Objavljeno dne

SREČNO VSEM!

Spodobi se in pravično je ob zaključku leta spisati nekaj stavkov. Nekaj tistega, gorkega, česar med letom nisi. Ker najboljše stvari menda pridejo na koncu.

Tradiciji se bom tokrat izognil in ne bom lepil linkov na določene zapise. Kogar bo zanimalo, bo šel poiskat. Kogar bo zanimalo, ampak bo len, tisti me bo privat vprašal za link. Ni kaj, tako pač je.

Leto je bilo zanimivo. Predvsem zato, ker sem gonil svojo pot, svoje prepričanje. Ko bi vedeli, kolikokrat mi je kdo rekel ¨pa ti si bloger, napiši kaj o aktualni tematiki¨ in sem bil samo ono, kaj pa je aktualna tematika? Ja, seveda bi lahko pisal o marsičem, ampak dejansko sem o aktualnih temah. Zame. Za druge niso toliko aktualne. Zakaj nisem? Zakaj pa bi, če o tem pišejo domala vsi mediji. Tako recimo, v iztekajočem se letu, nisem niti velikokrat uporabil besed, kot so korona, covid, maska, razkužilo in podobne, niti nisem dejansko pljunil čez nobenega politika, čeprav imam o njih določeno mnenje. In prav to je razlog, da nimam veliko bralcev, da se moji zapisi ne množično delijo na fejsbuku in da me pravzaprav nihče ne ceni zaradi mojega dela. Sploh se ne sekiram, za časa življenja so prezirali večino piscev.

V bistvu nimam kaj napisati. Zgodba, ki sem jo začel brž prvega dne v prvem mesecu leta, se je klavrno zaključila kak mesec kasneje, ko sem ugotovil, da se mi pravzaprav ne ljubi redno hoditi na Porezen. Potem sem nekaj časa hiberniral, naredil nekaj kilometrov na kolesu, pretežno pa obiskoval manj obljudene vzpetine. Recimo, da je bil Nanos eden tistih, kjer je bilo največ vrveža. Aja, to pa zaradi tega, ker se da do tja z avtom. No, potem je bil pa Krn tisti. Ker, kakšno zadoščenje je biti v hribih, če do tja prideš z avtom? Meni neznano dejstvo.

Bolj kot ne za foro, sem s pohodniškim kameradom začel z Juliano. Čeravno sem vsako etapo opisal v zapisih, sem nekaj stvari vendarle izpustil. Recimo, kako se nama ni dalo čakati tri ure na vlak in sva nadaljevala po železniških tirih, se vmes uspešno in na indijanski način izognila vlaku ter naletela na bližnje prebivalce, ki niso bili nič kaj prijazni zaradi tega početja. »Tuki je meja«, je rekel en. Ti imaš mejo v glavi, sem si mislil. »Privat lastnina«, je dejal. Seveda, proga teče po tvoji privat lastnini, bedak. Pa kako sem iskal rešitve in do kolen na polno stopil v vodo. Kako so se gamsi razveselili pozabljenega kruha. Kako nam je razbeljeni asfalt ubijal voljo do hoje in o malicah na cerkvenem ozemlju, madonca sveta, nekega dne bom lahko napisal knjigo o tem.

Kolesarjenje sem letos bolj zanemaril, zgolj iz enega dejstva – včasih se moraš kakšni stvari odpovedati, da spoznaš, koliko ti pomeni. Vseeno je za mano nekaj kilometrov. Doživljaji s praznimi gumami. Trenutki z iztegnjenimi sredinci. Skupna kolesarjenja, kar je zame noviteta, saj v 98 procentih kolesarim sam. So pa v glavi že neki plani za prihodnost, ampak o njih ne bom v tem trenutku.

Prebral nekaj knjig, kupil vse letošnje številke moje priljubljene revije ter še nekaj starih za v zbirko, poleg redne službe začel še z enim biznisom, slišal veliko dobre glasbe in še več obupne, brisal meje, risal sledi, ustvarjal poznanstva, širil dobro voljo, v nekaterih primerih celo zavist, spil veliko dobrega žganja, se posvečal bolj sebi kot drugim, užival v trenutkih, ki so mi dani, na najrazličnejših lokacijah. Da, točno to sem počel v tem letu, letu, ki počasi izginja in za katerega si večina želi, da ga niti ne bi bilo.

Čakaj malo, ti to še vedno o starem letu? Ja. Kar ste brali do sedaj, je bilo spisano še v tistem letu, letu prekletstva, kot ga imenujejo nekateri. Potem sem nekaj časa iskal primernejše besede in se letos odločil, da bi bilo brezpomensko karkoli olepševati. Sem kot sem in je kot pač je. A moram zdej še na tisto tradicionalo, kaj si želim? Ajde, če je že treba. Da bi zdrav bil, pa srečo imel. Da bi znal napisat še kak zanimiv blog in prehodit še kak kilometer. Da bi mi veriga tekla in denar ostajal. Da bi … ma ja, tega je tolk, da se povedat ne da. A, da bi skromen ostal, tega ne smem pozabit.

Kaj pa vi? Vsem štirinajstim bralcem želim množenje namesto deljenja. Korake namesto stopinj. Pot namesto cilja. Vodo v vseh oblikah. Žalost v gramih in veselje v galonah. Naj bo … ja, naj bo.

Srečno!

Objavljeno dne

MOJE LETO.

Spodobi se in pravično je ozreti se nazaj. Ne preveč, le toliko, za spomine. Iskalci negativnega v vsem, kar se človeku dogaja in vsem, kar se človeku zgodi, bi bili sposobni tak zapis napisati s kupom nejevolje, za nameček pa bi vseboval pripombe, pritožbe in nenazadnje ščepec samozavesti, ker, saj vemo – ”vse me moti, ker ni nič tako, kot jaz želim”. Egoizem ne pozna meja, se ve.

Moje leto je bilo čudovito. Za vse tiste, ki prvič prebirate, bom ponovil že znano. Sem izjemno preprosta oseba iz mesa, krvi in kosti, z nekaj mišične mase, nekaj špeha in zmerno do pretežno dobrimi možgani ter razvitimi čustvi. Pokakam in polulam se na materializem in to je eden od razlogov, da sem zadovoljen z malim. In zato lahko rečem, da je bilo moje leto čudovito. Ker se ne pritožujem nad nečem, na kar nimam vpliva, pa tudi če bi ga imel, se ne bi.

Čudovito je bilo, ker sem šel skozi izkušnje, na katere sem bil letos pripravljen. Za začetek sem že drugega dne kolesaril na prostem. Vreme je to dopuščalo, sam pa sem bil zagnan v osebni preizkušnji, ki sem si jo zadal – prevoziti dvanajst tisoč kilometrov s kolesom. Več o tem kasneje. Potem so prišli prebliski, čutil sem potrebo po spremembi, le da nisem vedel, kakšno spremembo bi. Nato sem zbral pogum, vzel žiletko in potegnil. Nič bat, nisem rezal žil. Obril sem si glavo. Tako, za kratki čas, da vidim, ali mi sede. Ne bom izgubljal besed, prilagam sliko, pa presodite sami.

Plešast bom, ko bom star, zdaj bom imel raje lase.

Meni ni bilo všeč. Ne vizualno, še manj pa iz praktičnega vidika. Že res, da privarčuješ na šamponu, ampak raje ga kupim tri litre mesečno, kot da se mučim z oblačenjem majice. Dovolj o tem. V prvih nekaj mesecih se je nabralo zavidljivo število kilometrov in vse je kazalo na to, da bo, v kolikor zagnanost ne uplahne, cilj dosežen. Nekaj lepih vzponov, nekaj novih poti, vedno več kondicije in želja po tem, da sam sebi dokažem, da zmorem.

Prvič na snegu.

Ampak nekaj mi je še vedno manjkalo. Nekakšne vrste svoboda. Misli so se usmerile drugam in v nekem trenutku sem se odločil izbrisati vse. Nastala je tale spletna stran, ki me zadovoljuje veliko bolj, kot me je prejšnja. Začeli so se novi zapisi, nove izkušnje, nova poznanstva. Tako sem nekega dne z Deželakom junakom in ekipo Radia 1 odkolesaril del njihove etape. Res nora dogodivščina. Vsa ta preprostost, vse to veselje, vsa ta srčnost. Že takrat sem napisal, da mi je v marsikaterih trenutkih prišla solza v oko in ko brskam po spominih – ja, tudi zdaj. Kdor ima dvome v takšno vrsto dobrodelnosti, no… v kolikor bom imel v prihajajočem letu možnost prisostvovati, ga povabim poleg.

Če bo možnost, v prihajajočem letu spet.

Sledile so bolj ali manj lepe ture, predvsem pa takšne, na katerih klancev ni manjkalo. Naj sem vrtel v Breginj, na Kolovrat, Oblakov vrh ali po Bakreni poti, povsod sem užival. Res, četudi sem marsikje trpel, sem vseeno užival. Vrhunec pa je bil Vršič, od doma do doma. Osebni rekord gledano kilometrsko. 212 se jih je nabralo v enem dnevu in na to sem, kljub skromnosti, zelo ponosen. Da pa ne bom ponavljal starih zgodb, bom raje povabil k brskanju po mojem spletišču. Bi vam olajšal iskanje in prilepil linke, a le ti ne bi delovali, ker je nekdo bil pameten in spremenil nekaj stvari, ki bi jih bilo bolje pustiti pri miru. Ta nekdo sem kakopak jaz.

Pot na Kolovrat.

Rabeljsko jezero.

Pontebbana.

Vršič in osebni rekord.

Še nedolgo let nazaj je bilo moje življenje polno stresa in živčnosti. Bilo je potrebnih nekaj korenitih sprememb, da sem vse skupaj vsaj malo omilil – od menjave službe, selitve v mirnejše kraje, do popolne mirnosti v duši, katera je sicer še vedno nemirna in do gibanja. Šele ko nekaj spremeniš pri sebi, potem šele veš, kako malo je potrebno, da je človek srečen. Realno gledano, nimam vsega, ampak manjka mi pa tudi nič ne. Pridejo pa trenutki, ko si nekaj želiš, pa tega ni in ni. Pa zamahneš z roko in greš naprej.

Seveda ne more vse po planih. Nekaj časa se je kuhalo in prav je tako. Najboljše stvari se kuhajo dolgo. Juha, recimo. Nekje v sredini septembra sem prišel do spoznanja, da me kolesarjenje ne osrečuje več. No ja, realno, me, ampak ne na tak način. Ugotovil sem, da grem, ker moram. Ker lovim kilometre. In posledično sem se odpravljal na dolge ture, na katerih nisem užival, ampak samo vrtel. Spraševal sem se, če je vredno. Iti, ne da bi užival, ne da bi se razgledoval naokrog, ne da bi se ustavil, naredil nekaj slik, ampak samo vrtel … ne. Nikakor ne. Plan dvanajstih tisočakov sem opustil. Zaradi lastnih interesov in vesel sem, da sem ga. In na tem mestu prisegam, da se česa takega ne bom več lotil. Jasno je da bom beležil kilometre, vodil neko osebno statistiko, ampak v borbo z načrtnimi dosežki ne bom stopil nikoli več.

Po bakreni poti.

Na žalost so proti koncu oktobra nastopile lažje poškodbe in Škot je pristal v kleti. Ampak se ne dam zlahka.

Blegoš – zadnja tura letos.

A naj bo dovolj o kolesarjenju. Kar se tiče ostalih stvari, sem zadovoljen. Res je, lani ob takem času sem rekel, da se bo manj sekiral. In sem se manj, a še vedno sem se. Rekel sem, da se ne bom posvečal ljudem, ki mi ne pomenijo nič, pa sem se. Tudi to, da bom na prvo mesto postavil sebe, mi ni vedno uspevalo.  Pa sem preživel. In vse, kar se mi je zrušilo v letošnjem letu, bom poskusil v novem popraviti. Ali zgraditi na novo. Ali zamahniti roko in pustiti tako, kot je ter iti naprej. Ker še vedno živim in se posledično tudi učim – starejši kot postajam, bolje se imam z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo. Od njih se učim, ob njih se polnim z energijo. Starejši kot postajam, bolj uživam v malenkostih in v stvareh, ki me veselijo. Starejši kot postajam, bolj postajam imun na vse, ki imajo probleme s samimi seboj. In starejši kot postajam, bolj se zavedam, da je moja pot polna vzponov in spustov. Da občasno iz mehke stezice nastane grd makadam in da se včasih sredi blatnih luž najde asfalt.

Spoštovane bralke in cenjeni bralci: želim vam lepo praznovanje. Počnite to, kar vas najbolj veseli in bodite z ljudmi, ki vam največ pomenijo. Naj bodo vaše besede iskrene in iz srca. Naj bodo vaši dnevi polni veselja in radosti. Bodite to kar ste in sprejemajte druge takšne, kot so. Ne mečite petard in se imejte preprosto radi.

Srečno vsem v letu 2019.

Objavljeno dne

TA STAR ZA ŽUPANA.

Vem, omenil sem nekoč, da se v tem blogu, za spremembo od prejšnjega, zdaj že dolgo neaktivnega in sploh neobstoječega, iz časov, ko se nisem razkrival, ne bom dotikal političnih tem, bom tokrat naredil svetlo izjemo. Ker, ne gre zgolj za politiko, ampak za humor, ki zadane z aktualno tematiko, katera ostane večna in ki ga poznamo še iz časov priljubljene oddaje Tv Poper.

V kraju, kjer trenutno prebivam in vse kaže, da bom tudi ostal, bi lahko rekli, da ni nič drugače, kot drugje po Sloveniji. Izvajajo se predvolilne kampanje, kandidati se predstavljajo in vse poteka tako, kot pač mora. In potem, ko so vsi trije kandidati že bili prepričani, da jih ne more nič več presenetiti, je priljubljena revija Siga’čan objavila izredno novico, da se je, kljub zamudi z vložitvijo vseh papirjev, pojavil še četrti kandidat. V nasprotju z drugimi kraji, kjer si kandidati mečejo polena pod noge, ga tu podpirajo, sploh ker nima podobnih načrtov in se trudi v kraj prinesti svežino, ne pa novosti, ki so bile novosti pred desetimi leti. Že res, da se ostali trije kandidati zavzemajo za zadeve, ki so življenjsko pomembne, bodisi na področju zaposlovanja ali boljšega preživljanja življenja, ampak četrti se zavzema za stvari, za katere marsikdo ne razume, da so življenjskega pomena.

Čeprav prepozno, pa je Ta star udaril na polno. S seboj ima popolno ekipo za občinski svet in občinsko upravo, česar v Sloveniji nima še nihče. Ta star je pač pripravljen. Torej, uredništvo ekskluzivno razkriva bodoče člane občinske uprave in njihove zadolžitve, v kolikor bo Ta star izvoljen.

Ta star – župan.
Ta tierjesti – člani občinske uprave, zadolženi za mestno redarstvo.
Ta smikav – član občinske uprave, zadolžen za nadzorništvo lubadarja in svetovalec za žled in podlubnike.
Ta stara – članica občinske uprave, zadolžena za komunalno infrastrukturo in gradnjo doma ”Viele cure mpa suše čišpe”.
Marjetica – občinska tajnica, referentka za družbene dejavnosti (prva naloga: vpis vrtca na seznam Unesca).
Ta pjan in ta pjana – člana občinske uprave, zadolžena za pitno žganje.
Gospod in gospa – direktor občinske uprave in svetovalka za notranje zadeve zunaj, zunanje zadeve noter ter posebne ukrepe.
Ta deuji – član občinske uprave, referent za turizem in za pridobivanje evropskih sredstev.
Ta kaševa – članica občinske uprave, zadolžena za menjavo brez trgovin in občasne relacijske prevoze.
Ta krastav – član občinskega sveta, zadolžen za selitev zdravstva v dolino Pasice.
Ta pierjev – član občinskega sveta, zadolžen za nadzor kvalitete perja pri udomačeni perjadi.
Ta slamnat – član občinskega sveta, zadolžen za nadzor tehnične spravnosti kos in grabelj.
Pust – član občinskega sveta, zadolžen za sprejemanje krivde v zadevah, kjer je drugi ne sprejmejo, se pravi vedno.
Članstvo občinskega sveta so potrdili tudi nekateri drugi, katerih naloge se delijo po trenutnih željah in potrebah.

V kolikor bi radi bodočega župana, člane občinske uprave in člane občinskega sveta bolje spoznali, vas vabim na spletno stran Laufarije Cerkno.

Četrti kandidat za župana. Foto: Siga’čan.

Program bodočega župana. Foto: Siga’čan.

Bodoči župan, člani in članice bodoče občinske uprave ter člani bodočega občinskega sveta. Foto: Laufarija Cerkno.

Objavljeno dne

NE GREM SE VEČ.

Kolikokrat začneš nekaj, misleč da bo to pa res to, da te bo zapolnjevalo tako psihično kot fizično, ti dajalo dober občutek, ti pisalo dobre zgodbe za zimske večere in te polnilo z energijo? Jaz nekajkrat letno.

In moj osebni projekt dvanajstih tisočakov kilometrov s kolesom se mi je zdel blazno dobra ideja, ko sem na novega leta dan začel z njim. Resno. Bile bi to dobre zgodbe, nora doživetja in osebnostna rast, v kolikor bi mi uspelo. Če pogledam v bližnjo preteklost ali bolje rečeno, v preteklost letošnjega leta, je bilo točno to. So dobre zgodbe, so najbolj nora doživetja in osebnostno sem s tem tudi malo zrasel. Ne v višino, pač pa nekje v notranjosti. Ampak vsemu navkljub, odločil sem se, da letošnji projekt zaključim predčasno. Odločitev sem sprejel v treznem stanju, po temeljitem razmisleku in pod nikakršno prisilo, zgolj iz enega razloga – ne zadovoljuje me.

V dveh polnoletnostih in še nekaj dodatka svojega življenja sem se spoznal ravno toliko, da vem, kdaj mi kakšna stvar škoduje in kdaj mi koristi. Ne bom trdil, da mi je kolesarjenje škodovalo, ker mi ni, obenem pa bom tudi priznal, da se ob začetku projekta nisem zavedal njegovih razsežnosti. Pameten bo rekel, da se vse da, če se hoče in s tem se strinjam. In kolesarjenje mi je koristilo – doživel sem trenutke, ki jih verjetno ne bi, odkril kraje, ki v nekakšni vednosti zame niso obstajali, gledal sončne vzhode, ko je večina še spala in vozil po poteh, kjer le redko stopi človeška noga. Premagoval sem klance, zaradi katerih sem bil v očeh drugih bedak in osvajal razdalje, ki so drugim problematične na veliko lažje načine. In bilo je neopisljivo.

Pa vendar se je števec ustavil nekje blizu osmih tisočakov. Vem, tiste štiri bi lahko še obdelal do konca leta, ampak ne. V nekem trenutku to nisem bil več jaz. Iti na kolo mi je sčasoma postala muka. Naj se sliši še tako čudno – ne, še vedno rad kolesarim. Še vedno bom kolesaril, a to, da sem sedel na kolo in šel, to je bilo mučno. Ker sem šel nabirat kilometre, ne pa uživat. Rečejo, kakšno uživanje mora biti, da rineš na Vršič, to je mučenje. Ni res, mučenje je bilo to, da sem šel na kolo zgolj z namenom narediti nekaj kilometrov. In sem bil tam in sem vrtel pedale, to je bilo pa tudi vse. Doma sem kilometre zapisal in moj dan je bil zlagano popoln. Ko sem se vprašal, kaj sem tistega dne doživel, si nisem znal odgovoriti. Fak of. Jebeš kilometre, jebeš cifre in vse ostalo, če na kolesu ne uživam. Prazno vrtenje me ne zadovoljuje. Hočem doživljati, videti. Hočem čutiti. Nove poti, novi izzivi, nova poznanstva in nova spoznanja. Eno od teh je tudi to, da se takih projektov v prihodnje ne bom več loteval. Ja, bodo kolesarski, ampak ne na način mučenja.

Preprosto se ne grem več. Ker vem, kaj to zahteva in kaj potegne za seboj. Seveda se bo bralo o kolesarskih dogodivščinah in … no, če pogledam, bistvene razlike ne bo. Razen zame. Zajahal bom kolo in šel uživat. V razgledih, doživetjih. V klancih, v hitrosti. Mučenja ne bom več poznal. Nisem tiste vrste, ki bi nenehno gledal na števec in v glavi vedel točno, koliko kilometrov imam. Ne, konec je. S takim načinom kolesarjenja in z mojim projektom.

Za katerega lahko rečem, da mi je dal ogromno. Ampak samo zato, ker na vse skupaj gledam pozitivno, ker sem tak človek. Če bi bil v negativo usmerjen, bi vedel samo koliko mi je vzel.

In kaj zdaj? Bom realen. Komaj čakam naslednjo priložnost, da odkolesarim nekam, kjer še nisem bil. Da se začnem znova spoznavati na način, kakršnega sem pozabil. Sebe in svoje zmožnosti. Brez nekega v naprej postavljenega cilja in najpomembneje – z veseljem.

Objavljeno dne

POPRAVILO SOBNEGA KOLESA.

V strahu pred ponovitvijo lanskega neuspeha, kar se tiče prevoženih kilometrov na kolesu, sem tistega deževnega popoldneva sedel na sobno kolo in po slabi minuti tudi razjahal. Kolo se je namreč zaustavilo takoj po tem, ko sem nastavil čas kolesarjenja in meni ljubo stopnjo. Naj povem – gre za približno deset let staro kolo, katero je do pred približno mesecem delovalo brez problemov. Takrat je prvič pokazalo svoje muhe, a je po odklopitvi iz elektrike naslednji dan delovalo normalno. Seveda se nisem oziral na te simptome in vztrajno vrtel ob slabem vremenu. Ko se je pred dobrim tednom stvar ponovila, tudi nisem ravno paničaril, ampak preprosto izklopil in bil prepričan, da bo ob ponovnem vklopu delovalo. Pa ni. Kljub več poskusom, se je takoj po zagonu zaustavilo. In kaj storiti? Namen je popraviti. V kolikor mi ne uspe samemu, informiranje o popravilu pri bolj sposobni osebi. Odvisno od stroškov popravila, razmislek o tem ali sploh popraviti ali preveriti ponudbo novih ali rabljenih sobnih koles, oziroma primerne podobne naprave.

O tem, da je sobno kolo stran vržen denar, tokrat ne bomo. Ker je stran vržen denar, če si skrajno lena oseba. V tem primeru dvakrat goniš po pol ure, prideš do spoznanja, da to nikakor ni to in sobno kolo konča kot obešalnik za cunje. V kolikor vidiš, da je vsaj približek tistega, kar doživljaš na prostem, potem ni stran vržen denar. Toliko z moje strani, čeprav vem, da se ne boste strinjali vsi. Pa da ne bomo predolgi, poglejmo kako je potekalo popravilo.

Dan 1. Po ponovnem poskusu zagona in ugotovitvi, da se stanje ni spremenilo, je sledila operacija. Hiter pregled je pripeljal do spoznanja, da bo najbolje, če najprej odstranim zaščitno plastiko. Opozorilo: preden začneš karkoli, najprej izklopi iz električnega omrežja. Tisti ”saj bom potem” lahko postane šola ali v najslabšem primeru krsta. No, odvijačim nekaj vijakov, nekaj jih ne dosežem, ker je moj multifunkcijski izvijač predebel in ne pride v vsako luknjo. Ura je pozna, tehnične trgovine v našem mestu so že zaprte. Odložim vse na
naslednji dan.

Prva faza razkrajanja – sedež je odstranjen in kolo v ležečem položaju.

Dan 2. Po nabavi novega križnega izvijača se lotim dela in le par minut kasneje, ko bi moral priti do svečanega trenutka osvoboditve plastičnega ohišja … no, ne bi bilo slabo odstraniti pedal. Seveda ni bilo pri roki orodja, zato se odpravim v najbližjo tehnično trgovino po komplet gedor. Veš kako je to – moški mora imeti orodje. To orodje se sicer z leti nabira, večina se na njemu nabira prah, ampak ko ga rabiš, veš kje ga imaš. In investicija v orodje ni nikoli zgrešena, ne glede na to, koliko ga uporabljaš. Obenem je, če ne potrebuješ vrhunske kvalitete in če ne nekaj šraufaš osem ur dnevno, cenovno tako dosegljivo, da ga enostavno kupiš, četudi ga ne rabiš. Ker, kot omenjeno, orodje moraš imeti.

Gedore.

