MOJIH PRVIH DESET.

Ne da bi se prav dobro zavedal časa, sem ob pregledovanju nekih slik iz moje preteklosti prišel do spoznanja, da prav v teh dneh praznujem deset let bloganja. Da čas kar drvi, sem se sicer zavedal, ne pa tudi tega, da drvi tako hitro. Še se namreč spomnim, kako sva s kolegom nekega junijskega večera pred desetimi leti, ko je bilo sicer topleje, kot je sedaj, sedela ob pivu in mi je, človeku, ki nikoli ne utihne, rekel, da precej govorim in da bi lahko pisal blog.

In jaz sem tisti človek, ki mora vse poskusiti. »Ojla, boš malo heroina?«. Ma valda, kar s karjolo prpelji. In če že moram vse poskusiti, ker me vse blazno zanima, je nekako logično, da pri nobeni stvari ne vztrajam prav dolgo. Stvari se hitro naveličam, če mi ne dajejo ravno pravšnje mere zadovoljstva. Ampak blog, to sem pa vedno imel nekaj za povedat, čeravno ne vedno kaj pametnega.

Tistega dne sem objavil na eni blogerski platformi. Če koga ravno zanima, takrat je bilo bloganje že v rahlem zatonu – tisti dobri so se večinoma preselili na eno ali drugo družabno omrežje, tisti drugi dobri so vztrajali in želi ali pa tudi ne, plodove trdega dela, nekateri so se odpovedali pisanju ali šli v druge sfere, spet eni so umrli… in iz tistih časov, mojih začetkov, jih je še nekaj, ki še vztrajajo in jih še vedno berem. In lahko samo rečem, ej, vsa čast, mi smo skupaj začeli, mi smo nekakšna zadnja generacija spletnih piscev, ki še kar vztraja. Sploh ne vem, če me berejo, ampak to ni važno. Z nekaterimi smo se celo spoznali, včasih povsem mimobežno, spet drugič se družili pogosteje in za nikogar nimam kaj reči – smo pač čudaki. Ker medtem ko eni gledajo kar pač gledajo po televiziji, mi mozgamo možgane, da spravimo na splet kolikor toliko berljive in smiselne besedne zveze.

V bistvu, ko sem v prejšnjem odstavku napisal ¨če koga ravno zanima¨, sem mislil napisati nekaj drugega. Takrat so obstajale tri ali štiri strani, na katerih si lahko objavljal svoja razmišljanja, doživetja, bluzil, skratka blog. Itak sem bil na vseh. A me to ni ravno zadovoljevalo, zato sem kmalu presedlal na svoje spletišče. Ki me je sicer zadovoljevalo, a sem hotel nekaj več. Nekakšno blogersko skupnost, ki bi ponujala v branje tudi bolj neznane pisce. Potem sem šel še naprej. Seznam blogerjev, ki je bil v tistih časih (pa čeprav ni ravno dolgo tega) precej obiskan. Ni bilo malo dela s tem, ampak nisem človek, ki bi se hvalil. Obenem so drugi videli možnost izboljšav in, izvolite, če se vam da. Lahko pa omenim še nekaj: z določenimi blogerji je padlo veliko grdih besed na ta račun. A dobra duša, kot sem, jim itak ne zamerim, iskreno pa me za njih boli kurac.

Zapisi so bili kakršni so pač bili, včasih boljši, drugič slabši, enkrat duhoviti, spet kasneje sovražno nastrojeni, vmes sem imel en kup težav, ki jih takrat nisem znal krmiliti skozi življenje, eno z drugim je puščalo posledice, dokler nisem pred tremi leti rekel, da je dovolj in da se tega ne grem več. Odprl sem novo spletišče, spremenil stil pisanja, spremenil ime, ki je za razliko od prejšnjega pravo, se bolj dal na vsebino in postal bolj odprt. Večinoma lahko prebirate kolesarska doživetja, sem pa tja se najde kak pohodniški zapis, občasno kakšna recenzija katerega od domačih piscev, v zadnjem času še Marinine zgodbe in redko, ampak res redko, še kakšno moje razmišljanje. Ne skrivam se več na socialnih omrežjih, raje sprejemam vabila na kave ali kaj drugega, ni mi več težko rečt, jaz sem pa ta pa ta. Enkrat se živi. Zakaj bi takrat nekaj hlinili. Bod to kar si, pa briga te.

Deset let je dolga doba in če sedaj pomislim, kaj vse se je v teh letih spremenilo, uff, ogromno. Pobiranje in padanje, smrti in rojstva, selitev, redni spolni odnosi, razmišljanje o prihodnosti, selitev, občasni spolni odnosi, menjava službe, menjava mesta prebivanja, odkrivanja novih stvari, dosežkov na kolesu, pomanjkanje spolnih odnosov, nešteto prehojenih poti, novih poznanstev in še bi lahko našteval. A se v bistvu ni spremenilo veliko – še vedno pišem za hobi in zato lahko pišem ravno to, kar hočem. Še vedno so moji zapisi zgolj moje mnenje. Še vedno imam rad joške. Še vedno sem samo človek, z napakami in vrlinami.

Vse najboljše meni za prvih deset let. In če je kdo, ki me bere vseh teh deset let, ob prvi priložnosti dam za rundo.

Opomba avtorja: heroina nisem nikoli poskusil.

ŽELIM VAM…

Ni kaj okolišiti, leto se je začelo in spodobi se ter pravično je primerno voščiti in poslati dobre želje. S poudarkom na dobrih. Ne moreš nekomu zaželeti nekaj slabega. »Srečno novo leto in da bi ti vlaga napadla hišo« nekako ne gre. »Vse dobro ti želim, med drugim tudi, da bi se resneje polomil« tudi ne. To se naredi nekje med letom, recimo v dolgočasnem februarju ali zgodnjejesenskem septembru, ko ima dotični rojstni dan. Ne moreš mu z voščilom pokvariti dni med drugim največjim krščanskim praznikom in prestopom v novo leto, ni humano.

A pojdimo resneje k temi. Želim vam, da bi dobili koledar z dovolj veliko napisano letnico, da bi končno prišli do spoznanja, da druge svetovne vojne ni več. Želim vam zdravja, vsaj v tej meri, da ne bi imeli oči na tilniku in gledali nazaj. Želim vam, da bi se zavedali, da na svetu niste sami, pa bi se kljub temu brigali zase. Želim vam, da bi bili strpni in prišli do spoznanja, da je človek le človek. Želim vam, da vam poberejo vozniško dovoljenje, ker alkoholizirani za volanom nimate kaj početi in če nimate pameti, tudi izpita ne rabite. Želim vam veliko omar brez predalov, da ne bi predalčkali ljudi. Želim vam eno močno burjo, da vam osuši oprane možgane. Želim vam, da bi sami sebe spoznali in ravnali tako, kot vam je najlepše, brez ozira na to, kaj bodo drugi rekli. Želim vam napake, ker iz napak se največ naučimo. Želim vam, da bi si vzeli čas, ker če si ga sami ne vzamete, vam ga bodo vzeli drugi. Želim vam denar, toliko, kot ga potrebujete in ne toliko, kot si ga želite. Želim vam očala, da ne bi slepi tavali v temi.

Pa da ne bom okolišil in dolgovezil, želim vam, da se vam izpolnijo vse skrite želje. Da bi počeli stvari, v katerih uživate in da bi uživali v stvareh, ki jih počnete. In zdravje, ker to je najpomembnejše.

Že že, želje za vas, kaj pa zame? Kratek bom. Edino, kar si želim, je zdravje. Nočem ležati z vročino, nočem si zlomiti nobenega od udov, nočem imeti nečesa, kar niti ni videti. Jebeš jackpot, hišo, dober avto.

Srečno.

Aja, draga Sabina. Zahvaljujem se za voščilnico, žal pa sem izgubil tvojo številko, da bi se primerno zahvalil…

SPET TU.

Življenje ni spektakel niti praznik, temveč godlja.
George Santayana

Minilo je ravno toliko časa od zadnjega javljanja, da je nemara že kdo pomislil – ta je obupal. Ta ne bo več pisal, ne bo več kolesaril, zaprl se bo vase, zavračal stike s svetom, hodil  v službo, si popoldne skuhal makarone in večere preživljal ob reševanju križank in črnobelih filmih.

Napaka. Sem človek, ki ne obupa. Vsaj ne nad vsem. Vsaj ne nad stvarmi, ki jih rad počne. In dasiravno je kdo dobil tak občutek, ko se mu več časa nisem javil, ne, tudi nad ljudmi nisem obupal. Še vedno sem mnenja, da so ljudje dobri. Ne vsi. Ker eni so preprosto prepametni in vedo vse, drugi se ukvarjajo s politiko, tretji so pa idioti. Vsem omenjenim naj bo odpuščeno, saj ne vedo, kaj delajo, a če bi se človek kot bitje bolj brigal zase in manj za druge, bi svet bil nekoliko lepši. Zato jaz to počnem.

Imam prijatelje. Sicer ne veliko, ampak tisti ki so, so kvalitetni. Imam znance, tiste, s katerimi se pozdraviš in si namečeš nekaj vljudnostnih fraz bolj iz bontona, kot iz dejanske potrebe. Ni važno. Ampak pomagati sem pripravljen vedno. Glej, starki bom vedno pomagal čez cesto, ker mi to vzame minuto. Tudi kakemu blogerju sem že pregledal tekst, preden je šel v objavo, ker mi to vzame deset minut. Ni problem, sploh ne. Da bi pa nekdo vprašal za pomoč, misleč da bom jaz za njegovo korist zapravljal denar in čas, na koncu pa ne dobil niti »hvala«, ne, to pa ne. Toliko pa imam sam sebe rad, da se ne pustim izkoriščati.

Četudi se kot introvert bolj malo družim, se vseeno družim. Niso ravno svetlobna leta nazaj, ko sem se družil z dekletom in smo se cel večer pogovarjali o zanimivi temi – cepljenju. Pravzaprav, ali je tema zanimiva ali ne, se odločite sami, meni recimo je. Meni je pravzaprav zanimiva vsaka tema pogovora, dokler ne pride do določene točke – dokler ni nekdo preveč pameten in začne svoje mišljenje vsiljevati. Ko pride do poudarjanja s strani samega sebe, citiram: »jaz to vem…«, potem sta samo dve poti. Vstati in iti domov ali kamorkoli drugam, ali z besedami in dejstvi zabiti človeku v glavo, da je totalen kreten, ker je pač na internetu prebral dve stvari in si izbral ljubšo, ki jo sedaj podaja in vsiljuje kot svoje mnenje. Kakorkoli, potem se nismo družili več. A veš, lahko se druživa sama, s tvojimi kolegi se pač ne bom. Ampak to so moji kolegi. Briga me. Če se že družimo, dejmo si govoriti kosmate šale, zanimive prigode iz življenja, ne pa kratkoročno popularne tematike. Dejmo se smejat, zabavat…

Eno dejstvo. Če so teme preveč resne, kmalu pridemo do tistega, kar večina sploh noče in je to običajno želja ene osebe – politike. In potem gre vse na slabše. Ker ne ostane pri politiki, ampak se razčleni na leve, desne, domobrance, domoljube, rdeče, bele, partizane in na koncu še temnopolte in istospolno usmerjene. Bravo, to znamo. Jaz grem domov. Ne ker sem zaspan, utrujen, karkoli, ampak takih tem se jaz ne grem. Ne da se mi. Nimam volje. Vsi samo čakajo, da nekaj rečeš, da izraziš svoje mišljenje, samo zato, da te lahko popredalčkajo. Običajno se niti ne poslovim, kar grem. Ker se raje ukvarjam sam s seboj, kot z drugimi. Ja, če se pogovarjamo, povej svoje mnenje, poslušal te bom, ni problema. Ko boš pa začel vsiljevati, bom šel. Ne da se meni poslušati tvojih teorij zarote, imam pametnejše delo.

In mi občasno rečejo, da imam probleme. Še več, včasih celo sam mislim, da jih imam. In si gubam čelo in mislim na prihodnost. Kaj bo, če se mi zalomi? Naslednji mesec imam nekaj finančno večjega, bo šlo skozi? Kaj, če nenadoma izgubim ljubljeno osebo? Potem odprem enega od družabnih omrežij in moji problemi izginejo. Pljuvanje drug po drugemu, žaljenje, komentarji čez zdravo mero razuma, vsi vse vedo in ker jim nihče ne da prav, se spustijo na najnižji nivo in … ja, mojih problemov ni več. Ker sploh niso problemi. To, da zjutraj čakajo na prvi tvit, na katerega se lahko spravijo in cel dan tekmujejo, kdo se bo s svojim komentarjem spustil najnižje, to so pravi problemi. Zunaj sonce, krompir je za posadit, drva pripravit, avto peljat na tehnični in na upravni enoti nekaj za zrihtati – vse to lahko počaka, zdaj moram jaz biti žaljiv, tega označit za levičarja, onega za komunista, potem pa se lahko začne. V kolikor mislite, da imate probleme in zgoraj opisanega ne počnete – verjemite, nimate jih.

Vse to sem imel čas razmisliti v času blogerske odsotnosti. Ja, bilo je nekaj neprijetnosti, nekaj bolezni, nekaj bedarij in nekaj pomanjkanja navdiha. Potem sem zbral misli, jih uredil in si rekel, da je sedaj pravi čas. Spet sem tu. Spet bom kolesaril, pisal o kolesarskih podvigih in občasno razmišljal o smislu in bistvu. Aktivnejši bom na družabnih omrežjih, kjer bom občasno spustil kakšno rimo, strl kakšno pikro in se povezoval. In, dano na znanje, tega ne počnem, da bi ugajal. Lepo je videti všečke, niso pa razlog. Sem preprosto človek, z napakami in čustvi. Z najdenim smislom in voljo. In v zapisih predstavljam svoja doživetja, svoja mišljenja in poglede na svet.

SLOVAR NAPAČNE SLOVNICE.

Slovnični fašist v meni ne bo mirno spal, dokler tale slovar ne bo ugledal svetlobe na medmrežju.

Bralec blogov, raznih forumov in komentarjev sem približno deset let in v tem času so me ničkolikokrat zapekle oči ob branju slovničnih napak, ki jih nekateri tako radi ponavljajo. Trudil sem se po najboljših močeh, da sem zbral nekaj ducatov najbolj bleščečih primerkov in ob vsem tem priznavam, da sem nekatere izpustil samo zato, da ne bi slovar deloval vsiljivo.

Izogibal sem se narečjem in slengu.

Apsurt – (absurd) : zadnji film je pa čisti apsurt.
Asvalt – (asfalt) : prebivalci odročne vasice so bili veseli, ko so dobili asvalt.
Avdi – (Audi) : kakšen avto pa imaš? Avdi.
Beset – (besed) : ostal je brez beset.
Biv – (bil) : če bi vedel, ne bi biv tam.
Bloh, tudi blok – (blog) : zakaj sploh pišeš bloh (blok)?
Bol – (bolj) : moral bi se bol potruditi.
Bovha – (bolha) : veterinar je rekel, da ima naš Fido bovhe.
Bres – (brez) : nebo je bilo bres oblačka.
Cil – (cilj) : srečni so bili, da so prišli na cil.
Češne – (češnje) : rabutali smo češne do mraka.
Čovn, tudi čoven – (čoln) : prav dosti nas ne bo šlo v ta čovn (čoven).
Dijamant – (diamant) : podaril ji je dijamantno ogrlico.
Domol, tudi domou – (domov) : vsi so čakali, da pridem domol (domou).
Dovžen – (dolžen) : nikomur ni bil dovžen.
Fižov – (fižol) : na listek mu je napisala, naj kupi fižov.
Gat – (gad) : planinko je ugriznil gat.
Gdo, gdaj – (kdo, kdaj) : nihče ni vedel, gdo in gdaj bo prišel.
Glazba – (glasba) : glazba mu je pomenila več kot slovnica.
Gležen – (gleženj) : med tekom si je zvil gležen.
Gospot – (gospod) : bil je kmet, ob nedeljah pa se je oblekel kot gospot.
Grat – (grad) : lahko bi šli na izlet na grat.
Ispostaviti – (izpostaviti) : ni se bil pripravljen ispostaviti.
Iza – (izza) : fantič mlad prisanka se, šc iza ovinka.
Jas, tudi jast – (jaz) : nihče ne vpraša, kako sem jas (jast).
Klup – (kljub in klub) : klup vsemu smo šli v klup.
Kmetiska – (kmetijska) : v centru se je odprla nova kmetiska trgovina.
Kniga – (knjiga) : izšla je že druga kniga v tej zbirki.
Kobarit – (Kobarid) : ne vidim razloga, da bi šli v Kobarit.
Kon, tudi kojn – (konj) : zobe je imela kot kon (kojn).
Kot – (kod) : od kot si?
Kroh, tudi krok – (krog) : s palico je v pesek narisal kroh (krok).
Ladija – (ladja) : ladija Triglav, ponos slovenske mornarice.
Laješ – (lajež) : celo noč je odmeval pasji laješ.
Medvet – (medved) : medvet je zopet napadel drobnico.
Met – (med) : so rekli, da se bosta cedila met in mleko.
Mlat – (mlad) : kaj misliš, da boš večno mlat?
Mopet – (moped) : za birmo je dobil nov mopet.
Moš – (mož) : to je Bruno, moj moš.
Najbrš – (najbrž) : Pahor najbrš ne bo več predsednik.
Napat – (napad) : vojaki specialnih enot so izvedli silovit napat.
Nebi – (ne bi) : za večerjo nebi solate.
Nebo – (ne bo) : tega mi nebo nihče ukazal.
Nedovžen – (nedolžen) : ni vedela, da je še nedovžen.
Nevem – (ne vem) : nevem če se nevem piše skupaj ali narazen.
Nok – (nog) : letos si še ni obrila nok.
Obcija – (opcija) : obstajala je še druga obcija.
Odaja – (oddaja) : na RTV je bila zanimiva odaja.
Otpatki – (odpadki) : po celotni dolžini ceste so ležali otpatki.
Opstajati – (obstajati) : obnašal se je, kot da ne opstajam
Ostav – (ostal) : dokler ne bo varno, bom ostav tu.
Pavc, tudi pauc – (palec) : med plesom mu je stopila na pavc (pauc).
Pomlat – (pomlad) : prišla je pomlat.
Posebaj – (posebej) : vse punce so naredile vtis, posebaj Marinka.
Pot – (pod) : čakala je, da gre pot tuš.
Povdariti – (poudariti) : napisano je povdaril s krepko pisavo.
Povet – (poved) : vsak učenec je moral napisati eno povet.
Povž, tudi povš – (polž) : šli smo tako počasi, da nas je povž (povš) prehitel.
Precednik – (predsednik) : svečane otvoritve se je udeležil tudi precednik.
Rastava – (razstava) : zbrali smo se na rastavi psov.
Rat – (rad) : rat te imam.
Razmirje – (razmerje) : ustvarila sta boleče ljubezensko razmirje.
Regrad – (regrat) : nona je nabrala regrad.
Rekev, tudi rekeu – (rekel) : sem ti rekev (rekeu), da ne bo šlo.
Riš – (riž) : upam, da ne bo spet riš za večerjo.
Roditelski – (roditeljski) : šola se še ni dobro začela, pa smo že imeli roditelski sestanek.
Ropček – (robček) : vedno je imel ropček v žepu.
Selekciski – (selekcijski) : selekciski postopek mora biti natančno izpeljan.
Slatkor – (sladkor) : v zmlete beljake vmešamo moko in slatkor.
Smisev – (smisel) : ne vem, če ima to sploh smisev.
Smrat – (smrad) : iz njenih ust se je vil neznosen smrat.
Sot – (sod) : spili so cel sot vina.
Sov – (sol) : dala mu je sov na rano.
Sovze – (solze) : ko nas je zagledala, so ji po licu stekle sovze sreče.
Spav – (spal) : spav bom, dokler bom hotel.
Spolnil – (spomnil) : tega se sigurno ni sam spolnil.
Šesto, tudi šecto – (šeststo) : nakazali so mu šesto (šecto) evrov.
Škoren – (škorenj) : obul si je še drugi škoren.
Teško – (težko) : tole je pa teško za dvigniti.
Trenerka – (trenirka) : na znižanju sem kupil novo trenerko.
Umru – (umrl) : ni bil več nasmejan, odkar mu je umru kanarček.
Varjanta – (varianta) : tudi ta varjanta ni slaba.
Vedev – (vedel) : vprašal sem ga, pa ni vedev.
Vikent – (vikend) : za vikent smo šli na morje; starši so kupili nov vikent.
Vrak, tudi vrah – (vrag) : vrak (vrah) je vzel šalo.
Vsepovsot – (vsepovsod) : vsepovsot je bil, le doma ne.
Zaklat– (zaklad) : mislili smo, da smo našli skriti zaklat.
Zastojn – (zastonj) : vzel sem, ker je bilo zastojn.
Zop – (zob) : Plečnikov stadion je načel zop časa.

Slovar se bo po potrebi dopolnjeval.

Hvala za vaše prispevke, ki jih sprejemam na vseh družabnih omrežjih.

SEDEM.

V poplavi piscev, ki so, mislijo da so ali želijo biti nekaj več, jaz ostajam skromen in predan svojemu stilu. Marsikdo česa takega ne bi napisal, ker kdo bi pač to bral in konec koncev sploh zakaj. Pozabite tisto, da mora biti naslov udaren, da pritegne, vsebina pa je lahko tudi izven realnih pogledov avtorja, važno da se nabirajo všečki in obiskanost bloga. Jebeš to, življenje je kaj več, kot lajki na družabnih omrežjih.

Kot vsako živo bitje, tudi jaz potrebujem počitek. In sem onega dne razmišljal o eni mojih ljubših aktivnosti – spanju. Da pojasnim, sem večni zaspanec. Ne, ne bi cel dan spal, sem pa zmožen celodnevne minimalne aktivnosti. Tega sicer ne prakticiram več, sem pa v preteklosti pogostokrat. Sem pa sposoben zehati in delovati nenaspano ob katerikoli uri. Kljub temu, da večino stvari razumem brez kakršnekoli visoke izobrazbe, nisem še poštekal ljudi, ki sredi dneva rečejo ¨ma, kako bi zdej spal¨. In se čudim.

Čudim se ljudem, ki spijo tri ure in so zjutraj videti spočiti. Ne moreš, no. Sicer res nismo vsi za vse, ampak bil sem mlad (čeprav mislim, da sem še) in sem velikokrat odspal dve uri in šel v službo, pa ni pomagalo čisto nič, da ne bi bil videti kot zombi. Saj poznate take ljudi? Večni žurerji, nespečneži in ljudje, ki jih popoldne ne vidiš, ker spijo. Dejansko obstajajo celo mlade mamice, katerih otrok se redno zbuja vsako uro in za njimi ni kaj več kot štiri ure spanca, pa so zjutraj polne energije. Resno. Čudim se tudi ljudem, ki spijo deset ur in so zjutraj nejevoljni, ker je pač treba vstati. Za povrh to nejevoljo stresajo okrog kot dobra vila zlati prah in kravžljajo živce še ostalim prisotnim. Dejstvo – običajno so to lenuhi, ki ne bi delali nič, kar je povezano s službo ali osebnimi hobiji in jim je vse blazno težko, z izjemo ležanja na kavču, premikanja programov in jamranja nad njihovim težkim življenjem. Če nadaljujem, čudim se tudi ljudem, ki zvečer zaspijo na kavču. Ne vem, mogoče sem jaz čuden, ampak če čutim, da se mi spi, zaprem knjigo, ugasnem televizijo in grem v posteljo.

Moja postelja je… ne, še nekaj drugega prej.

Odkar se ukvarjam z vsakodnevnim kolesarjenjem, sem si prišel na čisto, koliko počitka in koliko spanja potrebujem. Pod počitek štejem čas s samim seboj, da popolnoma odklopim vse in vzamem v roke priljubljeno čtivo ali se potopim v film. Dejansko ne vem, koliko ga res potrebujem, trdim pa, da škoditi ne more, če ga je preveč. Ne da bi cel dan počival, ampak dve uri v celem dnevu sta mi čisto dovolj. Kak dan več, kak dan manj, kak dan sploh nič. Spanje pa je druga pesem. Spanje obožujem. Še iz časa najstništva, ni bilo lepšega, kot spati do dvanajstih. Danes si tega ne privoščim več, izjemoma če grem ekstremno zgodaj zjutraj spat. Saj se ve, občasno večerno druženje se lahko zavleče tja do petih zjutraj. Ne uide mi deset ur spanca niti po dolgem in napornem kolesarjenju – spomin na lanski vzpon na Vršič je še živ (bi prilepil link, a ne bo deloval, za več informacij pobrskajte po strani). Čeprav, proste dneve, predvsem pozimi, rad izkoristim za jutranje poležavanje. Seveda grem tudi zvečer kasneje spat, ampak vseeno, vedno poskrbim za to, da spim vsaj sedem ur. Včasih je osem že preveč in vedno je šest premalo. Zdaj imam namen samo še vpeljati rutino, da bom vedno šel ob isti uri spat in ob isti uri vstajal, ker vsakršno večje odstopanje mi popolnoma zmeša bioritem.

Jutra so druga zgodba. Nedolgo nazaj mi je prijatelj rekel, da sem bil od vedno bolj jutranji tip. Napaka. Jutranji tip sem, ker pač moram. Moram v službo. In zjutraj moram jesti. Imam svoj ritual in če gre pri tem ritualu karkoli narobe, imam pokvarjen dan. Na mojo srečo, gre zelo redko kaj narobe. Vstanem pa vedno težko. Malenkost lažje je, če grem na kolesarjenje. tu ni problemov, lahko spim tri ure, pa bom sredi noči skočil iz postelje, opravil z ritualom in zavrtel pedala. Pustimo to, da bom kasneje klel in si povedal, kakšna mona sem, a si bom ob koncu dneva tudi neizmerno hvaležen. Težje je, če me čaka služba. Ne, ni razlogov, svojo službo imam rad in nič mi ne manjka, ampak zjutraj vedno podaljšujem spanje. Ne da se mi vstati, samo še pet minut. Do skrajnosti. Do takrat, ko je že skoraj prepozno za ritual. Ampak vseeno nisem tisti pravi jutranji tip, čeprav sem zjutraj največkrat dobre volje. Nekako niti večerni tip nisem. Sploh ne vem, kak tip sem, verjetno nočni. Takrat sem najbolj priden, ker pač dam mir.

Moja postelja je moje svetišče. Težko dostopna drugim in vedno pripravljena zame. Tam ne obstaja nič, le čas, ki tistih sedem ur prehitro teče. Tam ni prostora za grde stvari, le za sanje  in popolno relaksacijo. Naj bo dan še tako naporen, v kolikor je možno, se najraje odpeljem domov. Ker raje preživim uro ali več na cesti, samo zato, da se zjutraj zbudim v svoji postelji. Po tistih sedmih urah.

O sanjah pa kdaj drugič.

BLOG NI MRTEV.

Spretno oko je opazilo, da zadnje čase redko objavljam na bogu. Mogoče je res, da se pogosteje pojavljam na določenem družabnem omrežju, ampak blog… to sem pa res zanemaril. Eno dejstvo je: če se mi nič posebnega ne dogaja, nimam o čem pisati in če sem prav pošten, ne vem kako mi je uspevalo včasih pogosteje pisati, ko se mi ni dogajalo pretirano več, kot se mi trenutno.

Kljub temu, da tople vode ne bom odkril s tem zapisom, bom vseeno pojasnil, zakaj je moja neaktivnost takšna, kot pač je. Da se bo to razumelo, je treba nekoliko v preteklost. Anno domini dvajset in enajst sem začel bolj za šalo kot zares in takrat so bili blogi že v rahlem zatonu. Spremljal sem pisce že prej in kasneje ugotovil, koliko dobrih sestavljalcev besed je kar na lepem poniknilo. Nekateri niso niti povedali vzroka, ampak enostavno nehali. In z leti vedno več upada, vedno manj dobrih zapisov, kar sem ugotavljal ob sestavljanju seznama blogerjev, ki je bil, roko na srce, zahteven projekt. In ker je bil tako zahteven, sem ga nekega dne preprosto ukinil.

Približno takrat sem ugotovil, da imam vsega dovolj. Ne bom se hvalil, a blog je imel dober obisk. Očitno so me radi brali, radi so spuščali komentarje, tudi privat smo včasih poklepetali. Ampak ni mi bilo več všeč. Preprosto. In ko sem menjal vse, od spletne strani, do imena bloga samega, sem se odločil, da ne bom tak, kot so nekateri. Da bom pisal ne le s prsti, temveč tudi in predvsem z dušo. Zato so moji zapisi trenutno bolj občasni, kar se bo popravilo, ko začnem spet kolesariti. Le naj se vreme popravi.

Pa da se razumemo – četudi ne objavljam, vseeno pišem. V prihodnjih dneh boste lahko prebrali prvo domišljijsko zgodbo. Kmalu se bodo začeli kolesarski zapisi s slikami. Nikoli se ne bodo zgodili zapisi, v katerih bi rad ustrezal drugim. Teh iger se ne grem. Če me že kdo bere, naj me bere zaradi tega, kar sem in ne zaradi števila. In čeprav ne kažem navzven, se mi vseeno dogaja. Še kar veliko.

Omenil sem nekatere. Poimensko ne bom v tem odstavku. Poglejmo, kaj so storili, da so se mi priskutili. Dobri pisci, katerih zapise sem bral, četudi mi vsebina ni bila ravno blizu, ampak sem oboževal njihov stil, gladko branje, povezanost, pri veliko njih tudi sarkazem in cinizem. Lahko rečem, da sem se od njih učil in postopoma razvil svoj način. Danes, ko se je večina povezala še z Instagramom, so ti blogi bolj kot ne žalostni približek tistega časa, ko so se posvečali zgolj blogu. Imam Instagram. Ja, objavljam slike. Ja, celo storije snemam. In ker sem drugačne vrste, pazim na neko ravnovesje. Ker, danes prideš na blog nekdaj dobrega pisca, pa te pričaka nek na hitro spackan zapis, kjer je bil včasih sarkazem, je danes egoistična samohvala, kjer je bila včasih reklama za kakega dobrega pisca, je danes že sedmič zapored objavljena ista oseba in kjer je včasih branje gladko teklo, se danes zatika približno toliko, kot se zatika polizdelek v debelem črevesju. In ko pogledaš na Instagram takih blogerjev, si samo želiš, da ta polizdelek ne bi nikoli prišel na plano. Tisoči in tisoči sledilcev, deset slik dnevno in nikoli končani storiji o povsem nezanimivih stvareh, vse od kako držati žlico za zajtrk, do uporabe zobne ščetke. In seveda, označevanje enih in istih osebkov ter podobnih bedarij, ki niso ne smešne in ne zabavne, ker se na sto kilometrov vidi, da je fejk. Zato ne objavljam pogosto na že omenjenem družabnem omrežju, da me ne bi slučajno primerjali.

Raje počnem to, kar mi sede. Nekatere blogerje še vedno spremljam, redno prebiram pa zgolj nekatere. Ker ob njih ne dobim občutka, da je blog mrtev. Tako se redno na seznamu najde Don Marko. Čeprav se izogibam politiki ne le pri pisanju, temveč tudi pri branju, moramo nekaj priznati – njegova satira je tisto, kar je manjkalo od ukinitve oddaje Tv Poper. Redno berem Medejo in jo tu javno naprošam, da naj že kmalu kaj objavi. Ne gre niti brez Nergača, s katerim sem imel nekoč čast poklepetati. Razlogi? Ne le, da me zanima kolesarjenje, ker sem ravno nasprotne sorte kolesar, a vseeno se v njegovih opisih najdejo zanimive poti in na drugačen način predstavljeni kraji naše male dežele. In da ne pozabim na Sestrine dogodivščine v petkah ali brez. Simona, dobr, pa kje si ti?

Lahko se reče, da se nisem moderniziral. Lahko se reče, da nisem v koraku s časom in da sem ostal nekje zadaj. Ampak vseeno je zvečer bolje prebrati nekaj dobrega, zanimivega, zabavnega, poučnega, kot gledati storije. In zato hvala vsem blogerjem, ki ste še vedno to, kar ste bili takrat, ko sem vas začel prebirati in niste klonili raznim vplivniškim mrzlicam. Ostajamo na vezi.