SEDEM.

V poplavi piscev, ki so, mislijo da so ali želijo biti nekaj več, jaz ostajam skromen in predan svojemu stilu. Marsikdo česa takega ne bi napisal, ker kdo bi pač to bral in konec koncev sploh zakaj. Pozabite tisto, da mora biti naslov udaren, da pritegne, vsebina pa je lahko tudi izven realnih pogledov avtorja, važno da se nabirajo všečki in obiskanost bloga. Jebeš to, življenje je kaj več, kot lajki na družabnih omrežjih.

Kot vsako živo bitje, tudi jaz potrebujem počitek. In sem onega dne razmišljal o eni mojih ljubših aktivnosti – spanju. Da pojasnim, sem večni zaspanec. Ne, ne bi cel dan spal, sem pa zmožen celodnevne minimalne aktivnosti. Tega sicer ne prakticiram več, sem pa v preteklosti pogostokrat. Sem pa sposoben zehati in delovati nenaspano ob katerikoli uri. Kljub temu, da večino stvari razumem brez kakršnekoli visoke izobrazbe, nisem še poštekal ljudi, ki sredi dneva rečejo ¨ma, kako bi zdej spal¨. In se čudim.

Čudim se ljudem, ki spijo tri ure in so zjutraj videti spočiti. Ne moreš, no. Sicer res nismo vsi za vse, ampak bil sem mlad (čeprav mislim, da sem še) in sem velikokrat odspal dve uri in šel v službo, pa ni pomagalo čisto nič, da ne bi bil videti kot zombi. Saj poznate take ljudi? Večni žurerji, nespečneži in ljudje, ki jih popoldne ne vidiš, ker spijo. Dejansko obstajajo celo mlade mamice, katerih otrok se redno zbuja vsako uro in za njimi ni kaj več kot štiri ure spanca, pa so zjutraj polne energije. Resno. Čudim se tudi ljudem, ki spijo deset ur in so zjutraj nejevoljni, ker je pač treba vstati. Za povrh to nejevoljo stresajo okrog kot dobra vila zlati prah in kravžljajo živce še ostalim prisotnim. Dejstvo – običajno so to lenuhi, ki ne bi delali nič, kar je povezano s službo ali osebnimi hobiji in jim je vse blazno težko, z izjemo ležanja na kavču, premikanja programov in jamranja nad njihovim težkim življenjem. Če nadaljujem, čudim se tudi ljudem, ki zvečer zaspijo na kavču. Ne vem, mogoče sem jaz čuden, ampak če čutim, da se mi spi, zaprem knjigo, ugasnem televizijo in grem v posteljo.

Moja postelja je… ne, še nekaj drugega prej.

Odkar se ukvarjam z vsakodnevnim kolesarjenjem, sem si prišel na čisto, koliko počitka in koliko spanja potrebujem. Pod počitek štejem čas s samim seboj, da popolnoma odklopim vse in vzamem v roke priljubljeno čtivo ali se potopim v film. Dejansko ne vem, koliko ga res potrebujem, trdim pa, da škoditi ne more, če ga je preveč. Ne da bi cel dan počival, ampak dve uri v celem dnevu sta mi čisto dovolj. Kak dan več, kak dan manj, kak dan sploh nič. Spanje pa je druga pesem. Spanje obožujem. Še iz časa najstništva, ni bilo lepšega, kot spati do dvanajstih. Danes si tega ne privoščim več, izjemoma če grem ekstremno zgodaj zjutraj spat. Saj se ve, občasno večerno druženje se lahko zavleče tja do petih zjutraj. Ne uide mi deset ur spanca niti po dolgem in napornem kolesarjenju – spomin na lanski vzpon na Vršič je še živ (bi prilepil link, a ne bo deloval, za več informacij pobrskajte po strani). Čeprav, proste dneve, predvsem pozimi, rad izkoristim za jutranje poležavanje. Seveda grem tudi zvečer kasneje spat, ampak vseeno, vedno poskrbim za to, da spim vsaj sedem ur. Včasih je osem že preveč in vedno je šest premalo. Zdaj imam namen samo še vpeljati rutino, da bom vedno šel ob isti uri spat in ob isti uri vstajal, ker vsakršno večje odstopanje mi popolnoma zmeša bioritem.

Jutra so druga zgodba. Nedolgo nazaj mi je prijatelj rekel, da sem bil od vedno bolj jutranji tip. Napaka. Jutranji tip sem, ker pač moram. Moram v službo. In zjutraj moram jesti. Imam svoj ritual in če gre pri tem ritualu karkoli narobe, imam pokvarjen dan. Na mojo srečo, gre zelo redko kaj narobe. Vstanem pa vedno težko. Malenkost lažje je, če grem na kolesarjenje. tu ni problemov, lahko spim tri ure, pa bom sredi noči skočil iz postelje, opravil z ritualom in zavrtel pedala. Pustimo to, da bom kasneje klel in si povedal, kakšna mona sem, a si bom ob koncu dneva tudi neizmerno hvaležen. Težje je, če me čaka služba. Ne, ni razlogov, svojo službo imam rad in nič mi ne manjka, ampak zjutraj vedno podaljšujem spanje. Ne da se mi vstati, samo še pet minut. Do skrajnosti. Do takrat, ko je že skoraj prepozno za ritual. Ampak vseeno nisem tisti pravi jutranji tip, čeprav sem zjutraj največkrat dobre volje. Nekako niti večerni tip nisem. Sploh ne vem, kak tip sem, verjetno nočni. Takrat sem najbolj priden, ker pač dam mir.

Moja postelja je moje svetišče. Težko dostopna drugim in vedno pripravljena zame. Tam ne obstaja nič, le čas, ki tistih sedem ur prehitro teče. Tam ni prostora za grde stvari, le za sanje  in popolno relaksacijo. Naj bo dan še tako naporen, v kolikor je možno, se najraje odpeljem domov. Ker raje preživim uro ali več na cesti, samo zato, da se zjutraj zbudim v svoji postelji. Po tistih sedmih urah.

O sanjah pa kdaj drugič.

BLOG NI MRTEV.

Spretno oko je opazilo, da zadnje čase redko objavljam na bogu. Mogoče je res, da se pogosteje pojavljam na določenem družabnem omrežju, ampak blog… to sem pa res zanemaril. Eno dejstvo je: če se mi nič posebnega ne dogaja, nimam o čem pisati in če sem prav pošten, ne vem kako mi je uspevalo včasih pogosteje pisati, ko se mi ni dogajalo pretirano več, kot se mi trenutno.

Kljub temu, da tople vode ne bom odkril s tem zapisom, bom vseeno pojasnil, zakaj je moja neaktivnost takšna, kot pač je. Da se bo to razumelo, je treba nekoliko v preteklost. Anno domini dvajset in enajst sem začel bolj za šalo kot zares in takrat so bili blogi že v rahlem zatonu. Spremljal sem pisce že prej in kasneje ugotovil, koliko dobrih sestavljalcev besed je kar na lepem poniknilo. Nekateri niso niti povedali vzroka, ampak enostavno nehali. In z leti vedno več upada, vedno manj dobrih zapisov, kar sem ugotavljal ob sestavljanju seznama blogerjev, ki je bil, roko na srce, zahteven projekt. In ker je bil tako zahteven, sem ga nekega dne preprosto ukinil.

Približno takrat sem ugotovil, da imam vsega dovolj. Ne bom se hvalil, a blog je imel dober obisk. Očitno so me radi brali, radi so spuščali komentarje, tudi privat smo včasih poklepetali. Ampak ni mi bilo več všeč. Preprosto. In ko sem menjal vse, od spletne strani, do imena bloga samega, sem se odločil, da ne bom tak, kot so nekateri. Da bom pisal ne le s prsti, temveč tudi in predvsem z dušo. Zato so moji zapisi trenutno bolj občasni, kar se bo popravilo, ko začnem spet kolesariti. Le naj se vreme popravi.

Pa da se razumemo – četudi ne objavljam, vseeno pišem. V prihodnjih dneh boste lahko prebrali prvo domišljijsko zgodbo. Kmalu se bodo začeli kolesarski zapisi s slikami. Nikoli se ne bodo zgodili zapisi, v katerih bi rad ustrezal drugim. Teh iger se ne grem. Če me že kdo bere, naj me bere zaradi tega, kar sem in ne zaradi števila. In čeprav ne kažem navzven, se mi vseeno dogaja. Še kar veliko.

Omenil sem nekatere. Poimensko ne bom v tem odstavku. Poglejmo, kaj so storili, da so se mi priskutili. Dobri pisci, katerih zapise sem bral, četudi mi vsebina ni bila ravno blizu, ampak sem oboževal njihov stil, gladko branje, povezanost, pri veliko njih tudi sarkazem in cinizem. Lahko rečem, da sem se od njih učil in postopoma razvil svoj način. Danes, ko se je večina povezala še z Instagramom, so ti blogi bolj kot ne žalostni približek tistega časa, ko so se posvečali zgolj blogu. Imam Instagram. Ja, objavljam slike. Ja, celo storije snemam. In ker sem drugačne vrste, pazim na neko ravnovesje. Ker, danes prideš na blog nekdaj dobrega pisca, pa te pričaka nek na hitro spackan zapis, kjer je bil včasih sarkazem, je danes egoistična samohvala, kjer je bila včasih reklama za kakega dobrega pisca, je danes že sedmič zapored objavljena ista oseba in kjer je včasih branje gladko teklo, se danes zatika približno toliko, kot se zatika polizdelek v debelem črevesju. In ko pogledaš na Instagram takih blogerjev, si samo želiš, da ta polizdelek ne bi nikoli prišel na plano. Tisoči in tisoči sledilcev, deset slik dnevno in nikoli končani storiji o povsem nezanimivih stvareh, vse od kako držati žlico za zajtrk, do uporabe zobne ščetke. In seveda, označevanje enih in istih osebkov ter podobnih bedarij, ki niso ne smešne in ne zabavne, ker se na sto kilometrov vidi, da je fejk. Zato ne objavljam pogosto na že omenjenem družabnem omrežju, da me ne bi slučajno primerjali.

Raje počnem to, kar mi sede. Nekatere blogerje še vedno spremljam, redno prebiram pa zgolj nekatere. Ker ob njih ne dobim občutka, da je blog mrtev. Tako se redno na seznamu najde Don Marko. Čeprav se izogibam politiki ne le pri pisanju, temveč tudi pri branju, moramo nekaj priznati – njegova satira je tisto, kar je manjkalo od ukinitve oddaje Tv Poper. Redno berem Medejo in jo tu javno naprošam, da naj že kmalu kaj objavi. Ne gre niti brez Nergača, s katerim sem imel nekoč čast poklepetati. Razlogi? Ne le, da me zanima kolesarjenje, ker sem ravno nasprotne sorte kolesar, a vseeno se v njegovih opisih najdejo zanimive poti in na drugačen način predstavljeni kraji naše male dežele. In da ne pozabim na Sestrine dogodivščine v petkah ali brez. Simona, dobr, pa kje si ti?

Lahko se reče, da se nisem moderniziral. Lahko se reče, da nisem v koraku s časom in da sem ostal nekje zadaj. Ampak vseeno je zvečer bolje prebrati nekaj dobrega, zanimivega, zabavnega, poučnega, kot gledati storije. In zato hvala vsem blogerjem, ki ste še vedno to, kar ste bili takrat, ko sem vas začel prebirati in niste klonili raznim vplivniškim mrzlicam. Ostajamo na vezi.

OFELIJA JE VSEGA KRIVA.

Dan, ko bi človek najraje izklopil telefon, ignoriral vsa socialna omrežja in se dal nekam, kjer ne bi srečal žive duše – ja, to je valentinovo. Naši dedki so nekoč rekli ”tujega nočemo, svojega ne damo”, na žalost pa smo Slovenci pripravljeni sprejeti prav vse, kar nam ponuja tujina, da se le imamo dobro, četudi je še tako butasto. Malo pred tem, ko smo uspešno posvojili še enega izmed butastih praznikov, tako imenovano noč čarovnic, smo uspešno v našo družbo vpeljali tudi valentinovo. Praznik zaljubljencev. Roko na srce in materialistično gledano, bolj praznik cvetličarjev in prodajalcev raznih srčkov, ne glede na okus, barvo in uporabnost.

