18.6.2018
Dragi.
Danes mi ni preostalo drugega, kot da grem do dedija. V roku enega tedna me je klical kar trikrat in vedno spraševal, če bi vzela njegov avto. Sumim na rahlo dementnost. Kasneje se je izkazalo, da je to le pretkana igra. Igra mu je šla namreč vedno od rok. Ne, ni bil igralec, niti v vaški dramski skupini, le znal je narediti tako, da je prepričal ljudi. Kako mu je to uspevalo, sicer ne vem, vem pa, da je imel vedno mir tudi pred nadležnimi zavarovalnimi agenti in tudi drugi akviziterji so pri njemu vedno obupali.
Z obiskom sem razkrila njegovo igro. Naj ti jo razložim: ko sem naredila izpit, mi je obljubil njegov avto. Potem ga je ati prehitel in mi kupil avto. Dedi o vsemu ni vedel nič in ko sem mu povedala, da imam avto, je zopet nekaj igral, da on je pa že novega naročil. Če se vrnem v sedanjost, njegov novi avto je prišel in ne ve, kaj bi s starim. Hotel mi ga je podtakniti. Ne bom lagala, njegov polo je odlično ohranjen in za enajst let star avto (menda jih ima toliko) ima zelo malo kilometrov. Saj bi ga vzela, ampak moj avto je bil darilo, daril pa se menda ne prodaja.
No, dedi je hotel, da vzamem avto in da ga prodam. On se ne spozna na tehnologijo, na daljincu zna premakniti program, to je pa tudi vse. In da se ne bi on sedaj učil uporabljati internet. Razložila sem mu, da naj ga pelje v avtohišo, kjer je vzel novi avto, pa o tem noče slišati.
»Dedi, pa saj pelješ avto tja, kamor si novega kupil, pa ti tega vzamejo«.
»Kako vzamejo, zastonj? Ne dam jim ga zastonj, poglej ga, kako je lep in ohranjen«.
»Pa ne, no, plačajo ti ga«, sem mu zatrjevala.
»Kako le. Jaz bom njim plačal za nov avto, oni pa meni starega, nehaj z neumnostmi«, je trdil svoje v nedogled.
»Daj, malo lepše se obleči, grem s tabo tja, se bomo vse zmenili«, sem na koncu predlagala, ker staremu človeku je res najboljše, da razložijo profesionalci. Mi, mladi, nam nihče ne verjame.
Pol ure kasneje sva se že peljala in po kratkem pogovoru v avtohiši, je kar verjel mojim besedam. Mi, mladi, nam nihče nič ne verjame. Pa sem mu povedala isto, kot mu je kasneje povedal prodajalec. Ampak on je profesionalec, njemu je za verjeti, jaz sem pa laik in ni treba, da mi kdorkoli karkoli verjame. Saj pravzaprav bi sama ravnala enako v kakšni podobni situaciji. Če bi recimo imela boleče grlo in bi mi nekdo rekel, da imam angino, halo, kdo si ti, kaj si zdravnik, da vse veš? Se imaš za pametnega, kaj si študiral medicino? Če bi mi rekla zdravnica, da imam angino, bi ji verjela. Ona že ve, saj ima verjetno vsak dan kakega pacienta z angino.
No, doma dedi še kar ni dal miru. Da zakaj nisva kar takoj pustila starega avta tam in prišla z novim domov, če je tako.
»Saj sem ga videl tam, samo še papirje je treba uredit«.
»Ja, točno zato, dedi. Za to pripravit rabijo kakšen dan«, sem mu rekla.
»To bi lahko imeli že vse pripravljeno«, ni odnehal. »Saj vem, kako to gre, imam izkušnje«.
Oh, ti stari ljudje, oni imajo iz vsega izkušnje. Nikoli ni prodajal avtomobilov, ampak točno ve, kako to gre, koliko časa vzame in vse ostalo. Povej mi, dragi, kdaj je tista starostna meja, ko začnejo ljudje mešati teorijo in prakso? Obstaja določena starost, ko ljudje rečejo aha, zdaj sem pa toliko in toliko star in lahko začnem učiti (po njihovem učiti, v resnici pa soliti pamet) mlajše generacije, ker jaz vse vem? Ker sem starejši in sem imel več časa za učenje, sem pametnejši od vseh vas, mladih. Če ti povem po pravici, meni se ne da o tem niti razmišljati.
Veš kaj? Še malo in grem na morje. Menda ne rabim nič vzeti s seboj, kar je dobro, ker nič nimam. Sem si pa že kupila še ene kopalke, japonke in ene malo lepše sandale, pa v Kiku sem dobila nekaj preprostih in poceni hlač. In če sem prav poštena, se zelo veselim.