M#33: O TISOČ VPRAŠANJIH.

9.9.2018

Dragi.

Pet dni se te nisem dotaknila, kaj šele da bi te odprla in vate karkoli napisala. Pet dni od izjemno intimnega dogodka z Nino in še vedno razmišljam le o tem. Je kaj narobe z mano? Mislim, po moje ni. Ni mi sicer do tega, da bi o tem javno govorila in obvestila vse znance, ampak če bom to zadržala zase, bo povsem okej. Mogoče se bo še kdaj ponovilo, mogoče ne. Želim si le, da se prijateljstvo z Nino ne bi končalo. Da ne bi imela slabe vesti. Ampak očitno je bila to njena želja, če ne, tega ne bi storila, verjetno. Moja želja vsekakor ni bila, mi je bilo pa všeč. Naj se sliši še tako čudno, nedolžnost sem izgubila z žensko. In zdaj, ko vsaj približno vem, kako je, bi jo nekega dne rada izgubila tudi z moškim.

Od tistega dne z Nino nisva govorili. Ne poznam njenih misli, njenih čutenj. V bistvu imam le spomin. Oh, kako me je treslo, ko je z jezikom krožila okrog mojih bradavičk in kako me je spreletel hladni pot, ko mi je dvignila noge in se z jezikom potopila v moje mednožje. Česa takega še nisem doživela. In kako je predla, ko sem začela ponavljati njene poteze. In kako se je tresla, ko se je približevala vrhuncu, brez besed, le z rahlim in tihim vzdihovanjem. In kako se je potem privila k meni, da sva v objemu in v tišini gledali v strop v vsej tisti medli svetlobi dveh lučk na nočni omarici. In kako sva se zjutraj poljubljali, preden sva vstali in šli na zajtrk. Kaj vse sva počeli, kar bi morali početi z nasprotnim spolom in že pet dni razmišljam, ali je to greh ali ne. Nisem prišla do zaključka, kajti ljudje smo čudna bitja in imamo različne poglede. Mogoče še bo greh, ko Nina ne bo več govorila z menoj.

In veš, dragi, sploh ne vem, kaj je to bilo. Je to ljubezen? Je bila le spolna želja? Sploh ne vem. Kaj naj naredim? V glavi imam tisoč vprašanj in tisoč odgovorov, za katere ne vem, če so pravilni. Mogoče so, mogoče ne. S kom naj se pogovorim? Pila že dolgo ne berem več in verjetno kotiček tete Justi niti ni več aktualen. Na med over netu se bodo delali norca iz mene, na twitterju me bodo feministke spljuvale, na facebooku pa niti ne mislim karkoli objaviti, saj mi tam sledi še lastna mami.

Že vem. Atija bom poklicala. Ne zato, da mu to povem, ampak ker ga že dolgo nisem.

In potem bom poklicala še Nino.

M#32: O LJUBOSUMJU.

4.9.2018

Dragi.

Vikend sem zopet preživela z Nino na morju, tokrat na Hrvaškem, le streljaj od meje. Mislim, da so bili to zadnji trenutki letos ob vodi. Poleg tega, da sva se basali za zajtrk, preskočili kosilo, ker sva bili vmes na plaži in zopet jedli šele večerjo, sva se spet umikali ljudem, iskali samotne plaže in veliko pogovarjali. Na samotni plažici, kjer skorajda ni bilo sence in je daleč stran svoja gola telesa nastavljala le še peščica nagcev, se je zdelo kot v nebesih na zemlji. Pogrešala bom morje.

Čutim, da sva z Nino postali res pravi prijateljici. Skorajda se že poznava toliko, da bi lahko rekla, da se poznava celo življenje. To seveda ni mogoče, ker tudi dvojčki se ne poznajo celo življenje, pa čeprav živijo skupaj od maternice naprej. Zato sem ji zaupala podrobnosti zmenka z Damjanom. O tem, kako je prišel oblečen kot hipster, do tega, kako lepe brke ima in še več, lepo in črno negovano brado ter ji razložila njegovo miselnost o življenju na tem, zanj sicer umazanem svetu, proti čemur se je pripravljen boriti.

»Koliko je pa star?«, je vprašala.
»Mlad je, šele enaindvajset. Čeprav je videti trideset«.
»Pa ima kaj?«.
»Kako to misliš?«
»Pač, če ima kaj, avto, stanovanje, izobrazbo, šiht…«.
»To pa ne vem. Službo ima, pa res ne vem, kaj dela«, sem odvrnila.
»Oh no, Marina«, je rekla Nina in se prevalila na trebuh. Jaz sem še vedno sedela s po turško prekrižanimi nogami. Zazrla sem se v njeno zadnjico. Pod določenim kotom je bila videti kot genetsko povečana nektarina.
»Ti, Nina… a ti je že kdaj oseba ženskega spola rekla, da imaš lepo rit?«.
»Kaj?«, je začudeno rekla in se začela glasno krohotati. »Mislim, oblečeno že verjetno kdaj, gole zadnjice mi pa ni še nobena komentirala. Veš da sem nudistka postala šele pred kratkim«.
»No ja, prej že, kot jaz«.
»Ja. Po razhodu z bivšim sem si rekla, da bom uživala življenje in se ne ozirala na mnenja drugih. Priporočam ti to, če boš kdaj v krizi«.
»Torej, moje mnenje te ne gane, ali kako?«.
»Tvoje mnenje, glede česa?«, je vprašala.
»Ja, rekla sem, da imaš lepo rit«, sem rekla rahlo sramežljivo. Saj sploh ne vem, ali je bilo prav ali ne.
»Veš kako je, eno je mnenje, eno pa resnica«, je rekla in mi poklonila en hudomušen pogled. »Saj, če hočeš, me lahko s kremo namažeš po njej«, je dodala in se še bolj navihano nasmehnila.
»Ah daj no«, sem odvrnila in jo na rahlo s pestjo boksnila v ramo. Čeprav, dragi, ti veš, da nimam nikakršnih izkušenj. In da sem stara osemnajst in pol in da je že skrajni čas, da se izobrazim še kako drugače, kot ponuja šola ali služba.

»Torej, kaj je potem s tem Damjanom? Bosta postala par, al kako?«.
»Ne vem. Saj sva šla le enkrat ven. Niti ne vem, če sem mu všeč«.
»Aja…«.
»Mislim, verjetno sem mu, če mu ne bi bila, si verjetno ne bi še vedno dopisovala«, sem bila nekoliko pametna. Čeprav res ne vem.
»Ja, veš kako je, zdaj boš morala čakati, če te bo še povabil«, je rekla Nina.

Saj ima prav. Ona ima več izkušenj in verjetno bom od nje izvedela več, kot od tiste osebe, od katere bi morala. S tem mislim na mami. In pa ati, on bi lahko tudi kaj povedal. Ampak ne, oba me smatrata še kot majhno dekletce in se ne zavedata, da sem odrasla ženska. Saj res, morala bi atija kaj obiskati. Dragi, kaj meniš, bi morala Damjana povabiti ven? Moram jaz narediti naslednji korak? Kako? Naj kar napišem, da ga vabim ven? Pojma nimam, kako naj to storim, naj vzamem idejo iz kakšnega filma?

»Daj«, je rekla Nina, »se oblečeve in greve na večerjo, potem pa še na pivo. Potem ti bom v sobi nekaj pokazala«. Spet tiste fore na njen dialekt. Greve, pejve… Vstala je in se začela pripravljati na odhod. Še enkrat sem pogledala njeno zadnjico. Nato sem vstala in se začela še sama pripravljati.

