23.6.2021
Dragi.
Nina me je čakala pred hišo že ob petih zjutraj. Kdaj sem nazadnje tako zgodaj vstala, ne pomnim. Tudi važno ni, pomembno je le, da sem danes. Tako v pričakovanju dopusta nisem bila že dolgo. Tako zelo sem ga čakala, da sem vse spakirala že dva dni nazaj. Trikrat sem preverila vse, pa vseeno nisem prepričana, če sem vse vzela. Kolikor sem raztresena, ne bi bilo nič čudnega, če bi kaj pozabila.
Zdaj sem vsaj videla, kakšen avto ima Nina – staro Fiesto. Starejšo od mojega avta. Ampak menda dela in to je najbolj pomembno.
»Heej«, je glasno pozdravila, ne da bi se zavedala, da večina prebivalcev naše ulice še spi. »Tako sem vznemirjena, nisem si predstavljala, da bova šle kdaj skupaj na morje«, je rekla in istočasno odpirala prtljažnik. Le ta je bil razmeroma prazen, vsaj glede na to, kar sem si predstavljala, da bi morala imeti v njemu. Šotor, mizico, stole, kuhalnik, vse to je rekla, da ima. Je tudi ona raztresena in je večino pozabila doma?
»Tudi jaz sem v pričakovanju ene nore, odštekane dogodivščine«, sem odvrnila in odložila potovalko v prtljažnik. Sedla sem na sovoznikov sedež, dokaj udobno je bilo, glede na to, da je avto starejši od mene.
»A greve«, je vprašala. Zavila sem z očmi, toliko, da bi si lahko opravila pregled trebušne votline.
»Pejve«, sem odvrnila in Nina je tako zavila z očmi, da je videla še vse za seboj. Nasmehnili sva se. To so te najine fore.
V Ilirski Bistrici sva se ustavili, da sva kupili nekaj za po poti in spili kavo. Jutro je bilo še rahlo hladno, ampak se je dalo biti v kratkih hlačah. Vsaj jaz, Nina je bila v daljši oblekici. Dragi, na tem mestu se opravičujem, saj ne znam pravilno opisati, ali je bila dolga ali ne. Daljša oblekica je, če sega čez kolena in vse tja nekam do gležnjev, to je moje mnenje in ni treba, da se strinjaš. Kar se tega tiče, resnično ne bom komplicirala, le hočem, da mi bo jasno, ko bom nekoč, ostarela in senilna, prebirala te zapiske. In se zgražala nad vejicami. Postavim jo tja, kamor pač mislim da spada.
Zgodnji uri se imava zahvaliti, da na mejnem prehodu nisva čakali več kot pet minut. Sonce je že prijetno ogrevalo kabino avtomobila in kaj kmalu sem lahko občudovala zgradbe Opatije. Priznam, prvič sem na Hrvaškem. Niti o Opatiji nisem slišala veliko, bom pa raziskala, saj me zanima. Kar tako, nenadoma, me je začelo zanimati. Oh, in glej te lepote Moščeničke Drage. Nina kar naenkrat ustavi avto, ugasne in zategne ročno zavoro. Pogledam naprej, pred nama kolona.
»Kaj pa zdaj«, vprašam.
»Zdaj bova pa čakali«, odvrne. »Na trajekt« doda, ko vidi moj začuden obraz.
»Aja. Nisem se še peljala s trajektom«, sem odvrnila.
»Boš videla, všeč ti bo. Kot ti bi všeč cel dopust«, je rekla Nina in stopila po klancu k hišici, kjer je kupila karte za trajekt.
Uro kasneje sva se izkrcali v Porozini in naredili potezo dneva – počakali sva, da so vsi avtomobili odšli. Nina ne mara voziti, če je preveč prometa. Pravi, da se težko zbere, ker ljudje niso previdni vozniki, zato mora biti ona toliko bolj previdna. In če je previdna, ne uživa. In res je kasneje vožnja potekala povsem sproščeno in všeč nama je bilo, da skoraj ni bilo avtomobila na cesti. Pot se je najprej vzpenjala, nato pa sva prišli na krasno razgledno točko. Morala sem slikati, prav res. Neverjetno lepo. Medtem se je Nina naslonila na sprednji del avtomobila, eno nogo naslonila na odbijač in nekaj je spustilo čuden zvok. Pogledala sem proti njej in opazila modrikast dim. Nina si je prižgala cigaret. Najbrž.
»Ti kadiš?«, sem vprašala negotovo. »Nikoli te še nisem videla…«
»Samo na dopustu«, je odvrnila in puhnila dim.
»Pa to imaš neke čudne…«.
»Ne skrbi, sama si jih zvijem. Samo tobak je. Si mislila, da je špinel? Verjemi, tistega se pa ne bi dotaknila«. Upam da res ne. Še to ti škodi.
»Upam da ne. Še to ti škodi«.
»Vem. Saj zato pa samo na dopustu«.
Po nekaj narejenih fotografijah tega prekrasnega razgleda in nekaj skupnih selfijih, sva se odpravili naprej.
»Kmalu bova«, je rekla Nina. »Boš videla, še kakšno urico vožnje in bova v kampu. Prekrasen kamp, nudističen, toplo morje, bar na plaži, pa ljudi ne bo dosti«.
»Čakaj, čakaj, kaj!? Nudističen kamp? Ne ne ne, to ne bo šlo«. Zdaj mi je jasno. Zdaj mi je pa prav vse jasno. Ko sem ji prvič obiskala, mi je odprla zavita samo v kopalni plašč. Kasneje se je pred spanjem kar tako slekla pred mano. Zdaj me je pripeljala v nudističen kamp, kjer se bo naga sprehajala in isto pričakuje še od mene, ne, to nikakor ne bo šlo. In jasno mi je, zakaj nima skoraj nič s sabo. Gotovo je kdo od njenih domačih ali sorodnikov v kampu, kjer imajo prikolico in se tam okoli nagi sprehajajo, cunj pa itak ne rabi, če je to nudističen kamp, ne, ne, konec je. Nina je očitno ekshibicionistka. To ji moram povedat.
»Veš, Nina, ne vem če. Že ko si se prvič slekla, mi je bilo nerodno. Saj nisem nič kaj takega videla, le čudno mi je bilo. In potem sem morala veliko preštudirati, da sem prišla do tega, da bom naslednjič tudi jaz zmogla toliko poguma, da se bom kar tako slekla. Mi bo sicer nerodno, ampak si bom upala. Nikakor pa ne bom gola ležala na plaži, med vsemi moškimi, ki so tam samo zato, da gledajo gole ženske in da se razkazujejo. Sploh pa ne bom gola hodila po kampu, ne, ne in ne«.
Nina je naredila čuden izraz na obrazu in hitro zapeljala na nekakšno priročno parkirišče ob cesti ter sunkovito zavrla. Zazrla se mi je globoko v oči. Kar čutila sem, kako bo konec. Obrnili bova in šli nazaj domov. Odnos se bo skrhal, srečevali se bova v službi kot da se ni nič zgodilo, a tudi to bo postalo mučno, zato bom dala odpoved in se preselila nekam daleč stran, da se ne bova srečali nikoli več v življenju. Ali pa bo rekla, da naj izstopim, da bo nadaljevala sama. Kako naj se vrnem domov? Na tistem sopotnikovem sedežu temno zelene Fieste sem bila videti kot razočaran delfin v risanki. Ninin ostri pogled se ni odmaknil.
Potem so se ji ustnice spremenile v nasmešek, ki se je stopnjeval do razprtih ustnic, da so se kazali snežno beli zobje. No, ne ravno snežno beli, ampak bolj v barvi rahlo porumenelega porcelana, ki je bil nekoč bel.
»Trapa, jaz se hecam. Mar mi nisi verjela? No, se mi zdi, da si mi, glede na vse, kar si rekla«, se ni prenehala smejati.
»Fakju, fakju, fakju«, sem se zdrla nanjo. Nina se je še vedno smejala. Jaz sem bolj kot ne z zaigrano žalostjo gledala skozi okno. Kakšno minuto. Dokler nisem razčistila sama s sabo, da je bilo vse skupaj le nedolžna šala. Obrnila sem glavo proti Nini, ki naju je vozila h koncu in se nasmehnila. »Fakju«, sem ji rekla še enkrat. Videla je moj nasmešek. »Fakmi«, mi je vrnila. To so te najine fore.
»Ampak, veš«, je rekla, ko je zapeljala pred recepcijo kampa. »Če pa najdem kakšno divjo plažo, kjer ni nikogar, potem sem pa rada brez kopalk. Itak me nihče ne vidi«. To ima prav.
Vstopili sva v recepcijo in izrazili željo po parceli z možnostjo elektrike.