SMO SPLOH ŠE LJUDJE?

Sezona kolesarjenja je mimo, čeprav obstaja upanje, da bom letos še sedel na kolo, v kolikor bosta vreme in zdravje dopuščala. In čeprav je bil prvotno ta blog postavljen za opisovanje mojih kolesarskih izletov, je začel na poznojesenske dni malo samevati. Kar se ne sme dogajati, ane. Zato se bo pa lahko prebralo kaj drugega, življenjskega.

Nisem narejen tako, da bi kritiziral. Lahko bi, priznam. Če sem natančnejši, kritiziram, če mi ni všeč, nikakor pa ne kritiziram vsega povprek. Takih ljudi je dovolj in ko se naveličam poslušati kritike, običajno rečem ”povej kaj pohvalnega”. In potem pove nekaj o sebi. Recimo, soseda še v nobeni restavraciji ni dobro jedla. Drugo sosedo vedno ujame radar. Znanec vedno tarna nad ponudnikom mobilne telefonije. Nobene novosti, skratka, vsem pa je skupno to, da so vedno krivi drugi. V vseh restavracijah slabo kuhajo, če pa je slučajno dobro, je pa postrežba na nuli. Pa jaz nisem kriva, ker sem šla prehitro, zakaj so postavili radar prav tam, ga niso mogli nekje drugje? In pa, zakaj bi menjal operaterja, saj so vsi isti. Prva, ti ostani doma, pa si segrevaj pasulj iz konzerve, druga, ti malo manj pritiskaj na plin in tretji, ti lahko za spremembo gledaš tudi malo okoli sebe in ne pokličeš osem ljudi vsakič, ko se ti zgodi nekaj, kar se ti ne ravno vsak dan. Ljudje, vsi problemi, ki jih najdemo okrog nas, sploh niso okrog nas, ampak v nas. Mi se obremenjujemo z nečim, četudi se nas ne tiče. Ker tuji problemi so vedno slajši kot naši. Še več, tuje znamo odlično razčleniti, pokomentirati, skritizirati in najti rešitev, s svojimi pa se ne znamo soočiti. Ljudje smo in če imaš težavo, zagotovo je nekdo nekje, ki te bo poslušal. Mogoče celo jaz. Nikar pa ne misli, da te bom, če znaš govoriti o drugih, o sebi pa si tiho. Takih ljudi imam dovolj.

Ker, slabe izkušnje. Začenši v poznem najstništvu, ko si pod vplivom alkohola ali česa drugega storil marsikaj. In so naslednji dan vedeli vsi, tvoj film je bil pa meglen. Ali ga sploh ni bilo. Nikogar ni bilo, ki bi čutil karkoli. Morebiti stisko, morebiti razigranost, nagajivost. Vsi pa so čutili, da morajo to deliti. Žalost, res žalost. Danes, kot skoraj asocialen primerek človeške vrste, redko zahajam v družbo. Sicer se spravim do bližnje oštarije na pivo ali več, ampak če ni prave družbe, je skoraj isto, kot če ga spijem doma. Nisem delal neke selekcije, ker se je naredila sama z osebno odločitvijo, da ne zapravljam časa in energije za ljudi, s katerimi ni nekakšne obojestranske povezanosti. Ker, lahko sedi še tako nedolžen in sladek fris nasproti tebe in se ti nasmiha, v resnici pa že razmišlja, kaj bo o tebi povedal nekomu tretjemu. Kot, ko smo pred časom sedeli v eni druščini in je ena od oseb naskrivaj slikala vsakega posebej in pošiljala slike svoji prijateljici, z vsemi potrebnimi informacijami: ta je ta, ta je un, pa tadva sta skupaj. Oh, prosim, no. Sej nismo na živinskem sejmu.

Kakorkoli, danes dam veliko na odnose. Na tiste, taprave, ne fejkane. Kljub asocialnosti sem letos spoznal nekaj odličnih primerkov človeške vrste. Take, pri katerih dobiš v dveh minutah občutek, da jih poznaš že celo življenje. Pa se potem celo leto ne vidiš, ob naslednjem snidenju pa vse točno tako, kot da bi se nazadnje videl včeraj. Ampak to ni toliko pomembno – važnejše je to, da so ti odnosi pristni. Ker, dobri ljudje prepoznamo dobre ljudi. Kot se prepoznajo psice in kot se prepoznajo Brici. In za take ljudi si z veseljem vzamem čas za druženje. Za razliko od fejkov. Fejke prepoznaš po temu, da te pokličejo točno takrat, ko nekaj rabijo. Potem lahko dve leti ni nič, nobenega glasu, kot da te ni, dokler ni potrebe po nečemu. In pride klic. Lahko rečem, da sem spoznal tudi nekaj takih. Se zmeniš, greš na kavo. Smo na vezi, so tiste zlajnane besede ob slovesu. Tri mesece kasneje pride sms. ”Pa kje si ti, nč se ne javiš, nč ne pišeš…”. ”Ja, sej ti tud ne”. In potem naslednje tri mesece spet nič. Nato pa se enkrat rabi pomoč, pa bi pomagal, ker si dobričina po srcu, pa ne pomagaš iz samega principa, ker se spomnijo nate samo takrat, ko te rabijo. V najslabšem primeru se zaključi s tem, da si vse kaj drugega, samo človek ne in … no ja, a niso taki odnosi ubijajoči?

Pa da ne začnem o tem, kako se ne znamo pogovarjati. Se je kdo kdaj vprašal, zakaj? Vsepovsod ena živčnost, stres, napetost. Sprejemanje drugačnosti. Zavedanje, da drugačnost ni vedno slabša. Pohlep, lezenje v rit, pomembnost, puščanje vtisa, šokiranje, stari in novi triki privabljanja. Halo? Resno? S tem se bomo ukvarjali? Kje je dobra stara šola preprostosti, humanosti, kavalirstva? Se nam res tako zelo mudi, nekam, niti sami ne vemo kam? Samo zato, da zadovoljimo svoje potrebe, ne ozirajoč se na druge?

Zbudi se, raja.

 

BO ”SVEČA MANJ” RES REŠILA SVET?

Čeprav je bil ta zapis pripravljen za objavo že pred samim praznikom, sem njega objavo raje zamaknil za nekaj dni. Iz več razlogov. Prvi je ta, da bi se med poplavo tekstov s podobno vsebino nekje izgubil, bil spregledan ali na hitro prebran in čez nekaj minut pozabljen, drugi pa ta, da ne gre le za sveče. Tudi te so v naslovu zgolj za nekakšen prikaz, v nadaljevanju pa bo moč opaziti, da je v svečah še najmanj problema.

Dajmo se nekaj zmeniti – razčistimo najprej pri sebi. Koliko tistih, ki je objavilo nekaj o svečah, koliko vas je neslo svečo na pokopališče tistega dne? Ne, ne bodimo kot ostali, ki gledajo, koliko kdo ima, koliko da in kakšno je njegovo življenje, ampak bodimo boljši. Bodimo zgled. Pridimo že enkrat do tega, da nam bo dol viselo za druge, da se ne bomo obremenjevali s posamezniki, temveč naredili nekaj za to, da bo nam boljše. Lepše.

No, začnemo pri sebi? Zdravo, moje ime je Gregor, star sem dve polnoletnosti na leto in pol podlage, zaposlen, lastnik avtomobila in ljubiteljski kolesar. Obožujem hrano, kar se pozna tudi na obsegu, knjige, kar se pozna na intelektualnosti, komedije, kar se pozna pri govorjenju neumnosti v družbi in lenarjenje, kar se pozna na času, ki ga porabim za prej naštete stvari. Imam to možnost, da v službo hodim peš in isti način premikanja uporabljam tudi za ostale opravke v mestu. Opa, skoraj bi pozabil navesti, da sem tudi potrošnik. Večinoma kupujem stvari, ki jih potrebujem, torej hrano. Ne morem uiti svoji razvadi, zato tudi enkrat mesečno kupim edino revijo, ki jo prebiram. Boste rekli, nič posebnega nisi, jaz pa bom odgovoril – hvala bogu. Nočem biti nekaj posebnega. Hočem biti preprosto jaz in mislim, da mi uspeva. Ampak, zakaj sveče?

Zato, ker ob to se znamo ljudje spotakniti, kadar je čas za to. Kot se znamo spotakniti ob ognjemet za silvestrovo. Kot se znamo spotakniti ob cestne službe vedno, ko potekajo dela na cestah. To znamo. To nam gre tako jebeno dobro od rok, da bi bilo škoda prenehati. Tako smo pametni, ko vidimo nekoga, da prinese svečo na grob. Vse vemo? Ne, ne vemo. Mogoče je to edina sveča, ki jo prinese na leto. Tako zelo smo eko osveščeni, da je letos nismo nesli in zdimo se ponosni nase, ker smo nekaj dobrega naredili za okolje. Lepo, pohvalno. Med letom pa grob kot kazino. Naj povem, tudi jaz je letos nisem nesel. Preprosta ikebana, to je to. Ne vodim evidence, a na leto nesem približno pet sveč. Prav tako ne vodim statistike, a v trgovini kupim približno dvajset plastenk pijače letno. Zdaj se vidi, kam pes taco moli? V kolikor bi imel možnost v našem mestu stvari kupovati rinfuzo, bi to počel. In da razbijem še en stereotip, da gremo moški vedno brez vrečke v trgovino – lastim si tri vrečke iz blaga in eno iz močnejše umetne mase. In termovko za čaj in steklenico za vodo.

Ampak mi (ne vsi) smo delili vse možne članke o svečah. Ker v tem je problem. Ni problem v tem, da iz trgovine privlečemo deset plastenk pijače na teden, ni problem v tem, da se ena oseba v avtu pelje v službo in da se jih pet pripelje iz istega konca, vsak s svojim avtom. Ni problem v tem, da kupujemo kruh v plastični vrečki in še manj to, da zvečer pred televizijo odpremo vrečko čipsa, ker, razvade pač morajo biti. Tudi v tem, da se bunimo za plačevanje neke smešne vsote za parkiranje na makadamskem parkirišču medtem ko nam pušča olje, ki odteka nekam v globino nečesa, kar nezavedno uničujemo, ni problem. Ne, problem je v svečah. Ker to, to nas bo pokopalo.

Vemo, eni resnično pretiravajo. Svečo sem, svečo tja. Pa onemu, pa drugemu, pa tretjemu. Sveče so pač cenejše od cvetja in primernejše za grobove. Nihče se ne pritoži, ker, verjemite – tistim spodaj je vseeno. Če imaš jajca, prinesi ženi svečo za valentinovo, namesto šopka. Kot pri vsaki stvari, tudi tu velja, da je neka normala dovoljena, le o tem, koliko je normalno in koliko preveč, nimamo pojma.

Naj si za konec dovolim odgovoriti na vprašanje iz naslova. Ne, sveča manj ne bo rešila sveta. Tudi plastenka manj ne. Lahko pa naslednjič v trgovini pomislite – res rabim plastenko te pijače? Moram res nesti svečo vsakič ko grem na grob ljube osebe? Moram res narediti toliko poti z avtomobilom? Ker, nekje je treba začeti. Ni treba veliko, samo miselnost spremeniti, potem gre skoraj samo naprej. Morda sveta res ne bomo rešili in v kolikor smo še kar prepričani, da ga bomo… no, postavite se pred trgovski center za deset minut in opazujte vse plastenke, ki bodo šle mimo vas. Nekaterih ne spreobrneš nikoli. In kokakola mora biti v hladilniku.

Zbudi se, raja.

JESEN JE TU.

Privihral je oktober ali, bodimo natančnejši – prišla je jesen. In z njo nove tegobe domače nacije. Roko na srce, ne samo domače, kajti verjetno je v svetu isto. Bom kratek. Slike termometrov v avtomobilih na družbenih omrežjih. Nenehno jamranje, kako zelo hladno je, vprašanja, kdaj se začne kurilna sezona in rdeči alarmi, ker bo zjutraj temperatura padla pod ničlo. Ker, ne gre drugače. Časi, ko si zjutraj pogledal na termometer in se odločil, ali si boš dal kapo ali ne, so mimo. Danes je treba informirati vse okrog sebe, še preden zavre voda za kavo, kako zelo je mraz in kako zelo te zebe, da pogrešaš poletje, obenem pa se pozabi na to, da so isti ljudje tri mesece nazaj izlivali svoje muke vsem sledilcem nad poletno vročino. Ker pa ta novodobna tradicija ni dovolj, je nekaj televizijskih postaj na spored uvrstilo nekaj blazno negledljivih in idiotskih resničnostnih šovov, kjer se poskuša nekaj prebivalcev planeta Zemlja kazati v najlepši možni luči. Bravo. Delati idiote iz ljudi sicer ni lepo, je pa blazno smešno, če nisi med njimi. In če se je kdo kadarkoli vprašal, če obstajajo forumi o osebah v aktualnih resničnostnih šovih – da, obstajajo forumi o osebah v aktualnih, kot tudi neaktualnih resničnostnih šovih. Vzel sem si pol ure, da sem jih prebrskal, zgolj za potrebe teh vrstic in obžalujem svoje dejanje, ker sem pol ure življenja zapravil za totalno debilno branje o kreganju, kdo je boljši in kdo ne. Te pol ure bi lahko koristneje porabil za karkoli drugega, četudi bi bral o razmnoževanju sinic. Da bo pa mera polna, onega dne naletim na plešastega in debelušnega mladeniča, ki se, kot sem zapazil, rad snema in pritožuje. Tokrat je njegova jeza bila namenjena družbi za avtoceste. Ne bom na dolgo, ampak, model, se ti zavedaš, da četudi bi bilo vse lepo in prav, bi dobil nekaj, da bi se pritoževal? Blagajničarka ti je namesto desetih centov vrnila dva bakrena po pet – vlog. Poštar ni dostavil paketa ob enajstih, ampak petnajst minut prej, kar je zelo narobe, ker si ti blazno zaposlena oseba in nisi imel časa petnajst do enajstih prevzet – vlog. Pod noge se ti je prikotalila žoga, ki sta si jo podajala dva otroka pred blokom in te rahlo zadela v gleženj – vlog o tem, kako zelo neodgovorno je to od mamic, ki sta ju pazile, s poudarkom, da bi se lahko končalo veliko huje. Ne bom napisal s caps lock, ampak, a ti to resno? Ti se obremenjuješ z vsem tem? Nimaš svojega življenja in v kolikor ga imaš, nimaš boljšega hobija? Samo čudim se, kaj vse tlači to zemljo.

No, sem rekel, da bom kratek.

Po tem, ko sem opustil svojo bitko s kilometri, ki sicer to ni bila, ampak je postajala vedno večja muka, sem si vzel nekaj pavze. Da se prevetrijo možgani, da se obudijo stare strasti, tiste, ki običajno tudi hitro zamrejo, da se doživi tudi kaj novega in da se telo psihično in fizično spočije. Toliko, da je dovolj. Da se ne pade v nek brezvezen ritem.

Da je treba iti naprej, je jasno. Motivacija ni padla, ker je tehnologija sama poskrbela za to. Namreč, približno pet let star števec se je odločil dati odpoved. Nisem mu zameril. Še živemu bitju ne zamerim, pa da bi napravici z baterijo, magnetom in kablom. Prebrskal sem nekaj spletišč, se ustrezno informiral in v razmerju uporabnost:cena izbral brezžično Sigmo. Bo kdo rekel, budalo, tak znesek za števec – ja, res je, cenejši bi ravno tako meril. Ampak jaz sem človek, ki ve, kaj hoče, kaj potrebuje in koliko časa bom stvar uporabljal.

Nekaj časa sva se lovila. Ne, nisem preskočil na ljubezensko zgodbico, ki bi se razvila v mehko erotiko, kajti še vedno sem pri števcu. Nisva in nisva se uspela uravnotežit, skrival je nekaj svojih muh, ki jih nisem uspel odkriti, ko pa sem jih, sva se prepustila drug drugemu. Zdaj se poznava, veva, kaj pričakujeva eden od drugega in vedno, preden se odpravim, ga nataknem na… v bistvu, res se bere kot mehka erotika, zato bom raje nehal.

Med pavzo sem se udeležil tvitmita in v kolikor ne veste, kaj to je, me ne sprašujte, temveč si ustvarite svojo sliko. Imeli smo se fajn. Potem sem zavil v knjižnico, se založil z dobrim čtivom, ker so večeri pravi za to, preživel vikend brez interneta zaradi tehnične napake človeške narave v nadstropju ali dveh višje, šel na koncert k Albinc in pečen kostanj h Gabrijelu, spil tri kozarce vina in naslednji dan preležal z mačkom. Čeprav, o mačku se mi porajajo dvomi, ker so bili nekoč časi, ko sem spil tudi več, pa nisem imel čebeljega panja v glavi.

Jesen je tu. Priprava na zimo. Listje se obarva, ljudje se umirimo, toplota zunanjega zraku je odvisna od količine sonca in zvečer se sliši prasketanje ognja v peči. Nekateri izkoriščajo kratke popoldneve za zadnjo serijo razgibavanja na soncu, drugi se posvečajo opravilom okrog hiše.

Čakre so odprte in aura je prečiščena, misli so svobodne, nosovi vlečejo vase hladne izcedke, ki so ubežali papirnatemu robcu. Grlo je polno neprijetnih okusov in še tako dober čaj ne pusti dobrega vtisa. Glede na uvodni del tega zapisa, bi lahko sodili drugače, ampak dejstvo je eno – brigati se najprej za sebe. Delati to, kar imaš najraje. Živeti tako, kakor ti ljubo, iskati srečo v majhnih stvareh in spoznavati, da je marsikaj več vredno od denarja, za katerim se pehamo. Žalostno, koliko ljudi se raje pritožuje čez vse, čez kar se pritožiti da, namesto da bi nekaj spremenili. Pri sebi, ne drugod. Ker, ko spremeniš pri sebi, takrat ugotoviš, da drugje sploh ni treba spreminjati. No, je treba, ampak ne tebi.

Stala je tam, med policami in brskala med bolj ali manj zanimivimi naslovi, v knjižnici, kjer preživim uro sredinega popoldneva dvakrat mesečno. Moj ljubi običaj obdobja oktober – marec. Izza spuščenih las se jih je ob prebiranju odlomka na ustnicah risal rahel, zadržan nasmešek, ko je nenadoma dvignila pogled proti hrupu, katerega sem nenamenoma povzročil. Pogleda sta se srečala. Njene oči v barvi nezrelega kostanja so se zazrle v moja enožariščna stekla, za katerimi se je skrival iskren, a sramežljiv pogled. Srečala sva se. Zrak je zavibriral z vonjem tisočkrat obrnjenih in s prozo popisanih listov, bila je najlepša sekunda zadnjih dveh let življenja. In jaz, butelj, sem izustil tisti skromni ”žiujo” ter za češnjo na torti dodal sramežljiv, a iskren nasmešek. In ona, izustila je tisti prisrčen ”žiujo” ter za tringelt dodala iskren, a sramežljiv nasmešek.

Jaz, butelj, sem izustil tisti skromni ”žiujo”. Samo tisti butasti ”žiujo”. Za začetek dovolj, a vseeno premalo.

Jesen je tu.

