Kategorija: Moj pogled

Če sem že v prejšnjem zapisu zaključil s tem, da sem zaživel na novo, lahko tole pisarijo tudi začnem s tem. Ker, dejansko živim drugače, kot sem prej. Okej, je še nekaj stvari, ki bi jih rad spremenil, ampak se stvari pač ne odvijajo tako hitro – kar je tudi prav, da se ne. Ker potem ne bi bilo zanimivo.

Bodo rekli, spet eno nakladanje. Pa ni. Veliko stvari iz časa pred odločitvijo, da se spremenim, sem opustil. Recimo, posvečanje. Prej sem se ogromno posvečal stvarem, ki se me sploh niso dotikale. Nekdo je nekaj rekel, počutil sem se rahlo prizadetega, ampak sem bil sposoben nekaj dni razmišljati o temu. In razmišljati o temu na način, ki ni bil pravi, ker v bistvu noben način ni pravi. Zakaj sploh razmišljati? Natančneje, zakaj sploh razmišljati o besedah ali dejanjih, ki so že bile izrečene, narejene? Vam povem, iz svojih izkušenj, pa me sploh ni treba resno jemati – brezveze. To je preteklost. In preteklosti ne moreš spremeniti. Pred tremi minutami te je nekdo poslal v mamina rodila. On se dobro počuti (ali pa tudi ne), ti nisi šel, ker je praktično nemogoče, ampak to je preteklost. Lahko razmišljaš o tem, ampak ne boš ničesar dosegel. Lahko razmišljaš o maščevanju. Lahko razmišljaš o temu, kaj se mora dotičnemu dogajati v glavi. Ampak je brez pomena. Še največ narediš, če se mu nasmehneš in greš naprej. Največ zase. Ostalo ni tvoja skrb. In ne razmišljaj o tem. Tvoje življenje je vredno veliko več, kot se ta trenutek mogoče zavedaš in zakaj bi trenutke posvečal razmišljanju o nekem osebku, ki se blazno dobro počuti, če te nekam pošlje? Imej se vendar rad in se posvečaj sebi. Kot se jaz. In za vse ostale, razen najbližjih družinskih članov in najbližjih prijateljev, mi kratko in malo dol visi.

V zadnjem času sem začel veliko delati. V vseh pogledih. Tudi ležanje na kavču je delo. Delo na sebi. Počitek. Ne prinaša denarja, je pa koristno. No, posledično prinaša tudi denar, ampak o tem ne bi, ker ima do denarja pač vsak drugačen odnos. Ja, začel sem delati. Dopust se je iztekel, poleg tega sem se spet posvetil svoji obrti, pa še vsemu ostalemu, kar spada v življenje človeka s hišo.

Zadovoljstvo sem našel tudi v branju. Ki sem ga kot otrok oboževal, potem zanemaril, pa spet obudil, pa spet zapostavil in tako naprej. Stari in novejši Radarji, podedovane knjige, reklamni letaki… Ni kaj, branje osvobaja. In križanke ter miselne uganke, ki širijo um. Posebno zadovoljstvo mi daje vrt. Ni bogve kaj, ampak je. Dovolj, da oberem svojo zelenjavo. In dovolj, da se za kakšno uro dnevno zaposlim. Dovolj, da razmišljam, kakšne sorte zelenjadnic bi, glede na letošnje rezultate, posadil naslednje leto. In dovolj, da nisem suženj tistih parih kvadratov zemlje.

Začel sem hoditi bos, kar je neke vrste dosežek, glede na to, da nikoli nisem pretirano maral kazati svojih nog. Eden redkih, če ne kar edini v naši vasi, ki je v bistvu mesto, ampak je še vedno vas. »Temu se je stevčkalo«, rečejo. Naj rečejo. Če bi ljudje vedeli, kako se človek boljše počuti, bi to prakticirali. »Js tudi ful hodim bos«, vsake toliko kdo pripomni. Ja, kje, doma po laminatu. Pejdi ven, po opravkih. »Me bodo čudno gledali«. Ja, in? Saj mene tudi. Pa glej ti njih čudno, ko imajo sive žeke na jazbečarke. Mene sploh ne briga. Je pa res, da se občasno najde kdo, ki izrazi odobravanje in potem si sam pri sebi mislim ¨jebentiš, nekaj pa že delam prav¨. Ostali, ki se mi posmehujejo (in vem, da se mi), me sploh ne brigajo. In tisti, ki nesejo slab glas o meni naprej, tudi ne. Pa vem, da so taki. Falauze so njihova duševna hrana, pfuj jim usta umazana.

In nisem še pri koncu. Počasi, ampak res počasi se bom dal na to, da se odpovem še nekaterim stvarem, ki mi kratijo prostočasne dejavnosti in se posvetim stvarem, ki jih imam rad. Se pa že sedaj počutim precej boljše, kot sem se recimo pred mesecem dni. Bolj neobremenjeno, bolj svobodno. Ah ne, zelo neobremenjeno in zelo svobodno. Kar mi je najpomembnejše.

In potem je prišla Verka, moja prva in edina cimra.

Zavedanje, da sem zadnjo pisarijo objavil pred petimi meseci, me je rahlo presunilo. Vem, vem. Nekateri ste pogrešali Marinine, nekateri moje dogodivščine in velikokrat sem si rekel »jutri moram pa res nekaj napisat«. Pa ni bilo tako. Čestokrat se mi enostavno ni dalo, vse pogosteje pa sem se zasačil, da v pisanju pravzaprav ne najdem nobenega veselja. In to je bil problem.

Velik problem. Ker nisem našel veselja ne le v pisanju, temveč v nobeni stvari. Od vseh hobijev, ki jih imam, nisem v nobenem našel tistega zadovoljstva, da bi lahko sam sebi rekel »jebemti, kako sem srečen«. Težko leto je. Premlevanje in premlevanje v glavi me ni pripeljalo nikamor. Bolj kot sem razmišljal, bolj sem za vse, kar se mi dogaja v življenju, krivil druge. Ker jaz sem pač najboljši. Jaz sem gospodar. Biti mora tako, kot jaz rečem. Ker če ni, postanem nejevoljen, siten, težak, živčen. In potem skozi besede in skozi dejanja uničujem druge, največkrat nič krive. Jih psihiram. Psihično uničujem. In posledično odhajajo od mene psihično utrujeni.

In takrat sem se zavedel, da letos ni bilo moje leto. Do nekega trenutka, h kateremu se bom vrnil kasneje. Ni bilo srečnih trenutkov, ni bilo veselja, ni bilo tiste razigranosti, ki me je spremljala včasih. »Spremenil si se«, sem slišal večkrat. »Nisi več isti«. Vse sem zanikal. Jaz se nisem spremenil, vi ste se, sem si ponavljal v mislih. Vse, kar je bilo v zadnjega pol leta, je bilo bolj tako. Sreča in veselje sta se kazala navzven ob redkih trenutkih, dejstvo pa je, da je bila to le krinka. Krinka, za katero se je skrivalo telo, polno stresa, nezadovoljnosti s samim sabo, celo z brezveznostjo življenja samega. Na neki točki sem obupal nad vsemi in razmišljal o drznih potezah, ki bi me popeljale v boljše življenje, čeprav le navidezno. Kaj bi imel od tega, pravzaprav ne vem, a počutil sem se tako, kot da sem primoran nekaj narediti, čeprav nisem vedel, kaj naj bi to bilo.

Potem sem imel dovolj. Zdrl sem se na osebo, ki jo imam najraje. Eno uro je trajalo. Potem je bil eno uro mir. Tišina. Jok. Razočaranje. Drugih nad mano in nad samim seboj. Fak. Fak, fak, fak. Ne. Kurac. To ni to. Prijel sem telefon in prav to osebo poklical. Mojo najboljšo prijateljico. S katero sva doživela toliko lepega in mi je vedno zaupala, ob krizah verjela vame in mi vedno dajala spodbudne besede. Najino prijateljstvo je začelo počasi usihati, kot gartroža brez vode. Vse, kar je bilo, je začelo padati na tla, kot oveli cvetni listi, ki obležijo na razgretem asfaltu in čakajo, da postanejo zanimivi za mestne klateške mačke.

Dve uri sva govorila. Vmes so bile solze. Priznanja. Obljube. Konec pogovora. Obisk. Objem. Dolg objem. Še enkrat vse znova. Solze. Priznanja. Obljube. In še enkrat. Izrečena čustva. Počutje. Strahovi. Zavedanje, da ni prav. Da ni zaupanja. Da so bila oproščanja in obljube, ki so se prelomile. Da je dovolj.

Zbral sem pogum in se naslednjega dne opravičil vsem, nad katerimi sem izvajal teror. Vsem, do katerih nisem bil prijazen. Vsem, ki sem jih prizadel. Izredno žal mi je bilo. In izredno mi je odleglo. Bil je eden redkih dobrih dni letos. Kakšna mona sem. Toliko časa sem skrival vse nezadovoljstvo v sebi, da me je moralo pripeljati do vrhunca in eksplodirati. In potem začeti znova, na drugačen način. Prijazno. Pozitivno. Ponovno se učim. Gledati naravo, uživati v hobijih, v malih stvareh. Biti odkrit z drugimi in predvsem sam s seboj. Biti pozitiven. Ne dovoliti vsaki stvari, da me prizadane. In nenazadnje, se ne sekirati za vsako stvar, temveč vzeti življenje z dobršno mero dobrovoljnosti in pozitive.

Večino stvari sem sam pri sebi razčistil. Ni bilo lahko. Se pa trudim. Odkril sem celo razlog, zakaj se mi je to dogajalo in mi je postal pravzaprav logičen. Vzorci. Iz vsepovsod. Iz domačega okolja. Iz mojega življenja. Iz prejšnjih služb. Vse to breme sem dolga leta prenašal in nikomur zaupal, trdno prepričan, da me nihče ne bo poslušal. Bil sem kot guma tovornjaka, na katerega nakladaš zidake. In ko jih je preveč, guma poči. In tako sem počil jaz.

Nisem še pri koncu. Vem pa, da bom na ta način deloval in se izpopolnjeval. Ker nočem več biti, kar sem bil. Hočem in rabim sonce. Pozitivo. Iskrene besede. Dobra dejanja. In ne samo da hočem in rabim, temveč želim to tudi oddajati.

Potem je umrl oče.

Dan pred pogrebom sem šel kolesarit s prijateljico, s katero se nisva videla pet let. Neverjetne pogovore sva imela, globoke. Kot da se poznava večno. Tole bo verjetno prebrala. In naj ve, da mi je tisti dan veliko pomenil. Hvala ti.

Prav tako se zahvaljujem najboljši prijateljici, ki bo verjetno tudi prebrala te vrstice. Če se lahko na koga zanesem v svojem življenju, si to ti. Prva, ki mi boš priskočila na pomoč. In za to sem ti neizmerno hvaležen.

Zdaj sem zaživel na novo. In lepo je.

Spodobno je in pravično je, so rekli, da kot pisec naredim en pregled leta ob zaključku le tega. Meni se je pa dogajalo toliko, da vsega skupaj nisem zmožen zmetati v en sam samcat zapis, a tistih sedmih rednih bralcev vseeno nočem pustiti razočaranih.

Od vsega, izbral sem samo dve temi. Dve, ki sta se mi zgodili. Dve, ki sta iz mene samega naredili še bolj mene samega. Ampak dajmo se že na začetku razumet – sem človek, ki v vsaki stvari išče in običajno najde pretežno pozitivne stvari. Ker če je kaj, kar nas bo v življenju vleklo naprej, je to pozitiva. Pozitiven človek bo prej prišel do lastnega zadovoljstva, do lastne sreče, v čemurkoli že je njegova sreča.

