DVA MALA PRELAZA.

Začelo se ni nič kaj obetavno. V minulem tednu je moral Škot na servis, pa smo mu zamenjali še pedala. In dan pred samo odpravo ni tisti kratki, štirideset in nekaj kilometrski trening dajal občutka, da bo naslednjega dne vse v redu. Zdelo se mi je, kot da ne gre nikamor, pa nisem ugotovil, ali je krivda na meni, ali nemara kolo ni tako, kot bi moralo biti.

Pa pojdimo.

Na dan nedelje je jutranje poležavanje dovoljeno in posledično sem pognal šele okrog desetih. Sonce je nabijalo, ko sem na Keltiki zapeljal skozi rdeče semaforje. Prednost domačega terena, se reče temu. Ko veš, da je semafor tam, kljub temu da se dve vozili brez problema srečata. Vse je delovalo brezhibno – menjalnik, veriga je tekla kot namazana (taka je tudi bila) in pedali niso povzročali težav. Očitno smo se sinhronizirali. Do Slapa, kjer sem zavil na Kosmačevo učno pot in nadaljeval po ozki in povsem neprometni cesti, katere deli so na moje veselje, tudi makadamski. V samem centru Mosta na Soči sem zavil desno, do Bače pri Modreju in od tam naravnost v Baško grapo. Prečudovito dolino, kjer si bi rade volje kupil hišo. Nekoč.

Naj bo vzeto na znanje – to dolino reke Bače sem prevozil že lani in spomin nanjo je bil kljub vsej lepoti že rahlo bledikast in potrebno je bilo ponoviti. Ne da se cesta pretirano vzpenja, saj je prvi mikro vzpon šele v Kneži, je pa treba stalno vrteti. So, so tudi spusti, a prav pretirano se ne spotiš vsaj do Podbrda. Je pa res, da se od tam v približno treh, štirih kilometrih dvigneš za slabih tristo metrov na prelaz Petrovo Brdo, na dobrih 800 nadmorske. In šele tam prvič počivam, pa še to ne dolgo. Si rečem, če do sedaj skozi Baško Grapo nisem nič slikal, tudi sedaj ni treba. Saj vem, za bolj slikovit prikaz poti bralcem bi se spodobilo, a naj bo tokrat tako.

Na kratko povedano, za mano je prvi vzpon. Ne vem, ali je to nek fetiš ali zgolj slučaj – že prejšnji vikend, ko sem kolovratil na Kolovrat, sta v pot padla dva vzpona, danes bosta očitno spet. Le da bo tokrat lažje. Najhujši klanec je namreč tisti, ki ga ne poznaš. Ampak zdaj je na vrsti drugo.

Spust.

Dobrih osem kilometrov je letelo skoraj brez vrtenja in s hitrostjo štirideset in več. Do Zalega Loga, kjer sem se zopet ustavil, da bi trezno razmislil o nadaljevanju – ali vzpon skozi Davčo na Tuškov grič, ali nadaljevanje skozi Železnike in Škofjo Loko. Dejstvo je, da sem vzpon proti Tuškovemu griču že obdelal lani in da je bil ubijajoč. In dejstvo je bilo tudi to, da bo en kup matranja, kilometrov pa ne kaj veliko, pa še prezgodaj bom doma. Obenem pa so Železniki lepi in… ni kaj, zaradi spusta sem prišel ravno prav svež in spočit v Škofjo Loko, kjer začuda nisem počival, ampak sem kar nadaljeval. Do prvega sladoleda, kjer sem se nafilal še s Frutabelo in Monsterjem in se nato prepustil prometni cesti skozi Poljansko dolino. Ne vem, ali se mi samo zdi, da so nekateri avtomobilski uporabniki cest postali bolj kolesarju prijazni, ali je bilo njih obnašanje zgolj posledica tega, da so tistega dne oddali glas svojemu najljubšemu političnemu obrazu, a nekih ekstremnih voženj tik ob balanci ni bilo zaznati. Nikar, Gregor, nikar ne razmišljaj o tem. Psihično sem se pripravil na nadaljevanje poti.

Drugi prelaz.

Od Trebije naprej se cesta počasi, a vztrajno dviguje in če se tam ne šparaš, te ubijeta tista dva ovinka proti Kladju. Je že res, bolje se je vzpeti s te strani, kot obratno, a če se ga ne lotiš pravilno, trpiš. Ker je kratek, a zahrbten. Priznam, da me je malo pobiralo že pred začetkom vzpenjanja, zato sem za dve minuti sestopil s kolesa. Poleg tega, zakaj bi nosil vodo domov, če se razumemo.

Ni me ubilo. Na tisti kratki ravnini na vrhu sem že višal prestave, da sem brž izza ovinka zavrtel na polno proti domu. K sreči me cesta ni mogla presenetiti. Poznam vse tiste luknje in v kolikor se boš po tej poti odpravil s specialko, me ne boš dohitel. Ampak, naj to ne bo napad na tiste, ki skrbijo za cesto – najlažje je rečt ”takle mamo” in se ne sekirat. V glavnem, šestdeset je letelo v zadnji ravnini in bog ne daj traktorja, da bi izsiljeval prednost. Šlo je predvsem za adrenalin, malo pa tudi za dvig povprečne hitrosti, kljub temu, da je postranskega pomena.

Domov pridem razmeroma spočit, kar mi veliko pomeni. Da te še dva dni noge bolijo, to ni za nikamor. Ker se ti lahko zagabi in začneš dneve preživljati na kavču, kar tudi ni dobro, ne za telo in ne za psiho.

Pozitiv:

  • Na momente oblačno vreme. Tako vsaj ni tekla majoneza od mene.
  • Razmeroma prazna cesta, z izjemo Poljanske doline.
  • Misli usmerjene naprej in oči zazrte v lepote okolice, ne v telefon.

Negativ:

  • Luknjasta cesta na drugem spustu.
  • In o temu moram dodati nekaj besed.

Namreč, skrajno razočaran sem nad aplikacijo. Tako zelo, da niti ne bom prilepil slike, ker so v večini narisane tri dolge črte in prikazanih približno trideset kilometrov manj. In obenem je to razlog več, da se zanašam na števec, katerega sem nastavil sam in kateremu še najbolj verjamem. Bom pa, bolj za šalo, kot zares, zbral sto daljših poti in na koncu naredil eno zanimivo primerjavo.

Statistika: 131 kilometrov. 383 minut.

Eden odgovor na “DVA MALA PRELAZA.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.