Skratka, odvijem pedala, a so na tisto osovino pritrjena tako močno, da mi jih ne uspe sneti. Vseeno malo sforciram tisto plastiko in upam, da ostane cela. Ravno dovolj se odmakne, da vidim v notranjost. Tja, kjer nimam kaj početi, laik kakršen pač sem. Kolikor dosežem, preverim jermen, magnete, potem pa se pametovanje počasi zaključi. Kar s sapo spiham prah, preverim nekaj kablov in se odločim zadevo testirati. Priklopim na štrom, deluje. Poskusim nekajkrat, več različnih programov, deluje. Odklopim, pritrdim zaščitno ohišje, naredim vse tako kot treba in poskusim ponovno – deluje. Ravno prav dobre volje, da postanem lačen, zato zaključna dela, kot je recimo čiščenje in montiranje komponent, ki sem jih iz same previdnosti snel, preložim na kak drug dan – recimo, ko bo deževalo.

Dan 3. Ker je ravno prilika, počistim pod kolesom in preden začnem s sestavljanjem, še enkrat preverim. Vse je tako, kot mora biti, kar pomeni, da je popolnemu laiku nekako uspelo. Električnih stvari nerad razstavljam na več delov, ker je elektrika ena redkih žensk, ki se ne pusti šlatati. A očitno mi je tokrat uspelo ne le sanirati napako, temveč tudi premagati en strah več, če se pesniško izrazim. Nekaj malega ponosa pa je le v meni. Zatorej, sestavim vse nazaj tako, kot mora biti, postavim na mesto in veselica se lahko začne. Ampak ne danes. Jutri.

Razmišljam, kako malo je potrebno, da je človek boljše volje. Da se bolje počuti. Zame osebno, poleg tega, da imam zdravje in mirno vest, ni večjega zadovoljstva od tega, da lahko nekaj šraufam. No, razen enega – to, da mi deli po zaključku ne ostajajo. Seveda si ne predstavljam, da bi moral to vsak dan početi – v tem primeru bi se mi zagabilo, zato se resno držim svojega načela, da tistega, kar rad počneš, ne smeš početi vsak dan. Preprosto.

Opomba avtorja: zaradi samo delne odstranitve zaščitnih plastik in posledično težkega čiščenja, ne bom prilepil slike notranjosti, temveč tega prikupnega morskega leva. Slika, za razliko od drugih, ni avtorska.

Objavljeno dne

HIŠICA ZA PRITEPENKO.

Ne glede na mojo nerodnost, čudaško usmerjenost k všečnemu in nesposobnost ustvariti nekaj, kar bi lahko pustilo vtis (pa ga ne), umetnost naravnost obožujem. Rad se zagledam v slike, čeprav sem sam z vleko črt neroden in je velik dosežek že, če uspem narisati drevo, kot največji uspeh pa si štejem pleskanje stanovanja. Povprašaj me po katerikoli slovenski pesmi in ti bom znal odgovoriti, dejansko sem pa brez posluha. Omeni mi knjigo, pa ne bom imel pojma, čeprav mi pri pisanju besede tečejo kot blokirane letne gume na poledenelem ovinku. In v kolikor bi imel samozavesti vsaj desetino od nekaterih blogerjev, bi se lahko označil za umetnika, pa se zaradi svoje skromnosti in preprostosti preprosto ne.

Vedno sem znal ceniti ročna dela in kapo dol dam vsakemu, ki nekaj ustvarja. Najsi bodo to prtički, origami ali preproste ptičje hišice, da ne omenjam raznih denarnic, torbic in ogrlic. Ne vem, si pa predstavljam, koliko truda je vloženega v to in smilijo se mi ljudje, k v tem vidijo zgolj kič. Dejstvo je, da raje podprem nekega malega ustvarjalca, kot pa poceni in masovno izdelavo nekje iz juga Kitajske. Da pa bi se sam česa lotil, ne, to pa ne. Nekoč sem sestavljal puzzle in to mi je čisto dovolj.

Vseeno pa pride trenutek, ko moram tudi sam zmetati svoje ideje na plano. Velikokrat jih ne, ker niti ne vem, kako bi začel, vsekakor pa nimam niti prostora, kjer bi se moje stvaritve kopičile. A ko pride prošnja, potem je druga pesem.

To, da se je k nečakinjam zatekla mala mačja kepa, ima po mojem mnenju dva začetka. V eni različici je res prišla sama od sebe, se tam počutila fajn in varno ter tam ostala, v drugi pa jo je polovica vseh nečakinj v veliki želji imeti domačo žival od nekje prinesla in tako, kot znajo samo otroci, omehčala starše. Ampak, to sedaj niti ni pomembno – prošnja, da bi stric naredil hišico, v kateri bi spala in posledično moja obljuba … moralo je obroditi sadove.

Niti nisem izrisal načrta, vse je bilo v glavi in postavljeno v trenutno počutje. Tako sem nekega popoldneva iz trgovine privlekel dve plošči stirodurja in piksno purpene. Zavlekel sem se v klet, nekaj časa strmel v nabavljeno, potem nekajkrat premeril in končno začrtal prvo mero. To bo očitno to. Z olfa nožem prerezal, pretresel purpeno in zlepil prve bočne stranice. Izustil nekaj kletvic, potolkel po žepih, iščoč cigarete in se v istem trenutku zavedel, da se odvajam. Oh, le zakaj nisem nabavil še nekaj spon, da bi lepo stisnil. Moški mora imeti orodje, sam pa sem na lastniškem področju le tega precej bos. Ni kaj, nekaj improvizacije je bilo potrebne. Nekaj trenutkov kasneje zopet nekaj psovk, ko sem ugotovil, da zadnja stranica ni ravno po vseh kriterijih gradnje, vseeno pa sem se zavedal, da se to lahko zgodi tudi boljšim mojstrom. Dodelam sprednji del, dodam ojačitve v notranjosti in prilepim streho. Založim s težkimi predmeti, da bo bolje prijelo in zgolj za preventivo dodam nekaj žebljev.

Dobri dve uri kasneje je hišica za pritepenko v zaključni gradbeni fazi. Po hitrem pregledu sem zadovoljen s svojim delom, ko pa vzamem stvar pod drobnogled, se pokažejo napake. V pozitivo odet si rečem – če obstajajo napake, obstajajo tudi rešitve. V kaseti za orodje, v kateri hranim multiizvijač in garnituro torx ključev, najdem silver tape. Evo ti rešitev. Nadaljevanje načrta je že v glavi in ko odstranim vso odvečno purpeno, zalepim vse stike, malo zaradi dodatne zaščite, malo zaradi estetskega videza. Žal se pri slednjem uštejem in nastane nekaj, kar spominja na večje hiše s fasadami v različnih odtenkih iste barve. Ni kaj, silver tape je tu, da reši problem, zato z njim oblečem celotno sprednjo stran. Gorenjec v meni pravi, da ostalih strani ni potrebno.

Na koncu vse skupaj prilepim na še malenkost večjo ploščo, ker mora pač hiša imeti nekaj dvorišča. Če že prej nisem, sem vsaj tu prisegal na minimalizem, saj je tisto dvorišče bolj kot ne neuporabno – mala pritepenka se na njem ne bo mogla niti usesti. Ampak je to zgolj razlog več, da ne sodimo nečesa na prvo oko, saj jo v notranjosti čakata dva dovolj velika prostora – tak s pogledom na zunanjost in malo bolj zaprt, za več zasebnosti. Predvsem pa je najbolj važno to, da bo žival na toplem in varnem. Ker pa udobja ni nikoli dovolj, je dodana še rdeča odejica. No, realno, gre za staro, sprano in zbledelo majico. Zaenkrat se še ne ve, ali bo hišica postavljena pod balkonom ali v preddverju, sem pa prepričan, da ji bo ustrezala. Javim, ko oddam in dobim prve informacije.

Modrec je nekoč rekel, da to, kako znaš poskrbeti za žival, pokaže kakšen človek si. In ljudje še vedno sodimo po obleki, načinu izražanja in tetovažah. V letu 2018. In kako težko je zadovoljiti nekoga… redki smo tisti, ki smo z malim zadovoljni.

Naj si za konec sposodim besede iz nekoč popularne reklame. Material: petnajst evrov. Čas, porabljen za ustvarjanje: tri ure. Izraz na obrazu nečakinj in opazovanje pritepenke ob odkrivanju novega bivališča: neprecenljivo.

Hišica za pritepenko.