Če bi sam izbiral besedo leta, bi ta bila ¨cepljenje¨. Na žalost. Ker o ničemur drugemu se ni toliko govorilo, kot o cepljenju. Kamorkoli greš, si iz vseh strani bombardiran s to besedo in še najbolje je, če greš v naravo, nekam, kjer ni žive duše, pa še tam ravno takrat najdeš človečka, zapleteš se v pogovor, čeprav mukoma, ampak si dober človek in ker ima osebek dar govora, poklepetaš z njim. In ni vrag, slej ko prej beseda nanese na … ma ne, a lahko ne, prosim? Naj ne delujem kot podpornik cepljenja in ne kot podpornik anticepilcev, ampak ali je res treba? Saj ni treba, ane? Eni se radi pohvalijo – jaz sem pa cepljen. Drugi, na tisti drugi strani pa – vi ste ovce, cepljenci, sploh ne veste, da ste poskusni zajčki, boste že videli rezultate čez par let. Na kateri strani sem, sploh ni pomembno in je tolikšen del moje zasebnosti, kot je del moje zasebnosti, če sem recimo fukal ali vzel antidepresive.

Ja, letos sem prebolel korono. Šlo je skozi, naj rečem, precej milostno. Izguba okusa, čeprav so tisti, ki poznajo moje bivše, znali povedati, da ga nisem nikoli imel. Izguba vonja, kar mi je lajšalo preživljanje časa v javnih vecejih. Izguba … Ne, saj drugega nisem izgubil. Stikov z ljudmi, introvert kot sem, nisem pogrešal. Koliko je vse skupaj delovalo na psiho in na kondicijo, o tem sem že pisal. Polagam vam pa na srce, ljudje – naredite v svojem življenju tako, kot se vam najbolje zdi. Ne padajte pod vplive drugih, ampak se sami odločite in stojte trdno za svojimi odločitvami. Nihče vam ne bo zameril, če boste v trenutku šibkosti klonili, ampak vseeno, ostanite človek, človek z razumom.

K drugi, prijetnejši in prav enako dolgočasnejši temi – četrtič v življenju sem se selil. Prvič, kot otrok, toliko otrok, da sem komaj shodil. Povsem nestresno, saj sem šel spat na eni lokaciji, prebudil pa sem se na drugi. Ko bi le bilo vedno tako. Ajde, tisto so bila osemdeseta. Naslednjič, iz mojih prelepih domačih krajev v dolgočasno mesto. A veš, ko rečejo, da enkrat v življenju mora človek doseči dno? Zame je bilo dno dna selitev v to čipkarsko in rudarsko mesto. Kasneje zopet selitev, v precej bolj z zelenjem in hribi bogato vas, ki je v bistvu mesto, pa mu domačini še vedno rečejo vas. Preprosto. In potem letos. Po kakem letu zbiranja poguma in potem še skoraj letu iskanja stanovanja. In potem, naveličan iskanja in razočaran nad ponudbo, izberem ne samo najboljšo, ampak tudi edino opcijo, ki se je v letu iskanja pravzaprav ponudila – bajto. Koliko sem bil vesel, verjetno ni treba poudarjati. Koliko sem bil utrujen, tudi ne. Več kot mesec dni, poleg službe, od jutra do večera prenavljal, razbijal, pleskal, vgrajeval, montiral, čistil in še vse kar spada poleg, vse, da bi le bilo čimprej podobno mojemu idealnemu bivališču, ki mu bi lahko rekel dom. In uspelo mi je. Moje je. Točno takšno, kot sem si zamislil. Četudi stoji v Usrani gasi, ni važno. Na svojem sem.

Kar se ostalega tiče – ja, bilo je nekaj kolesarjenja. Za spremembo od ostalih let, večinoma v družbi. Ne bom pozabil na tisto noro pritiskanje na pedala, ko smo ugotovili, da smo v območju medveda. Niti na tisto »js se ne grem več«, ko smo gonili v Tamar. Niti na 150 kilometrsko avanturo v fejk olstarkah ob Soči vse tja do Gradeža. Ostali mi bodo v spominu tisti pohodi na Blegoš, ko je bilo snega do jajc, če si normalno stal. In tudi na zgrešeno stezo pod Ratitovcem. Ostali bodo spomini na vse iskrene pogovore z dobrimi ljudmi, na vse stiske rok in na vse objeme ljudi, ki jih iz srca cenim zgolj zato, ker so ljudje.

Kaj si želim v prihajajočem? Samo zdravja. Ker če bo zdravje, potem bo vse. Potem bo delo, potem bo radost, potem bo ljubezen. Če ne bo zdravja, potem ne bo nič.

Drage bralke in cenjeni bralci, želim vam eno zdravo, ljubezni polno in optimizma bogato leto 2022.

Radovednost je kot lakota. Moraš jesti, da živiš in moraš spraševati, če hočeš vedeti. In na žalost obstajajo ljudje, ki morajo vedeti tudi stvari, ki jim jih ni potrebno vedeti in na neki točki postanejo vsiljivi. Tečni z nenehnim firbcanjem, samo zato, da se lahko kasneje v drugi družbi malo drugače pokažejo. Kot nekaj več. A veš, ker jaz vem nekaj, kar ti ne.

In tako pridejo potem tudi do tipičnega, karkoli že to je (se vrnem kasneje k temu) štiridesetletnika, ki mu za takšna vprašanja dol visi, vsaj v imenu izpraševalca. Ne verjameš? Od tistih petih najtesnejših prijateljev ne vem vseh informacij. Ja, če rabiš klepet, pokliči, bova klepetala. Če rabiš družbo, pridem, nareži malo sira in salama, daj dobro vino in se bova družila. In se pogovarjamo o vsem, kar nam pade na pamet. In so stvari, ki me dejansko ne brigajo in jih ne vprašam. Kaj bom z odgovorom? Vedel bom, kar je še dodatno breme za spomin. Ker mi informacija verjetno ne bo prišla nikoli prav. Če jo bom potreboval, jo bom poiskal.

Med leti se je nabralo precej takih vprašanj. Dokler sem bil v resni zvezi, so bila vprašanja o naraščaju in poroki postavljena v sam center vsakega sorodstvenega druženja. »Zdej bi mogla bit pa že ohcet hmalu«, so namigovali s tistim hinavskim nasmeškom na obrazu, ko naj bi človek razumel, da je vprašanje le neke vrste šala in da s tem le izražajo svoj smisel za humor. Humor? Oprostite, to ni humor, to je žalostinka. Dokler ni prišel nekoč iz mojih ust odgovor »zakaj te pa to zanima, sej ne bosta povabljena«. In potem je bilo konec. Nekaj izgovorov, češ, saj to se samo tako reče, ne, pizda, ne reče se. Vsakič me sprašuješ in zdaj sem ti povedal, zdaj veš. Druženje se je nadaljevalo z mrkimi pogledi in tihim šušljanjem, lej ga, kako je siten, saj nisem nič narobe naredila, samo vprašala sem. In ko se je večno vprašanje o poroki ustavilo, potem je sledilo: »a bo kej naraščaja?«. O sveti buh taljan, a zdej pa še to. In postajalo je vedno bolj nadležno, dokler ni prišlo do samega vrha, tako rekoč orgazma med izgovori. Malo sva se pogledala. »A čva?«. »Dejva. Če ne, ne bo nikol konc«. In so že bila napeta ušesa, pripravljena sprejeti informacijo o naraščaju, ustnice že našobljene, kot se jih pač našobi, ko se reče črko č, grlo sproščeno, da bo glasno izreklo čestitke. »Midva ne morva met«. Boli te kurac. Ni lepo lagati, ampak včasih je treba, da se zapre gobce. Konec. Fin. Ende. Smrt glede vprašanja o naraščaju. Dva srečna, ostali pa kaj vem. Presenečeni. Začudeni. Z nekim obžalovanjem v sebi, mogoče. Evo ti humor. Prej ti je bilo smešno, kaj pa zdaj?

Na veliko veselje in srečo in zadovoljstvo vseh bogov in svetega Krna, se je tista zveza zaključila. Začuda ni bilo vprašanj glede tega, mene je čakalo vse drugo, kot iskanje substituta in … ne, ni bilo konec. Vedno je nekoga zanimalo, kako živim. Na kaj kurim. Koliko imam najemnine. In, kot mi je prišlo potem na ušesa, so šli odgovori naprej. In ne samo odgovori – tudi vprašanja o meni so bila postavljana drugim ljudem. Vrh vrha, ti rečem.

Pa pojdimo še malo k lepemu in velikokrat zlorabljenemu pregovoru o štalci in kravci. Nimam kaj skrivati, kupil sem hišo. In brž so se našli in rekli, »ja, tako to gre, najprej štalca, pol pa kravca«. Oprosti, kaj hočeš s tem povedat? Ja, saj veš. Ne, ne vem. Ja, hiša, pa potem družina. Aha, štekam, ja, ja. Štekam bolj kot si misliš. Pustiš stat. Če se nadaljuje, lepo poveš. Žalitev za gradbeništvo in favno. Za vse frizijke, dexterje, anguse in boškarine. Žalitev za človeštvo. Leta 2021 žensko primerjati z govedom. Leta 2021 povsem spodobno hišo, prigarano z žulji, primerjati s hlevom. Brez zamere, jaz se takih stvari ne grem. Pa še vedno poslušam. A pa kar sam živiš? Ja, a pa si sam kuhaš? Kdo ti pa pere? Zakaj, pri blaženi Norah Jones, je to tako čudno? A ne smem živeti sam? Je prepovedano? Zapisano v ustavo, da osebek moškega spola, solidno povprečen štiridesetletnik, ne sme živeti sam? Pa sam si kuham, ja. In mi niti ne gre slabo od rok. Tudi pečem, če rabiš kakšno pecivo. Pa saj bi lahko šel na toplo malico. Ma bejž, a tud to obstaja? Saj grem. Če cel dan nekaj delam, si res ne vzamem časa še za kuho in grem na malico. Ne morem si pa vsak dan privoščiti. Za tistih 6, 7 evrov, si v trgovini nabavim pet kil testenin. Računica. Zakaj je v zavesti človeka vklesano, da človek ne more živeti sam? Saj se da.

Ja. Ker ljudje gredo na nekakšne družbene norme. Treba je iti v šolo, si poiskati službo, potem si izbrati partnerja, najraje nasprotnega spola, ker če ne, si že drugačen, treba je kupiti ali zgraditi hišo, ustvariti družino, delati od teme do teme, da ne izgledaš lenuh, iti za dva tedna na morje v Maredo, dva meseca razlagati, kako je bilo lepo, vzeti kredit za smučanje pozimi, dva meseca razlagati, kako je bilo lepo, nikomur omeniti, da hodiš v fitnes in vsaj eden od družine na zumbo, aerobiko ali jogo, ker je to zapravljanje časa, ob nedeljah iti nekam, kjer te vidijo… prosim lepo, a res? Ker, v kolikor ni tako, si čuden. Si izven standardov. Standardov, ki niso niti postavljeni. In veste kaj vam povem? Če je zgoraj omenjeno nekakšna normalnost, potem sem rad čudak. Še enkrat bom napisal, da bo bolj prepričljivo. Rad sem čudak.

Ker, resnici na ljubo, normalnost že dolgo ne obstaja. Pravzaprav, nikoli ni obstajala. Normalnost je v naših glavah, egoistično usmerjena v nas same in našo najbližjo družbo. To najbolj poznamo in to najbolj sprejemamo. Zjutraj pijem kavo, to je normalno. In ljudje, ki ne prisegajo na kavo, pijejo čaj, toplo vodo, džus ali slivovico. Oni niso normalni. Ali oseba, ki živi v glavnem mestu in ima službo, dosegljivo s kolesom ali peš, ne uporablja avtomobila. Kar je zanjo povsem normalno. Ampak zanjo. Težko si predstavljamo osebo, ki živi nekje, kamor pride javni prevoz enkrat dnevno, da bi službovala v trideset kilometrov oddaljenem mestu in ne posedovala vozila. In potem reče provincialec, enostavno se da brez avtomobila. Ja, se da. Ampak v tvojem svetu, kjer je to normalno.

In to ljudje radi počnemo. Sodimo druge po njihovem stilu življenja, označujemo vse, ki ne razmišljajo enako kot mi, sprašujemo osebna vprašanja, ki se nas ne tičejo. Na kratko, najraje pometamo pred tujim pragom. In to tisti, ki imajo pred svojim največ nesnage.

Bolj kot se trudimo biti široki, ožji postajamo.

Ni kaj okolišiti, leto se je začelo in spodobi se ter pravično je primerno voščiti in poslati dobre želje. S poudarkom na dobrih. Ne moreš nekomu zaželeti nekaj slabega. »Srečno novo leto in da bi ti vlaga napadla hišo« nekako ne gre. »Vse dobro ti želim, med drugim tudi, da bi se resneje polomil« tudi ne. To se naredi nekje med letom, recimo v dolgočasnem februarju ali zgodnjejesenskem septembru, ko ima dotični rojstni dan. Ne moreš mu z voščilom pokvariti dni med drugim največjim krščanskim praznikom in prestopom v novo leto, ni humano.

A pojdimo resneje k temi. Želim vam, da bi dobili koledar z dovolj veliko napisano letnico, da bi končno prišli do spoznanja, da druge svetovne vojne ni več. Želim vam zdravja, vsaj v tej meri, da ne bi imeli oči na tilniku in gledali nazaj. Želim vam, da bi se zavedali, da na svetu niste sami, pa bi se kljub temu brigali zase. Želim vam, da bi bili strpni in prišli do spoznanja, da je človek le človek. Želim vam, da vam poberejo vozniško dovoljenje, ker alkoholizirani za volanom nimate kaj početi in če nimate pameti, tudi izpita ne rabite. Želim vam veliko omar brez predalov, da ne bi predalčkali ljudi. Želim vam eno močno burjo, da vam osuši oprane možgane. Želim vam, da bi sami sebe spoznali in ravnali tako, kot vam je najlepše, brez ozira na to, kaj bodo drugi rekli. Želim vam napake, ker iz napak se največ naučimo. Želim vam, da bi si vzeli čas, ker če si ga sami ne vzamete, vam ga bodo vzeli drugi. Želim vam denar, toliko, kot ga potrebujete in ne toliko, kot si ga želite. Želim vam očala, da ne bi slepi tavali v temi.

Pa da ne bom okolišil in dolgovezil, želim vam, da se vam izpolnijo vse skrite želje. Da bi počeli stvari, v katerih uživate in da bi uživali v stvareh, ki jih počnete. In zdravje, ker to je najpomembnejše.

Že že, želje za vas, kaj pa zame? Kratek bom. Edino, kar si želim, je zdravje. Nočem ležati z vročino, nočem si zlomiti nobenega od udov, nočem imeti nečesa, kar niti ni videti. Jebeš jackpot, hišo, dober avto.

Srečno.

Aja, draga Sabina. Zahvaljujem se za voščilnico, žal pa sem izgubil tvojo številko, da bi se primerno zahvalil…