Vsaka s svojo brisačo, saj drugega nisva niti vzeli s seboj na plažo, sva stopili na simpatično teraso prijetne restavracije. Nina si je ogledovala jedilni list, jaz pa sem že vedela, kaj bom. Že nekaj dni sem sanjala o kalamarih na žaru in prepričana sem bila, da jih bodo tu, ob morju, znali odlično pripraviti. Naročili sva si vsaka svojo Ožujsko in se prepustili lahkotnemu popu na lokalnem radiu. Nina je naročila pico in menda je bila odlična, moji kalamari so se pa tudi kar topili v ustih. Bilo je toliko, da ni bilo treba sladice in sva namesto nje raje še vsaka eno pivo. Kljub temu, da je sonce že zašlo in da je že september, je bilo zunaj še vedno soparno.

Komaj sem čakala, da pridem v sobo, da se stuširam in vržem na posteljo. Pri Nini sem zaznala rahel, ampak res rahel strah, ko sva prispeli v sobo.
»Kaj je?«, sem dregnila vanjo.
»Nič«, je kratko odvrnila.
»Rekla si, da mi boš nekaj pokazala«, sem nadaljevala.
»Saj ti bom. Ampak najprej tuš. Daj, pojdi«, me je skoraj nagnala. Nekako ni bilo čutiti, da je dobre volje.

Vroče, kot je bilo, mi je sedla hladna prha. Stisnila sem si v dlan milo z vonjem citrusov in pričela z umivanjem. Rada se dodobra natrem z milom, da potem še sama svoj vonj zaznavam. Nenadoma se odgrne zavesa tuš kabine, tako nenadoma, da sem na kratko zavpila od strahu. Nina brez vprašanj stopi v kad in mi prilepi dolg poljub na ustnice. Stala sem kot vkopana, ne da bi vedela, kako reagirati. Odlepila je ustnice, me pogledala globoko v oči, mi eno roko položila na komolec in se znova prilepila na moje ustnice. Dragi, kaj naj? En del možganov mi je govoril ¨prepusti se, enkrat se živi¨, medtem ko je drugi del vztrajno ponavljal ¨nehaj, takoj nehaj!¨. Kako se bo počutila, če ne bom sodelovala? Razočarano? Bo to uničilo prijateljstvo? Razprla sem ustnice in najina jezika sta se začela prepletati.

Kasneje sva tesno objeti ležali v postelji. Zdaj sem vedela vse in nič.
»A veš, če mi te bo Damjan speljal… Saj ti privoščim, ampak malo bom pa vseeno ljubosumna«.

M#31: O DRUGEM PRVEM ZMENKU.

31.8.2018

Dragi.

Sem že omenila včeraj, da ti bom danes opisala zmenek. Ga ne bi, ampak sem še toliko pod vplivom čustev, da še danes malo lebdim. Saj v bistvu ne, ampak se tako počutim. Vsaj zdi se mi.

Damjan, moj drugi zmenek, odkar sem se odločila hoditi na zmenke in iskati potencialnega partnerja, se je pripeljal s kolesom. Ne da je nek športnik, ampak vseeno je imel kar daleč. Tako sem mislila, dokler ni povedal, da je na obisku pri babici in si je sposodil njeno kolo. In njegova babica živi le kak kilometer stran. Skratka, da se tip pripelje na starem ženske kolesu na zmenek, že to je odličen pokazatelj, da mu dol visi za vse. Dragi, oprosti, ampak kar bom sedaj napisala, je res samo zate – všeč so mi ljudje, ki jim dol visi, ampak od vsega, kar lahko visi, vsaj ena stvar mora znati tudi stati, a ni tako? Saj mogoče ti ne veš, ker nisi živo bitje. Niti nisi moški, čeprav te naslavljam v moški obliki. Ne vem, mogoče ker si zvezek.

No, moj drugi prvi zmenek je hipster. Tega mi sicer ni nikoli omenil, ampak prišel je, kljub toplemu vremenu, v hlačah na črto, v beli srajci s kratkimi rokavi, čez ramena je imel hozntregarje, pripete na hlače še na tisti starinski način na ščipalke, čez balanco pa mu je visel ponošen reklc. Dišal je po meni neznanem moškem parfumu, ampak sklepam, da ni bil ravno najcenejši in Lidla. Imel je dolgo, a urejeno brado, ki se je, če sem jo pogledala pod določenim kotom, rahlo svetlikala. Kasneje je objasnil, da si vanjo vtre nekakšno olje. Imel je še kratke brčice, ki so bili na konceh rahlo zavihane, nosil pa je očala s črnim okvirjem.

Se spomniš, kako sem se zmrdovala nad Anejem, ki je imel brke? Ampak tisto niso bile brke, niti najmanj. Tisto je bila skregana družina podnosnih dlak, ki ni ni dobila socialnega stanovanja nikjer drugje, kot nad zgornjo ustnico. Damjan, moj hipster, on je imel brke, ki se jim lahko reče brke. In še marsikaj drugega. Pač, lepo urejen moški, ki je bil zaradi brk in brade videti starejši, vsaj tja blizu trideset, je imel enaindvajset let. V bistvu je bil še fant. In to lep fant. Ko sva se hodila proti bližnjemu kafiču, sva bila verjetno videti kot iz kakšne razglednice iz konca sedemdesetih, čeprav je to le moje laično mišljenje, saj poznih sedemdesetih nisem nikoli doživela. In tudi ko sva sedla na teraso, je kar nekaj punc obrnilo pogled proti njemu. Očitno je zaželen. Super, lahko mi zavidajo. Na zmenku sem z lepim fantom in ostali mi to zavidajo, moje življenje je končno podobno filmu.

Veliko sva govorila in všeč mi je bil njegov pogled na svet. Tak, boli me kurac varianta. Ne briga ga, kdo je vodilni v politiki, športu, na glasbenih lestvicah in še kje drugje. Sam je rekel, da mu je najnujnejša skrb zase, ker on osebno od neke zmage nekega pevca na Eurosongu ali športnika na tekmovanju nima nič, saj more še vedno v službo, da zasluži za hrano in ostalo kar potrebuje. In bolj kot sva govorila, bolj mi je postajal všeč.

Dragi, kaj meniš? Je zdaj pravi čas, da se zaljubim? Je Damjan sploh pravi? Se on sploh hoče zaljubiti? Nič nisva govorila o tem, kaj je komu všeč, le malo sva se spoznavala in klepetala.

Oh, kako je moje življenje od včeraj naprej naporno. Dragi, tu bom zaključila, grem razmišljat o mojem hipsterju.

M#30: O TEMU, KAKO NIMAM IDEJE KARKOLI NAPISATI.

30.8.2018

Dragi.

Kar ne morem verjeti, da je že osem mesecev mimo, odkar sem začela zapisovati svoje misli in doživetja vate. Čas kar leti in ko sem prebirala prejšnje strani, se kar nisem nehala čuditi, koliko vsega sem že doživela, od kar te pišem. Mislim, da je že skrajni čas, da te poimenujem. Ne z imenom, ker ne moreš biti Drago ali Sandi. Ampak poimenovati te kljub vsemu ne morem. Nisi dnevnik, ker si ne vzamem časa vsak dan, da bi te pisala. Niti nisi tednik, ker te ne pišem vsak teden na isti dan.

In sem se odločila, da te bom še vedno imenovala dragi. To sicer sedaj ni važno. Veš kaj mi je pri tebi najbolj všeč? Da vate zapišem stvari, ki jih ne bi delila s širnim svetom. Zakaj neki bi sploh pisala kam drugam svoje dogodivščine, pa naj bodo to spori z mamo, zmenki, ali to, da si na spletu iščem partnerja, če so moji zapisi najbolj varni ravno v tebi, ki se skrivaš pod posteljo? Čeprav, lahko bi si odprla svoj blog, kot ga ima Nina in bi tam pisala vse, kar se mi dogaja. Ampak, kdo bi to sploh bral? Saj sploh ne pišem nič zanimivega. Iz več razlogov, nekaj spominov ohranjam v glavi in v srcu in velikokrat ne napišem vsega. Cenzura ali nekaj takega se temu reče. Še vedno se bojim, da bo nekega dne te zapiske dobil nekdo v roke in me izsiljeval. Ne vem sicer za kaj.

Glede na to, da si varno skrit, mislim da lahko začnem vate zapisovati tudi večje pikantnosti. Saj te nima kdo odkriti. Vedno si v moji sobi, v katero ne vstopa nihče, niti mami ne. Če pa že, velikokrat te imam tudi v nahrbtniku, s katerim hodim v službo, če se mi slučajno porodi kakšna zanimiva misel med malico in glede na vse to, zdi se mi, da si na varnem mestu in lahko povem kdaj kaj bolj pikantnega.

Ne bom dolgovezila, ker danes imam samo nek navdih za pisanje in bi kar pisala in pisala, čeprav nimam kaj. Zato pišem kar tako, nekaj v tri dni, čeprav ne vem, zakaj se reče v tri dni. Lahko bi se reklo v dva dni ali pa v teden. ¨Kaj pa delaš?¨. ¨Ah, pišem kar nekaj tja v en teden¨.

Na kratko, zvečer imam zmenek. Kar tako, četudi je četrtek, ker, zakaj pa ne. Navade, da bi hodila med tednom ven, nisem nikoli imela in čas je, da to spremenim. Kot svobodna ženska imam možnost, da počnem kar hočem točno takrat, kadar sama to hočem. V bistvu me mami čudno gleda, če se odpravim ven med vikendom, še bolj čudno pa, če grem med tednom. Naj se kar navadi na to, sem polnoletna. No, ime mu je Damjan, nekaj dni sva si pisala in ker mu ni problem priti do mene, sva se zmenila za pijačo. Malo sem na trnih, ampak bom preživela. Samozavestna sem, tako da ne bi smelo biti kakšnih problemov.

Dragi, počasi se moram iti pripravit. Ne vem več, kaj ti bi napisala. Na morju je bilo lepo in še dobro, da ni šla Tamara z nama, ker jo bi obe težko prenašali. V službi nič novega, v zasebnem življenju tudi nič.

Grem pogledat, kaj bom oblekla za zvečer. Napišem jutri, kako je bilo.

M#29: O KLICU “PRIJATELJICE”.

24.8.2018

Dragi.

Ne boš verjel, kdo me je danes poklical. Se spomniš Tamare? Verjetno sem ti jo omenila, ko sem te začela pisati. Ne, zagotovo sem ti jo omenila. Moja najboljša prijateljica. No, zdaj verjetno ne več najboljša in mogoče sploh ne več prijateljica. Ampak ti razjasnim najprej to: nimam najboljših prijateljev in prijateljic. Če te nekdo pokliče samo takrat, ko te nekaj rabi, to ni najboljši prijatelj. Najboljši prijatelj je tisti, ki si zate vzame čas in te kdaj pokliče samo zato, da te vpraša, kako si. S Tamaro nisva govorili od konca januarja. Jaz je nisem klicala, nalašč ne, da bom videla, če se bo sploh kdaj spomnila, da še obstajam. In če bi v tem trenutku morala napisati, kdo je moja najboljša prijateljica, bi rekla, da Nina.

In danes zvoni telefon. Videla sem, da kliče Tamara, ampak vseeno sem se oglasila kolikor toliko uradno.

»Prosim?«, standardno.
»Živjo, Tamara tuki«, je delovala nekoliko žalostno.
»O, Tamara, to pa je, hmmm, mislim presenečenje«. Itak sem hlinila presenečenje.
»Kako, a nisi vedela, da sem jaz?«, je vprašala.
»Ne ne, saj mi je napisalo, presenečenje, ker se toliko časa nisva slišali«.
»Pa ja, saj veš, kako je«. Ne, ne vem. »Malo to, malo ono, časa kar zmanjkuje«.
»Aja. Ja, lepo te je slišati, po dolgem času«.
»Tebe tudi. A si kdaj za kakšno pijačo?«, je ustrelila kar naravnost.
»Pa, v bistvu sem«. Že sem iskala po koledarju, kdaj lahko.
»Super. Kar jutri, kaj meniš?«.
»Ne, jutri ne bo šlo, na morje grem«, sem rekla, konec koncev grem res.
»Aja, za koliko časa pa?«.
»Samo za vikend«, kar je konec koncev res.
»O, fajn. A kar sama, al si dobila kakega fanta?«. Prav slišala sem njeno muzanje, ki je nakazovalo, da je pripravljena na pikantnosti.
»Ne ne. Z Nino grem«, sem odvrnila.
»Z Nino?«.
»Ja«.
»Kdo pa je Nina?«.
»Prijateljica in sodelavka«, sem odvrnila.
»Kako, sodelavka? Imaš službo? Zakaj nič ne rečeš?«.
»Imam službo, ja. V Šparu sem, na oddelku moke. Bi rekla, ampak nisem imela kdaj. Saj veš, služba, čas mi kar beži, pa se ne spomnim poklicat. Kako pa kaj Anej?«, sem morala spremeniti temo.
»Ah, razšla sva se«. Naj drezam v podrobnosti? Bolje bo, da ne. Saj me v bistvu ne zanima.
»Uh, škoda. Pa tako lep par sta bila«. Malo laži ne škodi.
»Pa ja, saj veš«. Ne, ne vem. »Včasih kakšno stvar spoznaš prej, včasih kakšno kasneje«.
»Ja, seveda, razumem. Ni kaj, tako je«. Spet lažem, itak ne razumem.
»Torej, ti in ta Nina?«
»Ja, kaj?«.
»Kar na morje skupaj, al kako?«.
»Ja, za vikend. Jutri zjutraj me pride iskat«.
»Ja, fajn. Ti, a veš kaj, jaz sem brez obveznosti, kaj pa če bi šla z vama?«. Ne, ne moreš. Ne moreš. Sedem mesecev se ne javiš in potem bi šla kar na morje.
»Ne moreš, šotor je samo za dve osebi«, sem si na hitro izmislila.
»To ni problem, saj imam svoj šotor«, še vedno prepričana, da se bo kar prištulila.
»Vseeno ne gre to tako. Nina pelje in bi morala njo vprašati, če se strinja«, kar je sicer res.
»No, dej, pa jo vprašaj. Dam za bencin«. Njena vztrajnost ni popuščala.
»Ne bom, ker vem da ne bo za to«.
»Kako veš?«.
»Ja kako, poznam jo«.
»Sploh je nisi vprašala, to si si kar sama izmislila«.
»Valda je nisem vprašala, če si ti to pred eno minuto predlagala«. Malo mi dviguje krvni tlak.
»Ampak lahko bi me vzeli s sabo. Rada bi jo spoznala«.
»Vse ti verjamem, ampak ti zagotavljam, da ti ne bi bilo všeč«, sem vztrajala.
»Kaj ne, na morju je vedno fajn. Zvečer greš na pico, lahko kaj popiješ, ker greš itak peš, lahko greš na nočno kopanje, čez dan pa bereš tračarske revije in ležiš na plaži. Daj no, na hitro pripravim stvari in grem z vama«.
»Pa ne, no, Tamara, če ti pravim. Vse je sicer res, ampak ti ne bo všeč«. Bila sem že malo ihtava.
»Pa kako veš, da mi ne bo«, je kar vztrajala. Zdaj imam pa dovolj.
»Zato ker greva na divjo plažo, kjer sva brez kopalk in tebi to zagotovo ne bo všeč«.
»Kako brez kopalk? Kar nagi?«.
»Ja, nagi sva. In tebi to ne bo všeč, ti pravim«.
»Ne, to mi pa res ne bi bilo všeč. Pa sej lahko gremo na navadno plažo…«.
»Ne, ne gremo!«, sem se zadrla v telefon. »A ti ni jasno, da ne moreš z nama?«.

Potem se je nekaj opravičevala, jaz pa sem rekla, da se slišimo kdaj drugič in prekinila. Dragi, povej mi, je to normalno? Sedem mesecev se ti oseba ne javi, potem pa kar tako nekega dne pokliče, kot da je vse normalno in hoče kar z mojo družbo na morje. Lahko bi jo vzela s sabo, ampak potem bi dva dni gledala njen namrgoden obraz, ker bi medve z Nino uživali brez vsega, ona pa v kopalkah, v katerih bi ji bilo nerodno, zaradi njene stroge krščanske vzgoje. Ampak, a to rabim? Cel teden se veselim vikenda ob morju, potem pa naj mi ga pokvari bivša najboljša prijateljica, ki se zvečer kar tako odloči iti z mano? Ne, tega res ne rabim.

A veš, dragi, ko sem ji omenila kopanje brez kopalk, kar slišala sem jo, kako se križa pred Jezusovim razpelom. In to, da me po sedmih mesecih pokliče, po tistem, ko se je razšla s tistim pljuvajočim in nekulturnim sluzastim bebcem, ne, tega pa ne morem imenovati prijateljstvo. Zvečer sem o tem govorila z Nino. Ne boš verjel, kako sva se režali.

M#28: O NEAVTORSKEM OSVAJANJU.

16.8.2018

Dragi.

Danes me je v enem od inboxov na eni od spletnih strani za iskanje partnerja ali vsaj sorodne duše, pričakalo sporočilo. Ne samo sporočilo, ampak mi je en tip napisal pesem. Naj ti jo prepišem. »Skupaj sva rasla med bloki v predmestju, skupaj odkrivala svet. Skupaj iskala življenjsko sva cesto po vseh zaprašenih poteh. Vedela si, da skrivaj sem te ljubil. Vedela si za vse to. Z leti otroškimi sem te izgubil, ko rekla si več me ne bo«. Potem je še neko nadaljevanje, da naj mu povem, zakaj ga ne poznam več in da umikam pogled.

Ti povem, da mi ni dalo miru. Tale fant, vsaj sklepam, da je fant, ker zakaj bi mi to pisala punca, sploh v moškem spolu, me očitno pozna. Jaz njega ne. Pod imenom ¨Lover99¨ resnično ne poznam nikogar. Takšno je njegovo uporabniško ime. Zakaj mi ni dalo miru? Ker piše, da sva rasla skupaj med bloki, ampak jaz nisem nikoli živela v bloku, niti v nobenem blokovskem naselju, niti v predmestju. Odkrivala nisem sveta z nobenim fantom, čeprav je bil v sosednji hiši en Luka, s katerim sva se velikokrat igrala v našem peskovniku. On je prinesel svoje barbike, jaz sem prinesla nekaj svojih avtomobilčkov. Jaz sem gradila ceste, on je z enim takim majhnim glavničkom ustvarjal frizure. Potem je šel v prvi razred, postal učen in se ni več brigal zame, poleg tega smo se mi preselili. Šele pred kratkim sem na facebooku videla, da živi v Italiji s fantom. Še sreča, doma mu tega njegovi blazon verni starši ne bi dovolili.

Ampak, on me zagotovo ni ljubil, če me pa že je, jaz res nisem vedela za vse to. Je pa res, da ko smo se selili, sem mu rekla, da me ne bo več. Vendar, to ne more biti on, kaj misliš, dragi? Edino če se je mogoče razšel s fantom in je sedaj spet v Sloveniji?

Pa ne, ne more bit, no. Kako me bi pa prepoznal, videla se nisva več kot deset let. Saj imam sliko, ampak nisem edina Marina. Bolje da si neham razbijat glavo s tem in se raje ukvarjam, kdo je v resnici ta ¨Lover99¨. Da bi se spomnila še kakega fanta iz otroštva, to res ne, spomin pa imam dober, tudi če kdaj kaj pozabim. Kaj pa, če tisto, da sva skupaj odkrivala svet pomeni poznejši čas, ko sva v tretjem razredu z enim Petrom res odkrivala svet? Se ga spomnim, bil je moja prva ljubezen, vsaj takrat sem to mislila. Saj veš, dragi, ko smo ljudje otroci in se nam vse lepo in fajn zdi, čeprav samo zaradi tega, ker se ne zavedamo vseh grdih stvari resničnega sveta. Ampak ne more biti on.

Ker mi ni dalo miru, sem povprašala mami. Ona je prebrala veliko poezije in se spozna na jambe in amfibrahe, mogoče mi bo znala kaj več o temu povedat.
»Mami, glej kaj mi je en poslal po internetu«, sem rekla in jo zvabila k računalniku.
»Kaj pa je to?«, je vprašala.
»Ena stran za iskanje ljudi«.
»Zakaj pa iščeš ljudi?«.
»Pa ne za ljudi, no, za iskanje partnerja«.
»Zakaj pa iščeš partnerja? Punca, šele osemnajst si«, je rekla.
»Ja, osemnajst in bi bil že čas, da dobim kakšnega fanta«, sem bila rahlo groba.
»Pa kaj ti bo fant…«. Začela se je srednje daljša pridiga o tem, kako moškim ni za zaupati, da je na začetku fajn, potem pa postaja slabše in slabše in na koncu pride do tega, da se dva človeka, ki sta se včasih ljubila, začneta sovražiti. Da ona že ve, ker je to doživela in da bi lahko tudi jaz vedela, saj sem potomka ločenih staršev. Kar je sicer res, ampak ko sem postala potomka, še nista bila ločena. Kmalu se je sicer pomirila in se začela obnašati kot najboljša prijateljica.

»Daj, da vidim, kaj ti je napisal tisti sluzavec«. Tako je imenovala večino moških. Nekaj časa je brala, potem pa prasnila v smeh. »O, čakaj, le čakaj, ti bom jaz pokazala«, je rekla in se po stopnicah povzpela na podstrešje. Kaj mi ima za pokazati, se mi ne sanja, ampak mora biti nekaj pomembnega, saj je kakšno uro ni bilo nazaj. Nazadnje je le prinesla prozorno škatlico z ovitkom, na katerem je bila slika majhne punčke v prevelikih vijola salonarjih, pod njo pa je pisalo ¨Don Juan¨. Bilo mi je jasno, da je to kaseta. Mami jo je vstavila v radio in zaslišala se je pesem o zelenem rožmarinu, ki naj bi bil v nekomu v spomin.

»Čakaj, ne bo prav«, je rekla mami, ustavila kaseto, odprla predalček, jo vzela ven in obrnila. Znova je zaprla predal, pritisnila na ¨play¨. Potem je nekdo kozlal ob plotu. Mami je prevrtela naprej. »Zdaj bo«, je rekla.

Iz zvočnikov je bilo slišati spevno melodijo z besedilom, ki sem ga prej brala. Še kar žalostna pesem. Vzela sem ovitek v roke in prebrala, kdaj je bilo posneto. 1990.

Oh, dragi, kako zelo žalostno. Deset let pred mojim rojstvom je nekdo napisal žalostno pesem o meni, čeprav dejansko ni o meni. Saj ni mogel vedeti, da se bom nekega dne rodila in se imenovala Marina. Lahko bi se rodila kot fant in bi me imenovali Boris ali Mitja. In veš kaj je še bolj žalostno? Da se je en ¨Lover99¨ odločil osvajati me na način, ki meni ne pomeni nič. Sem razmišljala, če bi mu sploh kaj odpisala.

Na koncu sem odpisala ¨javi se, ko boš imel kaj avtorskega¨. Pa tako sem bila vesela, ko sem prebirala pesem, potem me pa mami razsvetli. Saj je kar za obupat nad fanti mojega letnika.