ZGODBE IZ KARANTENE – RECENZIJA DRUGEGA VALA.

Opozorilo: tale zapis ni napisan pod prisilo in pod vplivom substanc, temveč pri zdravem razumu in z dobršno mero otroške ter neškodljive nagajivosti. Aja, pa sponzoriran tudi ni.

Po tistem, ko je Gašper v lanskem letu izdal zbirko hudomušnih zgodbic, katere je imel čas pisati med karanteno in so te iste zgodbice postale uspešnica, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo na plano prišlo nadaljevanje. No, samo malo, prosim. Ko sem rekel ¨uspešnica¨, sem to dejansko tudi mislil. Verjamem namreč, da ljudje, ki imajo vedno resnoben izraz na obrazu, po takih knjigah ne posegajo. Tudi tisti, ki jim je humor tuj, so se ji izognili. Prepričanje, da je treba brati samo in zgolj strogo resno literaturo, kot tudi ljudje, ki to tezo vztrajno trdijo, na veliko žalost nas, normalnežev v nenormalnosti, še niso izumrli in obstaja strah, da sploh nikoli ne bodo.

Preverjena formula, če spregovorim o tistih treh besedah (vlada dela dobro) in je v bistvu v njih prav vse, kar hočeš videti in slišati, je bila že v prvem delu tako dobro potisnjena naprej, da bi bil greh, če bi se ji Gašper v nadaljevanju izneveril. Brez tega zgodbe iz drugega dela, pardon, vala, ne bi bile iste. Kot če bi Ernest napisal starec in morje, čez leto dni pa mladenič in vesolje.

Kakorkoli, ghizbar, ki v aramejščini pomeni zakladnik in s pomočjo perzijcev, ki z imenom gaz-bar imenujejo človeka, ki nosi zaklade, so latinci ustvarili ime Gaspar, kar smo mi seveda malo predelali v lepše zveneče in bolj spevno ime Gašper. Po tej razlagi je avtor, kateremu je tudi zgolj slučajno ime Gašper, nekakšen zakladnik. Kar se je opazilo že v prvem valu in kar lahko potrjujem tudi za drugi val.

Zakladnica dobrih hudomušnih zgodbic nas popelje na Vis in bi se z lahkoto imenovala tudi ¨summer edition¨, saj se vse odvija na tem simpatičnem otoku. Spoznamo domala velik del prebivanja na otoku in ne zgolj počitnikovanja, od tega, kako je večini prebivalcev ime Ante, pa vse do receptur za ribe in za določene osebe, ki ne ravno uživajo v morski hrani, tudi za sladkiš, imenovan hib. Ampak ne bom preveč o vsebini, ker pač to pišem z namenom, da knjigo kupite in ste ob tem, čeprav se tega sploh ne zavedate, tudi dobrodelni. Avtor pravi, da od vsakega prodanega izvoda nameni nekaj eni od ustanov, ki se s tem ukvarjajo.

Da se vrnem k hvali, celotna zadeva je izpeljana na tisti način, da te že med branjem enega dne vleče k naslednjemu. In naslednjemu. In naslednjemu. In naslednjemu. Dokler ne prideš do tridesetega dne, kjer sem vsaj jaz dobil občutek, da je avtor že malo hitel. In potem vrže za konec še zahvalo, kar je pri takšne sorte knjigi povsem logično in celo dobrodošlo, ker o avtorju česa resničnega pač ne bomo izvedeli iz rumenega tiska (ne zaradi pisanja in sklepam, da tudi zaradi kitare ne). Ampak to še ni vse. Celo knjigo požremo v šusu, pretikamo se skozi zgodbe, da bomo ja čimprej vedeli, kaj se dogaja v naslednji, nakar avtor čisto za konec napiše, citiram: »se nadaljuje…«. A resno, Gašper? Zdej bomo še pol leta čakali na tretji val, ti pa boš trgal strune s tvojim jazom in jazzom, namesto da bi se spravil k delu? Marš za pisalni stroj!

Hej, avtor (tega zapisa, ne knjige), dej, povej nam, kjer lahko to čtivo kupimo? Načinov je več. Lahko odpeketaš na Facebook ali Twitter in tam poiščeš Gašperja Kržmanca, lahko pa, če si bolj lene pasme, klikneš na tale link. Obljubim, da se ne boš spotil.

SIMON ORAČ: LJUBLJENA – RECENZIJA.

Tole me je čakalo na polici vsaj dva meseca, če ne še kakega več in morebitnemu strahu pred porazom sem končno pogledal v zobe. Zakaj strahu – ni slabšega od tega, da te knjiga ne pritegne in če je nekako pričakovano, da bo treba o njej napisati recenzijo, je to za avtorja knjige in tudi za recenzista izjemno neprijeten trenutek. Ker, verjemite, knjige, ki te ne pritegnejo, obstajajo.

Po prologu vstopimo v prvo poglavje, kar je povsem enako vstopu v prostor, v katerem smo prvič. Ne vemo kaj nas čaka, vseeno pa upamo, da se bomo počutili prijetno, domače, a da se vseeno ne bomo udomačili. Nekaj mora biti, da nas zvabi naprej. Tipam za zgodbo, o kateri ne vem še nič.

Potem se odpre. Branje postane tekoče, zanimivo, vabljivo, težko je odložiti. Nenehno se pojavljajo nekakšni vabljivci, ki me skozi vsa usmerjajo k nečemu, kar naj bi izvedel na koncu ali vsaj tik pred njim. Glavna vloga pripada dvema, čeprav se v kakšnem od poglavij zazdi, da jo hoče nekdo tretji ukrasti, pa je na srečo ne. Postopoma postane likov vse več, a vseeno ne toliko, da ne bi vedel, kdo je kdo. Nekateri se pojavijo zgolj nekajkrat, drugi so ključni del zgodbe, spet tretji so tam le in zgolj za dodatno zmedo, v čemur ni nič slabega.

Ljubljena, domišljijsko resnična ali resnično domišljijska zgodba mešajočih se žanrov nam postreže praktično z vsem, kar se nekje dogaja, četudi si tega ne priznamo. Erotično kriminalni road trip nas, tudi preko rahlo komičnih trenutkov, popelje celo do skoraj nemogočih zapletov in nenazadnje tudi do momentov, ko sami sebi rečemo ¨čakaj, kaj?¨ in obrnemo za nekaj listov nazaj, da se prepričamo. In čeprav sem na samem začetku imel občutek, da sem nekaj podobnega že nekoč bral, me je le ta hitro zapustil.

Med samim branjem sem se počutil kot v filmu. Predstavljal sem si, danska melanholična drama, posneta v hladnem in oblačnem ozračju ter v sobi, kjer kraljuje poltema, s prizori nenasilnega seksa in skoraj neopaznim uživanjem drog, nenehnim spreminjanjem okolja, ki se kljub vsemu ne spreminja, ne glede na kraje, ki se v sami zgodbi pojavljajo. Povsod je modrikasto sivo, le občasno barvno izstopa določen element – rumen avtobus, modri vzglavniki na letalu, rdeče tangice, rjave krste in bele cigaretne škatlice.

Glede na to, da se s Simonom že nekaj let tudi osebno poznava, mu tistih nekaj slovničnih napak, ki so mi kot gramar naciju padle v oči, ne zamerim, saj se odkupi z vsemi zapleti in, na veliko veselje, tudi razpleti. Pozna se tudi avtorjev napredek pri spretnosti z besedami, če primerjam z njegovim prvencem.

Kaj naj rečem za konec. Knjiga, ki zagotovo ne bo stopila v krog obveznega šolskega domačega branja, bo pa zagotovo potešila bralce, potrebne lahkotnega, a vendar zapletenega kriminala.

Avtorju izrekam čestitke.

ZGODBE IZ KARANTENE – RECENZIJA.

Opozorilo: tale zapis ni napisan pod prisilo in pod vplivom substanc, temveč pri zdravem razumu in z dobršno mero otroške ter neškodljive nagajivosti. Aja, pa sponzoriran tudi ni.

Če nisi doma v svetu glasbe, potem avtorja knjige zagotovo ne poznaš, kot ga tudi sam nisem. Ime, ki je do izdaje knjige bilo večinoma neznano, je nenadoma postalo znano in, spoštovani avtor, pripravi se, da bodo od nekega trenutka dalje vsi ob omembi tvojega imena rekli »a, to je un, k je pisal dnevnik med karanteno«.

No, ker knjige redko kupujem, v veliki večini dve letno, je bilo treba kvoto izpolniti. Na družabnih omrežjih sem zasledil pogosto omenjanje nekakšnih zgodb iz karantene, pa nisem posvečal pretirane pozornosti. Priznam, nekaj ljudi, ki jim sledim, imam popredalčkane kot ODOIPM (osebe z dobrim okusom in podobno miselnostjo) in ob pojavu množičnejšega pojavljanja slik naslovnice in pohval avtorju, sem klonil in naročil.

Knjiga ni za vsakogar, res ne. V roke spada predvsem normalnim osebam, ki se požvižgajo na večino stvari in jim je najvažnejše preprosto biti. V kolikor tvoj um ne premore čisto nič smisla za humor in si povrh obremenjen s čisto vsako, še tako drobceno politično potezo, potem ti knjigo odsvetujem. Kajti že prvi stavek v knjigi te bo razburil. Mene ni in sklepam, da je tako z veliko večino bralcev. In tisti prvi stavek te potem spremlja skozi vse zgodbe, sedeminpetdeset dni in skozi sto oseminosemdeset strani.

Kar pa ni še vse. Čim se uvod v vsako zgodbo zaključi in bold preide v običajno pisavo, se zadeva ponovi. Gašper se z vedno enakim pristopom spravi k zgodbi iz bližnje ali daljne preteklosti, ki kljub občasni, čeprav redki negativnosti na bralca deluje pozitivno in nemalo katera na usta privabi nasmeh in v več primerih povzroči tudi rezget.

Zgodbe iz karantene so napisane na svojevrsten način in določeni deli podrobno opisujejo trenutno stanje v času nastajanja zapisov. Včasih tako podrobno, da moraš že konkretno pomisliti, kaj je želel avtor izpostaviti. Na momente to res deluje moteče, ampak knjigo rešujejo zgodbe iz spomina avtorja in vsak dan nov, boldan nauk.

Čeprav, kot že omenjeno, da ni za vsakogar, bo v zgodbah vsak našel nekaj zase. Generacijsko približani avtorju se bomo našli v tistih osnovnošolskih zapisih, glasbeniki bolj pri besedah o kitarah in koncertih, športniki v štorijah o kolesu in tenisu, modni poznavalci pri kanotjeri in puloverju, poskrbljeno je celo za slaviste, ki jih bodo zmotile tri slovnične napake. Razvajene bo zmotil celo podnaslov knjige, ki je povsem realno postavljen in dejansko opisuje tisto, kar je bilo – 1. val. Če pride do drugega vala, lahko torej pričakujemo še eno knjigo. Al kako?

Priporočilo avtorja (tega zapisa, ne knjige): pristopite ali prisedite ali priležite k branju sproščeni, neobremenjeni in ne razmišljajte preveč o temu, kaj in kako bi moralo biti, temveč sprejmite dejstvo, da tako pač je. Cenite ljudi, ker vsak ki nekaj dela, dela dobro. Ni nujno, da dela dobro za vse, mogoče dela dobro le zase. In Gašper Kržmanc dela dobro.