Objavljeno dne

SAM SEBI GREM NA …, ZATO BOM…

Ko ti nekdo reče, da povej nekaj o sebi, katere lastnosti najprej izpostaviš? Dobre, logično. Ker si prepričan, da slabih nimaš oziroma, v kolikor se zavedaš, da jih imaš, jih nočeš izpostavljati. In to je narobe. Zelo narobe. Trudiš se pustiti dober prvi vtis, misleč da tega ne more nič pokvariti. Sčasoma se pokažejo tvoje slabe lastnosti, razvade in navade, ki lahko nekomu niso všeč in znajo spremeniti odnos drugih do tebe.

Osebno mi velikokrat očitajo, da pišem nekaj po resnici, veliko pa dodam kar tako, za večjo dramatičnost. Ja, prav. Vaše mnenje, ni problema. Sam najbolje vem, kaj delam in nekje, kjer sem sam s sabo, nihče ne ve, ali je bilo res tako, kot je zapisano, ali pač nemara ne. Lahko pa sam zase trdim, da sem precej realen človek. Čeprav mi gredo od rok dobro tudi zgodbe, je na mojem blogu trenutno prostor za kolesarjenje, iskreno, realno in na momente kruto. Z ne najboljšimi slikami in slovničnimi napakami. In še moto ”ne sekiraj se, ni vredno” mi občasno poskušajo izbiti. Ampak, trenutno stanje: izredno razočaran nad samim seboj in jezen nase. Pa se vseeno ne sekiram. Ker, to sem pač jaz.

Zakaj?

Predvsem iz enega, a ne edinega razloga – lenobe. V mesecu juliju sem postavil osebni rekord letošnjega leta. Tako malo treningov in tako malo kilometrov, da me je lahko sram. Saj vem, potreboval sem pavzo, a nabral se je tako velik minus, da je cilj dvanajstih tisočakov vedno bolj nedosegljiv. Recimo, na dan objave znaša tale minus več kot 700 kilometrov. Ni kaj, moram priznati, da kakšen dan iščem izgovor, da mi ni treba, spet drugič imam perfekten plan za res dolgo turo, kateri zahteva tudi prebujanje in start v zelo zgodnjem jutru, jaz pa ob prvih zvokih budilke le zamahnem po njej in nadaljujem s spanjem pravičnega. Iz vsega tega lahko potegnem tisto, kar je razredničarka rekla staršem že davnega leta 93 – ”nima delovnih navad”. In res jih nimam. Imam rutino, kateri se občasno uspešno izmikam, delovnih navad pa res nimam.

Hlače, katere sem lani z veseljem nosil, imajo problem – ne zapnejo se. No, se zapnejo, le na meni ne. Pa sem prejel že nekaj dobronamernih kritik, da se mi je žulj med prsmi in spolnim organom povečal. Šele po temeljitem primerjanju slik iz lanskega in letošnjega leta, sem lahko prišel do zaključka, da besede niso bile zajebancija. In potem nastopi tisti čas, ko šale kot tista, da ima dober gospodar orodje pod streho, niso več smešne. Bojiš se stopiti na tehtnico, ker veš, da imaš visoke številke najraje na TRRju. Malenkost ti je nerodno, ker si s profila videti kot nosečnica in postavlja se ti veliko vprašanj, češ, kako je to možno, če pa toliko kolesarim.

Vse je jasno.

Len sem že po naravi in že v osnovni šoli telesna vzgoja ni bila moj najljubši predmet. Rekreativno sem se začel ukvarjati z mnogimi športi, a nikoli z ekipnimi. Trajalo je kak mesec, potem me je minilo. Sovražil sem sprehode, če le ti niso na vsakih nekaj sto metrov ponujali luštnega kafiča. Zatorej se svoji lenosti prav nič ne čudim, še več, zaradi nje se sploh ne sekiram. Postanem pa slabe volje ob takih ugotovitvah.

In kaj je boljšega, kot zvečer sesti k priljubljeni seriji, si odpreti vrečko arašidov in piksno pira? Logično, iti ven, se družiti, smejati, zabavati. Tako, za dušo. Na en pir. In vsi veste, da se nikoli ne gre samo na enega. Odlična poteza natakarice, ki na mizo prinese nekaj iz kategorije slanih prigrizkov, izrazi želo po še enemu. In kljub vsem odločitvam, katere si si zadal, ne zgolj zato, ker ni zdravo, ampak ker si šel sam sebi na živce, na koncu rečeš: pa dej mi še ene čike. In nadaljuješ s penasto zlatorumeno tekočino v objemu modrikastega dima.

Zjutraj te tišči v glavi, jedel bi, a nič ti posebej ne tekne. Vase zmečeš kup nezdrave hrane in dan zabiješ na kavču, vmes pa posegaš po raznoraznih packarijah, misleč da bo maček minil. In na koncu ne uspeš zapeti hlač. Nekaj časa prelagaš krivdo na krčenje materiala, potem pa spoznaš, da gre za širjenje. In potem postaneš slabe volje, siten in še kaj.

In kaj storiti?

Brez sekiranja in s sprejemanjem samega sebe takšnega, kakršen pač sem, sem se tistega dne odločil potegniti črto. Dovolj imam. Dovolj, da popoldne preležim, ker sem po šihtu zavil na pivo (3, 4…), dovolj rumenih nohtov in dovolj, da me na plaži rinejo v vodo, misleč da sem nasedli kit. Dovolj, ker grem včasih v trgovino zgolj po arašide in čips. Dovolj, ker večkrat zvečer v postelji pomislim – a imam še kak cigaret za zjutraj?

Spravil sem se v hujšanje. Ne, ne verjamem v diete in sem mnenja, da z redno in dobro telovadbo ter z malenkostno spremembo pri prehrani narediš največ. Nisem človek, ki bi verjel v čudežne čaje in niti nisem človek, ki bi za izgubo kilogramov rad trpel. Vem, da me čaka garanje, ampak če mi bo sedla suha klobasa, se ji pač ne bom odpovedal. Črtal sem alkohol, odpisal cigarete, skril sladkor in otrokom podaril čokolade. Poskrbel sem, da doma nimam ničesar takega, kar bi me lahko premamilo in poiskal sebi primerne vaje. Naj se zabava začne. Saj ne da vas briga, a poleg kolesarskih podvigov boste lahko občasno brali o napredku – takem in drugačnem.

Nekega dne ugotoviš, da stvari, ki jih počneš, počneš zase in ne za druge. Zato naj vam ne delujem kot zakrknjen samec, ki želi z boljšo postavo privabljati poglede, niti kot zakompleksan milenijec, ki na plaži ne sleče majice. V bistvu mi dol visi. Tako kot skozi marsikaj, bom šel tudi skozi to s pozitivo in nasmehom.

Objavljeno dne

Z DEŽELAKOM JUNAKOM NA POTI.

Preden preidem na bistvo, naj pojasnim dve stvari. Prva, ta zapis bi lahko bil objavljen še isti dan, a sem želel počakati na končni rezultat, ker se bo na ta način mogoče kdo malo zamislil. In druga, verjetno bo to eden redkih, če ne kar edini od mojih kolesarskih zapisov, ki ne bo vseboval prevoženih kilometrov. Ker tu so pomembnejše druge številke.

Pred kosilom.

Začelo se je takole.

Dejanje, ki ti vzame minuto časa. Naj vam pride v navado.

Pozorno oko je opazilo tudi uro pošiljanja. Takrat sem namreč vstal, pojedel zajtrk in spil kavo, naložil kolo na avto in se odpravil proti Vipavi. Pred domačo hišo sem snel Škota in se odpravil na mesto štarta šeste etape dobrodelne akcije Deželak junak. Malo sem jih iskal z očesom, nato pa zagledal kamion Radia 1. Ni kaj, če sem pošten, sem prekršil vsa vojaška pravila in se na začudenje večine znašel ob rikši. Nekaj besed, nekaj stiskov rok in že smo se odpravili v sam center na kavo, potem pa se je začelo zares. Mimogrede, Avdić, tu dobiš lešnikov sladoled.

Zbor pred Marjanco v Vipavi.
Pridružena ekipa z Deželakom: Aleš, Matjaž in moja malenkost. Deželak se je znašel in potegnil trebuh noter, zame je bilo prezgodaj za tak napor. Avtor slike: Darja.

Proti Ajdovščini smo nadaljevali v blagem ritmu. Roko na srce, sem lone rider, osamljeni jezdec in težko kolesarim v družbi, a tu je bilo povsem drugače. Glede na to, da rikša ne zmore vrtoglavih hitrosti, smo pedala vrteli počasi, lahkotno, poleg tega smo imeli družbo. Ob redni ekipi smo bili tu še jaz, mokre sanje vsake slovenske tašče Matjaž Nemec, Aleš tekač in še en kolesar. Brž zjutraj še ni bilo slutiti razsežnosti akcije, čeprav so se ljudje ustavljali, donirali, se slikali in nam mahali. Meni je najbolj ustrezalo to, priznam, da mi ni bilo treba voziti po skrajnem robu cestišča. Kar se vožnje tiče, pač.

Prihoda v Ajdovščino si nisem tako predstavljal in sem kar ostal odprtih ust. Pričakalo nas je nekaj šolarjev na kolesih, s katerimi smo skladno s CPP vozili do njihove šole, kjer je Deželaka pričakalo nešteto otrok. Saj vem, na dobrodelnost ima vsak svoj pogled, ampak ko vidiš otroke, kako z navdušenjem spremljajo tako akcijo, kako si ogledujejo rikšo, hočejo avtograme in se zavedajo namena… priznam, dobil sem solzo v oko. Res, do srca. Ajdovski otroci so se namreč odpovedali kepici sladoleda in zbrali res lepo vsoto.

Nadaljevanje je potekalo po, vsaj sklepam, protokolu, brez kakšnih večjih ali manjših pretresov. Le malo od Ajdovščine naprej nas je presenetila trojica brhkih deklet, ki so bila sicer poraščena, a rikša je bila vseeno očiščena.

Rikša je bila končno čista.

Kasneje je bilo še nekaj ustavljanja, slikanja, klepetanja, predvsem pa je bilo nekaj skupno vsem – dobra volja. Resnično, ekipa je tako preprosta, tako nasmejana, toliko pozitivne energije na enem mestu že dolgo nisem čutil. Že res, da se oni poznajo med seboj, a so s tistimi, ki so bili poleg, ravnali enako. Nikomur ni bilo nič odveč in sam sem imel občutek, da se poznamo že od nekdaj. Okej, z Darjo se res spremljava na blogih že dolgo, tokrat pa sva prvič imela čast biti skupaj na selfiju.

Darja.

Seveda je bilo treba še z glavnim. Oseba, ki ji ni nič pretežko. Človek, ki bi se, če bi mu dovoljeval čas, ustavil pri vsakemu, se z vsakim slikal, malo poklepetal in človek, ki to počne z velikim veseljem – to je lahko samo Deželak junak.

Deželak. Več kot junak.

Počasi se je oblačilo in na naši levi je že bilo opaziti nevihtne oblake. Priznam, nimam pojma, koliko je vnaprej dogovorjeno, a sklepam, da veliko, ne pa čisto vse. In nismo v Ozeljanu še dobro parkirali koles in rikše, že se je odvijal sodni dan. Pretirano sekiral se ni nihče.

Sodni dan.

Kosilo.

Ker, kako se bi kdo sekiral, ko pa smo imeli nad glavo streho, pred seboj pa jedi z žara.

Med samo jedjo je bilo ogromnega smeha in ogromno govorjenja, tistega, splošnega. O vsemu. In povsem preprosto, ker smo konec koncev vsi le ljudje. Seveda smo vsi pohvalili hrano, se konkretno najedli, nekateri še spili kavo, nato pa se počasi odpravili. Ni druge, če si vezan na čas.

Po kosilu.

Skozi rahlo rosenje smo peljali proti Vogrskemu in Volčji Dragi ter doživeli prvi padec. Eden od ekipe pridruženih je padel, na srečo brez poškodb. Še najslabše jo je odneslo kolo, a ekipa se je tudi tu izkazala – takoj so mu dali drugo kolo in po kratki vožnji v kombiju, se nam je v Renčah že pridružil ter odpeljal do konca. Deželak je moral vmes še na kotalke, pa na nogomet, potem pa strumno in veselo naprej proti Šempetru. V Vrtojbi je dekletce izrazilo željo po slikanju z Deželakom, ta pa ji je ponudil še vožnjo do Nove Gorice. Po kratkem dogovoru z mamico, je le sedla v rikšo in nadaljevala z nami. Ni kaj, sem le človek in ko sem videl to srečo v njenih očeh, to veselje – drugič danes solza v očesu.

Proti zaključku je bilo ogromno vsega. Ogromno mahanja, veselja, ljudje so prispevali in četudi smo ovirali promet, se nihče ni razburjal. Prvič sem bil poleg in če sem kdaj v preteklosti izgubil vero v človeštvo, sem jo danes dobil nazaj.

V Novi Gorici je bilo še nekaj časa za dobrodelni rikša taksi in malo klepetanja, nato pa… bile so opcije, da me odpeljejo domov in izbrali smo tisto najprimernejšo za vse. Njim se je mudilo naprej, saj jih je naslednji dan čakala še zaključna etapa, meni pa tudi ni bilo težko kolesariti do Vipave. Poslovili smo se. Veseli.

Osebni zaključek.

Včasih razmišljam. V vsem tem drvenju proti cilju, ki ga sploh nimamo, v vsem tem materializmu, ki ga ne potrebujemo in v vsem pohlepu, ki nas iz človeka spreminja v telo brez duše in srca, pozabljamo na to, da smo samo ljudje. Včasih bi radi bili junaki, pa smo junaki zgolj zase. Ker počnemo stvari, ki nekaj pomenijo samo nam. In če začneš samo malo drugače gledati na svet, si lahko junak tudi ti. V očeh drugih, v očeh mnogih.

Mogoče je napaka, da tole objavljam sedaj, ker vas ne morem spodbuditi, da bi poslali SMS. (Popravek avtorja – še vedno lahko darujete z ”pomagam1” ali ”pomagam5” na 1919). A imel sem namen počakati na zaključek, da bom lahko v tem zapisu objavil samo dve številki:

  • 157.117 – toliko je zbral Deželak junak v sedmih dneh. Toliko ste dali vi, ki ste ljudje in ki vam ni vseeno. Ker ni veliko – kava na dan, da nekomu polepšate otroštvo.
  • 600 – več kot toliko otrok bo letos prvič doživelo in preživelo počitnice na morju.

Kratek filmček o tem, kako smo se imeli šestega dne, si lahko pogledaš TUKAJ.

 

Hvala Deželaku in ekipi ter celotnemu Radio 1, da sem lahko bil del te zgodbe.

 

Objavljeno dne

ON, ŠKOT.

Spodobi se, ker sem predstavil sebe, da predstavim tudi svoje kolo. Konec koncev je del večine zapisov in poleg avta šteje za edino prevozno sredstvo. Sicer pa, s kolesom naredim več kilometrov letno, kot z avtomobilom. Take razmere, pač.

Bila pa so tudi vprašanja o modelu in ker se mi ne da vsakič posebej govoriti o temu, bom pač strnil v en zapis. Gre za kolo Scott Aspect 950, letnik 2016, ljubkovalno poimenovanega Škot. Glede na trgovino, kjer sem ga kupoval (ne bom delal reklame, ker vam bo kmalu jasno), je bila v ponudbi še Nakamura in samo logični miselnosti se imam zahvaliti, da je nisem izbral. In ker se na napakah učimo, je bilo zadnjič, da sem kolo kupil v takšni trgovini. Imelo je nekaj napak, kar pa se je pri dobrem serviserju popravilo. Najprej mi je razložil, zakaj je enako kolo pri njemu sto evrov dražje, nato pa se za male pare pognal v delo in ga opravil več kot odlično. Kolo je bilo natanko takšno, kot bi moralo biti prvi dan, ne pa šele osemnajsti.

Od takrat sem z njim prevozil približno osem tisoč kilometrov, kar ni tako zelo malo, ni pa niti tako zelo veliko. Ker gre za gorsko kolo, se odpravim z njim vsepovsod. Poseben užitek je na makadamskih poteh, ob dobri kondiciji poganjalca pa se tudi na asfaltu brez problema kosa s slabše pripravljenimi specialkarji. In vedno uporabljam kramparce. V kolikor nisi nikoli poskusil: 29 col je nekaj povsem drugega, kot sem bil vajen nekoč in disk zavore se obnašajo bolje, kot tiste po obroču drsajoče gumice.

To je treba vedeti. V kolikor kupuješ novo kolo in so tvoje želje pri nečemu za jurja ali več, realnost pa ti kaže na nekaj cenejšega – ma, v bistvu naredi tako, kakor hočeš. V meni ne moreš ubiti prepričanja, da lahko z dražjim kolesom narediš kaj več. Je že res, vožnja je mogoče drugačna, samo obnašanje kolesa ob prilikah in neprilikah boljše ali slabše in izgled bolj nabit ali kakršenkoli že. Moje izkušnje so pač moje in svojega mnenja ne mislim vsiljevati. Za manj kot pet stotakov, pa sem dodal poleg tudi prvi in drugi servis, sva s Škotom dvakrat prevozila celotno Slovenijo, dvakrat osvojila Vršič, enkrat Mangart, bila nekajkrat ob morju, se znašla na italijanskih tleh in spoznavala avstrijske kolesarske steze. Nekajkrat sva se znašla tudi v kombiju ali avtomobilu popolnih neznancev, ki so naju po sili razmer prepeljali na končno destinacijo, sicer pa vrtela po najhujši sončni pripeki in skozi nevihte, ki jim ni bilo videti ne konca in ne kraja.

Če se vrnem h kolesu, ni pravzaprav nič posebnega. V osnovi gre za gorsko kolo s prednjim vzmetenjem, štiriindvajsetimi prestavami in disk zavorami. In prvi dan po nakupu je bilo videti natanko tako.

Brez tistih pokončnih ročajev na koncu krmila, ki so nujni, ko se navadiš nanje. Brez nosilcev za bidone, kateri seveda morajo biti. Ne moreš pijače nositi v nahrbtniku in se nenehno ustavljati.

Priznam, da sem nekaj časa testiral različne manjše in večje torbe ter ob tem prakticiral še nahrbtnik, obenem pa imel ogledano opremo za daljše poti. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bom opogumil in v to vložil ne ravno malo denarja. A ko sem enkrat odkril kolesarjenje brez nahrbtnika, ni bilo več kaj razmišljati.

V kleti je ostala večina torb, katere bodo podarjene naprej, z izjemo ene, katero občasno uporabljam na daljših poteh. Ostalih ne uporabljam, odkar sem nabavil prtljažnik ter prednjo in zadnjo torbo. Nahrbtnika ne uporabljam več, čeprav občasno pogrešam imeti vse pri roki – od denarnice, mobitela in raznih prigrizkov. To se namreč sedaj nahaja drugje, prej pa je bilo tik ob telesu. Kar se pa torb tiče, večinoma uporabljam tisto na krmilu, zadnja pride v poštev ob posebnih priložnostih.

In še malo samohvale, kar mi ni ravno v navadi. Približno osem tisoč kilometrov. Največja hitrost 68 kilometrov na uro. Ena predrta zračnica. Nič padcev. In trenutno stanje? Zgolj iz firbca včasih ogledujem nova kolesa, a dokler mi tale odlično služi, ne vidim potrebe po menjavi.

Zdaj pa, Škot, v nove zmage.

Objavljeno dne

NAJ SE PREDSTAVIM.

Spodobi se in pravično je, da se v prvem zapisu predstavim.

Kdo?

Torej, Gregor. Za nekatere novinec, za druge povratnik. Grešna duša v moškem telesu.

Kaj?

