Naslednjega dne mi je rahlo zavrelo. Ker sem dan prej
snel prednje kolo za potrebe prevoza v prtljažniku, mi nekako ni uspelo prav
nastaviti. Zavorne ploščice so drsele po disku in kljub nešteto poskusom, ki
jih izvede amater, nikakor ni uspelo nastaviti tako, da bi normalno teklo.
Bil je čas sprememb. Zgolj naključje je, da mi je ob
istem času nagajal tudi avto, a za to sem že vedel, da bom menjal mehanika.
Kakorkoli, tistega dne sem imel opravke. Da bo bolj zanimivo, opravke v dveh
različnih mestih, ki ju povezuje Keltika. Ihtav, kot znam biti, sploh če se mi
mudi, sem naložil Škota na prtljažnik in se zapeljal direkt k serviserju. Bil
je dober serviser, če si mu pripeljal kolo v zimskem času. Ko je imel gužvo, je
naredil bolj na hitro, pač. In ko sem mu nazadnje plačal sicer borno ceno, je
bilo po prvi vožnji ugotovljeno, zakaj. Razen da je malo z orodjem krilil okrog
kolesa, ni bilo niti najmanj profesionalno narejeno.
Pa sploh ni važno. Tistega dne sem ga hotel
presenetiti, kar mi ni uspelo, saj je bila delavnica zaprta zaradi dopusta. Ni
kaj, rabim novega serviserja. Hitro pokličem soseda, mi da številko enega bolj
resnih tipov, ki popravljajo kolesa, ga pokličem, upajoč da lahko še isti dan
oddam kolo – tip je v popoldanski izmeni. Ni panike, zmeniva se za drugi dan.
Tri spremembe v tako kratkem času – zamenjal mehanika
za avto, zamenjal serviserja za kolo in … sprejel odločitev, da o tretji ne bom
pisal v blogu.
Tako sem tistega popoldneva dirjal še na drugi konec
Keltike s kolesom na prtljažniku. Naslednji dan sem ga sicer oddal, seznanjen z
dejstvom, da bo popravilo trajalo kak teden in pol. Kar se je na koncu
razvleklo na skoraj tri.
Da mi bo brez kolesa skrajno dolgčas, sem bil
prepričan. Seveda sem se motil. Dogajalo se mi je toliko stvari, da vse ne bo
šlo v en zapis. Roko na srce, večinoma sem počival, se predajal branju, se družil
z ljudmi in živalmi, kondicijo pa ohranjal s hojo po hribih. Tako sem recimo,
kot vsako leto nekajkrat, šel na Blegoš, na Porezen, povrh vsega pa končno
obiskal tudi slap Beri. Užival sem v kulinariki in s piva presedlal na vino.
Pogled na Porezen.Sklepanje prijateljstev z biki…… in s psi.
Imel sem tudi dovolj časa, da sem razmislil o stvareh, ki bi me morale izpolnjevati, pa me ne in sem na tem področju naredil majhno čistko. Ne bom na dolgo in široko o tem, le to, da kolesarski izleti ne bodo več označeni z dnevom in da se bo na blog sčasoma uvrstilo tudi kaj drugega, ne le kolo.
Ker si
pač moraš v življenju vzeti čas za vse, kar te veseli in za tiste, ki ti nekaj
pomenijo.
Teden je minil bedno. Dogajalo se mi nič kaj posebnega, da bi bilo omembe vredno, obenem pa sem zanemaril kolesarjenje. Ja, še vedno kolesarim vsak dan, a zaradi pretirane vročine puščam Škota v kleti in se osredotočam bolj na sobno kolo. Žal tudi za poganjanje v prazno nimam pretirane volje, kar lahko pripišem prav tako vremenu in posledično naredim dnevno le par kilometrov. Kar se pozna marsikje, recimo pri kilogramih. Ampak, bodi dovolj.
Se
še spomnimo lanskega zapisa, ko sem bil učitelj nadobudnemu, a ne prav mlademu
kolesarju? Linka pač ne bom prilepil, ker ne gre. Torej, da ne okolišim, bilo
je nekaj neplodnih dogovarjanj, pa nekaj načrtov, ki so kasneje padli v vodo,
vse dokler ga nisem nekega sobotnega večera poklical in rekel, da jutri gremo. In
naslednjega jutra sva se dobila na dogovorjenem mestu.
Med
lanskim in tem zapisom je učenec kupil staro, a dobro ohranjeno kolo. Ležalo je
v prtljažniku avtomobila, pokrito z odejo in nekaj minut kasneje mu je družbo
delal Škot. Tako pač je, če bi peljal jaz, bi bile obe kolesi na prtljažniku.
Kam peljati kolesa nevajenega učenca, ki je letos srečal Abrahama, da ne bo
vzpona, da ne bo veliko prometa in da pot ne bo predolga? V naših krajih ni
bilo boljše opcije, kot je stara pot med Tolminom in Kobaridom.
Sestaviva
kolesi in zajaševa. Vozim spredaj in ne ravno v svojem tempu, ampak malo
počasneje. Sicer mi sede, ker kak teden nisem vrtel v naravi. Pogledam nazaj,
učenca ni. Upočasnim in se oziram nazaj, če se bo prikazal, njega ni. Še bolj
upočasnim in po lepi ravninci vozim enajst kilometrov na uro, njega nikjer.
Prehiti me gospod na električnem invalidskem vozičku, potem gre mimo želva in
ko me prehitita dva polža, takrat je vrag vzel šalo. Obrnem in grem preverit
situacijo. In potem ga dobim.
»Sej
lahko poženeš, a veš.«
»A se spomniš lani, kako sem se zajebal?«
Res
je, lani se je tako zagnal, da je še nekaj dni trpel boleče mišice. Letos
očitno ne bo tako. In sva družno kolesarila proti Kobaridu, kjer sva v hladni
senci dreves pojedla sendvič in se smejala neumnostim in bila prepričana, da
bova rešila svet, nato pa jo mahnila nazaj proti Tolminu.
Sicer
mi je sedla počasna vožnja in to, da sva med kolesarjenjem klepetala, a hitrost
me je ubijala. No, če lahko povprečni hitrosti 10,51 sploh rečemo hitrost. Na
koncu sva celo malo pospešila, saj se je nad Mrzlim Vrhom prav pošteno oblačilo
in vse je kazalo na to, da bo padlo nekaj dežnih kapelj. V izogib sicer manj
prometni cesti, sva zavila na makadam, mimo nekoč priljubljenega Johnsona in
nazaj proti izhodišču ter na pivo.
Se
opravičujem vsem, ki ste kliknili na link in pričakovali nekaj dobrega, no,
tega danes ni. Niti ni slik in vsemu navkljub se trudim iz vsega skupaj
potegniti nekaj pozitivnega. Roko na srce, ni mi bilo všeč. Na lep dan, ko bi
sam odvrtel pedala nekam daleč, sem zabil tri ure in pol za slabe tri ducate
kilometrov. Ampak, vsaka šola nekaj stane in ne glede na vse, se menda celo
življenje učimo. In jaz sem se tega dne naučil ogromno.
Seveda
je bilo še nekaj drugega, a zgodbo o tem, kako sem obupal nad Škotom, bom
prišparal za naslednji zapis.
Če
bi človek v življenju dosegal zgolj zmage, bi bilo njegovo življenje
dolgočasno. Pustimo ob strani posledice, do katerih te to pripelje. Če sem se
kaj naučil v življenju, je to, da je treba skrbeti za neko ravnovesje. Biti
more vsega določena količina. Ne preveč in ne premalo.
Se spomnimo časov, ko sem veliko planinaril? No, to niti ni toliko daleč nazaj. Takrat sem nekega sneženega torka osvajal Porezen. Spomin je še živ – na veter, na sneg, na popolno osamo. In v tem vročinskem valu sem za kolesarjenje videl samo to opcijo. Super bo, boš užival v naravi, na jurja šeststo nadmorske, pojedel nekaj toplega, užival v razgledu, vse to se mi je motalo v mislih.
Že
proti Novakom ni šlo najboljše, ampak vem zakaj. Glede na to, da pot poznam, s
klancem nisem začel prav. Bolj kot se je vzpenjalo, bolj sem trpel, četudi je
bil en velik užitek poganjati. Da bi mi rekel, pojdi v nek klanec, kamor si že
bil in kamor lahko grem vsak dan, ne, hvala. Vleklo me je samo doživetje. Pot,
ki sem jo poznal samo zasneženo, mi je vlivala upanje in dokler ne bom na njej,
bom prestajal to trpljenje. Na kratko, na Tuškovem griču se mi je zazdelo, da
me zdaj čaka res krasen dan, čudovito kolesarjenje in enkratno doživetje. Ma
kaj zazdelo, prepričan sem bil. In sem jo navdušen mahnil skozi Davčo ter kmalu
zamenjal asfaltno podlago za makadamsko pot.
Na
začetku povsem super. Malo vzpona, malo ravnine in na momente čisto malo
rahlega spusta. Nedelja je, ljudje gredo v hribe in nekajkrat se ustavim, da
spustim mimo avtomobile. Sam sicer ne vidim čara v planinarjenju, sploh če se
dve uri voziš z avtom samo zato, da pol ure hodiš, ampak okej – kdo sem, da bi
sodil. A naj pogledam pozitivno, vsaj ljudje so bili, kar je v tem primeru
boljše od volkov in medvedov.
Malo vzpona, malo ravnine.
In
ja, naj ne pozabim omeniti – spodnjo sliko sem posnel samo zato, da jo bom
objavil skupaj s tisto, ki sem jo posnel pozimi. Ostale zimske si lahko
ogledate na prej dodanem linku.
Julij…Februar
Kmalu
sem na Vršah, pa se ne ustavljam kaj preveč. Rahel veter. Seveda, kako bi lahko
pozabil. Tu menda čestokrat pihlja. Nasproti mi pride znanec, pove da je proti
vrhu kar močan veter in da bom verjetno imel malo težav. Super. Pejmo naprej,
bo kar bo. Pot se postavi skoraj pokonci. Nekaj časa gre, nato sestopim in
porivam. Na krajši ravnini zopet zajašem in se z najnižjo prestavo podam v
naslednjo strmino. Nekaj časa gre, nato stojim na pedalih in nato se zavrti v
prazno. Spet sestopim in nadaljujem peš, potiskajoč Škota.
Piha.
Ne zebe, ampak piha, nadležno. Nekaj časa v obraz, nekaj časa bočno. Vrtim in
vrtim, obenem pa imam občutek, da se sploh ne premikam. Lahko sem človek, ki ne
obupa zlahka, lahko sem vajen vetra, ker sem rastel z njim, lahko sem
potrpežljiv, a ko mi je nečesa dovolj, je pač to to. Takrat se mi ne da več.
Takrat so kletvice. Takrat je jeba. Takrat hočem domov.
In
sem obrnil. In ni mi žal. Ker vem, da se tistega dne ne bi dobro končalo. In
ker vem, da bom naslednjič poskusil znova in da bom poskušal znova in znova,
dokler ne bom na enem od družabnih medijev objavil slike kolesa pred kočo. Pa
naj stane, kolikor more, enkrat mi bo uspelo.
Začelo se je slabše, kot sem planiral. Ampak o tem
kasneje. Minuli dnevi so bili namreč bolj klavrni. Vreme je bilo idealno, dnevi
so še dolgi, jaz pa počel vse drugo, kot kolesaril. Škot je bil namreč na
servisu, sobno kolo mi pa ni dišalo kaj preveč. Z njim bom namreč konkretnejšo
vez zgradil v poznih jesenskih dneh, ko bo kolesarjenje zunaj malo oteženo.
In posledično me je v tistih nekaj dneh malo pobralo.
Kondicijsko, seveda. Pa sem se zjutraj odlično počutil, sploh ko sem zaradi
hladnega jutra podaljšal spanec za dve uri. Ja, hlad je bil tisti, ki mi je
pokvaril začetek dneva, ampak horoskopska trma me ni zaustavila. Vseeno sem se
podal na planirano pot, le da sem štartal šele okrog devetih. Kar v bistvu ni
problem.
V domače konce sicer redno zahajam, a redko s kolesom
in prav to je bil razlog, da se tokrat odpravim. Ne vem točno kolikokrat sem
poskušal, a če dam na vago uspešne in neuspešne vožnje tam okoli, je slednjih
več. Enkrat je bil tak veter, da sem v klanec vrtel skorajda na mestu. Drugič
so bile izredne familijarne zadeve in sem se pustil čez največji klanec
peljati. Tretjič me je sredi klanca ujela nevihta in sva s Škotom zopet
pristala v avtu. In to vedno na istem klancu in če podam osebno mnenje – klanec
na Col je zaklet.
Kakorkoli. Začel sem v blagem tempu vse tja do Idrije,
kjer sem zapeljal na ne več tako nov ¨cigu must¨ in proti Podroteji. V izogib
večno popravljajoči Zali sem zavil na Kluče in po serpentinastem makadamu
nadaljeval proti Godoviču. Priznam, da nisem kaj preveč užival. Malenkost bolje
je bilo, ko sem oddelal rajde nad Črnim Vrhom, saj me je čakal le še spust.
Kluče so ena tistih poti, ki jo moraš obvezno prekolesariti vsaj enkrat letno.
Če se dam malo na off, večkrat sem gledal tisto
kapelico, tokrat pa sem se ustavil in si pobližje pogledal. Ne vem zakaj, a
sakralni objekti me od nekdaj privlačijo. Mariji posvečena Kampeljcova kapelica
nosi svojo zgodbo in prav zaradi tega je tako privlačna.
Kampeljcova kapelica.
Spust do domače vasi je potekal mirno in brez večjih
pretresov. Ustavil sem se ravno toliko, da se nisem ohladil, nato pa odvrtel še
v metropolo Vipavske doline na sladoled in nato…
Tri popoldne. Sonce pripeka. Ljudje veseli odhajajo iz
služb in marsikdo od vse te radosti pred vikendom, pohodi plin močneje, kot
običajno. Začnem z vzponom proti Colu in naprej. Čaka me dobrih trinajst
kilometrov, ki jih mukoma zbrcam v dobrih dveh urah. Kolikokrat sem počival
vmes, ne vem. Kolikokrat sem preklel vse, kar se je dalo prekleti, tudi ne vem.
In kolikor nisem dovolj trpel, je na zadnjem kilometru vzpona tovornjakar na
prazni cesti peljal deset centimetrov mimo balance. Nikoli nisem tako dolgo
držal sredinca v zrak, kot tistega dne.
Kljub vsemu naporu, mi je ostalo toliko energije, da
sem skozi Črni Vrh 2.2 gume poganjal 38 na uro. Nič me ni brigalo, tako slabe
volje sem bil, da sem hotel čimprej domov. Da se najem, umijem in zaspim. Žal
se je vleklo – čeprav je Zala hitro minila, me je čakalo še 23 kilometrov
Keltike. Redkokdaj priznam, a tokrat sem resnično trpel. Preprosto ni bil moj
dan. In ob vsem tem mi je žal, da nisem začel zgodaj, več prekolesaril, več
videl in bolj užival. Ker, lahko bi dan bolje izkoristil.
Če bi moral za prvi stavek tega zapisa izbrati
pregovor, bi izbral tistega, ki pravi, da se dobra roba sama hvali. Ker se bom
v tem zapisu pač hvalil. Šalo na stran, nisem take sorte človek. Če slučajno
koga zanima, z veseljem povem svoje doživljaje, sicer pa bolj ne.
Ko sem začel z vsakodnevnim kolesarjenjem, sem bil
prepričan, da ne bo dolgo trajalo. Zdaj lahko to priznam. Sem namreč bolj lene
narave in ko se neke stvari lotim, mi je hitro odveč, če ne vidim rezultatov.
Preprosto, naveličam se. A mi je nekako uspelo izpeljati teh enainosemdeset
dni.
V prvih dneh sem napisal tale zapis in si zadal, da se bom v zapisih poti posvečal občutkom, doživljajem, zanimivostim, prevoženi kilometri in čas pa bodo nekje na stranskem tiru. Ker grem na kolo uživat, ne pa tekmovat s samim seboj. Vseeno pa imam podatke zapisane in jih uporabljam zgolj za evidenco in spomine.
Kaj naj rečem. V prvi rundi enainosemdesetih dni sem
nanizal 87 treningov. Kako je to mogoče – enostavno. Kakšen dan sem na kolo
sedel dvakrat. V večini primerov je bilo to ob deževnih dneh, ko sem opravil en
dopoldanski trening na sobnem, popoldne pa še enega. Ali enega na sobnem
kolesu, drugega na Škotu. Bili so tudi dnevi, ko sem zaradi pomanjkanja časa
sedel na kolo zgolj za dve minuti in želim si samo to, da bi bilo teh dni manj.
V tem času mi je uspelo prevoziti skupnih 2430 kilometrov, od tega dobrih 1600
zunaj, na pravem kolesu. Ni ravno veliko, a za človeka, ki je začel z nule,
zadovoljivo. Kolesarjenju sem se posvečal približno 114 ur. Ampak, to je
navedeno kot zanimivost in ne zato, da bi se s tem hvalil. Poleg tega so vse to
le številke, ki na koncu ne pomenijo nič, ker šteje le eno – užitek.
Med vsemi potmi sem jih poiskal pet. Pet tistih poti,
ki so mi nekaj pustile in nekako zaznamovale. Zaradi njih sem to, kar pač sem,
ker realno gledano, še vedno rastem. Ne v višino, ampak… saj razumete.
Konec sveta na Očetovem griču je ena izmed tistih zgodb, ki jih hočeš ali nočeš moraš doživeti. Bil sem soočen z vsem – s pripekajočim soncem, rahlim vzponom, močnim vetrom in odkrivanjem stvari, ki jih prej sploh nisem poznal. Pa tako blizu mene in tako blizu prejšnjega prebivališča, jaz pa za to izvem sorazmerno pozno – pri svojih 3_ letih. Obenem je bil ta zapis najbolj bran, za kar se zahvaljujem vsem, ki so kakorkoli pripomogli k temu.
Končno sem zbral dovolj poguma, da sem se iz pretežno ravninskih poti opogumil za klance. Kondicija je takrat bila bolj klavrna in do takrat me je bilo klancev strah. V bistvu, še vedno me je. Če ga ne začneš prav, te lahko uniči in če ga ne poznaš, ne veš, kako ga začeti. Zato sem izbral vzpon, ki ga poznam in nekako ni nedolžen – gre za približno 900 metrov v približno desetih kilometrih.
Edini zapis o kolesarjenju, ki ga nisem označil z dnevom. In edini zapis, o katerem niti za lastno evidenco nisem zapisal kilometrov in časa kolesarjenja. Pozabil sem števec, pa niti ni tako zelo važno, ker je šlo za dober namen. Drugič sem kolesaril z Deželakom in drugič je bilo fino. Tu se ne boriš s samim seboj. Tu ne gledaš, kakšno kolo ima nekdo drug. Tu te ne zanima prevožena pot, tukaj samo si. In uživaš. In jočeš. Ker veš, kaj imaš, pa se tega ne zavedaš. In to, cenjene bralke in spoštovani bralci, je edino kolesarjenje, za katerega lahko garantiram, da se ga bom udeležil tudi naslednje leto.
V zadnjih letih sem se umiril. Od osebe, kakršna sem bil, je ostala bleda senca, ki se občasno še vedno prikaže. Takšnega se ne maram. Skozi sem dal ravno dovolj in poznam se ravno toliko, da vem, da se za marsikaj ni treba sekirati. To znam zdaj, včasih nisem znal. In je bil stres in so bili živci in je bil kreg in je bilo marsikaj. Še zdaj je včasih. In vem, kaj rabim. Edino stvar, ki ti lahko da več, kot si lahko predstavljaš in prav toliko ti lahko tudi vzame. Zato je bil tistega dne pobeg v naravo pričakovan in izpolnjen.
Če bi bil politični bloger, bi imel bralcev veliko več. In če bi dal ven svoje mnenje, bi se marsikdo strinjal z mano, ravno vsak pa ne. Pa se mi ne da s tem ukvarjati, sploh ker se vsak, ki ima pet minut časa, ima za vsevedca, če pa že to ne, pogreva stvari iz prve in druge svetovne vojne, pa iz časov Jugoslavije in še česa drugega. Dol mi visi za take – jaz le vem, kje je meja in rad sem to, kar sem. Slovenec. Je pač tako, kakor je in dokler sem na svoji zemlji, mi ni in ne bo hudega.
Kaj si želim v drugi rundi? Da bi mi Škot služil. Da
ne bi doživel padca ali še česa hujšega. Da me ne bi ulovil dež in da ne bi
imel problemov s koleni. To je vse. Zdaj pa naprej v nove zmage.
Naj tale zapis izkoristim še za zahvalo. Zahvalo vsem,
ki me prebirate, komentirate, mi sledite na družabnih omrežjih in počnete še
karkoli drugega, kar mi koristi in kar me vleče naprej. Brez vas bi že obupal.
Vsega lepega je enkrat konec in žal je tako, da lepe
stvari prehitro minejo. Priznam, nisem vedel, da bom v teh nekaj dnevih toliko
doživel in toliko prekolesaril, čeprav še zdaleč nisem vsega. Naj mi ostane
razlog za vrnitev.
Večer pred odhodom sem razmišljal, po kateri poti naj
se vrnem domov. Imel sem vsaj tri ideje, recimo Bohinjska Bistrica s Sorico in
na drugi strani idilična Tablja s prav tako idiličnim, čeprav mučnim vzponom na
Sella Nevea in Predelom. Kaj mi je bilo, da sem se odločil za klasiko in se
odpravil proti Vršiču, mi bo ostala večna uganka.
Ni mi šlo dobro. Sicer sem se malenkostno presenetil,
kajti nikoli si nisem mislil, da bom v razmaku petih dni dvakrat na Vršiču. Saj
vem, so kolesarji, ki ga osvajajo dnevno in jim na tem mestu izrekam vse
pohvale, kajti jaz se bi naveličal. Kakorkoli, dan vseeno ni bil dober, kljub
veselju, ki me je prevevalo ob osvojitvi. In bilo je treba narediti sliko,
edino v tem dnevu.
Na vrh sem se cijazil skoraj dve uri, kar je dvajset
minut več, kot pred tremi leti. Tolažim se edino s tem, da sem tri leta
starejši. No, saj ne dirkam in mi dol visi za čas, zabeleženega imam bolj kot
ne za spomine. Ampak če bi bilo to najslabše v tem dnevu, bi dan bil pravzaprav
idealen. Zasedel sem prvo prosto klopco in navalil na sendvič. Užival sem v
razgledu, dasiravno je rahlo pihljalo in bilo na momente nič kaj prijetno.
Nič, dopusta je konec, dajmo skozi še Trento in Bovec,
potem bom pa že počasi doma. Še preden je Škot razvil neko normalno hitrost,
sem preizkusil zavore in delale so enako slabo, kot včeraj. Ustavim, vzamem
imbus in zavrtim vijak za en vrtljaj. Spredaj in zadaj. In mimogrede opazim, da
je zadnja zajla že malo natrgana. Jeba. Še za en obrat zavrtim sprednje
ploščice, ker preventiva. Počasi se spustim in preverim, če se bom ob zaviranju
s sprednjo zavoro ustavil s kolesom in ali se bo mogoče ustavilo samo kolo, jaz
pa nadaljeval v prostem letu. Dejmo rečt, da bo. Do Trente sem zadnjo zavoro
zategnil še dvakrat. In dvakrat ob pritisku ročice začutil, da se stanje
spreminja na slabše.
V Trenti sem naredil daljši postanek. Bil sem siten.
Vedno sem na poti na Vršič užival, tudi danes, četudi je bilo naporno. In vedno
sem užival tudi v spustu, razen danes. Neverjetno, kako dolga je pot, če trpiš.
Daj, zajla, prosim te, zdrži vsaj do Bovca.
Biti na dan sobote in v začetku turistične sezone na
tej cesti, je kot ruska ruleta. Motoristi drvijo kot za stavo. Tujci v
avtomobilih so previdni in vozijo za teboj trideset na uro, dokler niso prepričani,
da te lahko varno prehitijo, pa še takrat te najraje ne bi. Slovenske tablice
grejo mimo tebe kot sneta sekira in petnajst centimetrov od balance. Višek pa
so, ne glede na narodnost, najemniki avtodomov. Buljijo skozi steklo in silijo
naprej, ne da bi se zavedali širine vozila in ko je malo manjkalo, da nisem od
enega takega dobil po čeladi s stranskim ogledalom, sem se odločil, da ne bom
pokvaril dopusta ne njemu in ne sebi, niti svojim bližnjim. Primojdunej, da bi
rad še nekaj let živel. In sem malo pred Koritnico zavil čez most in nadaljeval
po makadamski poti na drugi strani Soče. Mogoče bo celo prilika, da se kje
namakam, ker se v tem tednu nisem niti v Jasni. In ker nimam kopalk, mogoče
dobim celo primeren prostor.
In potem je zajla dala odpoved. Ročica je bila mrtva,
jaz pa v blagem spustu s sprednjo nezaupanja vredno zavoro. Nekako se je
ustavilo in prestrašen sem sestopil. Bom šel kar peš. No, po ravninah je šlo,
spuste, četudi skoraj neomembe vredne, sem pa raje izpustil. Kakih pet kilometrov
sem hodil, dokler nisem prišel do Čezsoče. Lačen in od sonca utrujen, a ni mi
bilo ne do hrane in niti do počitka. Potem sem zavrtel v klanec do Bovca, kjer
sem po poizvedovanju našel servis koles. Žal mi dekle za pultom ni znalo
drugače pomagati, kot s prodajo zajle. Resnici na ljubo, najraje bi videl, da
bi kolo prevzel nekdo, ki obvlada, naredil tako kot je treba, jaz pa bi šel na
pivo. Zajle, recimo, nisem še nikoli menjaval. Konec koncev se mi je v moji
kolesarski karieri šele drugič strgala.
Tako sem ob sebi peljal kolo vse do prve primerne
sence, ki je bila povsem slučajno na pumpi. Idealno. Pojedel sem čokolado, spil
energijski napitek, čez sem vrgel še dva brezalkoholna pira in se lotil dela.
Nasvet vsem, ki vas bo grabila rahla panika, ko boste morali sami menjati
zajlo: brez strahu. Lažje je menjati zajlo, kot kaj drugega. Če sem sam, ki o
kolesu nimam pojma, končal v dveh minutah, potem je jasno, da to ni noben bau
bau. Se pa lahko zahvalim sam sebi, da imam vedno s seboj orodje, po novem pa
tudi rezervno zajlo.
Nadaljevanje poti se je vleklo kot sam vrag. Pil sem
toplo vodo iz bidonov, jih ob vsaki možnosti napolnil, se polival in
zdolgočaseno vrtel naprej. Priznam, bil sem utrujen. Bil sem naveličan. In bil
sem vesel, ko sem se na zadnji pumpi pred domačim mestom ustavil in kupil
radensko, tik pred zaprtjem. Ker sem vedel, da me čaka še tisti kilometer,
potem bo konec. Konec poti, konec dneva in konec dopusta.
Menda naključij ni. Menda. In nikoli mi ne bo jasno,
kaj me je tega dne gnalo na Vršič, kot tudi nikoli ne bom vedel, kaj bi
naredil, če bi zajla odpovedala na Sorici ali na Sella Nevea.
