DAN 17: PRVA STOTKA.

Še v polsnu sem slišal Velkavrha govoriti, da bo dan sončen in rahlo vetroven ter da krajevne plohe niso izključene. Uro kasneje je mimo bloka šla prvomajska budnica, jaz pa cel zadovoljen zategnil tja do pol devetih, kar mi je v veliko veselje. Zjutraj nekako nisem človek, ampak bolj zombi in tečen, če so mi kratene pravice spanja.

Brez posebnih planov sem se šele malo pred enajsto dal v kolesarske cunje in odločil, da bo danes padla stotka. Nadel sem si tudi dolge rokave, kajti skozi dvojni termopan je sonce lahko varljivo in nekaj minut kasneje te odločitve nisem obžaloval. Že res, da je sonce prijetno grelo, bilo je pa tudi rahlo vetrovno in v senčnih področjih današnje poti neprijazno hladno. In na glavnem križišču sem zavil desno.

Keltiko že poznamo, zato o njej ne bom pisal kot o biseru, čeprav za tiste, ki jo prevozimo občasno, to nekako je. Sploh če te ne motijo semaforji in če se ti ne mudi. Je že res, tudi meni gre vseh pet semaforjev na živce, ampak kljub dejstvu, da sem vedno naletel na rdečo in se posledično najedel prahu, poglejmo pozitivno – čez nekaj let bo cesta lepo razširjena in bo vožnja potekala hitreje, sploh z avtom. Ker nekaj storiti za kolesarje, bi bilo pač preveč. Okej, ni panike, se bomo prilagodili, kot že tolikokrat.

Mimo Mosta na Soči in skozi Tolmin je švignilo kot namazano, pod Kozlovim robom pa sem si privoščil krajšo pavzo. Razmišljal sem o poti in predvsem o tem, koliko sem jo pozabil. Roko na srce, po selitvi pred tremi leti sem jo čestokrat prevozil, a od zadnjega obiska je minilo kakih sedem, osem mesecev. Saj vem, kje se gre, le v spominu nimam ovinkov, rahlih vzponov in spustov, niti imen vasi. In odlična prilika, da grem obnovit pozabljeno. Snamem dolge rokave in zajašem.

Da ne bo nejasnosti, ne govorim o glavni cesti, temveč o stranski poti skozi idilične in mirne vasice, kjer je danes dišalo po raznoraznih stvareh – po mesu na žaru, palačinkah, sveže pokošeni travi in govedu. Blaznih naporov ni, nekaj manjših vzponov in nekaj spustov, takih, da brez problema dosežeš petdeset, predvsem pa ni vrveža avtomobilov in motorjev. In nekje sredi te poti prvič škljocnem Škota.

Na kratko se spočijem, ker mi dvominutni postanki pač dajejo zagon za naprej in odbrzim proti Kobaridu. Dolga ravnina, kjer Škotove široke gume brez problemov poganjam trideset, nato sedemmetrski vzpon skozi Ladro in spet lahkotnih trideset do Napoleonovega mostu. Slikam še enkrat, nato pa kakih petnajst minut sedim na zidu in opazujem maso turistov, ki niso šli v Poreč, Izolo ali Toskano, ampak so raje zavili v ta severnoprimorski biser.

Preden postane branje dolgočasno, poglejmo k našemu popotniku skozi čas. Na današnjega dneva dan davnega leta 1707 sta se Anglija in Škotska združili v eno državo, poimenovano Združeno kraljestvo Velike Britanije. Na ta dan so čakali mnogi, saj so zadnja sto štiri leta bili združeni le s personalno unijo, kar najhitreje razložim, če rečem, da sta imeli istega vladarja. Ker so vedeli, kaj delajo, jim je šlo dobro, ko pa so se leta 1815 znebili še največje tekmice Francije, so za dobro stoletje zavladali svetu. Potem… no, potem je šlo pa navzdol. Nazaj na ceste.

Vračam se po isti poti in se poigravam z mislijo, kako bi se izognil semaforjem na Keltiki. Seveda se ne pozabim ustaviti ob smaragdni Soči.

Pogled na Sočo…
…in na grafite.

Lahko bi zavil za Poljubinj in skozi Podmelec v Knežo, kar je super varianta, ker ima ta pot določene lepote. V Kneži bi se priklopil na glavno cesto in se na njej zadrževal do Grahovega, kjer bi prečkal železniške tire in začel z vzponom do Bukovega, od koder bi me teoretično čakal le še spust do doma, ampak… Lahko bi, recimo v Bači pri Modreju zavil za Podbrdo in se skozi prej omenjeno Knežo zapeljal do Hudajužne in se po strmem makadamu povzpel do Zakojce, ali kar nadaljeval proti Podbrdu in čez Petrovo Brdo v Zali Log, kjer bi  imel osem kilometrov vzpona do Tuškovega griča in nato samo še spust naravnost do bloka, ampak… Lahko bi celo v Slapu začel z vzponom in mimo Šentviške Gore prispel na Bukovski Vrh in tokrat za spremembo ne bom napisal ¨ampak¨ in dodal treh pikic, ker je brezveze okolišiti. Sam zase vem, da nisem (še) dovolj kondicijsko pripravljen za vzpone in bi ti trenutno iz mene vsaj za dva dni naredili težko hodečo pošast, kar pa nočem. Zato jo uberem po Keltiki, skozi semaforje in prah. Vmes še enkrat za petnajst minut počijem, nato pa zavrtim naravnost proti domu.

Noge so na momente postajale težke in ko so se kilometer pred pumpo pokazale prve dežne kaplje, sem v tem videl priložnost postanka in vedritve, obenem pa še razlog za nakup nečesa osvežilnega. V resnici je bil vse skupaj lažni preplah, a mineralna voda je vseeno sedla.  In potem sem bil doma. Vesel, ker je padla prva stotka.

Eden odgovor na “DAN 17: PRVA STOTKA.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.