M#16: O DRUŽENJU V IKEINEM STANOVANJU 2.

4.5.2018

Dragi.

Končno sem si vzela čas, da sem prečistila misli in razmislila vse o praznikih, ki sem jih preživela z Nino. Ti bom povedala kar od tam naprej, kjer sem predvčerajšnjim končala.

Mami sem torej napisala sporočilo in sedla za mizo.
»Kaj boš pila?«, je vprašala Nina in nič čakala na odgovor, temveč kar začela z naštevanjem. »Imam rdeče vino, teran, belo vino, radler, pivo, nekaj žganja in gintonik«.
»Amm, hmm, belo vino bom«, sem rekla.
»Odlična izbira, jaz tudi. Potem bova pa preskočili na gin, kaj praviš?«.
»Ja, lahko, mislim, super, ja«, sem odvrnila bolj mlahavo, saj alkohola nisem ravno vajena. Ne rečem, spijem kakšno pivo, ker za ženske se najbolj spodobi, da pijejo pivo. Sploh ženske mojega ranga. Tiste bolj fine se preseravajo z nekimi koktejli, le da jih poimenujejo koktejlček. Meni se to zdi skrajno bedno in si sama sebe ne predstavljam, da bi prišla v bar in rekla ¨en koktejlček bom¨.

Tako sva z Nino sedeli za mizo, zabadali vsaka svoj zobotrebec v hrano, ki nama je v tistem trenutku najbolj zadišala in nosili v usta. Ne vem, ali je vse sama zrihtala, ali je nekje naročila, ampak ne samo da je narezek perfektno izgledal, temveč je bil tudi okusen. Mogoče je to njen skriti talent. Ne vem še katero, to da dekorira narezke, ali pač da zna le izbrati dobre stvari in ostalo prepusti drugim.

»Čakaj, nekaj sem pozabila«, reče in urno vstane s stola. Dva obrata po kuhinji in v rokah se ji bohoti hleb kruha. »Zjutraj sem ga spekla«, reče in odreže dva velika kosa. Neverjetno, tudi kruh peče. Malo je deklet pri njenih letih, ki bi pekle kruh. Saj ne vem, kaj počnejo dekleta pri petindvajsetih. Se mečejo za fanti, obiskujejo bare, nekatere se ukvarjajo s športom, kaj pa vem. Nina očitno pospravlja to Ikeino stanovanje in piše bloge. In peče kruh.

Tako sva se ne ravno basali s hrano, ampak normalno jedli, pili vino in klepetali. Dragi, ne boš verjel, imava isti okus za glasbo, za filme in celo za knjige. Obdelali sva vse trače o filmskih igralcih in celo o Kardashiankah, poskušali ugotoviti, zakaj so ljudje dejansko neumni, ker pač so in izbirali predlog, kakšen film bi kasneje gledali na kavču. Sama sem sicer navijala za kakšno resnejšo dramo, Nina za noro komedijo, ker menda nama bo to najbolj sedlo po vsem vinu in na koncu sva obe pristali pri komični drami, žanru, ki po mojem razmišljanju ne bi smel obstajati. In po njenem tudi ne. Komična drama je isto kot dramatična komedija, pa ji nihče tako ne reče. Ali kot polbel kruh. Nihče mu ne reče polčrn. Nina je hitro poiskala Grand Budapest Hotel na Partisu in čez uro in še nekaj sva se prestavili na kavč, vsaka s svojim gin tonikom v roki.

Film je hitro minil in Nina je prišla na noro idejo.
»A bi malo trave? Mislim, saj ne vem, če kadiš«.
»Ne, ne kadim. Ne trave, ne cigaret«, sem odvrnila. Misel na to mi je bila odvratna. Poskusila nikoli nisem, mi pa že sam vonj ni všeč. Vem, ker mama kadi. No ja, trave sicer ne.
»Saj jaz tudi ne kadim, občasno mi pa kaki jointek sede«, je rekla. »Ampak zdaj itak nimam. Lahko pa koga pokličem, da mi prinese«, je nadaljevala. Prepričala sem jo, da to ni dobra ideja. Koga bo sedaj budila ob enih zjutraj, da naj ji prinese travo. Namesto tega sem predlagala še en gin tonik.

»Veš kaj«, je rekla medtem, ko je šla v kuhinjo po gin, »še tega, potem bo pa za spat. Ampak pred spanjem je treba še nekaj pojest. Človek ne more lačen spat«. Ob tem se je prav prisrčno nasmehnila. Dobila sem občutek, da ji je vseeno za cel svet, tako kot meni. Nič se ne ozira na to, kaj bodo pa drugi rekli. Njej se zlušta jesti ob enih zjutraj in takrat bo, preden bo šla spat, še nekaj pojedla.
»Joj, ne, Nina, že prej sem se najedla tistega narezka, nič več ne morem spraviti vase«, sem zajamrala.
»A daj no, nea seri, za sladico je zmer prostor«, je zavila čisto po njeno. Iz hladilnika je povlekla dva velika krožnika in na vsakem je počival ogromen kos tiramisuja. Postavila ju je na mizico v dnevni sobi. »Še to, potem pa greva«, je rekla in zapičila desertne vilice kak centimeter od roba in si ponesla velik kos v usta. Če bi prej vedela, da me še to čaka, ne bi pojedla toliko narezka. In kar se sladice tiče, je zadela v nulo. Tiramisu je moja najljubša sladica in sama vedno pravim, še tako slab tiramisu, je dober tiramisu.

Nato je bil čas za spanje. Mislila sem, da bom spala na kavču, pa je Nina kar rekla, naj spim pri njej v postelji. Bilo mi je rahlo nelagodno, ampak saj postelja je velika in lahko sem bolj pri robu. Glede na to, da nisem vedela, da bom prespala, tudi pižame nimam s seboj, stuširala sem se pa doma in se mi sedaj ni treba, tako da bom lahko v istih spodnjicah in nogavicah še jutri. Ni ravno najbolj perfektno, ampak bom preživela.
»Veš, glede na to, da si me prepričala, da prespim, nimam pižame s seboj«, sem rekla.
»Če jo rabiš, ti jo lahko posodim«, je odvrnila. »Jaz itak spim brez«. Še to. Dragi, povej mi, kaj to pomeni, da spi brez pižame? Mislim, saj je bila cel večer v pižami, a jo bo zdaj slekla? Koliko jo bo slekla, oziroma, koliko gola bo? Ima pod pižamo vsaj spodnjice? Jaz pižame ne rabim, lahko spim v spodnjem perilu, saj to itak tudi doma počnem. Ampak, priznam, izredno nerodno mi bo, če sleče pižamo in ne bo imela nič spodaj.
»Ma ne, saj jaz spim v spodnjicah, ne rabim«, sem odvrnila. Slekla sem hlače in majico ter smuknila pod odejo. Udobno je. Nina se je obrnila in slekla zgornji del pižame. Priznam, na skrivaj sem pogledovala v njeni smeri. Popolnoma gol hrbet. Postalo mi je nerodno. Kar čutila sem, kako mi rdečijo lica. Nato je slekla še hlače in zagledala sem njeno – oh ne, dragi, saj nočeš vsega vedeti. Kako je lahko tako sproščena, cela se je slekla pred menoj in sedaj bom spala ob popolnoma goli punci, ki jo povrh vsega niti ne poznam dobro.

Po zajtrku sem šla domov.

In kot sem že omenila, sem o vsem temeljito razmislila in prišla do spoznanja, da to ni nič takega. Menda se vsi rodimo goli in nas potem cerkev prisili v to, da se sramujemo golote in se zato oblačimo. Tako sem prebrala, ne vem pa, koliko je res. Bom pa naslednjič poskusila tudi jaz biti tako samozavestna oziroma karkoli že. Če si bom upala.

Dragi, zdaj veš, zakaj sem oklevala s pisanjem. Res sem imela veliko za razčistiti pri sami sebi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja