se vrnem in poiščem tisti pravi razgled. Gledano na trenutno počutje in sposobnost normalne hoje, se mi naprej niti ne da, saj sem rahlo nejevoljen zaradi že omenjenih žuljev.

V mestu se ustavim v lekarni in kupim flajštre. Se že vidim, kako bom jutrišnji dan preživel v počivanju in sanaciji žuljev. Da bi jih sam zlodej vzel.

ZEN ZA PORE.

Čisto dovolj časa sem imel, tako med vzponom, kot tudi med spustom, da se mi je v glavi porodila ta besedna igra in odločitev, da tako poimenujem današnji zapis, ni bila daleč stran od samega dejanja. Drugi dopustniški dan se mi ni ljubilo ravno daleč se voziti, zato sem izbral eno od bližnjih opcij.

Sicer se ni vse začelo danes, ampak že kmalu po novem letu, ko sem iskal Medrce, pristal pa na Kopi, vsaj mislim. Naj ti osvežim spomin (dva dni vetra), kasneje pa sem poskušal še enkrat, le da za spremembo o drugem poskusu nisem na blogu niti črhnil, ker mi itak ni uspelo. In danes niti poskušal nisem, temveč sem preprosto šel.

Porezen mi vzbuja neko spoštovanje že od nekdaj. No, ne ravno od nekdaj, recimo vsaj od takrat, ko sem ga sredi poletja prvič osvojil. Ker se za takega očaka spodobi, da ima več dostopov, sem na vsak način hotel osvojiti tistega, po katerem je moč prilesti tudi s kolesom. In glej ga zlomka, ista pot je, kot na tiste božje Medrce.

Za razliko ne pustim avta na Tuškovem griču (za kar si bom nekoč še hvaležen), ampak v Davči in jo mahnem po meni že znani poti. Prvič mi zdrsne. Razmišljam, če bi nadel dereze, a  sneg je ravno dovolj trd, da se ne vdira in dokler bo šlo, bo pač šlo. Če bo potrebno, so v nahrbtniku. In kot bi mignil, stojim točno tam, kjer sem ob zadnjem poskusu obrnil. Takrat je bilo okrog petdeset centimetrov snega in sem gazil, danes mi je to prišparano. Na Vršah je kot na špeglu, oblaki se razkadijo in naredi se krasen dan. Zopet pomislim na dereze, a zaradi tistih treh metrov ledu pa res ne bom pretiraval, ter raje stopim malo izven poti. Postal in razgledal se bom kdaj drugič, ni kaj. Danes raje uživam v sami hoji po sledeh nekaterih živali, ko so hodile tam, kdo ve, mogoče danes zjutraj.

Kar večji del poti so vidne zgolj živalske stopinje…

Sicer se ne vidi, a ledeno je vse, kar ni zeleno.

Razgledi so fascinantni…

Vse lepo in prav, dokler iznenada ne zagledam človeških stopinj. Super, torej nisem sam. Kar od nekje so se pojavile pred menoj in me, kot sicer ni bilo planirano, vlekle po grebenu proti samemu vrhu. Priznam, je naporno. Veliko bolj strmo, a zato so razgledi toliko boljši. Da pa ne bi bilo vse tako popolno, piha veter, ki sicer ni primerljiv s tisto burjo na Vremščici, a je zato toliko bolj strupeno mrzel. Še vedno sledim stopinjam, a se mi vdira.

V majhnem zavetrju nadenem gamaše in zopet zarijem v sneg. Nasproti mi pride povzročitelj stopinj, vrževa dve besedi, pove mi, da je do samega vrha še dobrih petnajst minut, zaželiva si srečno in greva vsak v svojo smer. To so tista poznanstva, ko izveš dovolj, četudi človeka ne poznaš. V bistvu so mi všeč, no. Ampak tistih petnajst minut se vleče. Strmo je, vsakih nekaj korakov se ustavim. Ledeno mrzel veter mi brije vsepovsod, a se ne dam. Včeraj si se predal, danes se ne boš, si rečem in ponovno zagrizem v kolena.

Mimobežni razgled na dolino.

Pogled na vrh Porezna.

In kar naenkrat vrh. Naj na tem mestu izrečem grajo mojemu telefonu ki se izklopi vsakič, ko ga malo zazebe in to je vedno ravno takrat, ko hočem slikati. Zato slik z vrha ni.

Malo se spočijem v zavetju pred kočo, nato pa se zopet odpravim v objem vetra, le da tokrat po poti, ne po grebenu. Nekako domnevam, da je pot, no. Rahlo težko postaja – vdira se mi do kolen, saj je sonce ravno toliko ogrelo snežno skorjo. Srečam dva starejša modela, ki s smučkami rineta proti vrhu, izmenjamo nekaj vljudnostnih fraz in ne skoparimo z nasveti, nato pa nadaljujem moj blaženi spust. Saj na začetku kar gre, kasneje pa me vdiranje začne bolj motiti in ker naj bi vsaka zgodba imela srečen konec, je čas za nesrečo tu – na Vršah mi uspe na kvadratnem metru ledu tako izvrstno pasti, da bi bil še Rok Cvetkov ponosen name.

Ne sprašujte, kakšne volje sem nadaljeval. Bolj kot je šlo proti cilju, bolj mi je šlo na živce to vdiranje in na zadnjih metrih zasnežene poti sem se že začel spraševati, kaj mi je tega treba bilo. Na srečo sem kmalu stopil na asfalt in mi ni bilo treba več razmišljati o odgovoru.

Sem si bil pa hvaležen, da sem avto pustil v Davči in ne na Tuškovem griču…

VREMŠČICA – PRVI POSKUS.

Pričakovati lepo vreme med dopustom je nekoliko utopično in res moraš imeti srečo, sploh če je to v začetku februarja in vreme bolj spominja na konec aprila. Ne bom preveč hvalil – konec koncev je za mano šele prvi dan in nočem, da se v prihodnjih dneh poslabša.

Ker sem pristaš aktivnega preživljanja dopustniških dni, sem si organiziral dneve. Ne do potankosti, ker to ne bi bilo to, ampak vsaj okvirno. In tako sem se prvega dne odločil za Vremščico. Ne v ravno ranem jutru se odpeljem do izhodišča, katerega si določim že dan prej, a ga v zadnjem trenutku spremenim. Saj bo ravno tako okej.

Parkiram avto, vklopim gps, izključno zato, da bom vsaj okvirno vedel čas in da si bom lahko kasneje ogledal pot in začnem. In ker se dogaja tudi boljšim, se lahko tudi meni, grem v napačno smer. Pa še razmišljal sem o tem na križišču, a ker je očitno pretežko postaviti jasno oznako… no, ne bom se pritoževal. Kake pol ure hoje je trajalo, da sem prišel do spoznanja, da v tej smeri Vremščice ne bom srečal. Osnove kmečkega razmišljanja so mi dale občutek, da je to ravno tisto na moji levi in brez kakega kolebanja krenem s poti in čez travnike proti vrhu. Kmalu prisopiham do steze in še nekaj minut kasneje na osamljenem in od burje skrivenčenem borovcu zagledam markacijo. Okej, kmečko razmišljanje torej deluje. Z urnim korakom nadaljujem, vsake toliko postanem in se zazrem v dolino. Razgled je preprosto lep.

Ker je vsega lepega enkrat konec, stojim kmalu na širokem kolovozu. Nekdo je očitno slišal moje misli in tu postavil smerno tablo, katera me seznani, da bo vrh čez uro in pol. tako čez palec in še malo čez kazalec, zame to pomeni nekje med petdeset in oseminpetdeset minut.

Ko bi le. Resno, ko bi le. V nadaljnjih dvestotih metrih je burja tako sunkovita, tako močna, da moja že na splošno okorna hoja bolj spominja na Jacksonov moonwalk. Pa nisem človek, ki bi hitro odnehal in se predal, ampak tu nisem videl druge rešitve. S težkim srcem, ker je bila želja kar velika, a proti burji … ne. Vem, sem rasel z burjo in poznam načine, kako se z burjo boriti, ampak v tem primeru poklapano obrnem proti dolini.

Med vračanjem srečam starejši par. Že smo si izmenjali tiste vljudnostne pozdrave in že smo si bili dva, tri metre narazen, ko gospa začne pogovor.
”Skuzatemi, oprostite…”
”Skuzatam in oproščam”, odvrnem, kot da sem blazno duhovit.
”Ma kaj ste mogoče od tukaj?”
”Ne-e, ampak mogoče vem”. Prav izzivam geografski kviz.
”Ma kaj mogoče veste, kje je Kalič?”
Povem, kje je Kalič.
”Ma oprostite, dol na križišču, je vaš avto? Bianco?”
”Verjetno, ja”. Ker nisem vedel, če je mogoče še kdo parkiral bel avto na križišču in če je mogoče še kakšno križišče.
”Ma, če je vaš, se bojim da so vam vlomili. Je šipa ono… kome si diče… razbita”.
Se zahvalim. In poslovim. Ne, sej ni panike, dan je lep in dejstvo, da nisem osvojil vrha, mi ga ni pokvarilo. Ampak to, da so mi vdrli v avto, to mi ga bo zagotovo pokvarilo. Že tako uren korak je postal še urnejši in deset minut kasneje sem bil na križišču kriminala in izropanih avtov. Bi se lahko reklo.

Pregledam stekla, vsa cela. Preverim gume, vse polne. Primem za kljuko, zaklenjeno. Vse omenjeno ponovim trikrat. Italijanka stara me je vrgla na finto, kot da bi bili sredi Trsta. Ker Italijani so posebne vrste ljudje. Ko smo mi hodili po nakupe v Italijo, smo bili pridni in tiho, zdaj hodijo oni k nam in mislijo, da … ne, ne bom nadaljeval. Sicer sem se nekaj minut kasneje tej nagajivi šali smejal in v svojo knjižico dokazov o vsem, kar družba še ni sprejela, sem dodal dejstvo, da gre starim ljudem res na otročje.

Med vračanjem proti domu sem se na hitro ustavil, da bi škljocnil poplavljeno Planinsko polje, a me je postanek kratko malo razočaral na pogled smeti pod cesto. Razumem skoraj vse, ampak zakaj moraš plastenko odložiti šest metrov stran od smetnjaka – tega ne bom razumel nikoli.

In ker sem bil zgodaj doma, sem to pomladansko sonce v zadnjem semestru zime izkoristil še za uro in pol krožnega pohoda nad mestom. Ni kaj, kljub vsemu, lep dan je bil.

 

DVA DNI VETRA.

Po tistem, ko je že gladko kazalo, da se letos ne bova družila, me je vseeno presenetila. Več v nadaljevanju.

Tistega jutra sem na vsak način hotel obiskati Medrce. Že prej sem si na spletu ogledal pot in bilo mi je logično, da bom našel. Kako ne, saj človek ne more zgrešiti, poleg tega se je risal lep dan in časa je bilo na pretek. No, skoraj – januar je in dnevi so še vedno kratki.

Na Tuškovem griču pustim avto in jo mahnem skozi Davčo. Čeprav vajen vetra in burje, saj sem po rodu iz takih krajev, je minilo ravno dovolj časa, odkar ne živim več v prezračenih koncih, da sem pozabil, kako lepo je in hkrati težko. Veter se mi zabrije v fris. Prvič. Drugič. Mrši mi brado in privzdiguje kapo. Niti kilometra še nisem naredil, a že razmišljam, da bi obrnil in šel nazaj domov, v topel objem hladnih zidov. Ampak ne. Rinem dalje, ker želim priti vsaj do enega razgleda.

Ni odveč omeniti, da zgrešim. Ne bom trdil, da povsod ni bilo oznak, ampak bom krivdo zvalil nase, ker v vsem vetru in premraženosti, so mi tudi živci rahlo popustili in se nisem pretirano posvečal markacijam. Vem, ko sem doma še enkrat gledal pot, mi je bilo jasno – tu bi moral levo, tam bi moral desno, a sedaj mi ne pomaga kaj dosti. Naslednjič.

