FURA 3: DOLINA KRMA.

Take sorte sem, da dopust najraje preživljam v Sloveniji. Tujina me nikoli ni pretirano mikala in, realno, včasih sem hodil k sosedom samo zato, da je bil mir v bajti. Danes je drugače, glede na vse.

Sicer pretiranih planov nisem imel, a ker so prišli vavčerji, sem se pač odločil jih izkoristiti. In sem tistega dne mahnil čez Sorico na Pokljuko in nadalje v meni simpatično Kranjsko Goro. Seveda, kot vsak običajen človek, ki se sredi poletja odpravi na dopust, to običajno stori v kratkih hlačah, kratkih rokavih in fejk olstarkah. No ja, sredi poletja, bil je zadnji avgustovski dan. In seveda me je na dopustniški destinaciji zeblo, ker tudi dolgega nisem nič vzel s sabo. Situacijo sem sicer kasneje rešil, dan pa je bil nekoliko zapravljen, saj sem zaradi slabega vremena večino časa preždel v apartmaju…

Je pa naslednjega dne bilo lepo vreme in tako je nakazovalo tudi na naslednje dni, a o tem v naslednjem zapisu. Ne da bi točno vedel, kam bi sploh šel, sem se odpravil proti Mojstrani in si mislil »ah, nekam bom že«. Malo krožim naokrog, brezciljno, kot pač tavam vseskozi v življenju, nato pa zagledam tablo za dolino Krma in, no ja, zakaj pa ne. Zagrizem v klanec. Kar zame letos ni ravno mačji kašelj, saj sem kolesarjenje postavil nekam na stranski tir, iz neznanega razloga. Lažem, znanega.

Kaj kmalu oddelam tisti vzpon na Radovno in se spustim strmo desno mimo Pocarjeve domačije in pristanem na makadamu. Srce mi malo zaigra. Desno se usmerim proti Krmi. Pot se vleče, rahlo pihlja in na trenutke ni prav nič prijetno. Vseeno me žene naprej. Menda sem v Krmi že bil, po pričevanju staršev, a bil sem manjši od metra in se posledično ne spomnim. Vztrajam. Med potjo prestrašim dve srni, onidve pa mene in ob razmišljanju, katero živo bitje lahko še srečam, dosežem Kovinarsko kočo. Čas za slike.

Dolina Krma.

Od koče nadaljujem še kak kilometer, nato pa obrnem, ker se želodec pritožuje. Pri koči naročim štruklje in kavo, pokramljam z oskrbnikoma, nato pa mahnem po isti poti proti Radovni. Zapeljem se še do Gogalove lipe, ki je sicer ne škljocnem, a vseeno uživam v pogledu na to igro narave, na to veličastnost drevesa.

Štruklji morajo biti. In ti so bili zasluženi.

Prijetno utrujen se odpravim nazaj proti Mojstrani. Brez problema zvozim tudi tisti 18 odstotni vzpon, pobožam dva konja in za nekaj minut počijem. Na kolesarski srečam soseda, ki je tistega dne začel z Juliano, poklepetamo, si izmenjamo nekaj nasvetov, nato pa vsak po svoje. Greh bi bil, če se ne bi ustavil pri obeležju Jureta Robiča in prebral nekaj njegovih besed, nato pa še nekaj fotk ob Pišnici in brž na zaslužen pir.

Kjer so živali, se vedno ustavim.
Bomo zmogli? Bomo!

Doma sem ob pregledovanju zemljevidov ugotovil, da doline Krma sploh nisem videl v celoti. In tako imam razlog za ponovni obisk.

3 odgovori na “FURA 3: DOLINA KRMA.”

Dodaj odgovor za Gregor Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja