M#1: O MENI.

1.1.18

Dragi.

Odločila sem se, da te bom začela pisati. Ne vem še, ali si dnevnik ali nisi, zato te nisem poimenovala. Ne morem te imenovati, ker ne vem, kako pogosto se bom zatekala k tebi in bilo bi neumno, da te imenujem dnevnik, če te ne bom pisala vsak dan.

Moje življenje je čudno. Predvidevam, da se mi bo nekega dne nekaj zgodilo. Recimo, da bom umrla. Takrat te bo nekdo prijel v roke in začel prebirati te vrstice. Moje bedno življenje, ki se mi zdi bedno približno polovico časa, drugo polovico pa je nekako znosno, če ne celo zanimivo, se bo zdelo bedno še enemu človeku več. Mogoče te bo shranil. Mogoče bo hotel zaslužiti na moj račun in te izdal kot knjigo, ob tem pa to zamolčal mojim staršem, če bodo takrat slučajno še živi ali mojim potomcem, če jih bom sploh imela. Ali potomkam. Saj sploh ne vem kaj bi.

V boljšem primeru od smrti se bom mogoče preselila in ti boš ostal pozabljen v nekem predalu z nogavicami, ki imajo dve luknji in so primerne samo za doma. Ali nekje v jogiju. Pojma nimam kje te bom skrivala in kjerkoli te že bom, te bom morala tako, da ne bom pozabila, kje si. In potem te bo našel nekdo in bil prepričan, da mora priti v moje roke in me začel iskati in potem se bova zaljubila, jaz bom prodajalka v majhni trgovini s sladkarijami in on bo zapit vaški posebnež, ki bo dobil občinsko stanovanje in odrešila ga bom popivanja, on pa mene basanja s sladkarijami in imela bova psa.

Sploh ne vem zakaj pišem te neumnosti. Se mi zdi dobro, ker bom enega dne to odprla in brala in se zraven smejala in umirala od smeha, kar je boljše kot če bi ali bom od kakšne druge stvari. Umirala, namreč.

Ja, silvestrovala nisem. Saj nimam s kom. Žalostno in resnično. Mami je gledala televizijo in bi gledala z njo, ampak njo zanimajo samo harmonike in je gledala eno oddajo s te vrste muziko. To je meni dolgočasno, zato sem bila v svoji sobi. Tamara je silvestrovala v Ljubljani s fantom in mi tudi sporočila ni poslala. Saj mi ga je, ampak komaj ob šestih zjutraj. Ne maram silvestrovanj. Na prostem je bedno, preveč ljudi je in zmeraj se najde kdo, ki meče petarde in potem se ustrašim in mi srce bije bolj hitro in potem lahko zaradi tega živiš manj časa. Ker srce je verjetno tako narejeno, da ima določeno število udarcev in potem je konec. Kot ura, ko ji zmanjka baterije, ne vem, mislim si. Če se vrnem k silvestrovanju, enako bedno je praznovanje v neki restavraciji, domnevam. Kup in kup denarja za neko jed, ki dejansko sploh ni jed, ampak je le krožnik, umazan z nečim, kar naj bi bila jed. Na srečo nikoli nisem bila, gledam pa veliko televizije in spremljam internet. In potem so tu še ljudje. Ljudje si za ta dan vedno postavljajo neke cilje, ki jih običajno ne dosežejo. Moja sošolka, na srečo bivša. Ne, ni umrla, le v šolo ne hodimo več. Četrti januar, vsa vesela, a veš, nehala sem pit. Sedmi januar preživi na črpanju želodca. In pa tiste radostne in up dajajoče pesmice, ki jih poznam, ker me mama o njih občasno poduči, kot recimo, da saj po novem letu boljše bo. Ne poznam preveč dobro, ne poslušam glasbe, ki je starejša od mene, čeprav včasih moram. Nekatere postaje ne vrtijo novejših. Ne vem pa kako je po novem letu lahko boljše. Mar ni na prvega vedno enako kot enaintridesetega? Pustimo vzdušje, ljudje itak pretiravajo z decembrom. Ampak vedno je enako, sonce sije ali pa ne, megleno je ali pa ne, popoldne so filmi z IMDB oceno tri ali manj in zvečer je dnevnik in nato gremo spat.  Veseli december, govorijo ljudje. Cel mesec na kuhančku, za katerega ne vem, kako je lahko to sploh pijača in za katerega ne vem, ali je to sploh beseda. To si je zagotovo izmislil kak duhovitež, ki v bistvu sploh ni duhovit, a ima okrog sebe vedno dva, tri prijatelje, ki mislijo da je duhovit in se smejijo njegovim butastim šalam in mu s tem dvigujejo ego. Kuhano vino ni v redu izraz, je preveč staromodno, ali kako? Nato pa januar. Čaji, naravni sokovi in zdravo življenje, nekje do prvega praznika.

Zadosti. Ker sem že prej napisala, da bom verjetno nekoč umrla ali se preselila, moram napisat nekaj o sebi, da me bo tisti, ki te bo dobil, lahko poiskal in če je možnost izbire, naj bo to moški, kakih pet let starejši od mene. Saj vem, da ni možnosti izbire, ampak za rezervo ti to zaupam. Dragi, veš da te pišem, ker vseh stvari pač ne gre povedati drugim.

Sem Marina in imam osemnajst let. Skoraj, čez nekaj dni. Milenijka, mi rečejo. Zdelo se mi je butasto, ker se ne imenujem Milena. Nato sem ugotovila, da tako imenujejo vse, ki smo rojeni leta 2000. Sicer ne vidim razloga, ampak verjetno niso imeli druge neumnosti za si izmisliti. To je enako neumno, kot vsakega, ki živi v Ljubljani, imenovati Ljubljančan. Živim z mamo, ata se je enega dne odločil za odhod. Že dolgo nazaj. Zjutraj mi je poslal esemes in mi voščil. Imam poklic trgovke, ampak sem na zavodu, ker ne dobim dela. In za letos sem se odločila, da bom dobila službo in si kupila avto. Izpit sem naredila pred enim mesecem. Se mi zdi, da je čas, da se vsaj malo postavim na noge, ker ne morem biti tako, kot bi drugi radi. Mami je hotela, da bi študirala, jaz pa bi raje svoj denar, trenutno sva pa razočarani obe, mami ker nimam študija, jaz pa ker nimam denarja. Rada bi dobila tudi kakšno prijateljico, čeprav vem da je kvantiteta pred kvaliteto ali obratno, saj ne vem. Imam Tamaro za prijateljico, ampak odkar ima fanta, nima veliko časa zame.

Imam pa nekaj znancev. Si mislim, da kadar me ni zraven, me opravljajo. Ker gledajo na zunanjost. Ker nisem ravno Naomi. Mislim, nisem toliko lepa in pa bela sem. Pa tudi kakšno kilo več imam, ampak nisem debela. Ena od znank je enkrat, ko smo klepetale v družbi in smo se kregale zaradi ene stvari, ne vem več katere, rekla da sem kratka. Ne morem verjet, kako so ljudje butasti, kratki so recimo rokavi. Sem bolj majhne postave, ampak se reče da sem majhna, ne pa kratka. Edino če ležiš, potem si verjetno kratek, če pa stojiš, si majhen. Prav zato nimam dosti stikov z ljudmi. Ne gre mi, da bi se družila z bedaki in kakor se meni zdi, je večina ljudi bednih, če pa niso bedni, so dolgočasni. Rada bi pa imela tudi fanta, ampak se mi zdi, da ni nobenega zame. Če ga ne zanima nogomet, ga zanima nek drug šport in če ga ne zanima nogomet in tisti drugi šport, potem cele dneve igra igrice in je totalno asocialen. V bistvu sem z zadnjo besedo opisala sebe. Fanta verjetno nimam, ker sem asocialna. Saj so v moji družbi in se super razumemo, ampak nisem njihov tip ženske. Če moji družbi sploh lahko rečem družba, ker ravno prijatelji nismo, se pa družimo. Ampak če se družimo, potem smo družba. Lahko bi bili druščina, ampak je to, po mojem mnenju, spet ena izmišljotina nekoga, ki nima boljšega za delat in si izmišljuje nove besede. Saj se ne druščimo.

Koti si opazil, sem zelo razgledana, kar me velikokrat tepe. Mislim, da sem bolj razgledana od večine ljudi. Veliko jih misli, da so razgledani in so tako zelo prepričani v to, da iz tebe naredijo totalnega idiota, če se jim pustiš. Jaz se jim ne. Lahko me prepričujejo, ampak sama veliko gledam televizijo in berem internet, zato pa tudi toliko stvari vem. Poleg tega, da niso razgledani in imajo samo neko moč druge narediti nerazgledane, se čudim, kako so lahko nerazgledani v tem času. Halo, leta osemnajst smo.

Dragi nisem se še odločila kako te bom imenovala in dragi ti, ki boš mogoče dobil te zapiske nekoč, ko bom umrla ali se preselila, zdaj bom končala, ker sem z neumnostmi popisala cel list in moram šparat s papirjem, ker sem si ta rokovnik težko kupila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja