06.01.18
Dragi.
Glede na to, da sem bolna, imam čas prav za vse neumnosti. Pravzaprav imam čas za neumnosti vedno, saj sem vendarle brezposelna in brez študija. Na to me opomne mama vedno, ko mi v sobo prinese čaj in mi da tisti občutek manjvrednosti. Ji pravim, da naj gleda na to pozitivno, saj če bi imela v tem trenutku službo, bi me morala peljati k zdravniku, ki se ga na smrt bojim. Potem bi spet jamrala, da me mora stalno nekam voziti. To zna najboljše. Še takrat, ko sem se odločila za trgovski poklic, ji ni bilo prav. »Kaj boš v trgovini počela, saj si nerodna in matematika ti ne gre, pa tam moraš delat z ljudmi, kar je slabše, kot delati z živalmi«, je rekla. Ja, mama, vem, z enim človekom živim, čeprav bi morala z dvema, ampak je eden odšel, ker je bil naveličan tvojega jamranja, najbrž. Saj ne vem zakaj je odšel. In da ne povem, kakšne stvari je govorila, ko sem se odločila narediti vozniški izpit.
Malo pozitive, prosim. Če bi bila zaposlena, bi sedaj imela verjetno tečno šefico, ki bi mi ob vsaki priliki povedala, da me plačuje za delat in ne za biti na bolniški. V tem primeru je boljše, da sem brez službe. Denarja sicer je nekaj, ni pa luksuz. Mitja, eden iz družbe, je večkrat rekel, da ko bo velik, bi se rad kopal v denarju. Sem mu naravnost povedala, da je bedak. Ne moreš se kopat v denarju. Kopaš se lahko v morju, jezeru, v denarju pač ne. Tudi plavat ne moreš v njemu. On bi se pa kopal v njemu. Lahko ležiš v banji in si pokrit z bankovci in kovanci, samo ne moreš rečt, da se kopaš v denarju, če prideš ven ravno toliko umazan, kot si šel noter, obenem pa še suh.
V četrtek sem šla mimo zavoda in pogledala par oglasov za zaposlitev. Odločila sem se, da bo to moje leto in da bom dosegla svoje želje. Zapisala sem par naslovov, da jim pošljem svoj življenjepis in mogoče bom dobila službo in z njo tudi denar. Včeraj sem že poslala nekaj prošenj in bo verjetno trajalo nekaj dni, preden dobim kakšen odgovor. In verjetno sem se prav na poti iz pošte prehladila in dobila vročino, ker sem morala peš. Mama me namreč ni hotela peljat, ker zanjo je to zapravljanje denarja in zakaj bi trošila bencin za me peljat, če lahko grem tista dva kilometra peš. Danes ji spet ni prav, ker mi mora kuhati čaj.
Kolikor mi ne daje ona občutka manjvrednosti, mi ga je dal prej radio. Tisto, s čimer je obremenjena tudi moja mama, ona mora vsak dan poslušati, kaj vse se je zgodilo na ta in ta dan v preteklosti. Reklo je, da je na današnji dan ne vem katerega leta, ampak mislim da malo pred mojim rojstvom, Primož Peterka postal prvi Slovenec, ki je zmagal v nečem in postal nekaj. In to mi je prišla povedat v sobo, ko mi je prinesla čaj. Butasto se mi je zdelo že ko sem slišala po radiu, še bolj pa, ko mi je povedala. Kot da bi mi hotela nekako indirektno povedat, da iz mene nikoli ne bo nič. Dragi neimenovani, povej mi, a naj začnem zdaj skakati kot Primož, da bo mami vesela? Bo vesela? Recimo, jo bo veselilo voziti me na treninge, ker avta še nimam? Močno dvomim. Saj vem, ona hoče zame vse najboljše in mi na nek način pomagati, da se najdem, ampak meni se zdi, da sem se že našla. Pravzaprav ne vem, če sem se. Ni še tako dolgo, kar sem v enem podkastu poslušala, da se mora človek celo življenje iskati. Sem razmišljala, če se celo življenje iščeš, potem se nikoli ne najdeš. Ampak sem razmišljala tudi v drugo smer, ker pač rada vidim stvari z različnimi pogledi in če se enkrat recimo najdeš, potem je verjetno konec. Potem najbrž ne siliš naprej. Kot ko kupuješ posteljnino. Brskaš, gledaš, premetavaš, dobiš tisto, ki ti je najbolj všeč. Potem si za kako leto ali dve brez problemov. Ker zakaj bi, ko najdeš dobro posteljnino, brskal naprej še za boljšo. Prav rada bi kdaj osebno s kom poklepetala o takih stvareh, a v moji družbi so bolj kot ne osebe prvih besed. Kar rečejo, tako je. Ne razmišljajo. In moje mnenje je, da jih bo to nekoč drago stalo, ampak to je le moje mnenje in ga ne vsiljujem. Se bodo že nekoč primorani učiti iz svojih napak.
Še nekaj dni bom počivala, toliko da se pozdravim, potem se bom pa pozanimala, kako je z nakupom avta. Mami nočem niti omenjati. Ko sem ji povedala, da bom delala izpit za avto, pa je bilo takoj »zakaj pa rabiš izpit za avto, veš da so norci na cestah, saj niti prakse nimaš, da bi vozila«. Ja, mami. Izpit hočem, ker se mi ne da poslušati njenega negodovanja, da me mora stalno nekam vozit. Da nimam prakse vozit, se mi zdi pa logično, zato te pa tam naučijo ljudje, ki so tam plačani. Kdo drug me pa bi? Mami? Če bi me ona učila, to bi bil šele osebnostni poraz. Saj ne, da jo imam za glupo, ampak ona včasih ne ve, kaj bi pritiskala. Verjetno je edina ženska na svetu, ki si želi tri noge samo zato, da bi lahko pritiskala vse tri stopalke naenkrat. In potem sem naredila izpit s prihranki, nekaj pa je dodala še babi. Mogoče še nisem omenila, da sem iz čudne familije, mami mi namreč takrat niti čestitala ni, ati je bil vesel, dedi je (domnevam, da sarkazemistično) rekel, da si bo kupil nov avto, starega pa dal meni, kar bi bilo idealno. Bi ga poklicala in vprašala, kako je kaj na tem področju, pa se bojim, da je na to že pozabil. Za svoja leta je še čil in zdrav, a ko mu kaj ne sede, preprosto zaigra demenco in verjetno bi jo tudi sedaj. Bom pa razmislila tudi o temu. Da mu rečem za avto, ne o demenci. Čeprav, ko razmišljam o temu, avta verjetno ne kupiš kar tako, kot recimo hlače. Ne greš kar v trgovino, gledaš pet minut in potem vzameš. Ali kot kruh, ko vzameš, kar pač je, saj je le za en dan. In mogoče se je dedi le sprijaznil, da sem jaz, njegova edina vnukinja, naredila izpit za avto in se je dal v preračunavanje, kaj bi se mu ta trenutek zdelo pametno izbrati. In je v resnici njegov avto že skoraj moj.
Dragi brezimenski, to je za danes vse. Grem nazaj počivat in pit čaj, pa jest tablete. Mogoče, če se bom boljše počutila, še jutri kaj napišem, če ne, pa takrat, ko se mi bo kaj zanimivega zgodilo. Recimo, ko bom dobila službo ali avto. Ali fanta. Ali kakšno novo prijateljico.