NA NAJMOČNEJŠO ENERGIJSKO TOČKO.

Minil je skoraj mesec, odkar sem nazadnje prijel Škota za roge in ga popeljal na turo. V tem mesecu sem razčistil nekaj stvari, predvsem kolesarskih, ki bodo spretnemu očesu brž opazne, kot tudi osebnih. Začel sem se ukvarjati z nekaterimi novimi stvarmi, ki me na žalost (ali morebiti na veselje) niso pritegnile toliko, da bi se z njimi ukvarjal več, kot bi bilo nujno potrebno. In nato sem izkoristil ta lep dan.

Minilo je ravno toliko časa, da sem v svojo kondicijo začel dvomiti, kar me je pripeljalo do sklepa o ravninski turi. Pa ni bilo treba dolgo čakati, da sem pomislil na vzpon. Ja, želel sem si ga. Nisem si pa želel poti, ki sem jo že prevozil. Tudi nisem želel dolge in dolgočasne ravninske vožnje, čeprav, roko na srce, tudi take vožnje se običajno izkažejo za vse drugo, kot dolgočasne.

Dokler nisem privrtel do Stopnika. Kar samo me je povleklo proti Šebreljam. Pot, ki sem jo samo enkrat prevozil z avtom, bo moj današnji izziv. Bo šlo? V mislih se ponižujem, češ, trpel boš, ker si en mesec zabušaval. Oprostite, moje zle misli, ampak toliko sem že prekolesaril v preteklosti, da vem kako in kaj. Vzpon me sicer res pobira, ampak ga zdelam brez ustavljanja. Lažem, enkrat, za spodnjo sliko.

Klanca se sicer skoraj ne opazi, ampak je…

Za tiste, ki ne poznate, Šebrelje se nahajajo na nadmorski višini 639 metrov in so del Šebreljske planote, ki te, ko jo obiščeš, pusti odprtih ust. Ne bom razlagal, zakaj, ker je na spletu dovolj informacij, zgolj za pokušino pa objavljam tole sliko, ki sem jo sicer snel s spletišča Divjih bab.

Šebreljska planota.

Imel sem samo en cilj – Sveti Ivan. Cerkev je postavljena na mesto z izjemno močno naravno energijo in velja za najmočnejšo slovensko energijsko točko. Saj ne, da nekaj stvari o tem ne bi vedel, a da je tako močna, sem izvedel šele, ko sem brskal za informacijami za potrebe tega zapisa. Deset minut sedenja na kamnitem zidu in zrenja v dolino mi je dalo toliko energije, da sem začel dvomiti vase, če sem res prišel s kolesom. Nobene utrujenosti, nobene misli v glavi, vse tako čisto, da bo škoda v prihodnosti umazati. Za vse, ki dvomite v naravne energije, enostavno morate poskusiti. Kot se seveda spodobi poskusiti tudi lokalno kulinarično kreacijo – šebreljski želodec.

Cerkev Svetega Ivana, energijsko najmočnejša slovenska točka.
Pogled na dolino.

Ker mora nekaj ostati za naslednjič, se do arheološkega najdišča Divje babe nisem spustil. Si bom pa planiral izlet in bomo takrat kaj več rekli o temu.

Naprej je šlo kot po maslu. Zamislil sem si, da se bom vrnil čez Jagršče in začel tudi delati na tem. Spustil sem se po ožji makadamski poti, ki je kmalu postala travnata in sčasoma delovala, kot da ni več pot, ampak navadna pohodna steza. Nenadoma se je razširila, postala normalno prevozna, oko je ujelo celo smerokaz in ko je že vse kazalo na to, da bom le nekam prišel, je sledil spust. To bo očitno to, si rečem in se spustim po makadamski poti, vmes me še en pes nahruli pri osamljeni hiši in na naslednjem križišču poskušam ugotoviti, kje sploh sem in vidim tablo. Jagršče – obrnjena proti smeri, od koder sem prišel. Naj gre nekam. Še enkrat mimo zaščitniškega psa in spet v klanec? Ah, ne. Četudi sem si zaželel krožno pot, sem se odločil vrniti po isti. Saj mini krožna mi je sicer uspela – prispel sem na isto križišče, kjer sem zavil proti Jagrščam.

Ni mi žal, da sem en mesec zanemarjal kolo. Niti mi ni žal, da sem se tistega dne hipno odločil za Šebrelje. Ker včasih rabiš nekaj, da ti povrne energijo.

IN POTEM DOLGO NIČ…

Naslednjega dne mi je rahlo zavrelo. Ker sem dan prej snel prednje kolo za potrebe prevoza v prtljažniku, mi nekako ni uspelo prav nastaviti. Zavorne ploščice so drsele po disku in kljub nešteto poskusom, ki jih izvede amater, nikakor ni uspelo nastaviti tako, da bi normalno teklo.

Bil je čas sprememb. Zgolj naključje je, da mi je ob istem času nagajal tudi avto, a za to sem že vedel, da bom menjal mehanika. Kakorkoli, tistega dne sem imel opravke. Da bo bolj zanimivo, opravke v dveh različnih mestih, ki ju povezuje Keltika. Ihtav, kot znam biti, sploh če se mi mudi, sem naložil Škota na prtljažnik in se zapeljal direkt k serviserju. Bil je dober serviser, če si mu pripeljal kolo v zimskem času. Ko je imel gužvo, je naredil bolj na hitro, pač. In ko sem mu nazadnje plačal sicer borno ceno, je bilo po prvi vožnji ugotovljeno, zakaj. Razen da je malo z orodjem krilil okrog kolesa, ni bilo niti najmanj profesionalno narejeno.

Pa sploh ni važno. Tistega dne sem ga hotel presenetiti, kar mi ni uspelo, saj je bila delavnica zaprta zaradi dopusta. Ni kaj, rabim novega serviserja. Hitro pokličem soseda, mi da številko enega bolj resnih tipov, ki popravljajo kolesa, ga pokličem, upajoč da lahko še isti dan oddam kolo – tip je v popoldanski izmeni. Ni panike, zmeniva se za drugi dan.

Tri spremembe v tako kratkem času – zamenjal mehanika za avto, zamenjal serviserja za kolo in … sprejel odločitev, da o tretji ne bom pisal v blogu.

Tako sem tistega popoldneva dirjal še na drugi konec Keltike s kolesom na prtljažniku. Naslednji dan sem ga sicer oddal, seznanjen z dejstvom, da bo popravilo trajalo kak teden in pol. Kar se je na koncu razvleklo na skoraj tri.

Da mi bo brez kolesa skrajno dolgčas, sem bil prepričan. Seveda sem se motil. Dogajalo se mi je toliko stvari, da vse ne bo šlo v en zapis. Roko na srce, večinoma sem počival, se predajal branju, se družil z ljudmi in živalmi, kondicijo pa ohranjal s hojo po hribih. Tako sem recimo, kot vsako leto nekajkrat, šel na Blegoš, na Porezen, povrh vsega pa končno obiskal tudi slap Beri. Užival sem v kulinariki in s piva presedlal na vino.

Pogled na Porezen.
Sklepanje prijateljstev z biki…
… in s psi.

Imel sem tudi dovolj časa, da sem razmislil o stvareh, ki bi me morale izpolnjevati, pa me ne in sem na tem področju naredil majhno čistko. Ne bom na dolgo in široko o tem, le to, da kolesarski izleti ne bodo več označeni z dnevom in da se bo na blog sčasoma uvrstilo tudi kaj drugega, ne le kolo.

Ker si pač moraš v življenju vzeti čas za vse, kar te veseli in za tiste, ki ti nekaj pomenijo.

DAN 112: RESNIČNA ZGODBA O UČENCU IN UČITELJU.

Teden je minil bedno. Dogajalo se mi nič kaj posebnega, da bi bilo omembe vredno, obenem pa sem zanemaril kolesarjenje. Ja, še vedno kolesarim vsak dan, a zaradi pretirane vročine puščam Škota v kleti in se osredotočam bolj na sobno kolo. Žal tudi za poganjanje v prazno nimam pretirane volje, kar lahko pripišem prav tako vremenu in posledično naredim dnevno le par kilometrov. Kar se pozna marsikje, recimo pri kilogramih. Ampak, bodi dovolj.

Se še spomnimo lanskega zapisa, ko sem bil učitelj nadobudnemu, a ne prav mlademu kolesarju? Linka pač ne bom prilepil, ker ne gre. Torej, da ne okolišim, bilo je nekaj neplodnih dogovarjanj, pa nekaj načrtov, ki so kasneje padli v vodo, vse dokler ga nisem nekega sobotnega večera poklical in rekel, da jutri gremo. In naslednjega jutra sva se dobila na dogovorjenem mestu.

Med lanskim in tem zapisom je učenec kupil staro, a dobro ohranjeno kolo. Ležalo je v prtljažniku avtomobila, pokrito z odejo in nekaj minut kasneje mu je družbo delal Škot. Tako pač je, če bi peljal jaz, bi bile obe kolesi na prtljažniku. Kam peljati kolesa nevajenega učenca, ki je letos srečal Abrahama, da ne bo vzpona, da ne bo veliko prometa in da pot ne bo predolga? V naših krajih ni bilo boljše opcije, kot je stara pot med Tolminom in Kobaridom.

Sestaviva kolesi in zajaševa. Vozim spredaj in ne ravno v svojem tempu, ampak malo počasneje. Sicer mi sede, ker kak teden nisem vrtel v naravi. Pogledam nazaj, učenca ni. Upočasnim in se oziram nazaj, če se bo prikazal, njega ni. Še bolj upočasnim in po lepi ravninci vozim enajst kilometrov na uro, njega nikjer. Prehiti me gospod na električnem invalidskem vozičku, potem gre mimo želva in ko me prehitita dva polža, takrat je vrag vzel šalo. Obrnem in grem preverit situacijo. In potem ga dobim.

»Sej lahko poženeš, a veš.«
»A se spomniš lani, kako sem se zajebal?«

Res je, lani se je tako zagnal, da je še nekaj dni trpel boleče mišice. Letos očitno ne bo tako. In sva družno kolesarila proti Kobaridu, kjer sva v hladni senci dreves pojedla sendvič in se smejala neumnostim in bila prepričana, da bova rešila svet, nato pa jo mahnila nazaj proti Tolminu.

Sicer mi je sedla počasna vožnja in to, da sva med kolesarjenjem klepetala, a hitrost me je ubijala. No, če lahko povprečni hitrosti 10,51 sploh rečemo hitrost. Na koncu sva celo malo pospešila, saj se je nad Mrzlim Vrhom prav pošteno oblačilo in vse je kazalo na to, da bo padlo nekaj dežnih kapelj. V izogib sicer manj prometni cesti, sva zavila na makadam, mimo nekoč priljubljenega Johnsona in nazaj proti izhodišču ter na pivo.

Se opravičujem vsem, ki ste kliknili na link in pričakovali nekaj dobrega, no, tega danes ni. Niti ni slik in vsemu navkljub se trudim iz vsega skupaj potegniti nekaj pozitivnega. Roko na srce, ni mi bilo všeč. Na lep dan, ko bi sam odvrtel pedala nekam daleč, sem zabil tri ure in pol za slabe tri ducate kilometrov. Ampak, vsaka šola nekaj stane in ne glede na vse, se menda celo življenje učimo. In jaz sem se tega dne naučil ogromno.

Seveda je bilo še nekaj drugega, a zgodbo o tem, kako sem obupal nad Škotom, bom prišparal za naslednji zapis.

DAN 98: PORAZEN POREZEN.

Če bi človek v življenju dosegal zgolj zmage, bi bilo njegovo življenje dolgočasno. Pustimo ob strani posledice, do katerih te to pripelje. Če sem se kaj naučil v življenju, je to, da je treba skrbeti za neko ravnovesje. Biti more vsega določena količina. Ne preveč in ne premalo.

Se spomnimo časov, ko sem veliko planinaril? No, to niti ni toliko daleč nazaj. Takrat sem nekega sneženega torka osvajal Porezen. Spomin je še živ – na veter, na sneg, na popolno osamo. In v tem vročinskem valu sem za kolesarjenje videl samo to opcijo. Super bo, boš užival v naravi, na jurja šeststo nadmorske, pojedel nekaj toplega, užival v razgledu, vse to se mi je motalo v mislih.

Že proti Novakom ni šlo najboljše, ampak vem zakaj. Glede na to, da pot poznam, s klancem nisem začel prav. Bolj kot se je vzpenjalo, bolj sem trpel, četudi je bil en velik užitek poganjati. Da bi mi rekel, pojdi v nek klanec, kamor si že bil in kamor lahko grem vsak dan, ne, hvala. Vleklo me je samo doživetje. Pot, ki sem jo poznal samo zasneženo, mi je vlivala upanje in dokler ne bom na njej, bom prestajal to trpljenje. Na kratko, na Tuškovem griču se mi je zazdelo, da me zdaj čaka res krasen dan, čudovito kolesarjenje in enkratno doživetje. Ma kaj zazdelo, prepričan sem bil. In sem jo navdušen mahnil skozi Davčo ter kmalu zamenjal asfaltno podlago za makadamsko pot.

Na začetku povsem super. Malo vzpona, malo ravnine in na momente čisto malo rahlega spusta. Nedelja je, ljudje gredo v hribe in nekajkrat se ustavim, da spustim mimo avtomobile. Sam sicer ne vidim čara v planinarjenju, sploh če se dve uri voziš z avtom samo zato, da pol ure hodiš, ampak okej – kdo sem, da bi sodil. A naj pogledam pozitivno, vsaj ljudje so bili, kar je v tem primeru boljše od volkov in medvedov.

Malo vzpona, malo ravnine.

In ja, naj ne pozabim omeniti – spodnjo sliko sem posnel samo zato, da jo bom objavil skupaj s tisto, ki sem jo posnel pozimi. Ostale zimske si lahko ogledate na prej dodanem linku.

Julij…
Februar

Kmalu sem na Vršah, pa se ne ustavljam kaj preveč. Rahel veter. Seveda, kako bi lahko pozabil. Tu menda čestokrat pihlja. Nasproti mi pride znanec, pove da je proti vrhu kar močan veter in da bom verjetno imel malo težav. Super. Pejmo naprej, bo kar bo. Pot se postavi skoraj pokonci. Nekaj časa gre, nato sestopim in porivam. Na krajši ravnini zopet zajašem in se z najnižjo prestavo podam v naslednjo strmino. Nekaj časa gre, nato stojim na pedalih in nato se zavrti v prazno. Spet sestopim in nadaljujem peš, potiskajoč Škota.

Piha. Ne zebe, ampak piha, nadležno. Nekaj časa v obraz, nekaj časa bočno. Vrtim in vrtim, obenem pa imam občutek, da se sploh ne premikam. Lahko sem človek, ki ne obupa zlahka, lahko sem vajen vetra, ker sem rastel z njim, lahko sem potrpežljiv, a ko mi je nečesa dovolj, je pač to to. Takrat se mi ne da več. Takrat so kletvice. Takrat je jeba. Takrat hočem domov.

In sem obrnil. In ni mi žal. Ker vem, da se tistega dne ne bi dobro končalo. In ker vem, da bom naslednjič poskusil znova in da bom poskušal znova in znova, dokler ne bom na enem od družabnih medijev objavil slike kolesa pred kočo. Pa naj stane, kolikor more, enkrat mi bo uspelo.

DAN 96: DOMAČI KRAJI.

Začelo se je slabše, kot sem planiral. Ampak o tem kasneje. Minuli dnevi so bili namreč bolj klavrni. Vreme je bilo idealno, dnevi so še dolgi, jaz pa počel vse drugo, kot kolesaril. Škot je bil namreč na servisu, sobno kolo mi pa ni dišalo kaj preveč. Z njim bom namreč konkretnejšo vez zgradil v poznih jesenskih dneh, ko bo kolesarjenje zunaj malo oteženo.

In posledično me je v tistih nekaj dneh malo pobralo. Kondicijsko, seveda. Pa sem se zjutraj odlično počutil, sploh ko sem zaradi hladnega jutra podaljšal spanec za dve uri. Ja, hlad je bil tisti, ki mi je pokvaril začetek dneva, ampak horoskopska trma me ni zaustavila. Vseeno sem se podal na planirano pot, le da sem štartal šele okrog devetih. Kar v bistvu ni problem.

V domače konce sicer redno zahajam, a redko s kolesom in prav to je bil razlog, da se tokrat odpravim. Ne vem točno kolikokrat sem poskušal, a če dam na vago uspešne in neuspešne vožnje tam okoli, je slednjih več. Enkrat je bil tak veter, da sem v klanec vrtel skorajda na mestu. Drugič so bile izredne familijarne zadeve in sem se pustil čez največji klanec peljati. Tretjič me je sredi klanca ujela nevihta in sva s Škotom zopet pristala v avtu. In to vedno na istem klancu in če podam osebno mnenje – klanec na Col je zaklet.

Kakorkoli. Začel sem v blagem tempu vse tja do Idrije, kjer sem zapeljal na ne več tako nov ¨cigu must¨ in proti Podroteji. V izogib večno popravljajoči Zali sem zavil na Kluče in po serpentinastem makadamu nadaljeval proti Godoviču. Priznam, da nisem kaj preveč užival. Malenkost bolje je bilo, ko sem oddelal rajde nad Črnim Vrhom, saj me je čakal le še spust.

Kluče so ena tistih poti, ki jo moraš obvezno prekolesariti vsaj enkrat letno.

Če se dam malo na off, večkrat sem gledal tisto kapelico, tokrat pa sem se ustavil in si pobližje pogledal. Ne vem zakaj, a sakralni objekti me od nekdaj privlačijo. Mariji posvečena Kampeljcova kapelica nosi svojo zgodbo in prav zaradi tega je tako privlačna.

Kampeljcova kapelica.

Spust do domače vasi je potekal mirno in brez večjih pretresov. Ustavil sem se ravno toliko, da se nisem ohladil, nato pa odvrtel še v metropolo Vipavske doline na sladoled in nato…

Tri popoldne. Sonce pripeka. Ljudje veseli odhajajo iz služb in marsikdo od vse te radosti pred vikendom, pohodi plin močneje, kot običajno. Začnem z vzponom proti Colu in naprej. Čaka me dobrih trinajst kilometrov, ki jih mukoma zbrcam v dobrih dveh urah. Kolikokrat sem počival vmes, ne vem. Kolikokrat sem preklel vse, kar se je dalo prekleti, tudi ne vem. In kolikor nisem dovolj trpel, je na zadnjem kilometru vzpona tovornjakar na prazni cesti peljal deset centimetrov mimo balance. Nikoli nisem tako dolgo držal sredinca v zrak, kot tistega dne.

Kljub vsemu naporu, mi je ostalo toliko energije, da sem skozi Črni Vrh 2.2 gume poganjal 38 na uro. Nič me ni brigalo, tako slabe volje sem bil, da sem hotel čimprej domov. Da se najem, umijem in zaspim. Žal se je vleklo – čeprav je Zala hitro minila, me je čakalo še 23 kilometrov Keltike. Redkokdaj priznam, a tokrat sem resnično trpel. Preprosto ni bil moj dan. In ob vsem tem mi je žal, da nisem začel zgodaj, več prekolesaril, več videl in bolj užival. Ker, lahko bi dan bolje izkoristil.

PRVA RUNDA.

Če bi moral za prvi stavek tega zapisa izbrati pregovor, bi izbral tistega, ki pravi, da se dobra roba sama hvali. Ker se bom v tem zapisu pač hvalil. Šalo na stran, nisem take sorte človek. Če slučajno koga zanima, z veseljem povem svoje doživljaje, sicer pa bolj ne.

Ko sem začel z vsakodnevnim kolesarjenjem, sem bil prepričan, da ne bo dolgo trajalo. Zdaj lahko to priznam. Sem namreč bolj lene narave in ko se neke stvari lotim, mi je hitro odveč, če ne vidim rezultatov. Preprosto, naveličam se. A mi je nekako uspelo izpeljati teh enainosemdeset dni.

V prvih dneh sem napisal tale zapis in si zadal, da se bom v zapisih poti posvečal občutkom, doživljajem, zanimivostim, prevoženi kilometri in čas pa bodo nekje na stranskem tiru. Ker grem na kolo uživat, ne pa tekmovat s samim seboj. Vseeno pa imam podatke zapisane in jih uporabljam zgolj za evidenco in spomine.

Kaj naj rečem. V prvi rundi enainosemdesetih dni sem nanizal 87 treningov. Kako je to mogoče – enostavno. Kakšen dan sem na kolo sedel dvakrat. V večini primerov je bilo to ob deževnih dneh, ko sem opravil en dopoldanski trening na sobnem, popoldne pa še enega. Ali enega na sobnem kolesu, drugega na Škotu. Bili so tudi dnevi, ko sem zaradi pomanjkanja časa sedel na kolo zgolj za dve minuti in želim si samo to, da bi bilo teh dni manj. V tem času mi je uspelo prevoziti skupnih 2430 kilometrov, od tega dobrih 1600 zunaj, na pravem kolesu. Ni ravno veliko, a za človeka, ki je začel z nule, zadovoljivo. Kolesarjenju sem se posvečal približno 114 ur. Ampak, to je navedeno kot zanimivost in ne zato, da bi se s tem hvalil. Poleg tega so vse to le številke, ki na koncu ne pomenijo nič, ker šteje le eno – užitek.

Med vsemi potmi sem jih poiskal pet. Pet tistih poti, ki so mi nekaj pustile in nekako zaznamovale. Zaradi njih sem to, kar pač sem, ker realno gledano, še vedno rastem. Ne v višino, ampak… saj razumete.

Konec sveta na Očetovem griču je ena izmed tistih zgodb, ki jih hočeš ali nočeš moraš doživeti. Bil sem soočen z vsem – s pripekajočim soncem, rahlim vzponom, močnim vetrom in odkrivanjem stvari, ki jih prej sploh nisem poznal. Pa tako blizu mene in tako blizu prejšnjega prebivališča, jaz pa za to izvem sorazmerno pozno – pri svojih 3_ letih. Obenem je bil ta zapis najbolj bran, za kar se zahvaljujem vsem, ki so kakorkoli pripomogli k temu.

Končno sem zbral dovolj poguma, da sem se iz pretežno ravninskih poti opogumil za klance. Kondicija je takrat bila bolj klavrna in do takrat me je bilo klancev strah. V bistvu, še vedno me je. Če ga ne začneš prav, te lahko uniči in če ga ne poznaš, ne veš, kako ga začeti. Zato sem izbral vzpon, ki ga poznam in nekako ni nedolžen – gre za približno 900 metrov v približno desetih kilometrih.

Edini zapis o kolesarjenju, ki ga nisem označil z dnevom. In edini zapis, o katerem niti za lastno evidenco nisem zapisal kilometrov in časa kolesarjenja. Pozabil sem števec, pa niti ni tako zelo važno, ker je šlo za dober namen. Drugič sem kolesaril z Deželakom in drugič je bilo fino. Tu se ne boriš s samim seboj. Tu ne gledaš, kakšno kolo ima nekdo drug. Tu te ne zanima prevožena pot, tukaj samo si. In uživaš. In jočeš. Ker veš, kaj imaš, pa se tega ne zavedaš. In to, cenjene bralke in spoštovani bralci, je edino kolesarjenje, za katerega lahko garantiram, da se ga bom udeležil tudi naslednje leto.

V zadnjih letih sem se umiril. Od osebe, kakršna sem bil, je ostala bleda senca, ki se občasno še vedno prikaže. Takšnega se ne maram. Skozi sem dal ravno dovolj in poznam se ravno toliko, da vem, da se za marsikaj ni treba sekirati. To znam zdaj, včasih nisem znal. In je bil stres in so bili živci in je bil kreg in je bilo marsikaj. Še zdaj je včasih. In vem, kaj rabim. Edino stvar, ki ti lahko da več, kot si lahko predstavljaš in prav toliko ti lahko tudi vzame. Zato je bil tistega dne pobeg v naravo pričakovan in izpolnjen.

Če bi bil politični bloger, bi imel bralcev veliko več. In če bi dal ven svoje mnenje, bi se marsikdo strinjal z mano, ravno vsak pa ne. Pa se mi ne da s tem ukvarjati, sploh ker se vsak, ki ima pet minut časa, ima za vsevedca, če pa že to ne, pogreva stvari iz prve in druge svetovne vojne, pa iz časov Jugoslavije in še česa drugega. Dol mi visi za take – jaz le vem, kje je meja in rad sem to, kar sem. Slovenec. Je pač tako, kakor je in dokler sem na svoji zemlji, mi ni in ne bo hudega.

Kaj si želim v drugi rundi? Da bi mi Škot služil. Da ne bi doživel padca ali še česa hujšega. Da me ne bi ulovil dež in da ne bi imel problemov s koleni. To je vse. Zdaj pa naprej v nove zmage.

Naj tale zapis izkoristim še za zahvalo. Zahvalo vsem, ki me prebirate, komentirate, mi sledite na družabnih omrežjih in počnete še karkoli drugega, kar mi koristi in kar me vleče naprej. Brez vas bi že obupal.