Kategorija: Marina

29.10.2018

Dragi.

Saj vem, da se zadnjo noč ni zgodilo nič, ampak vseeno se je zgodilo veliko. Pač, ja, tistega, kar bi kot nosilec moje tinte imel čast izvedeti prvi, se ni zgodilo nič. Malo lupčkanja, sicer pa resnično iskren pogovor. In zjutraj…

Šele okrog desetih sva prilezla iz spalnice. Nina je že pila kavo, zavita v kopalni plašč in sedeča na kuhinjskem pultu. Bilo je, kako naj rečem, čudno. Pa ne vem, če je to pravi izraz. Mogoče turobno. Tisto, ko človek ne ve, kako bi se obnašal. A ona z nasmeškom na obrazu. Prasica. Kar prste ji bi zarinila v usta in jih raztrgala, da bi imela nasmešek do ušes in še izginil ne bi nikoli. Pol se pa smej.

»Dobro jutro«, je nasmejano in živahno rekla.
»Dobro jutro«, sem odvrnila, ne ravno nasmejano in živahno.
»Dobro jutro«, je odzdravil Damjan, ne ravno nasmejano in živahno, temveč tudi ne ravno nenasmejano in neživahno. Skratka, nekje vmes.

Nisem vedela kaj naj rečem, zato nisem rekla nič. Pristavila sem vodo za kavo in iz omare potegnila škatlo s piškoti. Nina me je na rahlo pobožala po laseh, a sem se hitro odmaknila in ji namenila enega grših pogledov tega dne. No, saj dan se je šele začel, torej prvega od grdih pogledov tistega dne.

»V bistvu«, je začela. »V bistvu mi gre težko z jezika«, je rekla.
»No, kar povej, čas namreč imamo«, je odvrnil Damjan. Jaz sem bila tiho, ker sem nekoč prebrala, da kdor molči, devetim odgovori, tako da sem s tem dejanjem odgovorila še nekaj sosedom.
»V bistvu mi je ful nerodno in ful žal. In se ful oproščam za sinočnje dogajanje«.
»In…«, sem rekla, pričakujoč, da to še ni vse.
»In ja, ne spominjam se vsega, samo v nekem trenutku si stekla ven, Damjan za tabo, jaz pa sem se zamislila…«.
»No, lepo, da si se. Tvoje obnašanje ni bilo ravno za oskarja«, je odvrnil Damjan.
»Zakaj omenjaš Oskarja?«, se je obrnila k njemu.
»Pač, filmska nagrada, ki jo dobijo, saj veš…«.
»Oskar je moj bivši«, je odvrnila.

Ne me hecat. Vse vem o njej, dragi, ampak da je njenemu bivšemu bilo ime Oskar, sem sedaj slišala prvič. Bila sem prepričana, da je bil Blaž ali Simon ali pač neko mestno ime.

»Okej, ampak zakaj je do tega prišlo«, sem jo spodbudila, da bo še kaj rekla.
»Pa saj veš, ni nama šlo…«.
»Pa ne to, to glede včeraj, butara«.
»Aja. Pač, preveč ga je bilo. Saj veš, vajena nisem toliko alkohola, pa hotela sem, da bi se vsi trije malo sprostili…«.
»Sprostili na načine, kot si jih predlagala?«, sem odvrnila.
»Emm, tega se ne spomnim ravno…«.
»Kričala si ¨dejmo fukat, bodmo nagi, liži mi pete¨, verjemi, ni bilo okusno«, sem ji rahlo zadirčno rekla v obraz.
»Niso bile okusne moje pete?«.
»Pa ne to. Nihče ti jih ni lizal, ampak nič od tvojih predlogov za sproščanje ni bilo niti približno na meji okusnega«.
»Se ponovno opravičujem«, je rekla in sklonila glavo. Kot da bi bila rahlo užaljena.
»Če lahko še jaz … par besed«, se je oglasil Damjan. Nina je zopet dvignila glavo.
»Mislim, okej, bilo je čudno. Z Marino sva se čez noč vse pomenila, ni bilo pa lepo, da si izdala vajino skrivnost…«.
»Ojoj, ne, kaj sem izdala, jooj«, je zavzdihnila.
»A naj bom kar direkten?«, je vprašal.
»Ja, kar tako povej, kakor je bilo«, sem odvrnila.
»Torej, najprej si predlagala, da bi lahko bili nagi, potem si predlagala, da dejmo fukat, potem si vpričo Marine rekla, da sem dober fuk material in da če me ne bo ona, me boš ti, potem si predlagala, da bi ti grickal pete in nato si na glas povedala tisto, kar ne bi smela«.
»Jooj, fak, fak, fak, faketi fak«, je zakričala Nina in si obraz skrila med dlani. »Oprostita mi, ampak res nisem hotela nikogar užalit ali karkoli…«
»Ja, pa povej, da to še ni vse«, sem dregnila v Damjana.
»O fak, fak, fak, rečta mi, da se to ne dogaja in da samo sanjam…«, je znova zarjula Nina. Ne dobesedno, ampak tako nekako, kot v filmih. Nikakor ne za oskarja in sploh ne za Oskarja.
»Ne, Nina, to je resničnost. Da preidem k bistvu, na koncu, tik preden je Marina zbežala iz stanovanja, si povedala, da sta zvečer nagi na kavču ali v postelji in si ližeta pičke«.

Ko je vse to slišala, se bi najraje zakopala v zemljo. Bilo jo je vidno sram in bila je rdeča v obraz, videlo se je, kljub temu, da ga je skrivala za dlanmi.

»Ampak«, je začel Damjan spet. »Z Marino sva se vse pogovorila. Povedala mi je o vajinih nudističnih obiskih plaž, o tem, da tudi doma radi nudirata, konec koncev ni to nič takega. To je povsem naravno in če je možnost, tudi jaz, poleti, ko hodim k Savi, odvržem kopalke. In tudi to, da eksperimentirata z okušanjem vajinih spolovil, ni v bistvu nič takega. Človek mora poskusit, da lahko ugotovi, ali mu je všeč ali ne. In v nobenem primeru ni nič narobe. Zato sva se, draga Nina, odločila…«.
»Predvsem si se ti odločil«, sem vskočila.
»Ne laži, tudi ti si se strinjala«, je odvrnil.
»Ja, ampak zaradi drugih stvari…«
»Ja, stvari, ki sem ti jih pojasnil čez noč«.
»No, povejta že«, je tale kratek pogovor med mano in Damjanom prekinila Nina.
»No, ja, odločila sva se, da ti oprostiva. Ampak ni zdaj vse na tebi«.
»Joj, hvala, ampak meni je še vedno žal«, je odvrnila.
»Vem. In Marina tudi ve. Zato sem pa rekel, da ni vse na tebi. Tukaj smo zdaj trije in če se prav zmenimo, nam lahko dobro gre in ne bo zamer med nami«.
»In, kaj naj bi se zmenili?«, je vprašala Nina, še vedno rahlo rdeča v obraz.
»Naslednjič, ko pridem, mora biti manj alkohola. Lahko smo tudi brez«, je nadaljeval.
»Okeeeej«, je zategnila Nina. Jaz sem molčala, saj sem že vse vedela. Kako ne, saj sva se že prej z Damjanom zmenila.
»In, lahko smo goli. Sej nas ne bo nihče videl in to je itak najbolj naravna stvar na svetu«. S tem se jaz sicer nisem najbolj strinjala, ker bi raje bila vsaj enkrat naga pred njim, kot naenkrat pred obema hkrati. Ampak Damjanu nekako zaupam in sem prepričana, da je prav predlagal. Konec koncev je veliko knjig prebral in če bo to okrepilo odnos, ne samo med nama, ampak med nami tremi, bo dobro.

Damjan je kasneje odšel in z Nino sva ostali sami. Bilo je nerodno obema. Njej zaradi sinočnjega dogajanja in meni, ker nisem vedela, kaj naj rečem.

»A veš«, je rekla Nina kasneje, »če ima za biti tako, kot je sedaj, tale mučna tišina, se bom jaz za nekaj noči preselila na kavč, dokler se situacija ne umiri«.
»Ne, pusti, se bom jaz«, sem odvrnila. Ne more ona na kavču spat. V svojem stanovanju.
»Ne, bom jaz na kavču«, je odvrnila.
»Pa ne moreš bit ti, no, jaz bom«, sem šla kontra. In tako še nekaj minut.
»Veš kaj! Obe bova v postelji, pa tudi če se podere svet«, sem rekla.

Nisem bila več jezna nanjo. Njej je bilo pa še vedno nerodno. In žal. In sram.

28.10.2018

Dragi.

Če nadaljujem tam, kjer sem včeraj končala. Ja, sedeli smo tam, grizljali vsak svoj kos pice, klepetali in pili vino. Vmes smo pokadili nekaj cigaret, kar v dnevni sobi, ker balkona nimava. In kar naenkrat je zmanjkalo pice. Neverjetno, kako hitro zmanjka hrane, če je dobra.

Nato je Nina vsakemu odmerila enak delež tiramisuja. Četudi ga obožujem in sem ga pripravljena zmazati na kile, se mi je tokrat nekoliko upiral. Ne da ni bil dober, nasprotno, bil je odličen, ampak bilo ga je ravno malo preveč. Damjan ga je snedel kot za šalo. Kar prebrala sem mu v očeh, da bi še en kos. Kolikor poznam Nino, ga je še nekaj ostalo. Ni ga boljšega, kot jesti en dan star tiramisu.

Potem je zmanjkalo vina. Neverjetno, kako hitro zmanjka vina, če je dobro.
»Vina je zmanjkalo in imam eno idejo«, je rekla Nina, z že rahlo zatikajočo govorico.
»No, da slišimo«, je dodal Damjan.
»Ja, povej«, nisem hotela biti tiha.
»Skratka, vina je zmanjkalo«.
»Ja, to že vemo«, sem rekla.
»Imam en predlog. In sicer, najprej spijmo eno žganje, potem bomo pa trezno razmislili«.
»Hja«, se je oglasil Damjan. »Jaz se strinjam, pa ne s tistim, da bomo razmislili«.
»Ja, saj. Zakaj bi sploh razmišljali. Enkrat se živi«, je odvrnila Nina. Četudi to ni imelo neke blazne povezave.
»No, a bomo samo govorili o tem, ali bomo natočili?«.
Uperila je kazalec vame in me pogledala z megleno medlimi očmi. »Prav imaš. Marina, prav imaš. Tu imaš pa res prav«. Ob tem je tolkla s pestjo po mizi, vendar na rahlo. Nekako tako, kot tolčejo pijani dedci v vaških gostilnah ali slabo plačani igralci v nizkoproračunskih koprodukcijskih filmih. »Nalij, jebo bog brata«. Okej, tudi to ni imelo povezave.

In sem nalila. In smo spili, na eks. Vsi smo se rahlo nakremžili. Nato je Nina prinesla pivo. »S tem bomo nadaljevali, kajne?«. Seveda.

»A se bi šli kakšno igro?«, sem vprašala. Moja želja je bila, da se bi Nina kmalu poslovila in bi z Damjanom ostala sama, potem se bi že odvijalo, kakor se pač bi. Je pa res, da je bilo to nekoliko nemogoče, saj smo vendar v njenem stanovanju. Ne upam si kar tako ukazovati, a vseeno je obstajalo upanje, da bo Nina slej ko prej klonila pod težo alkohola.
»Ja, jaz vem«, se je zadrla. »Pejmo se slačipoker«.
»Ampak, nimava kart za poker«, sem se ozrla proti njej.
»Jaz ne znam pokra«, je rekel Damjan. Hmm, čudno. Takšni hipsterji skoraj vsi igrajo poker na spletu.
»Potem se pejmo pa … človek, slači se. Kot človek ne jezi se, le da se tukaj tisti, ki izgubi, sleče. Kakorkoli, razmislita, jaz moram na školjko«, je rekla in se izgubila proti kopalnici.
»A je vse v redu z njo?«, je vprašal Damjan in me potegnil k sebi.
»Dost je že spila«, sem odvrnila. In sva padla v dolg, strasten poljub. Jezika sta se skoraj zavozljala, slina se je izmenjevala v potokih, ampak to ni niti približno romantično brat in sploh ne vem, zakaj ti to pišem. Najboljše da neham. No, poljubljala sva se. Medtem je Damjanova roka že zavila pod mojo majico. Ne samo vrhnjo, temveč tudi spodnjo in njegovi prsti so bili že blizu roba modrčka. Valda naju je v tem položaju zalotila Nina. Niti slišala je nisva, da je prišla iz kopalnice.

»To, ja, dej jo za joške«, se je zadrla, kot bi bila ena od viol v Ljudskem vrtu. Midva sva rahlo trznila, roka je zbezljala izpod majice, ustnice so se odlepile. Ne da se opisati pogleda, ki sem ji ga namenila. Damjan se je rahlo odkašljal. Ne vem, ali mu je bilo nerodno, ali se mu je le kaj zataknilo. Nina je, cela naspidirana, skakala kot kakšna navijačica.
»Imam idejo«, je rekla spet.
»Oh, ne spet«, sem zavzdihnila. Damjan me je prijel za roko, da so se prsti prepletli. »Mene pa zanima«, je bleknil. Resno, zanima ga? Z začudenjem sem ga pogledala.
»Bodimo nagi«, je rekla Nina. Oba sedeča sva zardela. »Ja, dejmo se slečt, bodimo nagi in dejmo se onegavljat, kot da jutri ne obstaja«. Oba sedeča sva zardela še bolj.
»Nina, od kje ti ta ideja«, sem glasneje rekla.
»Kaj, saj smo vsi domači. Dejmo fukat, ajde, slečta se«, je rekla in si medtem že sezula nogavice. Šlo ji je bolj počasi, saj je alkohol že prevzemal vajeti nad telesom. Vrgla se je na fotelj in dvignila stopala nad mizo. »Poglej pete, Damjan, poglej kako so gladke. A maš kaj fetiša na pete, Damjan, a jih bi mal pogrickal, bog te jebo?«.
»Nina, pizda, kaj se greš«, sem se zadrla.
»Kaj? Poglej ga, a ni dobr fuk material? Kresni ga, če ne ga bom jaz«.
»Nina!!«.
Damjan je bil tam, sedel in ni vedel, kaj bi.
»Oprosti«, sem mu rekla. »Očitno ga ima dovolj«.
»Kaj pa ti?«, je vprašal in me pogledal.
»Kaj jaz«, sem odvrnila.
»Ja, a tebi se ne zdim dober material?«
Dragi, zakaj zopet zardevam?
»Mislim, ja, všeč si mi…«.
»A pol me bi kresnila, al bi raje samo malo tako…?«.
»Mislim, ne vem, a se ti ne zdi prezgodaj?«.
»Nikoli ni prezgodaj in nikoli ni prepozno«, je odvrnil. Ta izjava mi je prišla do srca. V tako kratkem stavku se več ne da povedati. S tem je povedal vse. Ampak bom morala še razmisliti o tem stavku.
»A ne bi bilo boljše, če bi šlo bolj na izi?«, sem ga vprašala.
»Dejmo se slečt«, se je še enkrat zadrla Nina. Čez glavo si je potegnila spodnjo majico in se v na pol sedečem in na pol ležečem položaju razkomotila na kavču.
»Ja, kaj pa če se res slečemo?«, je rekel Damjan in me navihano pogledal.
»Ja, dejmo se slečt, pizda«, je rekla Nina.
»Ah, dajta no, sej nista resna«, sem odvrnila.
»Kaj ne. Saj si me že videla nago, pa jaz tebe tudi«, je odvrnila.
»Nina«, sem se ponovno zadrla in ji namenila tisti pogled. Tisti pogled, ki je govoril, da naj tudi kakšno stvar zadrži zase.
»Kaj, a boš rekla, da ti ni všeč, kadar sva nagi?«. V Damjanovih očeh je bilo videti zanimanje.
»Pa Nina, no!«, sem se še enkrat zadrla.
»Pa ko si pičke liževa, sej ti je všeč, zakaj tajiš«, je nadaljevala.

To je izbilo sodu dno. Tako se reče. Odvihrala sem v predsobo, si nataknila čevlje in oblekla jakno ter stopila ven. Tekla sem po stopnišču in butnila ven, v hladno noč. Kmalu so za menoj zaloputnila vrata, hitri koraki so prinesli Damjana.
»Marina«, je zaklical.
»Kaj je«, sem odrezavo rekla.
»Daj, ustavi se«. Ustavila sem se. Položil je dlan na mojo ramo.
»Kaj je?«, je vprašal.
»Pa ta kuzla od Nine…«, sem rekla. V oči so mi prišle solze. Komaj spoznam enega tipa, ki je moj potencialni prvi fant, pa mi skoraj ves trud uniči.
»Daj no, saj ni nič narobe«, skuša biti razumevajoč.
»Vse kar je govorila…«, se trudim med cmizdenjem karkoli rečt.
»Pa daj no, to ni nič takega«, me tolaži. »Pač, poskušaš. Odkrivaš neznani svet«, je bil razumevajoč.

In jaz sem stala tam, na pločniku pred blokom, vsa jokava in solzava. In on me je tolažil in govoril, da ni nič narobe.

»Daj, greva nazaj gor, hladno je tuki«, je rekel. »Se bova na toplem pomenila«.
»Upam, da prasica že spi«, sem rekla ihtavo. Počasi sva šla po stopnišču in vstopila. Nina je ležala na kavču, obrnjena na trebuh, poleg kavča na tleh je ležal kupček bruhanja. Še meni so se napele ličnice. Kaj naj, nisem odporna na bruhanje.

»Kaj bova?«, sem se obrnila proti Damjanu.
»Dajva najprej to zrihtat«, je rekel.
»Ne bom čistila njenega kozlanja«, sem bila odločno proti.
»Saj ni treba. Naj se zažere v preprogo, da bo vedela za naslednjič. Dajva jo le pokrit, da je ne bo zeblo. Za par ur je rešena«.
»Ja, par ur miru«, sem rekla.
»Daj no, Marina, ne smeš biti taka. Vsakemu se zgodi. Očitno ni vajena pijače«, je govoril, medtem ko je iz omare vlekel odejo. Nato jo je raztegnil, da je zaplapolala nad Nininim z alkoholom prepojenim telesom. Pokril jo je, kot pokrije mama svojega otroka. Pri nogah jo je nazadnje le malo privzdignil. »Poglej«, je rekel.
»Kaj?«, sem z zanimanjem pristopila bližje.
»Saj ima res lepe pete«, je rekel.
»A maš ti slučajno fetiš na pete?«, sem vprašala.
»Ne, kje pa. Ampak ima pa lepe«.
»Ne vem, kaj je lepega na petah«.
»Lepe oblike so. Pa nič trde kože ni na njih«.
»Damjan, prvi resnejši zmenek je to«, sem bila malo ihtava. »Nekaj ga je že Nina uničila, zdaj ga uničujejo njene pete. A bom tudi jaz kaj na vrsti danes, al bo treba it domov?«, sem bila kar groba.
»Oprosti«, je rekel in spustil odejo.

Preostanek večera sva preživela v spalnici. Ne, dragi, nič se ni dogajalo. Več kot dve uri sva ležala v postelji in se pogovarjala. Ničesar ni zameril. In jaz tudi ne. Odkrito sem mu povedala o najinem odnosu z Nino, o tem, kako jo spoštujem in cenim, četudi sem jo prej zmerjala s kuzlo in prasico, o tem, kaj počneva, skratka o vsem. Vse je razumel. In rekel, da to ni nič takega. Nato sva zaspala.

Da ti ne povem, dragi, kako je bilo naslednje jutro.

27.10.2018 

Dragi.

Zjutraj sem vstala ob sedmih. Skuhala kavo, pripravila zajtrk, zbudila Nino. Kar je ob sobotah greh, sploh v hladnejših mesecih, zanjo. Na prosti dan jo buditi ob sedmih, raje bi videla, da ji prekolnem celotno družinsko drevo, kot da jo budim ob sedmih. Tako luštna je, ko spi in tako pošastna, ko hodi iz spalnice proti kavi. Potem, po kaki uri budnosti, je precej bolj normalna.

»Daj, Nina, zmigaj se, v trgovino morava. Veš da pride zvečer Damjan, morava pripraviti večerjo«.
»Pa kako večerjo, daj. Nareži malo sira, odpri olive in to je to«.
»Daj no…«.
Sitnoba babja, ki bi jo najraje tisti moment oklofutala. Na srečo ta moment hitro mine in Nina postane najbolj prijazno živo bitje na planetu. Tam, nekje okrog devetih. Nato se spraviva proti trgovini.

Večni problem je, kaj skuhati, ko pride nekdo prvič na večerjo. Saj ne da je k meni že kdo prišel, ampak kolikor sem preverila internet, se vse gospodinje s tem obremenjujejo. Seveda, nekaj kar mu je všeč, ampak, kaj mu je pa všeč? Naj napravim testenine z gamberi in nato ugotovim, da ima alergijo na morsko hrano? Ali, preprosto solato s koruzo in šunko? Naj naredim res okusno in debelo pleskavico in jo skupaj s sirom, listom solate in dvema kolobarjema paradižnika zapakiram v ličen hamburger in nato izvem, da je vegan? Naj postavim na mizo košarico z mešanim sadjem, kaj pa vem, dve jabolki, nekaj pomaranč in šop banan? Ah, bom že v trgovini dobila idejo.

Približno uro kasneje sva v avto odložili moko, jajca, šunko, čokolado v prahu, sladko smetano, kislo smetano, nekaj sixpackov piva, dve steklenici rdečega vina, tri steklenice belega vina, paradižnikovo mezgo, origano, kisle kumarice, točno kilogram banan, ki jih verjetno ni uspelo še nikomur tako točno stehtati, čokolešnik in še nekaj drugih bolj ali manj pomembnih živilskih artiklov. Ideje v trgovini res nisem našla, nato pa se je med vožnjo proti domu Nini utrnila krasna zamisel.

»Lahko bi naredila pico«.
»Seveda. Najboljše. In za sladico tiramisu«.
»O ja, tiramisu, obožujem ga. Res ga bom naredila«. In tako je bilo v trenutku vse zmenjeno.

Kasneje sva počistili stanovanje, jaz sem naredila dva pekača pice, ker pač nikoli ne veš, koliko lačni bomo, sicer pa ostane še za naslednji dan. Nina je pripravila tiramisu in ga dala na hlajenje. Potem mi je pisal Mihael. Fant, s katerim sva si izmenjala nekaj sporočil na enem izmed portalov za iskanje sorodnih duš in je alergičen, če mu rečeš Miha. Napisal je, bom kar citirala: ¨Rad bi te povabil ven¨. Nisem odpisala. Mogoče bom jutri. Kakšno uro kasneje mi je pisal Dejan, se ga spomniš? Pisala sem ti o njemu, tisti, ki je govoril samo o avtih. Vprašal je, če bova šla še kdaj ven. In da ne more nehat mislit name. Nisem odpisala. Zakaj, dragi, zakaj se to vedno dogaja? Kolikor sem prebirala internet, je vedno tako. Brž ko dobiš službo, se ti pojavi nešteto možnosti za mogoče še boljšo. Takoj, ko s partnerjem preskoči iskrica, se ti javijo še drugi potencialni partnerji. In istega dne, ko kupiš neko dražjo stvar, dobiš nekje drugje ugodnejšo ponudbo. Temu se reče…no, ne vem kako. Verjetno nima naziva.

Komaj je dobro odbilo sedmo uro v bližnjem zvoniku, je že pozvonilo na domofonu. Obe sva odhiteli, da bi se javili. Uspelo je meni.
»Halo, Damjan, si ti? Prid kar gor«, sem veselo zažvrgolela v slušalko. Nina je stala poleg in vlekla na uha.
»Ja. A lohk parkiram bicikl tuki notr?«.
»Ja, kar. Pol pa prid gor, vrhnji štuk, vrata desno.«.
»Sam še zaklenem ga. Sentimenti vrednost ima.«. To pomeni sentimentalno, če ne veš. Damjan rad sproti izumlja besede. Minuto ali dve kasneje je že pozvonil na vrata. No, na zvonec.

»Dober večer«, sem nasmejano odprla vrata. Nina je brž pritekla k vratom.
»Dober večer«, je odzdravil in me tesno objel k sebi, prilepil mi pa le en bežen poljub, kot ga bi recimo mama sinu.
»Damjan, tole je Nina, moja cimra. Nina, tole je Damjan, moj…«. Nisem vedela, kako ga bi predstavila.
»Ja, ja, saj razumem«, me je Nina hitro rešila in stegnila roko proti Damjanu. Ta jo je krepko stisnil, skoraj tako krepko kot Krpan Brdavsu, da mu je skoraj kri izza nohtov pritekla. No, nekoliko milejši je pa le bil. »Drgač je pa ona moja cimra«, je dodala. Logično, saj jaz živim pri njej in ne ona pri meni.

»Vino sem prinesel«, je dodal brž, ko je stopil v kuhinjo. Stal je tam s steklenico vina. »Saj ne vem, kakšno je, v Hoferju sem vzel«.
»Bomo poskusili, ane«, je dodala Nina. Zaenkrat je bilo videti vse super. Onadva sta malo vljudnostno poklepetala, jaz sem v pečico potisnila pladenj pice, da se malo ogreje, vsi skupaj smo sedli na kavč.
»Čakaj«, je rekla Nina. »Kar tako pa ne gre, ane«.
»Kako, kar tako?«, sem odvrnila.
»Ja, brez aperitiva«. In že je vlekla steklenice iz ene skrite omare.
»Seveda ne«, sem odvrnila in Damjan se je strinjal. Nina je natočila tri kozarčke medenega žganja. Okusno, da je kar pobožalo požiralnik, močno pa, kot da bi pojedla celo čebelo.

Pica je bila kmalu ogreta, vzela sem jo iz pečice, narezala na kose in postregla. Sedeli smo na kavču, pili vino, grizljali vsak svoj kos in klepetali.

Več, dragi, pa ti bom zaupala v prihodnjih dneh, ker moram še malo razmisliti.

26.10.2018

Dragi.

Ura še ni bila 6 zjutraj, ko mi je bil ta petek že polepšan. Saj vsi vemo, petek je tisti dan, ki ga vsi pričakujemo cel teden. No, naj se popravim, pričakujejo ga tisti, ki ob sobotah in nedeljah nimajo službe. Ljudje iz drugačnih poklicev se veselimo recimo torka, velikokrat tudi ponedeljka, odvisno od delovnega razporeda naših nadrejenih, ki običajno visi na neki oglasni deski v čajni kuhinji.

Čeprav sem sama kar udarjena na petke. Na koledarske, ne čevljarske. To mi je ostalo iz časov šolanja. Itak smo takrat vsi čakali petke.

No, kaj se je zgodilo. Damjan mi je pisal ob ne ravno prijazni uri. Čeprav sem bila takrat že zbujena, karkoli je pred osmo zjutraj, je neprijazna ura.

¨Ojla, Damjan tuki. Se mi zdi, da si pozabila name, k mi nic vec ne pises¨. Vate, dragi, napišem dobesedno tako, kot je pisalo v esemesu. Damjan ima še nek star mobitel na tipke in zato sklepam, da nima strešic. Menda so bili včasih telefoni taki, jaz se jih ne spomnim, tako da ne vem, ali je res ali ne. In res nisem nič pisala Damjanu, ker še vedno ne vem, ali kaj čuti do mene ali me ima le za muho enodnevnico. Potem sem mu odpisala. ¨Živjo, nisem pozabila nate, le držim se nekega nenapisanega pravila, da mora fant najprej pisati¨. Kar je v bistvu res. Nina me je podučila, da prinaša nesrečo, če punca najprej piše fantu. No, ne vem če je ravno nesreča, ampak če je že sreča, je kratkotrajna. Menda, če punca prva piše, lahko kdo razume, da je lahka in išče zgolj telesno potešitev. Če je že res tako, so si to izmislili isti ljudje, ki so prepričani, da a): če ima moški za seboj 100 žensk, je frajer in b): če ima ženska za seboj 100 moških, je kurba. Kot da ne vsi, ki iščejo ljubezen, iščejo tudi seksa. Vsaj pri mojih letih, mogoče se kasneje spremeni.

Deset minut kasneje je prišel naslednji esemes. Očitno toliko časa vzame tipkanje.

¨Lepo bi bilo ce bi se kmalu kaj videla¨. Tudi vejice mu ne gredo najbolje. Saj ne da sem jaz ekspert za ločila, a naj mu bo oproščeno, saj gre za esemes in ne neko leposlovno literarno delo. Po tem sporočilu sem se posvetovala z Nino, ki se je takrat ravno privlekla v kuhinjo, še vsa zaspana in v pižami s tako dolgimi hlačnicami, da jih je vlekla še kakih dvajset centimetrov za seboj. Kje dobiva takšne hlače, mi ni jasno. Jasno pa je, da če pride Nina iz spalnice oblečena, se kurilna sezona še ni začela.

»Povabi ga sem«, je rekla, ko je ugriznila v piškot, ki ga je prej namakala v kavi.
»A misliš?«
»Ja, seveda, zakaj pa ne. Rada bi ga spoznala«.
»To že vem, ampak a misliš, da bo hotel priti? Zdi se mi, kot da bi čas raje preživel z mano, ne z nama«.
Nina je z usti šavsnila proti novemu piškotu, ki ga je namakala v kavo, a ga je namakala preveč in se ji je tik pred ugrizom zlomil in pristal v skodelici.
»Fak«, je izustila. »Če mi gre kaj na živce, je pa to, da se mi piškot zlomi«. To sicer res ni življenjskega pomena, je pa nekaj, kar ti lahko pokvari jutro, če ne kar celega dneva. Kakorkoli, zdelo se mi je, da Nina kar vztraja pri temu, da povabim Damjana domov.

Damjan je sicer vedel, da je moja familija bolj kot ne razbita in tudi to, da sem se skregala z mamo in da živim pri prijateljici. Seveda ni vedel o odnosu med nama, saj je to nekakšna skrivnost, pa tudi nikogar se ne tiče. Ampak, v stanovanju so trije stoli, Nina tudi ima več kot tri krožnike, pa veliko ceneje bo, kot v kakšni restavraciji. Čeprav, če vzameš vse sestavine, pa poleg prišteješ čas, ki ga porabiš za pripravo hrane, je na koncu veliko dražje. In nato napišem Damjanu esemes.

¨Jutri zvečer lahko prideš k nama na večerjo¨. Saj še vedno ne vem, ali je to dobra odločitev. Ampak naj bo. ¨Pridem z veseljem¨, je odpisal čez osem minut.

Dan sva preživeli vsaka po svoje, zvečer pa se vrgli v čistilno akcijo. Dragi, saj veš, kako je, če pride nekdo na obisk. In jutri zjutraj ne bo časa, saj bo treba v trgovino, pred tem pa razmisliti, kaj sploh skuhati.

Najslabše pa je, da če hočeš potem tisti zlomljeni piškot spraviti iz skodelice, moraš umazati še žlico.

15.10.2018

Dragi.

Priznam ti, da sem šele danes prišla malo k sebi, čeprav sem bila pri sebi ves čas. Pravzaprav sem bila pri Nini, ampak to že veš, tukaj namreč živim. K sebi sem mislila nekako tako, da sem končno prenehala misliti na tiste metuljčke, ki so se v trebuhu naselili po poljubljanju z Damjanom. Danes sem končno malo razmišljala.

Pa ne o Damjanu, čeprav mi on kar ne gre iz misli. Vedno se rada ukvarjam s stvarmi, ki nimajo vpliva na življenje. In čeravno nimajo vpliva, delajo iz človeka idiota. Ne iz vsakega, mečejo pa slabo luč na naše prednike, natančneje na nekoga, ki si je to izmislil. Namreč, kdor si je izmislil, da ima človek metuljčke v trebuhu, ta res ni imel pojma o zgradbi telesa. Kako nekako naj bi metulj prišel v trebuh? Prileti skozi kakšno od odprtin medtem ko spimo? Ali pa, hmm, vsak od nas nosi v sebi gosenico že od rojstva in ta gosenica potem čaka, da se zaljubimo in se potem razvije v metulja? To se mi zdi sicer še najbolj logično, saj sem nekje prebrala, da se človek lahko zaljubi samo enkrat v življenju. Ampak, kaj pa tisti, ki se zaljubijo večkrat, imajo v sebi več gosenic?

To so tisti trenutki, za preganjanje dolgčasa. Čeprav imam v življenju pomembnejše stvari. Služba me sicer veseli, ampak kaj pa ostalo? Skregana z mamo. Živim pri prijateljici, v stanovanju, ki izgleda kot Ikein razstavni eksponat in zaradi tega me imajo za lezbijko. Ne zaradi stanovanja. Šmirglam z njo, čeprav tega nihče ne ve. Zaljubljena v Damjana, bradatega hipsterja, ki izgleda deset let starejši. Hobijev praktično nimam, razen filmov. Pa četudi, dragi, se ti ne zdi od vsega tega prav nič pomembnega, je pomembno prav vse, kar sem naštela.

Služba mi daje denar in priložnost za osebnostno rast. Materialistka res nisem, ne kupujem si torbic in čevljev na zalogo, tudi za šminke in pudre in vse te stvari ne zapravljam po nepotrebnem. Skreganost z mamo me pripravlja na samostojnost, na odraslo življenje. Na tiste čase, ko bom lahko rekla, da živim brez skrbi, čeprav je menda življenje tako narejeno, da skrbi nikoli ni konec. Življenje pri Nini mi omogoča eksperimentiranje s spolnostjo na vse mogoče in tudi praktično nemogoče načine in obenem gradi nek trden prijateljski odnos. Zaljubljenost v Damjana mi daje občutek, da me nekdo ljubi, čeprav ne vem, če me in je verjetno vse skupaj samo neka iluzija v moji glavi in si samo domišljam. Če te zanima, mislim da ni osebe, ki bi ji kaj pomenila.

Nina je drugačnega mišljenja. Vidi, da jo požiram z očmi in zato izziva. Ko sem najslabše volje, gre nekajkrat gola mimo mene in potem se s hrbtom obrne proti meni in nekaj pobere s tal, tako da se odpre pogled na, kot pravi ona, dnevnonočno zabavišče. Potem do tega pripravi še mene, mi nameni rahel dotik, da se razvnamem in potem se dogaja.

In onega dne mi reče.
»Veš kaj, pa če bi Damjana povabila na večerjo?«.
»Ja, ne vem, zdi se mi še prezgodaj…«.

In mislim, da je res še prezgodaj. Rada bi ga še malo spoznala. In poleg tega ne vem kaj čuti. Res ne vem. Mogoče sem zanj muha enodnevnica. Mogoče sploh muha nisem.

Dragi, grem razmislit, kaj in kako naprej.

9.10.2018

Dragi.

Nina me je zjutraj v šali nadrla.
»Madona, Marina, no! Damjan to, Damjan ono, vzemi telefon in ga pokliči, preden ti bo žal, da ga nisi«.

V bistvu je imela prav. Nenehno ji govorim o njemu in logično je, da ji je začelo presedati. Mogoče sem ji začela presedati celo jaz. V to sicer dvomim, kajti še vedno spiva v isti postelji, če me razumeš.

Kako naj pokličem Damjana? Se spomniš nekje v maju, ko sem pisala o tem, kako sem nesamozavestna? Se mi zdi, da sem takrat naredila velik premik naprej glede tega, ampak še vedno me nekoliko zvija v črevesju, ko moram nekoga poklicati. Kaj pa sms? Nekoliko neosebno se mi zdi. Človek si lahko vzame več časa za odpisati in če slučajno kaj prikriva, si lahko izmisli nek izgovor. Preko klica je to težje, menda, ne vem.

»Marina, maš to«, si rečem in ga pokličem. Ni dolgo zvonilo.
»Ojla«, se oglasi na drugi strani.
»Oj«, uspem izdaviti.
»Nekajkrat sem te mislil klicati, ampak se ne spoznam na te novodobne situacije…«, je
»Novodobne situacije?«, sem vprašala. Ni mi jasno, kaj je mislil s tem.
»Pa ja, to, a veš, kaj je bolj prav, ali poklicati, ali čakati, da te punca pokliče, pa koliko časa je treba čakati, ne vem, ne gre mi to«.
»Aja, to. Ja, ne vem, neki cajta sem čakala, pol sem pa poklicala«, sem rekla.
»Saj si prav naredila. Moral bi sicer jaz…«.
»Ne, ne bi ti bilo treba«.
»No ja. Torej, kaj boš povedala? Veš, sem trenutno v službi in sem malo zabasan z delom…«. Okej. Kaj naj? Spomnim se ene knjige, ki sem jo brala pred kratkim. Nek priročnik za dobro življenje in dobre odnose. Tam je v nekem poglavju pisalo z velikimi črkami ¨direktnost¨ in naprej neko nakladanje v stilu ¨vedno bodi direktna, saj tako ne boš zapravljala na času bla bla bla¨. Žalosti me, da so ti sodobnejši priročniki spisani tako, da dobiš občutek, da bereš Cosmopolitan.
»Saj bom hitra. Torej, meni si všeč in bi šla še kdaj s tabo ven«. Od kamna se mi je odvalilo veliko srce ali nekaj takega rečejo ljudje, ko se jim odvali velik kamen od srca, čeprav … aja, sedaj razumem. Ni važno, dragi, še vedno sem pod vtisi klica in potem včasih kaj napišem, belila pa nimam, da bi popravila.

Na drugi strani je nastala kratkotrajna tišina. Ampak res kratkotrajna.
»O, zanimivo«, je rekel. Že sem v njegovem glasu slišala, da ne bo šlo. Sem vedela. Našel si je drugo punco, jaz pa bom izgubila mojega hipsterja, ki niti ni bil moj. »Veš, v bistvu si tudi ti meni všeč, ampak si me presenetila…«, je nadaljeval.
»A res, zakaj pa?«, sem postala zvedava.
»Nisem navajen take, kako bi rekel… iskrenosti. Mislim, da naravnost poveš, odkritost, al kako se reče…«. Morala sem se nasmehniti.
»Ja, rekel si, da nimaš časa, pa sem bila direktna…«.
»To, ja, direktnost, nisem se mogel spomnit besede«, je nadaljeval. »A danes?«.
Sedaj je on mene presenetil. Bolj sem imela v mislih vikend, ampak do vikenda je še daleč in se lahko marsikaj spremeni.
»Ja, lahko, ja«, sem odvrnila.
»Okej, ob šestih? Tam kot zadnjič?«.
»Zmenjeno, ob šestih, tam kot zadnjič«, sem ponovila in se poslovila. Deset sekund kasneje sem skakala do stropa od radosti. In vriskala. Nina je prišla pogledat v spalnico, kaj se dogaja.
»Rekel je ja! Rekel je ja!«, sem ponavljala. Potem je začela skakati še Nina. Naredila sem prvi korak. Prvi korak, za katerega sem bila prepričana, da ga bo naredil Damjan, ampak sem ga jaz. Sicer je pa popolnoma vseeno.

Edini problem je bil, da je bila ura že pol štirih. Seveda je bilo treba premisliti, kaj bom oblekla. Ampak najprej tuš. Nina mi je tačas pripravila nekaj kombinacij spodnjega in zgornjega dela oblačil in ko sem stopila gola iz kopalnice… No, dragi, tebi lahko povem. Ko sem stopila gola iz kopalnice, me je čisto na rahlo prijela za muco in mi pritisnila poljub na ustnice. »A bom danes izgubila tole?«, je tiho vprašala med poljubljanjem in s palcem na rahlo zaokrožila okoli ščegetavčka.
»Ne boš«, sem odvrnila in ji vračala poljube.
»Upam«, je rekla in odmaknila roko. »Zvečer imam plane«, je dodala in mi namenila globok pogled ter rahel nasmešek. Fak, pustila me je ravno tam, ko je začelo biti fajn.

Na postelji je ležalo nekaj preprostih hlač, pa sem vseeno izbrala kavbojke, zelene visoke allstarke in svetlo zeleno majico s kratkimi rokavi, čez pa nekakšno prehodno jakno, ki je pristajala praktično na vse. In ob šestih sem stala pred barom, tam kot zadnjič.

Dragi, ne bom ti pisala, kako je bilo, ker sem preveč vznemirjena. Povedala ti bom samo to, kako se je končalo. Pa niti ne vem, ali je to konec ali začetek. Večer se je končal tako, da sva se poljubljala. Prvič sem se poljubljala z osebo moškega spola. In bilo je enako kot z Nino, le da so me tukaj žgečkali njegovi brki. Ampak bili so neki metuljčki v trebuhu, če poznaš ta izraz. Bilo je strastno. Bilo je, kaj pa vem. Bilo je tako, da bi lahko kar trajalo. Potem je v nekem trenutku rekel, da bo treba počasi domov. Ura je bila že precej čez polnoč. Peš me je pospremil do bloka in pred vhodom sva se spet poljubljala tako strastno, da sem imela lica polna njegove sline in sem si jih iznajdljivo brisala v njegovo brado. Vem, dragi, nagnusno se bere, ampak ko si zaljubljen, menda ni nagnusnih stvari.

In potem je šel. In potem sem prišla v stanovanje, kjer me je čakala Nina z njenimi plani. Pogovarjali sva se o tem, kako je bilo na zmenku. In če me razumeš, dragi, nisem šla lačna spat.