FURA 1: ZNOVA PREBUJENA STRAST.

Menda je v človeški naravi, da tisto, kar rad počne, mora nekega dne dati na stran in si vzeti pavzo. No, pavzo… ekstremist, kot včasih v šali poimenujem samega sebe, nisem imel le pavze, ampak nekaj mesecev obdobja lenobe, ki kar ni in ni hotela ponehati.

Da nekaj vzljubiš, moraš biti malo brez. Kot recimo večer s prijatelji – če je prepogosto, postane dolgočasno, če je pa enkrat tedensko ali še redkeje, se pa že veseliš. In tako nekako sem se veselil nedeljskega pohajkovanja s kolesom po Vipavski dolini.

Ker je pač treba. Treba je ohranjati stike z domačim okoljem in če ne vsaj nekajkrat letno kolesarim po enem lepših koščkov raja na Slovenskem, dobim občutek, da zatiram svoje lastne korenine. Pa dajmo malo realnosti, no. Je že res, da Vipavsko dolino smatram kot raj, kar pa nikakor ne pomeni, da ostali kotički naše male niso lepi. So, ampak moraš jih znati videti. Jih ceniti. Ker niso tam zaradi nas, ampak za nas. In sedaj, ko se je v meni znova prebudila strast, sem prepričan, da jih bom videl še nekaj.

Človek včasih počne stvari, ne da bi točno vedel, zakaj jih počne. In tudi sam trenutno ne vem, zakaj sem letos zabušaval s kolesarjenjem. Tudi ni to nekaj, kar bi blazno želel vedeti, ležerno si rečem »pač nisi« in to je to. Seveda mi ni všeč, ker sem nekaj let nazaj imel ob takem času že zavidljivo število kilometrov, ampak preteklosti ne morem spremeniti. Vse, kar lahko storim, je le to, da poskrbim za prihodnost.

Tega dne nisem veliko prekolesaril, niti štirideset kilometrov ni zneslo. Sem pa zato toliko bolj užival, ko sem odkrival nove poti, zaradi česar me bi lahko bilo malo sram, kot domačina. Pa me ni. Tolažim se s tem, da jih veliko ne pozna naše dežele. Nekateri ne bi znali niti na zemljevidu pokazati Kočevja, niso še bili v Dravogradu, obenem pa rinejo na morje in se pritožujejo nad drenom. A o tem kdaj drugič.

In ker me letos čaka še vsaj dvojno kolesarjenje po Vipavski dolini, bom tokrat naredil izjemo in ne opisoval krajev, kjer sem vrtel pedala, temveč le prilepil nekaj slik.

Možnosti kolesarjenja po neprometnih in makadamskih poteh je ogromno. V ozadju Čaven.
Pogled proti vasici Slap, v ozadju Planina.
Pogled na vas Budanje, v ozadju Podrta Gora, desno Kovk, priljubljeno vzletišče jadralnih padalcev.
Napoleonov most čez reko Vipavo.
Vsak podvoz pod avtocesto, je poln različnih umetnij.

Zdaj pa naprej. S strastjo, kot vedno.

2 odgovora na “FURA 1: ZNOVA PREBUJENA STRAST.”

  1. Tudi jaz sem letos, na srečo, spet obudila svojo ljubezen do kolesarjenja; do klesarjenja po odmaknjenih, samotnih poteh.
    Raziskovanja novih stezic pa itak nisem nikoli opustila; vendar sem zadnja leta po večinom počela peš ali med tekom.
    No, in med Selom, Dobravljami, Žabljami, Ajdovščino je ogromno prekrasnih potk, zlepa nam jih ne bo zmanjkalo 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja