TAK, KOT NOČEM BIT.

Menda obstaja določena starost, ko naj bi človeku postalo vse jasno, statistično gledano. Kolikšna je ta starost, ne vem, ker ne verjamem v statistike. Lahko bi bil ovca in …

V zadnjem času sem zapostavil veliko stvari. Hobije. Berem manj, kot sem nekoč, manj pišem, kar se vidi na tem mestu, da o kolesarjenju ne govorim – letos sem pedala zavrtel točno enkrat, pa še to le do najbližje pumpe, po čike. P to ni najhuje, kajti storil sem veliko napako – zapostavil sem ljudi. Meni ljube. Meni drage. Tiste, s katerimi se imam fajn, jih imam rad, spoštujem in cenim. Tudi tiste, ki sem jim hvaležen za vse, kar so v preteklosti storili zame. In to obžalujem.

Ne da bi pravzaprav hotel in ne da bi se sploh zavedal, sem nekega dne postal ena taka mala pizda. Vse mi je začelo iti na živce. Celo sam sebi. Kar tako v tri dni sem živčen, nezadovoljen, odmikam se od ljudi, kot da moje asketsko življenje ni dovolj asketsko, jezim se, pizdim na ljudi ne ozirajoč se na to, ali so sploh česa krivi in da skrajšam, ja, sam sebi grem na živce.

Priznam, marsikdo se z mano ne strinja. Jebi ga, imam svoj način razmišljanja, stil življenja, na prvo mesto imam postavljene stvari, ki jih bi drugi uvrstili nekam nižje, ampak življenje je vendarle moje in prav vsak nima pravice se pretirano vtikati vanj. Potem pa nekega dne tilt. Vse mi pade dol, kar tako, nenadoma. In istočasno imam vsega polno glavo. Ne da se mi več. To ni to. Ne smejim se več, ne hecam se več. Sem le neka senca samega sebe izpred treh mesecev. In najhujše pri temu je, da si grem na živce.

Poišči si pomoč, so rekli. Ne, hvala, sem odvrnil. Če sem se sam spravil v to, bom imel tudi toliko moči, da se sam spravim iz tega dreka. Šel bom do ljudi in jim v obraz rekel ¨oprosti¨. Nič ni boljšega, kot zakrpati prijateljske vezi. Nič ni boljšega, kot se nasmehniti sočloveku, mu nameniti prijazno besedo. In nič ni boljšega, kot sam pri sebi ugotoviti, kaj je tisto, kar te dela takšnega. Saj vem, kje je problem. Stvari si preveč jemljem k srcu. Nekaj se zgodi, jaz pa še ure in ure premlevam o tem dogodku. Ne znam odklopiti. Pa si ničkolikokrat rečem, stari, pozabi, preteklost, ne veš, zakaj je do tega prišlo, nisi ti kriv (četudi sem)… ampak ne, jaz bom premleval in premleval. Medtem pa bo moje življenje teklo in nekega dne bom prosil Matildo, naj počaka, ker moram še nekaj razmisliti. K vragu s tem.

V času največje krize sem poklical modreca. Ukvarjaj se s sabo, s stvarmi, ki te veselijo in ne misli na včeraj. Bodi dosegljiv za ljudi, ki so dosegljivi zate, ostalim pa ne delaj škode. Bil sem pomirjen. Nekaj dni. Potem je šlo po starem vzorcu. Ampak glej pozitivno – ne popizdim več vsak dan. Se pravi, napredek je.

Ko se pozdravim, se oglasim.