M#18: O KARIERISTKAH.

4.6.2018

Dragi.

Po tistem zadnjem sporu z Vido, je šla na bolniško. Marjan mi je rekel, da naj bi imela težave z živci, kar se ne čudim. Da živiš v svetu, kjer imaš samo ti vse prav, kjer nihče ne dela tako, kot si ti želiš in kot se tebi zdi pravilno in obenem ne sprejemaš drugače mislečih, to mora biti res izčrpavajoče. In posledično mora udariti nekje ven. Pri Vidi je to udarilo na živcih. Lahko bi kje drugje, recimo lahko ji bi ekstremno hitro rastli nohti, lahko bi svoje težave zdravila z nezdravo hrano in bi postala debela kot sod, ampak je boljše, da je tako, kot je. Je vsaj ni. Je vsaj mir. In tako, dragi, sem postala vodja oddelka z moko.

Sama to vidim kot napredovanje. Kdo bi si mislil, šele tri mesece sem tu. Po mojem mišljenju, do sedaj nihče v Šparu ni napredoval tako hitro, ampak to je samo moje mišljenje, nisem šla preverjat. Dodatnih ugodnosti nimam – še vedno imam pogodbo za določen čas, še vedno delam šest dni na teden in še vedno sem sama za vse. Naučila sem se, da ne grem več pomagat drugim, ker tudi drugi ne pridejo meni. In… Nič, moje življenje teče dalje.

V osnovni šoli so mi rekli, da bom karieristka. Takrat nisem vedela, kaj to pomeni, potem pa sem prebrala nekaj knjig in nekaj spleta, da sem ugotovila, da jaz to ne bom nikoli. Dragi, si ti sploh vedel, da obstajajo ženske, ki delajo na svoji karieri tudi na takšne načine, da nimajo nič od življenja? Da ne hodijo ven, ne zvečer v družbo, niti čez dan v naravo, ampak samo delajo na tem, da bodo nekoč imele kariero in potem, ko do te kariere pride, potem ne vem naprej. So potem srečne? Si rečejo, ¨kako sem jaz vesela, ker imam kariero¨? Da ne omenjam tega, da so takrat v večini stare že štirideset ali več in niso ravno za otroke. Potem pa jok po med over netu, joj, kako mene nihče ne mara, nič nimam v življenju, razen kariero pa bla bla bla to, pa bla bla bla drugo. Jaz bi jih kar tepla. Prej je treba mislit.

Zato jaz ne mislim. Mislim, ja, mislim, ampak ne mislim o temu. Da bi jaz sanjala o karieri, lepo te prosim. Meni je važno, da imam službo. Da zaslužim, da si lahko kaj kupim ali pa da varčujem. Da imam delo, ker če ne delam, potem se mi zdi, da gnijem. Da lahko grem zvečer ven ali čez dan kamorkoli, neobremenjena. Da bom, ko bom spoznala fanta, lahko odgovorila pritrdilno, ko me bo vprašal, če se bi poročila. Kaj pa naj bi rekla? ¨Joj, ne, oprosti, najprej kariera¨?

V zadnjih dneh sem precej razmišljala. O vsemu, kar se mi dogaja. Mami, ati, Nina, služba, zmenki. Zakaj ne bi preprosto uživala? Zakaj bi skrbela za deset let naprej, ko me lahko jutri povozi avtobus? Ko se mi lahko v minuti vse podre? Naj načrtujem vse do leta 2030? Bom potem srečna, bom kričala, da sem najsrečnejša oseba na svetu? Naj se vsemu odrečem, da bom nekoč rekla ¨saj nimam nič, ne partnerja in ne otrok, sem pa bila glavna blagajničarka v Šparu?¨.

In skozi ta razmišljanja, dragi, sem prišla do zaključka, da je najboljše živeti iz dneva v dan. Sicer ne finančno, to mora biti poskrbljeno, da je nekaj na strani, za vsak slučaj. Kar se pa samega življenja tiče, zakaj nekaj planirati za eno leto naprej, za en mesec naprej, če je veliko boljše se zjutraj zbuditi in se vprašati, kaj mi bo pa današnji dan prinesel? Mislim da je to bolj pustolovsko, bolj živahno, kot neka monotonost, kaj pa vem, mislim si.

Misli mi begajo. Pravzaprav mi ne, le ne znam napisati tako, da bi nekoč vedela, kaj sem mislila, zato te bom za danes odložila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja