2.5.2018
Dragi.
Pred dnevi me je Nina povabila k sebi domov. Da ne bi bila sama za praznike, je rekla. Povedala sem ji, da v ponedeljek končam šele po osmi zvečer, nato se grem domov stuširat in potem pridem, pa je ponudila, da se lahko stuširam tudi pri njej. Meni se je zdelo čudno, ker zakaj bi se umivala pri njej, če imam svojo kopalnico. No, ne ravno svojo, ampak si jo delim z mamo, kar je logično, če živim pri njej.
Tako sem se tistega večera privlekla domov in po vseh opravilih navlekla nase trenirko ter se odpeljala k Nini. Oblekla bi si kaj boljšega, saj sem predlagala, da bi šli na kakšno kresovanje, pa je rekla, da se ona bolj doma drži in da bi ji ustrezal bolj miren klepet, malo hrane, malo pijače in nekaj v tem stilu. Zato sem se tako oblekla. Zakaj bi si dala boljše hlače, če bodo ene preproste čisto okej za na kavču sedet in gledat televizijo ali karkoli.
Nina stanuje v starejšem bloku v mansardi. Preselila se je po tistem, ko sta se s fantom razšla, ampak saj o tem sem ti že govorila. Že ko sem vstopila v blok, sem vedela, kaj me čaka. No, vsaj mislila sem. Tiste marmornate stopnice in hodniki, hladno, čutil se je rahel vonj mačjega urina, pomešanega s cigaretnim dimom, kot si predstavljam, ko se kakšen film dogaja v neki večstanovanjski hiši. Če ima tudi stanovanje takšno, ne bom dolgo tu. Pozvonim pri njenih vratih. Enkrat. Nič. Upam, da se ne bo ponovila zgodba z razgovora, ko sem trkala na vrata veceja. Pozvonim drugič. Tokrat se iz notranjosti zaslišijo zvoki premikanja. Odpre mi vrata, bosa, v kopalnem plašču, z v brisačo zavitimi lasmi in z največjim možnim nasmeškom na obrazu.
»Pridi, pridi naprej«, me povabi. »Si že kaj zvonila?«
»Sem«, sem odvrnila.
»Joj, oprosti, upam da ne dolgo, sem bila ravno pod tušem«.
»Ni panike«, se ji rahlo nasmehnem.
»Kar po domače se daj, jaz se samo oblečem«, mi reče in me napoti proti kuhinji. Ona se odpravi v en drugi prostor, sklepam da v spalnico, vem pa ne. Pogledam po majhni kuhinji, simpatična je. Njeno stanovanje deluje ravno nasprotno od grozljivega stopnišča – toplo, prijetno, svetlo. Nekoliko majhno, ampak ni garsonjera. Vse je čisto, vse na svojem mestu in po tem sklepam, da je precej redoljubna oseba. Počutim se kot v Ikeinem razstavnem prostoru, le da sem se morala preobut. Minuto ali dve kasneje pride Nina iz, domnevam da spalnice, vem pa ne, v razvlečeni pižami in lasmi, spetimi v figo.
»Daj, kar tam v predsobi odloži jakno in torbico, potem ti pa razkažem«. Res se razkomotim, da se počutim kot doma.
»Glej«, nadaljuje Nina, »tu je majhna in priročna kuhinja, tu imam dnevno in delovni kotiček, tu je spalnica«. Odpre vrata v spalnico, ki je tako majhna, da komaj greš okoli postelje. »Lahko bi imela manjšo posteljo«, je dodala, »ampak ko je tako fajn se zjutraj predčasno zbuditi in se nato prevaliti na drugo stran in spati do budilke«. To se načeloma strinjam. Vseeno je ostal še prostor za ogromno garderobno omaro. »In tu je še kopalnica«, mi odpre vrata v s keramiko oblečene stene, kjer v kotu stoji preprost tuš, na drugi strani pralni stroj, poleg pa školjka in umivalnik. »Vse skupaj, draga Marina, ni nek luksuz, je pa ekonomično in imam vse, kar rabim«. Res je. Zakaj mi je rekla ¨draga¨? Je res tako osamljena, da je pripravljena v svoje življenje sprejeti vsakogar? Ne poznava se dovolj dolgo, da bi lahko rekla, da sva najboljši prijateljici. Sploh ne vem, kaj sva. Kolegici? Družabnici? Osebi, željni spoznavati nove ljudi?
»Poglej, tu nastajajo moji blogi«, je rekla, ko sva stali v dnevni sobi. »Si ga kdaj brala?«.
»Sem. Opazi se talent, le slovnica ti včasih malo povleče, saj veš, na štajersko«. Nasmehnila se je. Tega se menda človek nikoli ne odvadi. Svojega dialekta, ne nasmeha. Čeprav se tudi nasmeha ne bi smeli. Najbolj me žalosti to, da greš skozi mesto, gledaš ljudi, vsi imajo na obrazih neke mrke poglede, ni videti veselja v njih. Ninine besede v blogih so vesele. Ne da prav skačejo od veselja, ampak so nekako tako, polne optimizma in optimizem je pač vedno dobre volje.
»Vem, ti si hotela ven, meni pa prija bolj domače okolje. Rada sem doma, veš«, je rekla Nina. »Pripravila sem nama prigrizek«. Odprla je hladilnik in iz njega potegnila ogromen pladenj, na katerem so se bohotile na tanko narezane suhe klobase, šunka, bržola in pršut, od svetlejših barv tri vrste sira, mocarela in nekaj žlic francoske solate, od povrtnin kisle kumarice, vložena paprika, nekaj kosov rdeče pese in nekaj lepo izoblikovanih trakcev korenja, manjkale niso niti zelene in črne olive, poleg pa so bile še kapre, ki ne vem kam spadajo. Niti na češnjev paradižnik ni pozabila. Glede na videno, veganka zagotovo ni. Bila sem pa presenečena, pričakovala sem kozarec soka in čips, kokice, arašide, nekaj takega, ne pa takšne suhe pojedine. A mogoče še kdo pride? Kdo bi lahko še prišel? Radovednost me je premagala.
»Joj, Nina, a še kdo pride?«.
»Ne, to je za naju. Saj boš tu več časa, ne?«, je nekoliko nerazumljivo vprašala. »Ne vem, mogoče se kaj nisva razumeli, a kakšni dve uri sem lahko tu«, se diplomatsko izognem, čeprav bi mi druženje s pravimi osebami prišlo prav. Za Nino ne vem, ali je prava oseba, le zdi se mi, da je.
»Kako dve uri? Jaz sem mislila, da bi se malo družile, pogovarjale, nekaj spile, potem pa bi ti prespala tu, ker ti ne bom pustila domov, če boš pila«. Pravzaprav ideja ni slaba. Vseeno kakšno minuto razmišljam o tem, bolj kot ne za hec, da jo malo pustim v negotovosti. Nazadnje tam sredi tiste kuhinje dvignem roke v zrak, rahlo pokrčim kolena in navihano zakričim ¨okej¨. Mislim si, da sem ful zabavna, ker sem to videla v eni seriji. Nina skoči do mene in me objame. »Res sem vesela«, je rekla.
»Samo še mami sporočim«, ji rečem, napišem hitro sporočilo in sedem za mizo.
Dragi, kaj misliš ti o vsemu temu? Zakaj me je objela? Zakaj je pripravila tak narezek? Zakaj hoče biti z mano doma, zakaj noče ven, žurat? Zakaj mi je razlagala, kako se je lepo valjat po postelji? Zakaj mi je odprla napol gola? Zakaj bi rada, da prespim pri njej?
Veš kaj, vse to moje pisarjenje o najinem druženju bom nadaljevala jutri, danes sem preveč utrujena in v glavi imam preveč vprašajev in zakajev.