Ampak ne bom danes toliko o lastnem mišljenju, temveč sem se malo sprehodil skozi zgodovino, ki je Slovencem najljubša v obdobju obeh vojn, kar dokazuje tudi to, da velik procent ne zna drugega kot ”partizani, domobranci, rdeči, beli”. Kakorkoli.

Torej, na praznik svetega Valentina si v nekaterih kulturah in na žalost tudi v naši, zaljubljenci izkazujejo ljubezen, ne vedoč, da je treba ljubezen na tak ali drugačen, vsekakor pa ne nujno materialističen način izkazovati vse dni v letu. Ker pa gre ljubezen skozi želodec – sprva se je praznik svetega Valentina praznoval kot dan posta v čast svetemu Valentinu. Potem je nekaj zdolgočasenih brezposelnežev v srednjem veku ugotovilo, da obstaja romantika ter da obstaja tudi ljubezen, nekako so to združili in rekli – no, pa dajmo mi to pa tako in tako praznovat. Valentin, ti boš glavni.

No, saj v bistvu ni ravno tako. Od vseh svetih Valentinov, ki so bili razglašeni do današnjih časov, na današnji dan goduje gnostični prfoks Valentinius, ki je v svojih naukih krščansko ljubezen primerjal z zakonsko posteljo, kar pa je bilo v velikem nasprotju s takrat prevladujočo asketsko krščansko mislijo. Čeprav, če gledamo realno, od takrat nismo prav veliko napredovali.

Potem so tam nekje v štirinajstem stoletju v Angliji in Franciji razširili govorice, da se štirinajstega februarja ptički ženijo. Dokazov, ali je kdo že takrat sledil ornitologiji, seveda ni, ampak kdo bi oporekal ljubezni, kajti če zaljubljeni tako pravijo, potem bo že tako. Saj vemo, kakšni so zaljubljenci, sploh v prvih mesecih.

Mi, Slovenci, mi smo drugačne sorte tiči. God svetega Valentina smo praznovali že dolgo, dolgo pred zmešanimi Angleži in Francozi. Pri nas Valentin prinese ključ do korenin, kar po starem kmečkem koledarju pomeni dan, ko se začne delo na njivah in v vinogradih. Pa dasiravno se tudi pri nas na ta dan začnejo ptički ženiti, osebno raje verjamem, da se začnejo na Gregorjevo ali, v primeru milejše zime, na Vincencijevo. A glej ga zlomka, prišel je sodobnejši čas in tudi mi smo podlegli obdarovanju oseb, ki jih imamo radi. Detajlov današnjega praznovanja nisem niti raziskoval, ker me osebno ne zanima in valentinovega niti ne praznujem, na osebno odločitev pa ne vpliva niti trenutni stan, temveč zgolj dejstvo, da se mi zdi butasto praznovati nekaj butastega.

Nenapisano pravilo je, da naj bi za valentinovo ženske obdarovale moške. Nekoliko nezanimivo je, če obdarujejo samo svojega partnerja, zato so nori Japonci, kdo pa drug, nekako marketinško speljali zadevo na višji nivo in tako ženske obdarujejo moške, ki jih imajo rade. In ker denar poganja svet naprej, na žalost, morajo moški to obdarovanje vrniti in … ja, mesec kasneje, štirinajstega marca razprejo denarnice in se izprsijo in praznujejo tako imenovani ”beli dan”. In to je eden od razlogov, da gre svet počasi, a z veliko vztrajnostjo v ku…

Saj mogoče res zveni, kot da mi gre valentinovo na živce, pa mi v resnici ne gre. Na živce mi gredo vse marketinške poteze, kako ljudje nasedajo, koliko so ljudje pripravljeni zapraviti in koliko nekaterim pomeni. Ker, nekateri se nimajo niti toliko radi, da bi priznali – četudi me vsak teden dvakrat prizadene, za valentinovo vedno dobim vrtnico. Vseeno bo meni minil kot povsem navaden dan in čeprav nisem zaljubljen, se zaradi tega prav nič ne sekiram – saj za dan mrtvih tudi nisem bil mrtev.

In preden se kdo začne vleči iz tega z besedami ”nisem jaz kriv, jaz ne bi praznoval, če baba neb praznovala” – seveda ne, seveda nisi ti kriv. Bodimo Slovenci, vzdržujmo našo folkloro, zvalimo krivdo na nekoga drugega. ”Jutri je valentinovo”, je rekla Ofelija v četrtem dejanju Hamleta. Ona naj bo kriva.

DECEMBER.

Decembrsko vzdušje se počasi, a vztrajno pripravlja na vrhunec. Lučke, jelke, okraski, kuhano vino, večerni živžav na ulicah, koncerti s šalom okrog vratu in še kaj. Nekateri celo leto čakajo na vse to rajanje, drugim je pa večinoma odveč in komaj čakamo, da minejo ti mrzli meseci.

Če bi me vprašali po najljubših mesecih pred nekaj leti, december ne bi bil med njimi. Če dobro pomislim, ne spada med najljubše mesece niti sedaj. Mi je pa všeč, če se ne pretirava. Priznam, ven me ne vleče. Da bi stal nekje na prostem in silvestroval – ne, to obdobje je mimo. Raje imam zaključene družbe, če je že treba zapustiti varno toplino doma. Izjemoma seveda grem na kakšno dogajanje, čeprav se na koncu večinoma izkaže, da bi bilo bolje biti pod toplo odejo v družbi dobre komedije, skodelice čaja in vonja dišečih sveč.

Celo tako naprej sem, da vsa darila nakupim že v novembru. Namreč, neznosno težko preživljam čas v trgovinah. Običajno mi ni odveč, decembra pa mi gredo prerivajoči nakupovalci na določen organ. Res. Ampak, to ni zapis za pritoževanje. Ni zapis za dvigovanje branosti, niti ne za karkoli drugega. Je le za odpiranje oči.

Nisem pravi naslov za soljenje pameti ali kakršnokoli širjenje sovražnosti. Če me povečana vsebnost kupcev v trgovinah moti, to še ne pomeni, da jih sovražim. Ja, sovražim sicer marsikaj, a ljudi nikoli. Zakaj le? Vsako živo bitje je del našega življenja in ta živa bitja nam, ne glede na to, ali so del ali delček ali nemara zgolj drobec, življenje bogatijo. Ne bo se strinjal vsak, ampak če znaš iz vsake stvari potegniti najboljše in gledati pozitivno, potem s tem ne bi smel imeti problemov. Priznajmo, vedno ni lahko. Včasih kar ne gre in bi najraje obupali. Napaka. Da prideš do zmage, moraš tudi skozi poraze. Nič hudega ni v današnjem ponorelem svetu vreči puške v koruzo, spustiti vse iz rok in se predati misli na to, da se tega ne gremo več. In zdrdramo iz sebe vse, kar nas moti, onesrečuje in ja, potem se brž bolje počutimo.

Samo ljudje smo in v veliki večini ne potrebujemo veliko. Ne, tu ne gre za materialne dobrine, te so od človeka do človeka različne, čeprav so v veliki meri le plod domišljije, želje po sreči in želje po nečem boljšem. Ko bi se ljudje zavedali, koliko materialnih dobrin si lastimo zgolj iz razvajenosti in ne iz dejanske potrebe, bi bilo marsikaj drugače. Več bi se posvečali samemu sebi. Dejansko ljudje potrebujemo, če izvzamemo najnujnejše materialne zadeve, zelo malo. Velikokrat je to le objem, topla beseda, iskren pogled v oči, prijazen nasmešek. In to nam manjka. Si sposoben kar tako, naključnemu neznancu stisniti roko in mu zaželeti vesele praznike? Se kar tako nasmehniti nekomu in mu morebiti s tem polepšati dan?

O ja. Ljudje smo sposobni marsičesa. Na žalost se precej bolj obremenjujemo s tem, kako bi nekomu škodili, kako bi samega sebe povzdignili nekam višje, kako bi bili bolj opazni, koliko bomo zapravili za darilo samo zato, da nas bo nekdo imel rajši. Manj kot se obremenjujemo z drugimi, raje imamo sebe in posledično znamo gledati na življenje drugače. Ker nismo v filmu in nam ni treba igrati nečesa, kar nismo in smo preprosto taki, kot pač smo.

Prej sem spregovoril o darilih. Naj bom realen, s tem ko sem napisal vsa darila, nisem bil povsem iskren. Včasih ne najdem primernega in kljub trudu ne uspem nabaviti do tik pred zdajci. Lahko pa povem, da se to zelo redko zgodi, ker podarjam predvsem preprosta darila. Največkrat so to piškoti izpod mojih rok – osrečijo preprosto (in lačno) osebo in skorajda ni možnosti, da romajo k nekomu tretjemu. Bolj kot je preprosto, bolje je. Ker se ve, da je iz srca.

V bistvu mi dol visi, kako boste praznovali. Kako boste preživeli preostanek decembra in prehod v novo leto. Kaj vse boste podarili in koliko boste zapravili. Jaz vem zase – minimalno in za tiste ljudi, ki mi nekaj pomenijo. Pa tudi glede ostalih stvari ne bom pretiraval, konec koncev, drevesce je postavljeno, božično žito se je razbohotilo. Želim vam pa, da odprete oči. Da ne tavate skozi potrošniško mrzlico tako slepi, da nakupite vse, kar vašim obdarovancem ne bo prišlo prav.

Zbudi se, raja.

SMO SPLOH ŠE LJUDJE?

Sezona kolesarjenja je mimo, čeprav obstaja upanje, da bom letos še sedel na kolo, v kolikor bosta vreme in zdravje dopuščala. In čeprav je bil prvotno ta blog postavljen za opisovanje mojih kolesarskih izletov, je začel na poznojesenske dni malo samevati. Kar se ne sme dogajati, ane. Zato se bo pa lahko prebralo kaj drugega, življenjskega.

Nisem narejen tako, da bi kritiziral. Lahko bi, priznam. Če sem natančnejši, kritiziram, če mi ni všeč, nikakor pa ne kritiziram vsega povprek. Takih ljudi je dovolj in ko se naveličam poslušati kritike, običajno rečem ”povej kaj pohvalnega”. In potem pove nekaj o sebi. Recimo, soseda še v nobeni restavraciji ni dobro jedla. Drugo sosedo vedno ujame radar. Znanec vedno tarna nad ponudnikom mobilne telefonije. Nobene novosti, skratka, vsem pa je skupno to, da so vedno krivi drugi. V vseh restavracijah slabo kuhajo, če pa je slučajno dobro, je pa postrežba na nuli. Pa jaz nisem kriva, ker sem šla prehitro, zakaj so postavili radar prav tam, ga niso mogli nekje drugje? In pa, zakaj bi menjal operaterja, saj so vsi isti. Prva, ti ostani doma, pa si segrevaj pasulj iz konzerve, druga, ti malo manj pritiskaj na plin in tretji, ti lahko za spremembo gledaš tudi malo okoli sebe in ne pokličeš osem ljudi vsakič, ko se ti zgodi nekaj, kar se ti ne ravno vsak dan. Ljudje, vsi problemi, ki jih najdemo okrog nas, sploh niso okrog nas, ampak v nas. Mi se obremenjujemo z nečim, četudi se nas ne tiče. Ker tuji problemi so vedno slajši kot naši. Še več, tuje znamo odlično razčleniti, pokomentirati, skritizirati in najti rešitev, s svojimi pa se ne znamo soočiti. Ljudje smo in če imaš težavo, zagotovo je nekdo nekje, ki te bo poslušal. Mogoče celo jaz. Nikar pa ne misli, da te bom, če znaš govoriti o drugih, o sebi pa si tiho. Takih ljudi imam dovolj.

Ker, slabe izkušnje. Začenši v poznem najstništvu, ko si pod vplivom alkohola ali česa drugega storil marsikaj. In so naslednji dan vedeli vsi, tvoj film je bil pa meglen. Ali ga sploh ni bilo. Nikogar ni bilo, ki bi čutil karkoli. Morebiti stisko, morebiti razigranost, nagajivost. Vsi pa so čutili, da morajo to deliti. Žalost, res žalost. Danes, kot skoraj asocialen primerek človeške vrste, redko zahajam v družbo. Sicer se spravim do bližnje oštarije na pivo ali več, ampak če ni prave družbe, je skoraj isto, kot če ga spijem doma. Nisem delal neke selekcije, ker se je naredila sama z osebno odločitvijo, da ne zapravljam časa in energije za ljudi, s katerimi ni nekakšne obojestranske povezanosti. Ker, lahko sedi še tako nedolžen in sladek fris nasproti tebe in se ti nasmiha, v resnici pa že razmišlja, kaj bo o tebi povedal nekomu tretjemu. Kot, ko smo pred časom sedeli v eni druščini in je ena od oseb naskrivaj slikala vsakega posebej in pošiljala slike svoji prijateljici, z vsemi potrebnimi informacijami: ta je ta, ta je un, pa tadva sta skupaj. Oh, prosim, no. Sej nismo na živinskem sejmu.

Kakorkoli, danes dam veliko na odnose. Na tiste, taprave, ne fejkane. Kljub asocialnosti sem letos spoznal nekaj odličnih primerkov človeške vrste. Take, pri katerih dobiš v dveh minutah občutek, da jih poznaš že celo življenje. Pa se potem celo leto ne vidiš, ob naslednjem snidenju pa vse točno tako, kot da bi se nazadnje videl včeraj. Ampak to ni toliko pomembno – važnejše je to, da so ti odnosi pristni. Ker, dobri ljudje prepoznamo dobre ljudi. Kot se prepoznajo psice in kot se prepoznajo Brici. In za take ljudi si z veseljem vzamem čas za druženje. Za razliko od fejkov. Fejke prepoznaš po temu, da te pokličejo točno takrat, ko nekaj rabijo. Potem lahko dve leti ni nič, nobenega glasu, kot da te ni, dokler ni potrebe po nečemu. In pride klic. Lahko rečem, da sem spoznal tudi nekaj takih. Se zmeniš, greš na kavo. Smo na vezi, so tiste zlajnane besede ob slovesu. Tri mesece kasneje pride sms. ”Pa kje si ti, nč se ne javiš, nč ne pišeš…”. ”Ja, sej ti tud ne”. In potem naslednje tri mesece spet nič. Nato pa se enkrat rabi pomoč, pa bi pomagal, ker si dobričina po srcu, pa ne pomagaš iz samega principa, ker se spomnijo nate samo takrat, ko te rabijo. V najslabšem primeru se zaključi s tem, da si vse kaj drugega, samo človek ne in … no ja, a niso taki odnosi ubijajoči?

Pa da ne začnem o tem, kako se ne znamo pogovarjati. Se je kdo kdaj vprašal, zakaj? Vsepovsod ena živčnost, stres, napetost. Sprejemanje drugačnosti. Zavedanje, da drugačnost ni vedno slabša. Pohlep, lezenje v rit, pomembnost, puščanje vtisa, šokiranje, stari in novi triki privabljanja. Halo? Resno? S tem se bomo ukvarjali? Kje je dobra stara šola preprostosti, humanosti, kavalirstva? Se nam res tako zelo mudi, nekam, niti sami ne vemo kam? Samo zato, da zadovoljimo svoje potrebe, ne ozirajoč se na druge?

Zbudi se, raja.

 

BO ”SVEČA MANJ” RES REŠILA SVET?

Čeprav je bil ta zapis pripravljen za objavo že pred samim praznikom, sem njega objavo raje zamaknil za nekaj dni. Iz več razlogov. Prvi je ta, da bi se med poplavo tekstov s podobno vsebino nekje izgubil, bil spregledan ali na hitro prebran in čez nekaj minut pozabljen, drugi pa ta, da ne gre le za sveče. Tudi te so v naslovu zgolj za nekakšen prikaz, v nadaljevanju pa bo moč opaziti, da je v svečah še najmanj problema.

Dajmo se nekaj zmeniti – razčistimo najprej pri sebi. Koliko tistih, ki je objavilo nekaj o svečah, koliko vas je neslo svečo na pokopališče tistega dne? Ne, ne bodimo kot ostali, ki gledajo, koliko kdo ima, koliko da in kakšno je njegovo življenje, ampak bodimo boljši. Bodimo zgled. Pridimo že enkrat do tega, da nam bo dol viselo za druge, da se ne bomo obremenjevali s posamezniki, temveč naredili nekaj za to, da bo nam boljše. Lepše.

No, začnemo pri sebi? Zdravo, moje ime je Gregor, star sem dve polnoletnosti na leto in pol podlage, zaposlen, lastnik avtomobila in ljubiteljski kolesar. Obožujem hrano, kar se pozna tudi na obsegu, knjige, kar se pozna na intelektualnosti, komedije, kar se pozna pri govorjenju neumnosti v družbi in lenarjenje, kar se pozna na času, ki ga porabim za prej naštete stvari. Imam to možnost, da v službo hodim peš in isti način premikanja uporabljam tudi za ostale opravke v mestu. Opa, skoraj bi pozabil navesti, da sem tudi potrošnik. Večinoma kupujem stvari, ki jih potrebujem, torej hrano. Ne morem uiti svoji razvadi, zato tudi enkrat mesečno kupim edino revijo, ki jo prebiram. Boste rekli, nič posebnega nisi, jaz pa bom odgovoril – hvala bogu. Nočem biti nekaj posebnega. Hočem biti preprosto jaz in mislim, da mi uspeva. Ampak, zakaj sveče?

Zato, ker ob to se znamo ljudje spotakniti, kadar je čas za to. Kot se znamo spotakniti ob ognjemet za silvestrovo. Kot se znamo spotakniti ob cestne službe vedno, ko potekajo dela na cestah. To znamo. To nam gre tako jebeno dobro od rok, da bi bilo škoda prenehati. Tako smo pametni, ko vidimo nekoga, da prinese svečo na grob. Vse vemo? Ne, ne vemo. Mogoče je to edina sveča, ki jo prinese na leto. Tako zelo smo eko osveščeni, da je letos nismo nesli in zdimo se ponosni nase, ker smo nekaj dobrega naredili za okolje. Lepo, pohvalno. Med letom pa grob kot kazino. Naj povem, tudi jaz je letos nisem nesel. Preprosta ikebana, to je to. Ne vodim evidence, a na leto nesem približno pet sveč. Prav tako ne vodim statistike, a v trgovini kupim približno dvajset plastenk pijače letno. Zdaj se vidi, kam pes taco moli? V kolikor bi imel možnost v našem mestu stvari kupovati rinfuzo, bi to počel. In da razbijem še en stereotip, da gremo moški vedno brez vrečke v trgovino – lastim si tri vrečke iz blaga in eno iz močnejše umetne mase. In termovko za čaj in steklenico za vodo.

Ampak mi (ne vsi) smo delili vse možne članke o svečah. Ker v tem je problem. Ni problem v tem, da iz trgovine privlečemo deset plastenk pijače na teden, ni problem v tem, da se ena oseba v avtu pelje v službo in da se jih pet pripelje iz istega konca, vsak s svojim avtom. Ni problem v tem, da kupujemo kruh v plastični vrečki in še manj to, da zvečer pred televizijo odpremo vrečko čipsa, ker, razvade pač morajo biti. Tudi v tem, da se bunimo za plačevanje neke smešne vsote za parkiranje na makadamskem parkirišču medtem ko nam pušča olje, ki odteka nekam v globino nečesa, kar nezavedno uničujemo, ni problem. Ne, problem je v svečah. Ker to, to nas bo pokopalo.

Vemo, eni resnično pretiravajo. Svečo sem, svečo tja. Pa onemu, pa drugemu, pa tretjemu. Sveče so pač cenejše od cvetja in primernejše za grobove. Nihče se ne pritoži, ker, verjemite – tistim spodaj je vseeno. Če imaš jajca, prinesi ženi svečo za valentinovo, namesto šopka. Kot pri vsaki stvari, tudi tu velja, da je neka normala dovoljena, le o tem, koliko je normalno in koliko preveč, nimamo pojma.

Naj si za konec dovolim odgovoriti na vprašanje iz naslova. Ne, sveča manj ne bo rešila sveta. Tudi plastenka manj ne. Lahko pa naslednjič v trgovini pomislite – res rabim plastenko te pijače? Moram res nesti svečo vsakič ko grem na grob ljube osebe? Moram res narediti toliko poti z avtomobilom? Ker, nekje je treba začeti. Ni treba veliko, samo miselnost spremeniti, potem gre skoraj samo naprej. Morda sveta res ne bomo rešili in v kolikor smo še kar prepričani, da ga bomo… no, postavite se pred trgovski center za deset minut in opazujte vse plastenke, ki bodo šle mimo vas. Nekaterih ne spreobrneš nikoli. In kokakola mora biti v hladilniku.

Zbudi se, raja.