Koliko stez, koliko poti, ki ti dajo občutek, da boš nekam prišel, pa se kar naenkrat končajo. Konec, ne gre več naprej. Poti, ki so narejene kar tako, da je nekdo lažje spravil drva domov, nato pa na pot pozabil in jo pustil brez kakršnegakoli cilja. Obrnem in rinem nazaj na drugo pot. In končno, po vseh mukah skozi veter le prisopiham do enega razgleda. Niti ne vem, na katerem hribu sem stal, a zagotovo niso bile Medrce. Le skromna klopca in bogat razgled. Dovolj bo za danes, si rečem in mahnem nazaj proti avtu.

Razgled je lep, čeprav iz neznane lokacije.

Pogled na Porezen.

Ni ga lepšega, kot imeti na dan ponedeljka dopust. Dan sem sicer nameraval drugače zaključiti, ampak to niti ni pomembno, ker se je začel prav tako, kot sem si začrtal. Združiti prijetno s koristnim je bil moj namen, zato sem se odpravil v rodne kraje in naprej proti lovski koči Vojkovo. Že proti koncu serpentinaste ceste so se risali krasni razgledi in vse je kazalo na odličen dan. Parkiram avto pri koči, nataknem rokavice, z dlanmi objamem ročaje palic in jo mimo koče skozi gozdiček mahnem na Nanos.

Pogled na Vipavsko dolino.

Nekaj časa gre, nato se pooblači in veter postane neprijeten. In ker tega nisem doživel prvič na Nanosu, sem vedel da bo tako vse do vrha. Pa saj bom preživel. V daljavi zazrem cerkvico svetega Hieronima. Tako daleč je videti in zaradi vetra se zdi še bolj oddaljena. Občasno se ozrem proti dolini. Vidim morje, prvič letos. Oh, kdaj bo poletje, da grem na tisto mojo plažo in se prepustim valovom… Ne, ne sanjaj. V bistvu tudi sedaj kljub vsemu uživam. Ja, veter mi brije v faco, hladi že tako hladno ozračje, ampak mene na vrhu čaka gorak čaj. No, ne čaka me, ker potuje z menoj osem centimetrov stran od mojega hrbta, ampak vseeno.

Cerkev svetega Hieronima.

Pri cerkvi stojim nekaj minut v varnem zavetju in razmišljam o povratku. Resno, da bi šel nazaj? Namesto tega se domislim odličnega načrta, a o njem kasneje. Uren korak usmerim proti vrhu in po dvajsetih minutah slonim na razpadajočih mizah v bližini koče – prav na tistih mizah, ki so tam, odkar pomnim. Koča deluje odprta, pred njo nekaj oseb, glasnih kot sam vrag in samo narečje mi da vedeti, zakaj je temu tako. Ni važno, ker tega dne mi ne more nič  pokvariti.

Tam nekje daleč, je morje…

A, tisti odličen načrt vas zanima? Zdrava kmečka pamet in preprosta logika, da je v notranjosti vedno topleje, kot nekje na robu in če že do vrha pelje pot – ja, zakaj se ne bi vrnil po njej. Tako usmerim korak proti dolini. Ker je precej mirno (za boljšo predstavo naj povem, da sem na poti na vrh srečal zgolj eno gospo, ob povratku pa vozilo EP-ja), pričakujem da bom v vsej tej tišini naletel na trop gamsov. No, na žalost nisem. Sem pa zato naletel na kopico poti, ki so me vabile preko bližnjic k izhodišču. Ne in ne, po cesti grem in pika. Vmes naletim še na miniaturno različico svetega Hieronima.

Miniaturna različica cerkvice svetega Hieronima.

In za razliko od včerajšnjega dne, sem tokrat vsaj užival.

Ste za nekaj vročega? Vsako leto ob približno enakem času, vstopi v moje življenje, brez kakega vabila ali brez predhodne najave. Zgrabi me, poleže me v posteljo in se nekaj dni ukvarja z mano, tako intenzivno, da švic kar lije od mene in sem na koncu šibak in za videti kot mokra frotirasta brisačka za obraz. Tisto, ker se ne bi smelo, se dvigne in dva dni konstantno stoji in preden pade kakršenkoli sum na to, da je tole uvod v erotično literaturo, naj razočaram – o vročini govorim.