Po vrsti. Zagovornik zdravega življenja. Ne toliko kar se prehrane tiče, ker nikoli ne gledam vsebnosti tega in onega, temveč bolj v duhovnem smislu. Sem mnenja, da dobra rekreacija pozdravi marsikaj, tudi tisto, za kar se sploh ne zavedaš, da imaš. Zato se ukvarjam s kolesarjenjem, a o tem pozneje. In ja, zdravo življenje ni samo ne piti, ne kaditi, ne jesti mastnega in sladkega, ampak tudi marsikaj drugega.

Zaposlenec. Ker moram biti zaposlen v smislu službe. Ker mi denar ne pada z neba, ga moram zaslužiti. In imam to srečo, da imam normalen urnik, kar se v mojem poklicu redko zgodi.

Kolesar. Ljubiteljski, ampak nor. Trenutno v lovu za osvojitvijo dvanajst tisoč kilometrov v enem letu. O tem boste brali. Resda si do cilja pomagam tudi s sobnim kolesom, a glavno vlogo ima Škot, katerega boste v nadaljnjih zapisih še spoznali, v kolikor ga še ne. Seveda ima to kolesarjenje tudi namen, a več o tem, ko osvojim zastavljene kilometre. Pa marsikatera pikra bo padla na to temo.

Pisec. Za hobi. Tako za hobi, kot nekateri hodijo v hribe ali zbirajo prtičke z namenom sprostitve, zračenja možganov ali filanja z energijo. Trudim se biti dolg in širok, da si lažje predstavljate.

Gledalec. Gledam naprej, vedno. Ker se preteklosti ne da spreminjati, se pa da vplivati na prihodnost. Poleg spominov, so zadaj tudi tisti, ki znajo opravljati za hrbtom. Ne odobravam metanja polen pod noge, če se pa že odločiš za to potezo, naj bo vsaj kubik, pa na 25 razžagan.

Čudak. Morebiti boste občasno opazili, da na svet gledam drugače. Da vidim več pozitive, kot jo mogoče obstaja. Da se me je včasih lažje znebiti, kot si misliš in da se me je včasih znebiti težje, kot si želiš. Vseeno pa nikoli preko trupel, ker nimajo prijetnega vonja.

Razno. Ljubitelj piva, kave, čokolade, filmov, dobrih knjig in glasbe z električno kitaro. Občasno pek hitrih sladic. Znam izustiti hvala in prosim ter včasih povedati šalo. Od morske hrane sem hitro lačen, zato je ne konzumiram, z izjemo kalamarov. Neobremenjenec. Večno utrujen, a z veliko voljo do gibanja, čeprav se mi včasih ne da. Asocialnež in zapečkar. Ne branim se niti sladoleda in na nek način imam rad tudi dež. In preprosto srečen. Moto: ne sekiraj se, ker ni vredno.

Komu?

Ljubiteljem preprostega branja v povezavi s kolesarjenjem ali zgolj izleti. Ljubiteljem avtorskih fotografij ne nujno dobre kvalitete. Našlo se bo tudi kaj bolj družbeno kritičnega. Predvidevam, da bodo med obiskovalci tudi tisti, ki so brali in sledili že prej. V kolikor bi radi bili seznanjeni z objavami, vabim na Facebook, Twitter in Instagram. In na Stravo.

O čemu ne?

Nikakor ne o politiki. O njej je vse povedal že Cankar. In ni se zlagal. Ne o prvi in ne o drugi svetovni vojni in kdor želi v komentarjih uporabljati ali karkoli in kakorkoli primerjati neposredno s komunizmom, fašizmom, partizani, domobranci, levimi in desnimi – desno zgoraj je iks, klikni in prišparaj muke tistim, ki niso zato tu.

Odprt?

Vedno za razna sodelovanja in druženja. Konec koncev sem menda le človek. Preberi zgoraj, kaj rad pijem in povabi. Lahko tudi s kolesom.

Za konec.

Da, trajalo je, ampak zdaj sem tu. Veselim se odzivov.
Najdite v sebi tisto, kar vas veseli in izpopolnjuje in ne tistega, kar želijo drugi. Bodi original.