HIŠICA ZA PRITEPENKO.

Ne glede na mojo nerodnost, čudaško usmerjenost k všečnemu in nesposobnost ustvariti nekaj, kar bi lahko pustilo vtis (pa ga ne), umetnost naravnost obožujem. Rad se zagledam v slike, čeprav sem sam z vleko črt neroden in je velik dosežek že, če uspem narisati drevo, kot največji uspeh pa si štejem pleskanje stanovanja. Povprašaj me po katerikoli slovenski pesmi in ti bom znal odgovoriti, dejansko sem pa brez posluha. Omeni mi knjigo, pa ne bom imel pojma, čeprav mi pri pisanju besede tečejo kot blokirane letne gume na poledenelem ovinku. In v kolikor bi imel samozavesti vsaj desetino od nekaterih blogerjev, bi se lahko označil za umetnika, pa se zaradi svoje skromnosti in preprostosti preprosto ne.

Vedno sem znal ceniti ročna dela in kapo dol dam vsakemu, ki nekaj ustvarja. Najsi bodo to prtički, origami ali preproste ptičje hišice, da ne omenjam raznih denarnic, torbic in ogrlic. Ne vem, si pa predstavljam, koliko truda je vloženega v to in smilijo se mi ljudje, k v tem vidijo zgolj kič. Dejstvo je, da raje podprem nekega malega ustvarjalca, kot pa poceni in masovno izdelavo nekje iz juga Kitajske. Da pa bi se sam česa lotil, ne, to pa ne. Nekoč sem sestavljal puzzle in to mi je čisto dovolj.

Vseeno pa pride trenutek, ko moram tudi sam zmetati svoje ideje na plano. Velikokrat jih ne, ker niti ne vem, kako bi začel, vsekakor pa nimam niti prostora, kjer bi se moje stvaritve kopičile. A ko pride prošnja, potem je druga pesem.

To, da se je k nečakinjam zatekla mala mačja kepa, ima po mojem mnenju dva začetka. V eni različici je res prišla sama od sebe, se tam počutila fajn in varno ter tam ostala, v drugi pa jo je polovica vseh nečakinj v veliki želji imeti domačo žival od nekje prinesla in tako, kot znajo samo otroci, omehčala starše. Ampak, to sedaj niti ni pomembno – prošnja, da bi stric naredil hišico, v kateri bi spala in posledično moja obljuba … moralo je obroditi sadove.

Niti nisem izrisal načrta, vse je bilo v glavi in postavljeno v trenutno počutje. Tako sem nekega popoldneva iz trgovine privlekel dve plošči stirodurja in piksno purpene. Zavlekel sem se v klet, nekaj časa strmel v nabavljeno, potem nekajkrat premeril in končno začrtal prvo mero. To bo očitno to. Z olfa nožem prerezal, pretresel purpeno in zlepil prve bočne stranice. Izustil nekaj kletvic, potolkel po žepih, iščoč cigarete in se v istem trenutku zavedel, da se odvajam. Oh, le zakaj nisem nabavil še nekaj spon, da bi lepo stisnil. Moški mora imeti orodje, sam pa sem na lastniškem področju le tega precej bos. Ni kaj, nekaj improvizacije je bilo potrebne. Nekaj trenutkov kasneje zopet nekaj psovk, ko sem ugotovil, da zadnja stranica ni ravno po vseh kriterijih gradnje, vseeno pa sem se zavedal, da se to lahko zgodi tudi boljšim mojstrom. Dodelam sprednji del, dodam ojačitve v notranjosti in prilepim streho. Založim s težkimi predmeti, da bo bolje prijelo in zgolj za preventivo dodam nekaj žebljev.

Dobri dve uri kasneje je hišica za pritepenko v zaključni gradbeni fazi. Po hitrem pregledu sem zadovoljen s svojim delom, ko pa vzamem stvar pod drobnogled, se pokažejo napake. V pozitivo odet si rečem – če obstajajo napake, obstajajo tudi rešitve. V kaseti za orodje, v kateri hranim multiizvijač in garnituro torx ključev, najdem silver tape. Evo ti rešitev. Nadaljevanje načrta je že v glavi in ko odstranim vso odvečno purpeno, zalepim vse stike, malo zaradi dodatne zaščite, malo zaradi estetskega videza. Žal se pri slednjem uštejem in nastane nekaj, kar spominja na večje hiše s fasadami v različnih odtenkih iste barve. Ni kaj, silver tape je tu, da reši problem, zato z njim oblečem celotno sprednjo stran. Gorenjec v meni pravi, da ostalih strani ni potrebno.

Na koncu vse skupaj prilepim na še malenkost večjo ploščo, ker mora pač hiša imeti nekaj dvorišča. Če že prej nisem, sem vsaj tu prisegal na minimalizem, saj je tisto dvorišče bolj kot ne neuporabno – mala pritepenka se na njem ne bo mogla niti usesti. Ampak je to zgolj razlog več, da ne sodimo nečesa na prvo oko, saj jo v notranjosti čakata dva dovolj velika prostora – tak s pogledom na zunanjost in malo bolj zaprt, za več zasebnosti. Predvsem pa je najbolj važno to, da bo žival na toplem in varnem. Ker pa udobja ni nikoli dovolj, je dodana še rdeča odejica. No, realno, gre za staro, sprano in zbledelo majico. Zaenkrat se še ne ve, ali bo hišica postavljena pod balkonom ali v preddverju, sem pa prepričan, da ji bo ustrezala. Javim, ko oddam in dobim prve informacije.

Modrec je nekoč rekel, da to, kako znaš poskrbeti za žival, pokaže kakšen človek si. In ljudje še vedno sodimo po obleki, načinu izražanja in tetovažah. V letu 2018. In kako težko je zadovoljiti nekoga… redki smo tisti, ki smo z malim zadovoljni.

Naj si za konec sposodim besede iz nekoč popularne reklame. Material: petnajst evrov. Čas, porabljen za ustvarjanje: tri ure. Izraz na obrazu nečakinj in opazovanje pritepenke ob odkrivanju novega bivališča: neprecenljivo.