DAN 74: KOČA ZACCHI.

Najprej je sledilo neprijetno opravilo – odjava iz apartmaja. O njemu ne bom izgubljal besed. Ker nisem razvajena rit, me nekatere stvari niti niso motile, dejstvo pa je, da za tako ugodno ceno ne bi dobil nikjer prenočišča. Od vsega so mi bile najbolj pomembne tri stvari: da imam kje spati, da se imam kje umiti in da je Škot na varnem. Kakorkoli, ker sem letos kar malo okleval z rezervacijo, sem bil na koncu kar malo razočaran, ampak ni panike – dobil sem sobo v bližnjem gostišču. Tako sem se tistega jutra preselil zgolj za dobrih trideset metrov.

Ni mi zmanjkovalo idej za obiskovanje domačih biserov, a hotel sem pokukati čez mejo. Tako sem v poznem dopoldnevu zavrtel proti Ratečam in kmalu za mejo z Italijo zavil zopet proti Belopeškim jezerom. Ta izraz je še najbolj uporabljan, sicer ju poznamo tudi pod imeni Mangartska, Fužinska in Klanška jezera. O tem je na spletu napisano dovolj, tako da ni potrebno na tem mestu ponavljati že znanega.

Na samem parkirišču sem za nekaj minut postal in občudoval race, nato pa pognal po lepi makadamski poti. Že na začetku zapornica in tabla z opozorilom, da sprejemajo samo gotovino. Nato se začne vzpon. Najprej gre zlahka, potem malo težje. Vem, bolj pripravljenim to ne predstavlja težav, sam pa sem kar težko sopel. Imam razloge – zadnje tri dni sem delal nekje med 50 in 90 kilometrov dnevno in veliko vzponov, zato so bile noge že malo utrujene. A imam horoskopsko trmo in ne odneham kar tako. Sem pa med potjo veliko počival. Občasno je ob poti postavljena klopca, pa nisem izkoristil ravno vsake.

Serpentinasta pot mi je odpirala čudovite poglede na Mangrt in Visoko Ponco in kljub vsemu bi lagal, če bi rekel, da nisem užival. Velikokrat nisem prepričan, a take poti mi dajo vedeti, da sem si izbral krasen hobi. Ker sem imel čas, sem razmišljal o vsem mogočem in tako so misli zatavale tudi k trenutnemu finančnemu stanju in telo je hrepenelo po pivu. Ni mi dalo miru in na enem od ovinkov sem ustavil in preveril stanje v denarnici. Seveda, zjutraj sem plačeval apartma, bil v trgovini, na bankomat sem pa pozabil.

Na enem od počivališč si sendvič razdelim z veverico, ki je prav nič boječe skakljala kak meter proč, nato pa zopet zagrizem v klanec. Za spremembo ne makadamski, ampak betonski. Strm je in kdor si je izmislil tam betonirati, bi moral biti nagrajen s kakšno skromno nagrado, recimo s pokalom za domislico leta in nekaj golaži letno v katerikoli planinski koči. Pot sicer nudi veliko sence, a menda je bil to najbolj vroč junijski dan, kar sem sicer občutil.

Rifugio Zacchi ali po naše koča Zacchi leži na 1380 metrih nadmorske višine in je izhodišče za pristope na vrhove Ponc iz italijanske strani. Kljub temu, da sem prebral mnogo negativnih komentarjev o postrežbi, sem upal na najboljše. Ne vem kakšni ljudje pišejo te komentarje in ali so sploh resnični, a sam sem dobil prijazen pozdrav in nisem se še dobro namestil na sicer neudobnem stolu, ko je že bila natakarica pri mizi. No, pa dajmo po resnici o mojem finančnem stanju. Veliko pivo se mi je s ceno petih evrov sicer zdelo drago, a ga bi plačal, konec koncev sem ga zaslužil. Žal pa sem iz denarnice napraskal zgolj tri evre, kar je zadostovalo le za mali krigl. Mogoče mi bo to šola za naprej.

Koča Zacchi.

Med spustom zopet ugotavljam, da so mi zavore popravili zgolj zasilno in ne delujejo v skladu z mojimi željami. Res pa je, da delujejo in dokler je tako, je vse v najlepšem redu. Popoldne se odločim preživeti v družbi ob neznanem številu brezalkoholnih piv, ki so bile zaslužene, proti večeru pa jo mahnem do Jasne, kjer sem se zaklepetal s Kosobrinom.

Klepet s Kosobrinom.

Sledila je še večerja v Lačnem Kekcu, nato pa prenočevanje v novi nastanitvi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.