Ko so običajni nedeljski dnevi na kolesu postali že skoraj stalnica v poletnih mesecih, se nam je pridružil še en m. Kar je pomenilo to, da ne gremo na izhodišče s kombijem, temveč z dvema avtomobiloma. In na obeh avtomobilih še dve kolesi.
En brez vinjete je šibal skozi Davčo in čez Soriško ter nato še čez Pokljuko, da bo ob dogovorjeni uri v Mojstrani, drug z vinjeto bi moral štartati pol ure kasneje, pa naju je raje čakal pol ure v Mojstrani. Ampak ni panike. Ura še osem ni odbila in ljudje so se komaj prebujali, ko smo mi že zavrteli čez mostiček in levo na kolesarsko stezo proti Kranjski. Zaenkrat vsi spočiti, ekipa v tokratni sestavi žmmm je dobra. Dva pokata šale, dva se smejiva, občasno menjamo vloge in se smejita ostala dva ali jih poka samo eden in se smejijo trije, skratka, kaj bi sploh govoril.
Seveda sem zopet vodič, saj je trasa zrasla na mojem zeljniku. Sokolesarji na večini destinacij še niso bili, zato sem jih, ko smo prispeli do Kranjske, gnal naravnost k Jasni in naprej, dokler nismo zavili levo na makadamsko pot ob Pišnici. Potem se je začelo zares. Občasni klančki, občasno toliko strmi, da je vsaj polovica odprave sestopila in porinila bicikel nekaj metrov ob sebi. Ustavimo se, jemo, pijemo in nato še tista moja skoraj tradicionalna izjava »pejmo, k nas bo tema lovila«, pa zopet vrtimo proti prvemu današnjemu cilju, Krnici.
Tam zaradi zasedenosti miz prisedemo h kolesarju, ki nas je kakih dvajset minut prej prehitel in si vljudno vržemo nekaj besed, nato pa spravimo vase tiste štrudlje, ki jih je za svoj rojstni dan častil eden od m. Vračamo se po isti poti do križišča, nato pa se držimo leve, da se znajdemo tik pod Mihovim domom. Sledi spust v Kranjsko, kjer se niti ne ustavimo, ampak kar nadaljujemo proti Planici. Tam sledi še en krajši postanek, saj nas čaka še Tamar.
Priznam, mislim da sem lani prvič kolesaril v Krnico in leto poprej še v Tamar, a sem na težavnost poti popolnoma pozabil. Vedel sem za tiste veličastne poglede na kamnite gmote na desni, na katere še ni stopila človeška noga, na same vzpone sem pa resnično pozabil. In ko sem bodril kolesarske kolege, dajmo, dajmo, še čisto malo, sem v resnici preklinjal samega sebe, češ, kako sem lahko tako blesav, da pozabim na to, da se po enem kratkem vzponu pojavi še eden. In še eden.
Tamar tistega dni ni bil lep, res ne. Bil je kot veleblagovnica ob sobotnih dopoldnevih. Zato se niti ne ustavimo in nadaljujemo do vode, kjer zopet mečemo vase čokoladice in gledamo izvir potoka Nadiža in slap. Kot zanimivost, potok je dolg le kakih tristo metrov, saj kmalu ponikne, na plano pa zopet privre v Zelencih. Se pa, če niste vedeli, šteje kot prvi izvir reke Save.
Vrnemo se po isti poti, z izjemo, da je treba vmes še nekam na sladoled. Tega najdemo na enem simpatičnem počivališču ob kolesarski. Okusnejšega sladoleda še nisem jedel, pa ni bil ravno domač, ampak izpod rok nekih sladoledarskih mojstrov iz province. Imena ne bom omenil, ker ni plačana objava, če pa dam šalo na stran, se ga v tem trenutku niti ne spomnim.
V Mojstrani spet naložimo kolesa in se odpravimo domov. Kratek povzetek – ja, Kranjska res nudi ogromno izhodišč za kolesarske izlete. Še meni, ki sem tam dve leti zapored preživel glavni dopust in jo letos dvakrat obiskal v roku enega meseca, je ostalo veliko poti, ki jih bo treba še odkriti.
Ma, dobro je blo.