M#25: O TEM, KAKO VSI VEDO, KAJ JE DOBRO ZAME.

18.7.2018

Dragi.

Danes dopoldne, pred službo, sem se dobila s svojo družbo. Nekaj punc, nekaj fantov. Večinoma pridni ljudje, ki se ne gibajo v istih krogih, kot se naši vrstniki, na kratko, ne pijejo, ne kadijo, hodijo v šolo in podobne zadeve. Naj povem, da sem edina, ki ne hodim več v šolo. In naj povem, da sem edina, ki dela. Ostali si niso poiskali ničesar niti za časa počitnic. Je pa tudi res, da ima večina bolj premožne starše, kot jaz.

In se je razvnela ena debata, da sem butasta (ne ravno s temi besedami), ker hodim v službo.
»A veš, ti si si kar zajebala lajf, k si tako mlada šla delat«, je komentirala ena.
»Ja, kaj pa naj«, sem odgovorila.
»Morala bi še v šolo hodit, se izobraževat«.
»Zakaj?«, me je še vedno zanimalo. Vedno se rada spustim v pogovore o tem, kaj bi jaz morala, ker očitno me drugi bolj poznajo, kot se sama.
»Ja, več možnosti bi imela, pa boljši lajf, pa tko, sej veš«.
»Ne, ne vem«, sem vztrajala.
»Ja, pač, sledila bi svojim sanjam, boljšo službo bi imela, več denarja, pa vse to, kar pride zraven«.
»Aja, to misliš. Kaj pa pride zraven?«, me je razganjalo od radovednosti.
»Pa daj no, a si neumna? To se tko reče«.
»Nisem neumna. Mogoče se komu zdim, sama sebi se ne«, sem odvrnila. »Torej, ti slediš svojim sanjam?«.

Potem je sledilo nekaj govorjenja o tem faksu, pa o onem faksu, pa en gre študirat neko stvar, da bo, ko konča, prevzel očetovo podjetje, druga gre na študij v tujino, ker pri nas tak študij sploh ne obstaja, skratka, dolgčas. Ampak mene je še vedno zanimalo kaj več o vsemu skupaj. Predvsem o temu, kar se tiče mene.

»Se pravi, ti boš šla sedaj nekaj študirat, kar te vsaj približno zanima, vmes boš ugotovila, da te sploh ne zanima in se prepisala na drug faks, kjer boš recimo pri osemindvajsetih diplomirala. In kaj potem?«.
»Ja, potem bom dobila službo, valda z dobro plačo, saj bom imela diplomo. Potem bom počakala toliko, da me zaposlijo za stalno, nato pa družina, otroci, hiša in podobno«.
»Ampak, saj veš, da je diploma samo papir, ane? In če bodo zahtevali izkušnje? Pa tudi službe za neko visoko izobrazbo ne rastejo kar na drevesih«, sem jo hotela postaviti na trdna tla. Saj v bistvu je meni vseeno, njeno življenje je in naj ga živi, kakor ga pač hoče. Problem je le v tem, da so potem ti isti ljudje najbolj užaljeni, ko jih na kakšnem razgovoru zavrnejo ali jim ponudijo plačo manjšo, kot so pričakovali.
»Pa ja, službo začneš že prej iskati, poveš da še študiraš, vprašaš za kakšno štipendijo, potem si pri njih nabiraš izkušnje, potem te zaposlijo, tako to gre«, je preprosto razložila.
»Okej«, sem rekla, »ne bi več o tem poslušala. Vedi le, da bom jaz čez deset let imela deset let izkušenj, ti pa nobenega dne delovne dobe. Takrat se bova pogovarjale spet o temu, če boš za«. Prav razhudilo me je. Tako zelo, da sem položila dva evra na mizo, se na hitro poslovila in odvihrala.

Veš, dragi, običajno je tako. Vse punce, no, ne ravno vse, ampak nekatere so tako zelo pametne, da hodijo na vse možne fakse in se potem slikajo z diplomami in z vsemi možnimi papirji, z nasmeški do ušes in če ne bi imele ušes, bi jim šel nasmeh kar okoli in okoli glave. Potem ne najdejo službe in karkoli je manj od njihove izobrazbe, je za njih nesprejemljivo, ker one imajo diplomo. One niso kar nekaj, one so diplomirane, a veš. One ne bodo delale kot natakarice, one so študirane, one so se skozi celo šolanje borile za to, da bodo delale od sedmih do treh, še raje pa do dveh, in to ne za manj kot tisočaka in pol. Potem pride kruta realnost in jih vidiš na oddelkih s keramičnimi lonci v vrtnarskem centru ali za blagajno Mercatorja. Seveda to še ni vse. Med študijem spoznajo študenta, se noro zaljubijo in kasneje ugotovijo, da to ni to, je le študent in brez denarja. Srce si želi ljubezni, glava pa nečesa več in tako začnejo pogledovati za nekom, bolj stabilnim, biološka ura tiktaka, pa kaj ti bi govorila, ker verjetno že vse veš. Čeprav si neživa stvar, domnevam da veš, kaj pišem vate.

Po eni strani si prav želim, da bi kdaj kakšno tako osebo, polno same sebe, dobila v svoje roke. Ne dobesedno, recimo da bi prišla k meni v službo. Kjer bi jaz bila kot je bila Vida meni in bi jaz rekla ¨zdaj pa zloži moko tam¨ in podobne zadeve, obenem pa ji dala vedeti, da lahko o dveh jurjih samo sanja.

Sploh ne vem, zakaj to pišem. Nekega dne, čez mnogo let, bom to prebirala in, kljub temu, da bo lepo prebrati svoje misli od mene mlade, bi raje imela kakšne lepe spomine. Žal od danes nimam nobenega lepega pripetljaja, saj ni bil dan nič posebnega, tipičen vsakdanjik, z izjemo dopoldanske kave. Popoldne sem bila pač v službi, zvečer sem se posvetila branju in pisanju.

Dragi, se ti javim, ko se mi ponovno zgodi kaj zanimivega.

M#24: O VRNITVI V REALNOST.

Dragi. Vidiš, tako to gre. Ko pravijo, da hitro mine, kar je lepo, jaz jim dam prav. Dopust je hitro minil. Večinoma sva z Nino poležavali, plavali, se sončili, predvsem na najini plaži v bližini kampa, malo pa sva tudi raziskovali otok in občasno poiskali kakšno samotno plažo ali pa vsaj takšno, kjer ni bilo kopalkarjev. Vseeno pa se nama ni zgodilo nič kaj posebno izstopajočega, kot nekaterim, kakor sem brala na internetu. Nekateri očitno so toliko naduvani, da jih težave čez mejo kar same najdejo in posledično pridejo incidenti in ostali problemi. Tako je, ko gre človek na morje in misli, da je s tistim najemom apartmaja kupil še pol turističnega naselja in vsaj četrtino vseh barov, kjer naj ga bi stregli kot kralja in ne kot običajnega turista. Neverjetno, kaj vse dobiš za nekaj kun.

Pred dnevi, natančneje predvčerajšnjim, sem se znašla nazaj v realnosti. Spet me čaka eno leto istih obveznosti, dokler ne bo spet junij in bom spet odšla na dopust. Vsaj predvidevam tako. Spet so tu mami, pa ati, dedi, služba in z njo Vida, spet je pred mano en kup filmov in serij, pa en kup branja in če vse zgoraj našteto strnem v eno besedo – dolgočasje. Mogoče bi lahko rekla tudi z drugo besedo – rutina. Vsaj tako si mislim, kajti na dolgi rok nimam pred seboj prav ničesar, kar bi me izpopolnjevalo ali vsaj veselilo. Tiste drobne stvari, kot je dobra knjiga, pač ne štejem v to. Je bil pa prvi delovni dan po dopustu poln presenečenj. V službi, recimo, me je Marjan obvestil, da je Vida dala odpoved. Pretiranega veselja pred njim nisem kazala, sem pa na samem rahlo zaploskala od navdušenja. Temu je botrovalo tudi dejstvo, da je nikdar več ne bom videla. Zdi se mi odlično, kajti nekoga bledoličnega je težko gledati, sploh če nima nekih lepih obraznih potez, obenem pa ga je še težko poslušati, če ima tak piskajoč in ušesom neprijeten ton glasu. Nina je bila tudi navdušena nad to informacijo. Druga stvar, dobila bom sodelavko, kateri bom lahko jaz ukazovala. Sicer nimam pretirane želje po tem, da bi morala kazati, da sem jaz glavna, sploh ker v svojem življenju, kljub temu da je do sedaj bilo dokaj kratko, delujem bolj kot siva miška. Mi bo pa všeč, če se bo vedelo in če nova sodelavka tega ne bo sprejela samoumevno, ji bom pač dala vedeti.

Drugo presenečenje me je čakalo doma. Mami, ki ni kaj preveč brige pokazala zame in me je znala ob vsaki moji odločitvi, četudi je bila še tako dobra ali pa se mi je vsaj zdela dobra, zatreti v kali, je bila tokrat kot prerojena. Ali je temu bila kriva moja odsotnost, ne vem. Kar ni bilo zaznati tiste njene večne zagrenjenosti in ob prihodu domov me je objela, vse povprašala, vse jo je zanimalo, bila je nasmejana, delovala je precej dobre volje. veliko sicer nisem razmišljala o temu, kolikor pa sem, sem prišla le do dveh zaključkov: začela je eksperimentirati z drogami, ali pa ima kakega tipa. Upam, da je slednje. Čas bi že bil, da bi si kaj našla, saj po ločitvi ni imela nikogar, vsaj kolikor jaz vem.

Kaj pa jaz, dragi, to te zagotovo zanima. Samo nekaj dni sem doma, pa že pogrešam morje. Ampak se bom še vrnila, letos, zagotovo. Aja, nekaj drugega sem ti hotela zaupati. Seveda sem preverila vse ponudbe ljubezni. In ta ponudba, če se ji lahko reče ponudba, je precej klavrna. Kljub temu, da sem navedla, v kateri starostni skupini iščem potencialnega fanta, se mi javljajo tudi deset in več let starejši gospodje, ki bi jim sama težko rekla gospodje. Gospod je nekdo uglajen, s porihtanimi stvarmi v življenju, ne pa nekdo, ki išče petnajst let mlajše punce po spletu. Eden mi je napisal, da je boljši od vsakega mladca. Kaj točno je s tem mislil sicer ne vem, ker eni ljudje so tako zelo omejeni, da jih je sama zunanjost. In kaj, če si ti bolj natreniran in če pri petinštiridesetih izgledaš mlad – še vedno jih imaš petinštirideset. Bolj me zanima, kaj počneš v prostem času, znaš kaj skuhati, znaš še kaj drugega kot govoriti o svoji službi in svojem hobiju. Ker, dragi, ne boš verjel, kolikor spremljam, ene iščejo res le zunanjost. Lepe cunje, dober avto, dobro plačana služba, da jih lahko vozi sem, pa tja in se potem razkazujejo na instagramu. Jaz ob takih kar malo bruhnem.

Potem sem trem ali štirim fantom odpisala. Takim, ki so se mi zdeli dokaj normalni, čeprav je danes normalnost relativna. No, ne samo danes, relativna je bila že deset let nazaj, kolikor sem prebrala, le da sem bila jaz takrat še deklica in se mi nobena stvar ni zdela posebej izstopajoča. No, odpisala sem jim in zdaj me zanima, kam me bo to pripeljalo. In trenutno vem, kam se bom jaz zdaj odpeljala – v sanje.

M#23: O PRVEM SLAČENJU.

25.6.2018

Dragi.

Kaj mi je preostalo drugega? Nič, prav nič. Ljudje znajo govoriti, ko pa pride čas za dejanja, običajno zmrznejo. Dokler je za pisati po internetu, so vsi glasni, pametni, vsi vse vedo, ko je treba pa dati kaj od sebe, kaj več, kot le besede, potem se kot miši poskrijejo v svoje luknje. Ti povem, dragi, tisti trenutek sem bila na istem. Se spomniš, ko sem pisala, da bom tudi jaz tako samozavestna? Kako so bile moje besede odločno zapisane, tako zelo, da sem sama sebe prepričala? In zdaj je prišel tisti moment, ko sem tudi jaz morala dati nekaj od sebe. V tem primeru oblačila. Prav prepričevala sem se tam, na tistem skoraj ravnem kamnu, ki je bil ravno dovolj velik, da bi se nanj spravilo pet ljudi, ¨pa daj no, Marina, saj ni nič takega, saj ni nikjer nikogar, saj si tudi na svet prišla gola¨ in ja, res je, ampak vseeno me je vsaj malo sram. Ne vem, nerodno mi je. In Nina mi medtem maha iz vode.

Nerodna kot sem, se vseeno spravim k slačenju. Verjetno sem rdeča v glavo, bolj malo zaradi sonca in veliko bolj zaradi sramu. Pogrnem brisačo, sezujem sandale in slečem majico. Sama sebe prepričujem. ¨Pa daj, na morju si. Naj bo tvoj letošnji dopust ena sama uživancija¨. Dvakrat globoko zajamem sapo. Potem tudi dvakrat izdihnem sapo, ker je ne morem zadrževati v nedogled. »Kurc«, si rečem, enkrat se živi. »Mogoče mi bo všeč. Zgleda že fajn«, si mislim, ko vidim, kako Nina uživa v vodi. Odpnem modrc, slečem hlače in v samih gatah stojim nekoliko puklasto, saj me drobni in ostri kamenčki bodejo v podplate. Na srečo jih ni veliko. Kamenčkov, ne podplatov. No, obojega ni veliko. In potem potegnem gate dol in skočim v vodo.

»Si se le opogumila«, reče Nina, medtem ko spušča vriskanju podobne zvoke. Meni je še kar nerodno. ¨Nekaj minut, samo nekaj minut, da se privadim, potem bo vse točno tako, kot da je vse povsem normalno¨, si govorim. Če sem prav realna, dragi, je občutek čisto drugačen, kot sem ga vajena. Morje objema moje golo telo. Voda boža moje večno zakrite predele telesa in prepričana sem, da mi bo postalo všeč. Ampak, sedaj sem v morju. Kako pa, ko pridem ven? Bom res tam ležala kot na razstavi, mimo bodo hodili pa drugi ljudje in si me ogledovali? To moram še razmisliti.

Po pol ure v vodi in po tistem, ko je Nina že odšla nazaj na plažo, mi je celotna stvar postala všeč. ¨To je to¨, sem si rekla. »Ej, Nina!«, sem zakričala iz vode. Dvignila je pogled proti meni. »A boš še meni zvila?«. »Kaaaj«, se je zadrla nazaj. Vem, moj nežni glas je v določenih trenutkih skorajda neslišen, tu pa je svoje dodalo še bučanje morja. »Če boš še meni enega zvila«, sem ponovila. Dvignila je palec v zrak. Samo enkrat bom živela, mogoče, in zakaj ne bi poskusila.

Samozavestno kot še nikoli ali pa skoraj nikoli v življenju, ne vem točno, ker si vseh stvari ne beležim, sem stopila iz vode in zakorakala proti brisači. Taka pač sem, sem si mislila. In obenem mislila, da si me bo Nina ogledovala. No, ni. Očitno je tega vajena in zanjo golo telo ni nič posebnega. In enako sem iz trenutka v trenutek bolj čutila tudi sama. Na koncu sva ležali tam, vsaka na svoji brisači, kak meter narazen, klepetali, se smejali in govorili neumnosti. Kot da ni nič takega in veš, dragi, res ni.

Tisti cigaret mi ni prijal. Ne vem, kakšen tobak je vmešala in ali je dodala še kakšne primesi, ampak ni bilo po mojem okusu. Sploh ne vem, kakšen okus bi naj imel tobak. Sicer je zabavno puhati modrikasto siv dim, ampak tako zelo zabavno, da bi to redno počela, pa ni. In pa menda so najboljše stvari tiste, ki so nezdrave. S tem se sicer ne strinjam, jaz rada berem, pa zaradi tega nisem nič manj zdrava.

Sonce je kmalu prenehalo greti najini telesi, ker je pač zašlo. Pametna kot sem, nisem imela s seboj zaščitne kreme in posledično sem bila po hrbtu roza. Bi si sposodila Ninino, ampak je tudi ona ni imela. Saj, kako bi jo, saj sva pri šotoru pograbili le brisače in šle. Je pa sonce zašlo ravno v pravem trenutku, da zaradi tega nisem imela posledic, kot so recimo opekline ali pa da ne bi mogla ležati. Šli sva nazaj v kamp, Nina je šla pod tuš, jaz pa sem pripravila nekaj za pod zob. Nič kaj veliko, toliko, da je bilo za potešiti lakoto. Kasneje sva pred šotorom klepetali pozno v noč, ampak tako se le reče, saj sva ob enajstih bile že v šotoru.

»Ti boš tudi spala gola«, je vprašala Nina. »Posebno fajn je, nič te nea tišči in cela koža diha«, je dodala. Meni je spet postalo nerodno, saj čeprav to ni nič takega, bom tokrat še bližje njej. In njenemu golemu telesu. In ona mojemu. Kaj pa, dragi, če ima kakšne čudne prebliske in začne sredi noči s kakšnimi zame ne ravno prijetnimi stvarmi? Da se me začne dotikati? Je to past? Me je zato zvabila v kamp, da ne bom v tistem nočnem miru kričala? Saj ne vem. Nekega dne se bi rada odkrito pogovorila o tem z njo. Ampak ne danes. Zdaj sva na morju in nič mi ne sme pokvariti tega dopusta.

»Bom«, sem odvrnila. Na tisto napihljivo blazino sem namestila rjuho, ravno dovolj veliko, da sem jo zavihala pod njo, da je bila cela oblečena. Odprla sem spalno vrečo, da je bila kot odeja, namestila blazino in legla. Čuden občutek je, ampak je pa fajn. In poleg mene, pod svojo spalno vrečo, leži Ninino telo. Oh, ko bi le ležalo telo kakega fanta. Ki bi me imel rad in bi bila srečna in bi se ljubila in hodila skupaj na sladoled. Bog ve, kaj se dogaja na mojih profilih za iskanje ljubezni. Bom preverila, brž ko pridem domov.

Iz kamp prikolice treh Poljakinj se je slišalo smrčanje.

M#22: O SPOZNAVANJU KAMPA.

24.6.2018

Dragi.

Brž ko sva včeraj našli primerno parcelo, sva postavili šotor. Nina je kar vlekla stvari iz prtljažnika in meni ni bilo jasno, od kje, čeprav sem pravkar napisala, da iz prtljažnika. S tem sem mislila na to, da sem ti ob zadnjem javljanju omenila, da ni imela v prtljažniku skoraj nič. Vseeno se je naenkrat ob avtu znašlo vse, kar se menda za kampiranje potrebuje, čeprav se jaz o tem šele učim. Tam je čakal šotor na postavljanje, blazina, ki naj bi se jo napihnilo, ko bo šotor enkrat postavljen in … no ja, to je pa tudi vse.

Seveda sem pomagala. Ne morem stat tam in gledat, kaj počne kolegica. Ali karkoli že sva. Nina me je naučila vse. Najprej razgrneš ponjavo, da vidiš, kako paše v prostor, čeprav to sploh ni prostor. Nato si zamisliš, kako bi bil postavljen šotor, pač, na katero stran bi bil vhod, pa to. Ko najdeš skupni jezik, odmakneš ponjavo in preveriš, če ni preveč kamenja. Potem zopet razgrneš ponjavo in postaviš šotor, ki ga z nekakšnimi klini fiksiraš v tla. Potem daš še neko pregrinjalo čez šotor. In potem daš vanj blazino, ki jo priklopiš na eno tako pumpo, ki jo priklopiš na vtičnico v avtu. Sicer zoprno brni in tri Poljakinje, ki so kampirale na sosednji parceli, so prav butasto gledale, kdo je prišel kaliti njihov počitniški mir. Pa je ropotalo zgolj kakih pet minut.

»Pa sma perajt«, je rekla, karkoli že to pomeni, ko je šotor stal. »Zdaj si bom pa enega zvila, potem pa greve naprej«. Kam naprej mi sicer ni bilo jasno, prepričana sem bila, da bova tu deset dni, kasneje, ko se je nehala igrati lokomotivo, pa mi je bilo jasno, da z delom. Iz avta je privlekla mizico in jo hipoma sestavila, ter dva stola, ki ju je postavila vsakega na svojo stran. Nato me je prosila, če pospravim vso nepotrebno navlako, ki je sicer potrebna, ona pa da skoči do trgovinice v kampu in do zelenjavarja. Tako sem pospravila v prtljažnik kladivo, pumpo ter nekaj vrečk, v katerih so se nahajale za kampiranje nujne stvari, ven pa vzela vrv in jo napela med dvema drevesoma. Ne vem zakaj, ampak kolikor sem prebrala na internetu, menda moraš, če kampiraš, med dvema drevesoma napeljati vrvico. Nanjo lahko potem nekaj obesiš, ampak trenutno ni potrebe, zato nisem obesila nič.

Medtem se je Nina vrnila z vrečko paradižnikov in paprik ter z olivnim oljem, soljo, poprom in štruco kruha in verjetno je bilo še kaj v vrečki, a ni potrebe, da vse natančno popišem. Vse skupaj je kar z rokama zmešala v skledi, si roke obrisala v brisačo in dostavila iz prtljažnika dvoje vilic.
»En pir pa bove poleg«, je vprašljivo rekla in ne da bi počakala na moj odgovor, ga položila predme. Pa naj bo, saj sva na morju. Tu si lahko privoščim. Razmišljala sem še, da bi ji rekla, naj še meni zvije en cigaret, čeprav nisem nikoli kadila. Dragi, saj vem, da je slišati smešno, ko govorim, nikoli nisem to, nikoli nisem ono, v bistvu pa sem komaj dobro stopila v polnoletnost in večine stvari nisem imela niti priložnosti poskusiti. Pa sem se odločila, da vseeno ne bom kadila. Saj mogoče je zanimivo, kaj pa vem. Stvari, ki škodijo, so običajno fajn. Odprla sem si tisti pir in segla z vilico v skledo.

Po hranjenju sem pomila posodo. Ne boš verjel, imajo cel kompleks kopalnic. V tistem kompleksu so školjke, tuši, umivalniki, ob vsakem umivalniku je še vtičnica, da si lahko polniš mobitel, ko si umivaš zobe. No, nama ne bo treba, imava parcelo z elektriko. In še najboljše je, da je ločeno, moški imajo svoj del, ženske svoj del. V bistvu sem ti hotela samo povedat, da so pred tem kompleksom še pomivalna korita in smetnjaki za bio odpadke, kar se mi zdi naravnost fantastično. Res je lepo.

»Pridi, ti razkažem kamp«, je rekla Nina kasneje. Odracali sva po ozki makadamski potki in potem po ozki asfaltirani cestici mimo kamp prikolic, kamperjev in raznobarvnih šotorov.
»Veš, če ti bližina morja ni pomembna, vzameš parcelo, ki je dlje, ker je ceneje«, je poučevanje začela Nina. »Obstaja še kup nenapisanih pravil. Fajn je, če pozdraviš sosede. Saj jih ne poznaš, ampak tu smo vsi na dopustu, sproščamo se, zakaj se ne bi imeli fajn. Še eno nenapisano pravilo je, da se v kampih ne krade. Tudi zato pozdraviš sosede, veš da, če so vsaj malo človeški, bodo gledali proti tvoji parceli, ko te ne bo. In ko njih ni, tudi ti malo gledaš na njihovo«. Zanimivo. Tiho sem prikimavala.
»Glej, tukaj je mini restavracija. Odlično za sladoled, pir ali kak toast. Pa fajn je, lahko prideš v kopalkah in ti nihče nič ne reče«.
»In tukaj se bova prehranjevali?«, sem vprašala.
»Ne, ne redno. Mogoče kdaj kak sok ali če se nama ne bo ljubilo kaj pripravljat. Sicer pa je do mesta le nekaj minut hoje, tam je picerija, ena bolj ribja restavracija, pa en bar in tržnica«, je hitela z razlaganjem.
»Kje je pa plaža«, vprašam, čeprav mi skoraj ni bilo treba, saj sem jo v istem trenutku zagledala. »To je to od plaže?«, rečem skoraj razočarano. Pred nama se je namreč nahajal le kratek pas prodnate plaže, pa še ta je bil skoraj prazen.
»Ne skrbi, midve itak ne bove tu. Čeprav je kamp skoraj prazen, kot si videla in bi se lahko tudi tu kopale, ampak meni ni všeč«.
»Tudi meni ne«, odvrnem. Res mi ni. Kamp je res lep, vse je tako mirno, nobenega hrupa, kot bi bil namenjen starcem. In kar sva do sedaj videli ljudi, so bili res večinoma le upokojenci, le en mlad par sva srečali. Ampak ta plaža, to pa res ne.
»A si za hec«, reče Nina, medtem ko me z roko ustavi in se zazre vame. »Greve do šotora, vzameva brisače in se greve kopat, tja, kamor sem se jaz včasih«. Povlekla me je za roko v smeri proti šotoru. Sploh mi ni dala možnosti odgovora. »Daj, tecive«, je predlagala in se pognala v lahkoten tek.

Očitno je kondicijsko bolje pripravljena od mene, saj sem vsa zasopla in upehana pristopicljala do šotora. Nina mi je vrgla brisačo in se že pognala naprej. »Daj, daj«, me je priganjala z nasmeškom na obrazu. Takšni napori sicer niso zame, a vseeno rahlo uživam. Minuto kasneje že stopava tik nad morjem po gozdni stezici. »Tu, pri teh vratih, se konča kamp«, je rekla in mi pridržala nizka kovinska in mrežasta vrata. In jih zaprla za menoj. »Od tu naprej so divje plaže. Nikoli nikogar«, je rekla. Res je bilo mirno. Hodili sva še kakih pet minut, ko je pokazala na stezico, ki je vodila čisto k morju. No, da je vodila, bilo je vsega skupaj dvajset metrov. In končali sva na enem ogromnem, skoraj ravnem kamnu, kjer je bilo brez problema prostora za vsaj pet ljudi, brez da bi pretirano skupaj ležali.
»Še eno pravilo divjih plaž«, je rekla, »je to, da če je ena taka manjša plaža, kot je tale, zasedena, ne greš nanjo. Ker pa tega nekateri ne vedo, raztegneš brisače čimbolj na široko, da mislijo, da je zasedeno. Ker nikoli ne veš, kakšne navade ima tisti, ki pride. Običajno so moteče, če me razumeš«.
»V bistvu ne«, sem odgovorila, ker pač res nisem.
»Lahko pride družina in potem boš cel dan poslušala jokajoče otroke ali pa sitne mamice, lahko pride kak ljubitelj glasbe in si prižge ravno tisti glasbo, ki tebi ne sede in potem je spet pokvarjen dan. Pač, da si sam, je najboljše, ker lahko počneš karkoli, in to v miru«, je razlagala Nina, medtem ko je raztegnila in do potankosti poravnala dve brisači.
»Aha, razumem«. V bistvu bi tudi sama najraje imela mir in v miru brala ali gledala v morje.
»No, greve v vodo?«, je vprašala, medtem ko si je slačila majico, pod katero ni imela nič in brcala japonke z nog.
»Ampak, jaz nisem utegnila niti kopalk oblečt«, sem odvrnila v rahli zadregi. Res jih nisem. Kdaj le, saj mi je pri šotoru le vrgla brisačo in me gnala naprej.
»Saj tu jih ne rabiš, pa še nikogar ni«, je odvrnila. Potegnila je hlače, takšne, ki se jim reče moške kopalne, ki zgledajo kot bermude, dol s sebe in tudi pod njimi ni imela nič. Vrgla se je v vodo in mi kričala »pridi, odlično je«.

Kaj pa jaz, dragi? Kaj pa jaz? Se spomniš, ko sem vate pisala stvari po prvem maju? Je to zdaj tisti trenutek, ko moram pokazati vso samozavest, ki jo premorem?

M#21: O ODHODU NA MORJE.

23.6.2021   

Dragi.

Nina me je čakala pred hišo že ob petih zjutraj. Kdaj sem nazadnje tako zgodaj vstala, ne pomnim. Tudi važno ni, pomembno je le, da sem danes. Tako v pričakovanju dopusta nisem bila že dolgo. Tako zelo sem ga čakala, da sem vse spakirala že dva dni nazaj. Trikrat sem preverila vse, pa vseeno nisem prepričana, če sem vse vzela. Kolikor sem raztresena, ne bi bilo nič čudnega, če bi kaj pozabila.

Zdaj sem vsaj videla, kakšen avto ima Nina – staro Fiesto. Starejšo od mojega avta. Ampak menda dela in to je najbolj pomembno.

»Heej«, je glasno pozdravila, ne da bi se zavedala, da večina prebivalcev naše ulice še spi. »Tako sem vznemirjena, nisem si predstavljala, da bova šle kdaj skupaj na morje«, je rekla in istočasno odpirala prtljažnik. Le ta je bil razmeroma prazen, vsaj glede na to, kar sem si predstavljala, da bi morala imeti v njemu. Šotor, mizico, stole, kuhalnik, vse to je rekla, da ima. Je tudi ona raztresena in je večino pozabila doma?
»Tudi jaz sem v pričakovanju ene nore, odštekane dogodivščine«, sem odvrnila in odložila potovalko v prtljažnik. Sedla sem na sovoznikov sedež, dokaj udobno je bilo, glede na to, da je avto starejši od mene.
»A greve«, je vprašala. Zavila sem z očmi, toliko, da bi si lahko opravila pregled trebušne votline.
»Pejve«, sem odvrnila in Nina je tako zavila z očmi, da je videla še vse za seboj. Nasmehnili sva se. To so te najine fore.

V Ilirski Bistrici sva se ustavili, da sva kupili nekaj za po poti in spili kavo. Jutro je bilo še rahlo hladno, ampak se je dalo biti v kratkih hlačah. Vsaj jaz, Nina je bila v daljši oblekici. Dragi, na tem mestu se opravičujem, saj ne znam pravilno opisati, ali je bila dolga ali ne. Daljša oblekica je, če sega čez kolena in vse tja nekam do gležnjev, to je moje mnenje in ni treba, da se strinjaš. Kar se tega tiče, resnično ne bom komplicirala, le hočem, da mi bo jasno, ko bom nekoč, ostarela in senilna, prebirala te zapiske. In se zgražala nad vejicami. Postavim jo tja, kamor pač mislim da spada.

Zgodnji uri se imava zahvaliti, da na mejnem prehodu nisva čakali več kot pet minut. Sonce je že prijetno ogrevalo kabino avtomobila in kaj kmalu sem lahko občudovala zgradbe Opatije. Priznam, prvič sem na Hrvaškem. Niti o Opatiji nisem slišala veliko, bom pa raziskala, saj me zanima. Kar tako, nenadoma, me je začelo zanimati. Oh, in glej te lepote Moščeničke Drage. Nina kar naenkrat ustavi avto, ugasne in zategne ročno zavoro. Pogledam naprej, pred nama kolona.
»Kaj pa zdaj«, vprašam.
»Zdaj bova pa čakali«, odvrne. »Na trajekt« doda, ko vidi moj začuden obraz.
»Aja. Nisem se še peljala s trajektom«, sem odvrnila.
»Boš videla, všeč ti bo. Kot ti bi všeč cel dopust«, je rekla Nina in stopila po klancu k hišici, kjer je kupila karte za trajekt.

Uro kasneje sva se izkrcali v Porozini in naredili potezo dneva – počakali sva, da so vsi avtomobili odšli. Nina ne mara voziti, če je preveč prometa. Pravi, da se težko zbere, ker ljudje niso previdni vozniki, zato mora biti ona toliko bolj previdna. In če je previdna, ne uživa. In res je kasneje vožnja potekala povsem sproščeno in všeč nama je bilo, da skoraj ni bilo avtomobila na cesti. Pot se je najprej vzpenjala, nato pa sva prišli na krasno razgledno točko. Morala sem slikati, prav res. Neverjetno lepo. Medtem se je Nina naslonila na sprednji del avtomobila, eno nogo naslonila na odbijač in nekaj je spustilo čuden zvok. Pogledala sem proti njej in opazila modrikast dim. Nina si je prižgala cigaret. Najbrž.

»Ti kadiš?«, sem vprašala negotovo. »Nikoli te še nisem videla…«
»Samo na dopustu«, je odvrnila in puhnila dim.
»Pa to imaš neke čudne…«.
»Ne skrbi, sama si jih zvijem. Samo tobak je. Si mislila, da je špinel? Verjemi, tistega se pa ne bi dotaknila«. Upam da res ne. Še to ti škodi.
»Upam da ne. Še to ti škodi«.
»Vem. Saj zato pa samo na dopustu«.

Po nekaj narejenih fotografijah tega prekrasnega razgleda in nekaj skupnih selfijih, sva se odpravili naprej.

»Kmalu bova«, je rekla Nina. »Boš videla, še kakšno urico vožnje in bova v kampu. Prekrasen kamp, nudističen, toplo morje, bar na plaži, pa ljudi ne bo dosti«.
»Čakaj, čakaj, kaj!? Nudističen kamp? Ne ne ne, to ne bo šlo«. Zdaj mi je jasno. Zdaj mi je pa prav vse jasno. Ko sem ji prvič obiskala, mi je odprla zavita samo v kopalni plašč. Kasneje se je pred spanjem kar tako slekla pred mano. Zdaj me je pripeljala v nudističen kamp, kjer se bo naga sprehajala in isto pričakuje še od mene, ne, to nikakor ne bo šlo. In jasno mi je, zakaj nima skoraj nič s sabo. Gotovo je kdo od njenih domačih ali sorodnikov v kampu, kjer imajo prikolico in se tam okoli nagi sprehajajo, cunj pa itak ne rabi, če je to nudističen kamp, ne, ne, konec je. Nina je očitno ekshibicionistka. To ji moram povedat.
»Veš, Nina, ne vem če. Že ko si se prvič slekla, mi je bilo nerodno. Saj nisem nič kaj takega videla, le čudno mi je bilo. In potem sem morala veliko preštudirati, da sem prišla do tega, da bom naslednjič tudi jaz zmogla toliko poguma, da se bom kar tako slekla. Mi bo sicer nerodno, ampak si bom upala. Nikakor pa ne bom gola ležala na plaži, med vsemi moškimi, ki so tam samo zato, da gledajo gole ženske in da se razkazujejo. Sploh pa ne bom gola hodila po kampu, ne, ne in ne«.

Nina je naredila čuden izraz na obrazu in hitro zapeljala na nekakšno priročno parkirišče ob cesti ter sunkovito zavrla. Zazrla se mi je globoko v oči. Kar čutila sem, kako bo konec. Obrnili bova in šli nazaj domov. Odnos se bo skrhal, srečevali se bova v službi kot da se ni nič zgodilo, a tudi to bo postalo mučno, zato bom dala odpoved in se preselila nekam daleč stran, da se ne bova srečali nikoli več v življenju. Ali pa bo rekla, da naj izstopim, da bo nadaljevala sama. Kako naj se vrnem domov? Na tistem sopotnikovem sedežu temno zelene Fieste sem bila videti kot razočaran delfin v risanki. Ninin ostri pogled se ni odmaknil.

Potem so se ji ustnice spremenile v nasmešek, ki se je stopnjeval do razprtih ustnic, da so se kazali snežno beli zobje. No, ne ravno snežno beli, ampak bolj v barvi rahlo porumenelega porcelana, ki je bil nekoč bel.
»Trapa, jaz se hecam. Mar mi nisi verjela? No, se mi zdi, da si mi, glede na vse, kar si rekla«, se ni prenehala smejati.
»Fakju, fakju, fakju«, sem se zdrla nanjo. Nina se je še vedno smejala. Jaz sem bolj kot ne z zaigrano žalostjo gledala skozi okno. Kakšno minuto. Dokler nisem razčistila sama s sabo, da je bilo vse skupaj le nedolžna šala. Obrnila sem glavo proti Nini, ki naju je vozila h koncu in se nasmehnila. »Fakju«, sem ji rekla še enkrat. Videla je moj nasmešek. »Fakmi«, mi je vrnila. To so te najine fore.

»Ampak, veš«, je rekla, ko je zapeljala pred recepcijo kampa. »Če pa najdem kakšno divjo plažo, kjer ni nikogar, potem sem pa rada brez kopalk. Itak me nihče ne vidi«. To ima prav.

Vstopili sva v recepcijo in izrazili željo po parceli z možnostjo elektrike.

M#20: O DEDKOVEM AVTU.

18.6.2018

Dragi.

Danes mi ni preostalo drugega, kot da grem do dedija. V roku enega tedna me je klical kar trikrat in vedno spraševal, če bi vzela njegov avto. Sumim na rahlo dementnost. Kasneje se je izkazalo, da je to le pretkana igra. Igra mu je šla namreč vedno od rok. Ne, ni bil igralec, niti v vaški dramski skupini, le znal je narediti tako, da je prepričal ljudi. Kako mu je to uspevalo, sicer ne vem, vem pa, da je imel vedno mir tudi pred nadležnimi zavarovalnimi agenti in tudi drugi akviziterji so pri njemu vedno obupali.

Z obiskom sem razkrila njegovo igro. Naj ti jo razložim: ko sem naredila izpit, mi je obljubil njegov avto. Potem ga je ati prehitel in mi kupil avto. Dedi o vsemu ni vedel nič in ko sem mu povedala, da imam avto, je zopet nekaj igral, da on je pa že novega naročil. Če se vrnem v sedanjost, njegov novi avto je prišel in ne ve, kaj bi s starim. Hotel mi ga je podtakniti. Ne bom lagala, njegov polo je odlično ohranjen in za enajst let star avto (menda jih ima toliko) ima zelo malo kilometrov. Saj bi ga vzela, ampak moj avto je bil darilo, daril pa se menda ne prodaja.

No, dedi je hotel, da vzamem avto in da ga prodam. On se ne spozna na tehnologijo, na daljincu zna premakniti program, to je pa tudi vse. In da se ne bi on sedaj učil uporabljati internet. Razložila sem mu, da naj ga pelje v avtohišo, kjer je vzel novi avto, pa o tem noče slišati.

»Dedi, pa saj pelješ avto tja, kamor si novega kupil, pa ti tega vzamejo«.
»Kako vzamejo, zastonj? Ne dam jim ga zastonj, poglej ga, kako je lep in ohranjen«.
»Pa ne, no, plačajo ti ga«, sem mu zatrjevala.
»Kako le. Jaz bom njim plačal za nov avto, oni pa meni starega, nehaj z neumnostmi«, je trdil svoje v nedogled.
»Daj, malo lepše se obleči, grem s tabo tja, se bomo vse zmenili«, sem na koncu predlagala, ker staremu človeku je res najboljše, da razložijo profesionalci. Mi, mladi, nam nihče ne verjame.

Pol ure kasneje sva se že peljala in po kratkem pogovoru v avtohiši, je kar verjel mojim besedam. Mi, mladi, nam nihče nič ne verjame. Pa sem mu povedala isto, kot mu je kasneje povedal prodajalec. Ampak on je profesionalec, njemu je za verjeti, jaz sem pa laik in ni treba, da mi kdorkoli karkoli verjame. Saj pravzaprav bi sama ravnala enako v kakšni podobni situaciji. Če bi recimo imela boleče grlo in bi mi nekdo rekel, da imam angino, halo, kdo si ti, kaj si zdravnik, da vse veš? Se imaš za pametnega, kaj si študiral medicino? Če bi mi rekla zdravnica, da imam angino, bi ji verjela. Ona že ve, saj ima verjetno vsak dan kakega pacienta z angino.

No, doma dedi še kar ni dal miru. Da zakaj nisva kar takoj pustila starega avta tam in prišla z novim domov, če je tako.
»Saj sem ga videl tam, samo še papirje je treba uredit«.
»Ja, točno zato, dedi. Za to pripravit rabijo kakšen dan«, sem mu rekla.
»To bi lahko imeli že vse pripravljeno«, ni odnehal. »Saj vem, kako to gre, imam izkušnje«.
Oh, ti stari ljudje, oni imajo iz vsega izkušnje. Nikoli ni prodajal avtomobilov, ampak točno ve, kako to gre, koliko časa vzame in vse ostalo. Povej mi, dragi, kdaj je tista starostna meja, ko začnejo ljudje mešati teorijo in prakso? Obstaja določena starost, ko ljudje rečejo aha, zdaj sem pa toliko in toliko star in lahko začnem učiti (po njihovem učiti, v resnici pa soliti pamet) mlajše generacije, ker jaz vse vem? Ker sem starejši in sem imel več časa za učenje, sem pametnejši od vseh vas, mladih. Če ti povem po pravici, meni se ne da o tem niti razmišljati.

Veš kaj? Še malo in grem na morje. Menda ne rabim nič vzeti s seboj, kar je dobro, ker nič nimam. Sem si pa že kupila še ene kopalke, japonke in ene malo lepše sandale, pa v Kiku sem dobila nekaj preprostih in poceni hlač. In če sem prav poštena, se zelo veselim.