FURA 8: MALA KRAŠKA.

Zdaj že standardna ekipa občasnih nedeljskih kolesarskih izletov v postavi žmm je tokrat želela spoznavati Kras. Kot vodič seveda nekaj časa brskam za zanimivimi potmi in obenem pazim, da se ne nabere preveč kilometrov, kar se na Krasu rado zgodi. Ja, tudi Kras ima svoje minuse in pluse, na srečo slednji prevladujejo. V minus mu lahko štejemo le to, da je za eno dnevno turo enostavno prevelik, ampak tudi to se lahko obrne v plus – imaš vsaj razlog, da se vrneš in odkriješ kaj novega.

Zgodaj zjutraj se naložimo v kombi in odpravimo proti Vipavski dolini, kjer ravno na meji s Krasom, natančneje v Kodretih parkiramo. Na hitro se oblečemo in začnemo. Riše se lep dan in četudi so napovedane nevihte, nič ne kaže na kaj resnejšega.

Po dolini Branice se pot čisto počasi spušča, kar nam blazno sede, a vseeno pedaliramo, saj nas že v Braniku pričaka resnejši vzpon proti Komnu. Roko na srce, prepričan sem bil, da je tisti klanec strmejši, vsaj kolikor sem imel v spominu iz časov, ko sem tam več kolesaril. Je pa tudi res, da sem ga vedno prevozil v obratni smeri. Ravno za nekaj minut se ustavimo pri gradu Rihemberk, potem pa nadaljujemo proti vrhu, kjer postanemo za dva požirka.

Da se izognemo glavni cesti, zavijemo desno na makadamsko pot proti Rubijam. Presenečenje, večina poti, vsaj teh, ki niso za specialke, je v občini Komen lepo označena in četudi hočeš kakšno stvar zgrešiti, je po zaslugi oznak ne boš. Kakorkoli, proti Rubijam se cesta še rahlo vzpne, ampak res rahlo. Kar naenkrat si sredi prisrčne vasice. Kjer, na žalost, vidiš le tuje registrske tablice.

Kaj kmalu se znajdemo v Svetem, še eni simpatični vasici. Nato zgrešim cesto, kar si ne štejem ravno v dobro. Po drugi, manj obljudeni cesti bi morali priti v Ivanji Grad in od tam v Gorjansko, a ko se tega zavem, smo že v Komnu. Vseeno zavijemo za Gorjansko, kar po glavni cesti, ki ni pretirano obremenjena, je le nedelja zjutraj. V mislih podaljšujem pot, da ne pridemo prezgodaj na glavno presenečenje, zato zavijemo proti Nadrožici.

Vodič v Nadrožici.

Tam pokličem gostitelja, se napovemo za čez eno uro, postojimo še nekaj trenutkov, nato pa po označeni poti nadaljujemo proti Brjam. Vse lepo in prav, če se ne bi lepa pot preko travnika počasi spreminjala v stezico in v vedno bolj nikakršno podlago. Potem srečamo par, ki je potiskal kolesa navzgor in nam svetoval previdnost, potem pridemo na območje, kjer smo raje sestopili in peljali kolesa ob sebi. Nikoli si nisem bolj želel biti v Brjah na Krasu, kot takrat, samo da bi bilo konec te poti, neustrezne za popotniškega kolesarja.

Pot iz Nadrožice proti Brjam.

Nekaj metrov še nadaljujemo po glavni cesti, nato pa zavijemo proti Škofom, kjer ne srečamo Gojca. Soparno je, sonce sije na polno, o nevihtah ne duha in ne sluha. V kolikor bi mi bilo finančno dano, brž bi v eni od malih vasic kupil malo bajtico, kjer bi preživljal proste dneve. Seveda bi dobro razmislil, v kateri vasici.

Sledi krajši spust na glavno cesto, od tam pa naravnost v Pliskovico, kjer se ustavimo pri znancu. To je tisto presenečenje. Postreže nam s sirom, domačim pršutom in seveda teranom. Nisem ravno pristaš rdečih vin, kar je glede na moje korenine logično, ampak za teran pa sem. In kolikor je bil ta dober, bi bil greh, če bi spil samo enega. In ni vrag, če ne bom nekega dne sedel v avto in ga šel kupit nekaj litrov.

Nato odvrtimo še do Dutovelj in proti Koprivi, kjer se zopet usmerimo na makadamsko pot proti Hruševici. Čaka nas še en razlog, zakaj smo na Krasu – sokolesarja nista še videla Štanjela. Tako naredimo krog okoli, se ustavimo na Ferrarijevem vrtu, nato pa napademo trikolesnik s sladoledom. Kot ljubitelj piva vam povem, nikoli ne kupite nečesa, kar se imenuje »Laško sorbet«.

Nebo nad Kobdiljem postaja vedno bolj temno. Ostaja nam upanje, da nas v tistih dvajsetih minutah ne bo opralo. Pod Štanjelom zavijemo na makadamsko cesto z asfaltiranimi ovinki in se priklopimo na pot, ki nam je znana od jutra. Odvrtimo še tiste štiri kilometre, spravimo kolesa v kombi in še preden speljemo, začne deževati.

Srečni, ker smo preživeli lep dan, se ustavimo v Vrhpoljah pri Teodoziju na okrepčitvi, nato pa med vožnjo proti domu vsake toliko kdo izusti »ampak, tisti pršut«. »Ja, in pa tisti teran…«.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja