DAN 73: DAN DVEH DOLIN – VRATA IN TAMAR.

Vremenoslovcev ne gre podcenjevati, četudi jim ni vedno vsega verjeti. Napoved, da bo dan vroč, se mi je zdela sicer super in fajn, da bo pa tako zelo vroč, si nisem niti v sanjah predstavljal. Ko sem ob osmih zavrtel proti Mojstrani, me je že pošteno kuhalo, zato je bila ena od opcij oditi nekam višje. Kjer sicer ni bilo kaj pretirano hladneje, ampak…

Kolesarsko stezo že poznamo. In to jutro je bila čudovito prazna. Vajen glavnih magistralk sem se končno privadil na to, da mi ni treba voziti po skrajnem desnem robu in se ozirati nazaj, v pričakovanju kakšnega vozila, ki na kolesarsko pot ne spada.

Seveda se je bilo treba ustaviti v Gozd Martuljku pri spominskem obeležju Juretu Robiču. Posedel sem nekaj minut in prebral nekaj njegovih zapiskov ter misli.

Spominsko obeležje Juretu Robiču.

Naprej me je gnala želja po hladu in kavi, ki je zjutraj nisem spil. Ampak se tudi v Mojstrani ne ustavim, ker obstaja nevarnost, da se zasedim. Potem postanem len in se ne premaknem, zato je bolje iti mimo vseh kafičev in barov. Potem se začne. Najprej asfaltna pot postane makadamska, kar je sicer užitek. Potem se začne vzpon in nisem se niti dobro ogrel, že sem pri Peričniku. Ustavim, poslikam in pičim dalje. Do prvega pravega vzpona. 25% in prijazen nasvet, naj prestavim v prvo. Še dobro, ker sem hotel nadaljevati v višji prestavi. Šala mala.

Pogled na slap Peričnik.

Strah pred klanci sem premagal, a vseeno do njih čutim spoštovanje. Tudi do tega sem ga. mogoče so bile noge utrujene, mogoče nisem prav začel, a nekje na prvi polovici sem klonil. Sestopil sem. In porival do prve ravnine, ki je bila videti kot ravnina. Potem je šlo. Vmes sem se izogibal avtomobilom različnih, predvsem tujih registracij in kamionu s hlodovino. Ja, prav je, da se v takih krajih zaračuna parkirnino, če gre le ta v pravi namen. Sam sem raje obrnil glavo proti kakšnemu rovtu in si predstavljal, kako lepo bi bilo v njemu imeti vikend. Ker dvomim, da bo do realizacije prišlo, naj mi ostanejo vsaj sanje.

Eden od mnogih rovtov.

Nato pa zapornica in minuto kasneje koča. Super. Kava in kokta sta bili več kot zasluženi in sedel sem v tisti senci kakšno uro. Saj se mi nikamor ne mudi, na dopustu sem. Kasneje skočim še do velikanskega karabina, nato pa se spustim nazaj proti Mojstrani, ker nekaj minut počivam v drevesni senci.

Aljažev dom, kjer spijem prvo zasluženo kavo.
Čeprav je vroče, se pri klinu zadržim kar precej časa.

Tik ob kolesarski najdem odprt bar s samevajočo natakarico. No, ravno dolgčas ji ni bilo, saj je celoten čas moje prisotnosti čvekala po telefonu in vsem klicanim razlagala o svojih težavah. Bilo je tako vroče, da sem prvi radler zlil vase kot na apno in nekje pri zadnjih požirkih drugega začel šele uživati. Ampak bodi ga dovolj, odkril sem, da lahko žejo gasim tudi s toplo vodo iz bidonov, katere sem veselo praznil med vračanjem proti Kranjski Gori, kjer sem se ustavil le toliko, da sem nalil vodo.

Prvi radler je šel vame kot za stavo.

Bilo je že čez poldne in v želodcu so se oglašali prvi opomniki. Če sem se za dolino Vrata nagradil s kavo, bi se spodobilo nekje drugje potruditi za kosilo. In sem jo mahnil v dolino Tamar. Švignem mimo Planice in kmalu zagrizem v makadamski klanec. No, ne bom pretiraval, prav hudo ni, v približno štirih kilometrih se cesta vzpne za približno 150 metrov. Je pa priporočeno počasno kolesarjenje – ne da bi bila cesta slaba, ampak na takih poteh pač ne gledaš v sprednje kolo. Okolica je namreč dih jemajoča. Ustavljam se in berem informativne table. Pa naj dodam še malo izobraževalnega značaja. Domačini temu travnatemu območju rečejo Zelje in tu so bili v začetku prejšnjega stoletja skupni pašniki. Pa ne le to, postavili so ovčjo sirarno, pred samim objektom pa je stala ograda, kjer so zbirali ovce pred molžo. Taki ogradi se je reklo tamar in od tod tudi ime doline. Kasneje so postavili še Marijino kapelo.

Dih jemajoči razgledi.
Koča v dolini Tamar.

Tretji dan dopusta sem le prišel do štrukljev. Z užitkom sem jih snedel in spil brezalkoholno pivo, nato pa legel na klop in razmišljal. Kakšno srečo imam. Da sem lahko tu. Da sem lahko prišel s kolesom. Da sem si lahko privoščil. Nisem eden tistih, ki bi jamral vsepovprek, obenem pa mi gredo takšni jamrači na živce. Vse bi in nič ne bi. Namesto da bi se prepustili užitku, se pehajo za denarjem, kot da je edina stvar, ki jo lahko zvečer okisajo in pojedo. Nato kupujejo stvari, ki jih sploh ne potrebujejo in so v kratkotrajni sreči večno nesrečni.

Končno dobil štruklje.

V poznem popoldnevu se spustim nazaj mimo Planice in naravnost v apartma, kjer spakiram nahrbtnik. Jutri se namreč selim…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.