DAN 61: ČE NE GRE, NE GRE.

Razčistimo nekaj: blogi so kot filmi. Sploh kot filmi, ki niso posneti po resničnih dogodkih. Vse je lepo, vse je kot bi bilo izmišljeno, kot plod bujne domišljije. Vsa čast tistim, ki svoje življenje skozi bloge predstavljajo na tak način, jaz zagotovo ne bi zmogel. Ni problema, lahko pišem kako je vse super in fino fajn, ampak potem to nisem več jaz. Potem berete nekoga drugega. V svojih zapisih hočem biti realen, krut, če je to potrebno. Brez olepševanja, brez laži. Ker vem, da me lahko bere tudi kdo, ki bi rad kolesaril, pa mu to ni omogočeno. Ker vem, da so preko mojih zapisov nekateri z mislimi na kolesu in na istih cestah in jim gre tako, kot gre meni.

Fura z Deželakom dan prej je bila posebna izkušnja. Obžalujem le to, da sem doma pozabil števec. Tako sem bil primoran v moji evidenci kilometrov in temu namenjenega časa pustiti prazno polje. In če ne bi šlo za dober namen, bi me to še nekaj časa žrlo, tako pa sem je zamahnil z roko in si rekel, da očitno mora tako biti.

Dan kasneje sem si želel izpolniti željo in se podati na vzpon, ki ga imam že nekaj časa v načrtu. A ker je bilo tako lepo spati, sem budilko preprosto ugasnil in potegnil dremež tja nekje do človeku prijaznejše osme ure. Nato sem počasi pozajtrkoval, nekaj časa razmišljal, kaj sploh bi in se odločil izpolniti vsaj polovico želje. Da ne bo preveč nadležno, naj opišem to željo.

Mangrtsko sedlo. Od doma. Tako kot lani Vršič, štart od doma, kjer bi bil tudi cilj. Pustimo ob strani, Mangrtsko sedlo sem nekoč že osvojil, a mi ni ostalo v preveč lepem spominu. In sem se odločil tokrat povzpeti nanj v enakem stilu, kot takrat – štart v Bovcu, le da me je takrat bolel zob in so mi v bližnji lekarni prodali tableto, ki me bo zagotovo odrešila muk. No, saj me tudi je, a mi povzročila druge. Ostalo ni važno.

Tako sem nekje okrog enajstih snel Škota z avta, ga opasal s torbami in zavrtel proti Logu. Takoj sem čutil. Nekaj ni bilo okej. Čeprav so me od samega začetka tedna pestile bolečine v kolenu, jih tokrat ni bilo čutiti. Saj sem vedel, vse možne žavbe niso kaj prida pomagale, treba je bilo le sesti na kolo in iti. Ampak tokrat ni šlo. Pa sploh ne pripisujem krivde vremenu – že res, da je bilo tega dne pasje vroče, a bilo je nekaj drugega, kar me je zaviralo. Kaj, ne vem niti sam. Mimo Kluž je še šlo, nekaj časa sem se prepričeval, da je vse v glavi, da bom zmogel, da si le domišljam. A ni šlo.

Pogovor s samim seboj je bil sila naporen. Ustavil sem se v senci in debatiral. Jaz in moj ego. Pojdi naprej. Ne grem. Daj, pojdi, nič ti ni. Ne počutim se v redu, stari, štekaš? Ne, počutiš se odlično, močan si, ti zmoreš to. Ne, ne grem, to je to. Daj, ne vdaj se, sedi na kolo in zavrti. Ne, ne grem, zajebi vse skupaj, zdaj grem nazaj proti avtu. Daj no, pojdi naprej.

Da bi se bolj fokusiral na sam podvig, sem škljocnil eno lepo sliko. Pa ni pomagalo. Horoskopska trma se ni vdala, silila je domov in nikamor drugam. Vseeno sem se zapeljal še kak kilometer, ravno toliko, da se lahko reče, da sem bil v Logu. Nazaj grede sem se ustavil pri Klužah, pomalical banano in frutabelo ter se malenkostno zrelaksiral v senci. Nato sem odvrtel nazaj proti avtu, naložil Škota in odšel domov.

Kasneje sem razmišljal, da to očitno ni bil moj dan. Razloga za ta neuspeh ne poznam. Že res, da sem ponoči slabo spal, a to ne bi smelo biti krivo, ker čestokrat slabo spim. Moral bi biti razočaran in nekaj časa sem celo bil. Pa sem si rekel – življenje ni tekma. Ni treba vsak dan narediti toliko in toliko kilometrov in toliko in toliko ur preživeti na kolesu. Pojdi, ko začutiš potrebo. Pojdi, ko hočeš uživati.

In točno to je bilo to. Preprosto nisem užival. In ker nisem užival, je bila vdaja edina pametna rešitev. Bo pa naslednjič slajše. Ker v življenju ne štejejo le zmage, ampak tudi porazi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.