#VSIZASPOŠTOVANJE

Naj na začetku povem tole: blogerji in vlogerji smo se združili v skupino #vsizaspoštovanje z namenom ozaveščanja o spoštovanju do drugih ljudi. Z razlogom – ker je tega spoštovanja vedno manj in manj. Sicer sem najprej kolebal, ali bi, ali ne bi. Nisem influencer. Nisem vplivnež. Moj blog je razmeroma mlad in ne morem se hvaliti z visokim obiskom. Kljub vsemu nisem novinec, prejšnji blog sem fural dobrih sedem let in dal skozi ravno dovolj, da pa že malo vem, o čemu in kako in kaj.

Ne bom veliko o sebi, za spremembo. Priznam, da so bili moji zapisi včasih hudi. Ne hudi, kot množično deljeni, ampak hudi na način realnosti. In ljudje ne maramo realnosti, ko jo je treba sprejeti. Sanja se nam ne, kako nas vidijo drugi in prepričani smo, da nas vidijo vsi v pozitivni luči. In vedno se najde nekdo, ki ve več kot mi sami, si ustvari sliko in nam servira lažno realnost. In to nas boli. Pove nam, kakšni smo, čeprav se moti. In vztraja pri tem. Kaj naj? Napademo nazaj na njegovem nivoju? Zamahnemo z roko in gremo naprej?

Žalostno je, da se o pomanjkanju spoštovanja govori sedaj, ker bi se moralo že pred veliko leti. Je že res, včasih je bilo spoštovanja več in kdor je nameraval pljuvati po ostalih, je to počel v družbi petih kolegov za šankom. Danes se tak človek prijavi na enega od družabnih omrežij, si za profilno sliko nastavi sliko želve, Karantanskega grba ali tistega otroka na vrečki za gres in začne s pljuvanjem. Nič ga ne ustavi, vsaka blokada mu da nov zagon, da se spravi na nekoga, ki ga sploh ne pozna in veselo opravlja svoje delo, moderatorju neke strani pa povzroča nemalo dela z brisanjem neprimernih in žaljivih komentarjev. Bravo. Aplavz, prosim.

Dejansko pa nikoli ni prepozno.

Življenje ni film. Vsak film, ki prikazuje mladino, vsebuje vsaj enega nasilneža. Običajno najbolj simpatičnega. Ki krade malico sošolcem. Ki izsiljuje. Ki zna vrteti žogo. Ki kljub vsej priljubljenosti komaj zdeluje razrede. In ki ga vedno nekje proti koncu filma zabije kak geek. Veš kaj? Ne bodi v filmu. Živi v realnosti. Ne smej se nekomu zaradi frizure, oblačil ali če česa ne ve v šoli. Ne veš ozadja. Če ga zasmehujejo drugi, bodi boljši od njih. Nikoli ne veš, kdaj se lahko obrne in bo nekdo našel razlog, da zasmehuje tebe.

Pojdi. Pojdi do človeka in mu daj nekaj dobrega. Pozitivnega. Neznancu na ulici povej, da ima dober nahrbtnik. Vprašaj brezdomca, če mu kupiš sendvič. Pozdravi, ko vstopiš v avtobus, ker veš, da bi tudi ti rad slišal pozdrav. Nasmehni se. Nasmehnili se ti bodo nazaj. Če ti nekaj ni všeč, pozabi in pojdi naprej. Premikaj se in ne obremenjuj se s težavami drugih. Svet je lahko lep, če se ne obremenjuješ, če se ne pritožuješ in če ne pametuješ. Pogovarjaj se iskreno, odprto, z nasmeškom na ustih. Naj bo vsak dan tvoj dan in ne dovoli, da ti ga nekdo pokvari.

Vsi smo na istem planetu, vsak s svojim namenom. Svoj čas so predvsem meščani radi žalili kmete. Pa si predstavljajte tržnico brez zelenjave in sadja. Še danes ljudje radi zaničujejo smetarje. Pomislite, da nihče ne odpelje, kar vržete v smetnjak. Kam boste odvrgli jutri? Svet potrebuje. Zabavljače, voditelje, delavce in otroke. Mi, ljudje, pa potrebujemo zavedanje, da smo vsi enaki. Da nas povsem nič ne bo stalo, če bomo spoštovali eden drugega, še več – obrestovalo se nam bo. Le tako bomo šli naprej.

#vsizaspoštovanje.

ČAS KISLIH KUMAR.

Po tem, ko so odšli na dopuste raznorazni uredniki tiskanih in spletnih medijev, je končno nastopil čas za študentska dela v pisanju člankov, katerih ljudje sicer ne berejo, jih pa vztrajno komentirajo in pod objavami spuščajo gnev svojega dolgočasnega vsakdana. Ja, res je, čas kislih kumaric je tu, dogaja se ne nič zanimivega in zato smo seznanjeni z vsakim zdrsom avtobusa nekje na jugu Tibeta, gigantskih paradižnikih iz Transilvanije in morbidnih, če ne že kar solze povzročajočih težavah tako domačih, kot tudi tujih zvezd estrade. Seveda ne manjka nešteto opozoril, kako ravnati ob visokih temperaturah, katere nas objemajo te dni. Ljudje smo seveda neumni in letos je prvič vroče, če je pa bilo slučajno tudi lani približno enako, smo od takrat že pozabili. Mogoče kdo ne bo verjel, a bili so časi brez rumenih, oranžnih in rdečih alarmov. In kot kaže praksa, se na taka opozorila požvižgamo. A da ne? Požvižgamo se na vsa opozorila. Pa pojdi v hribe in preštej pohodnike v natikačih. Pa čudi se vozilom na avtocesti, ko nastaja reševalni pas. Pa bodi zvezda in ne meči petard. Ne, mi smo pametni, nam se to ne more zgoditi.

Odlična promocija.

Časi, ko so morali tisti bolj poznani ljudje, da jih ne bom imenoval ”zvezdniki”, ”estradniki” ali bog ne daj ”slavni”, pošiljati v uredništva časopisov svoje slike z dopusta, da so lahko ustvarjalci rumenega tiska napisali naslov v stilu ”Šokantno! Paparac ujel…”, so mimo. Bilo je namreč treba vedeti, kje ta bolj poznani človek dopustuje, če pa je bilo poleg navedeno, da z jesenjo izide tudi nova plošča, ni prav nič škodilo.

Dejansko pa danes ni ravno drugače, le da tistim bolj poznanim ni treba skrbeti za to – dovolj je objava na družbenem omrežju, potem pa bo že eden od medijev objavil še na svoji spletni strani in delil na družabnih omrežjih. Ker, važno da se vidi, da se govori, da se bere in da je tema za debato ob večernem pivu. Ne bom se hvalil, a poznam večino domačih glasbenih ustvarjalcev – ne vseh osebno, a po imenih in skladbah pa precej. Seveda ne poznam vseh, logično. In največ ustvarjalcev, naj bodo to glasbeniki, igralci, komiki, športniki in celo politiki, spoznam v poletnih mesecih. Ker se takrat pojavljajo v medijih.

Ne bom se šel stavit, a domnevam, da je nekako tako: ”Pozdravljeni, sem ta pa ta, bi lahko objavili nekaj o meni, da se malo spromoviram?”. In sledi odgovor ”Sori, ne bo šlo zdej, december je, dej piši nam še enkrat v juliju, bomo neki zrihtal”. Kam lažje.

In kdor je razmeroma nepoznan, izkoristi vsako priložnost za sledilca več. Pred mesecem ali dvema je bilo moč brati o eni ali dveh influencerkah, ki so jima vdrli v Instagram račun. Ne eden, temveč kar nekaj medijev je pisalo o tem in kar mi je najbolj všeč, tudi edini medij, ki ga berem bolj od ostalih – blogi. In v kolikor si prebral nekaj spletnih portalov, ki so o tem pisali zgolj zato, da so pač o nečemu pisali in potem še kak blog na to temo, si se znašel v nekakšnem filmu neštetih žanrov: začelo se je kot triler, za nekaj minut bilo videti kot grozljivka, se razvilo v dolgo in predvsem dolgočasno dramo, končalo pa kot najzabavnejša komedija, ob kateri smo se od smeha držali za trebuhe. Ammm, imamo že nagrade za najboljše samopromotorje?

Kruh.

Sem tiste sorte človek, ki ga prizadene nesreča sočloveka in sploh ni važno, ali je znanec ali popolni tujec. In sploh ni važno, za kakšno nesrečo gre – naj bo naravna nesreča ali zgolj nespametno početje na cesti. Znam se poistovetiti in ja, če bi o tem pretirano razmišljal, bi postal depresiven, zato tega ne počnem. Vem pa, da je hudo. Za vsakim, ki izgubi življenje, naj bo po lastni ali po tuji krivdi, nekdo joče. Starši, otroci, partner, prijatelji. In v takem trenutku ne ostane nič drugega, kot se dostojno posloviti in ohraniti lep spomin. Srh me spreleti, ko na cesti ugledam nesrečo. Ne, ne zevam skozi okno, kot da prvič vidim razbit avto, ampak ohranim mirno kri in sam pri sebi rečem ”upam, da ni hujšega”. Konec koncev sem le človek, z zavedanjem, da kar se je danes nekomu zgodilo, se lahko meni jutri.

In mi gre na bruhanje, ko novinarji hitijo na prizorišča nesreč in se razvije nekakšna tekma, kdo bo prej objavil sliko. Kdo bo prej izvrtal nekaj, kar ljudi zanima že zaradi same tragičnosti, a v tistem hipu niti ni pomembno. Kdo bo prvi prišel do družine, ki je v na videz nedolžnem pretepu izgubila sina z besedami ”sožalje, brez zamere, ampak to mi daje kruh, mi lahko poveste…”. In kdo bo prej na prizorišču naravne katastrofe ter snemal solzavo gospo, katera je v minuti ostala brez vsega, na čemur je delala trideset, štirideset let. ”Kako se počutite sedaj, ko vam je plaz odnesel hišo?”. Le kako. Kot da ni jasno. Kot da ni logično.

Zagotovo nekje sedi urednik, s skledico nezdravih prigrizkov ob sebi, ki tega čuta v sebi nima. Vse se mu vrti okrog denarja. Ob obvestilu o dogodku nemudoma zakriči ”Bojan, Almir, nesreča s smrtnim izidom, pejta, poslikajta, pošljita, jutr pa napotnice prnesta”. Žalost. A časopisne strani morajo biti polne. Ker s potiskanim papirjem si lažje rit obrišeš.

Nič drugače z mano.

Mogoče se bo tale zapis bral kot eden tistih člankov. Vreme je namreč pretoplo za kolesarjenje, zato se mi ne dogaja nič kaj veliko. No, dejansko se mi. Kolesarim res ne, sem pa še vedno v stanju, katerega sem opisal v prejšnjem zapisu. Ja, res je – začel sem zdravo živeti. V abstinenci od alkohola, tobaka, sladkarij, prigrizkov na kavču. Z načinom, da sedaj bolj pazim, kaj počnem, ampak to je tematika za kdaj naslednjič.

Ta zapis nikakor ni iskanje pozornosti. Ta zapis niti nikakor ni produkt časa kislih kumar, temveč zgolj potreba po ozaveščenosti. Po širjenju mojega pogleda na svet, ker zgolj kolesarski bloger ne morem in ne zmorem biti. Za vse tiste, ki ste bili v strahu, da se bo bralo zgolj in le o mojih podvigih s kolesom – ne, ne bo se. Občasno bo padel tudi drugačen zapis. Krut, realen, kot je tale, pa čeprav bi se o današnji tematiki dalo napisati precej več. Ker na svet je treba gledati široko. Ozkoglednost nas o pripeljala samo nekam, ker bomo znali biti kritični do drugih, sami sebe pa bomo dvigovali nekam visoko, kjer sploh nismo in kamor sploh ne spadamo. Kakšen je svet, ni odvisno od drugih, temveč od vas samih.