24.6.2018
Dragi.
Brž ko sva včeraj našli primerno parcelo, sva postavili šotor. Nina je kar vlekla stvari iz prtljažnika in meni ni bilo jasno, od kje, čeprav sem pravkar napisala, da iz prtljažnika. S tem sem mislila na to, da sem ti ob zadnjem javljanju omenila, da ni imela v prtljažniku skoraj nič. Vseeno se je naenkrat ob avtu znašlo vse, kar se menda za kampiranje potrebuje, čeprav se jaz o tem šele učim. Tam je čakal šotor na postavljanje, blazina, ki naj bi se jo napihnilo, ko bo šotor enkrat postavljen in … no ja, to je pa tudi vse.
Seveda sem pomagala. Ne morem stat tam in gledat, kaj počne kolegica. Ali karkoli že sva. Nina me je naučila vse. Najprej razgrneš ponjavo, da vidiš, kako paše v prostor, čeprav to sploh ni prostor. Nato si zamisliš, kako bi bil postavljen šotor, pač, na katero stran bi bil vhod, pa to. Ko najdeš skupni jezik, odmakneš ponjavo in preveriš, če ni preveč kamenja. Potem zopet razgrneš ponjavo in postaviš šotor, ki ga z nekakšnimi klini fiksiraš v tla. Potem daš še neko pregrinjalo čez šotor. In potem daš vanj blazino, ki jo priklopiš na eno tako pumpo, ki jo priklopiš na vtičnico v avtu. Sicer zoprno brni in tri Poljakinje, ki so kampirale na sosednji parceli, so prav butasto gledale, kdo je prišel kaliti njihov počitniški mir. Pa je ropotalo zgolj kakih pet minut.
»Pa sma perajt«, je rekla, karkoli že to pomeni, ko je šotor stal. »Zdaj si bom pa enega zvila, potem pa greve naprej«. Kam naprej mi sicer ni bilo jasno, prepričana sem bila, da bova tu deset dni, kasneje, ko se je nehala igrati lokomotivo, pa mi je bilo jasno, da z delom. Iz avta je privlekla mizico in jo hipoma sestavila, ter dva stola, ki ju je postavila vsakega na svojo stran. Nato me je prosila, če pospravim vso nepotrebno navlako, ki je sicer potrebna, ona pa da skoči do trgovinice v kampu in do zelenjavarja. Tako sem pospravila v prtljažnik kladivo, pumpo ter nekaj vrečk, v katerih so se nahajale za kampiranje nujne stvari, ven pa vzela vrv in jo napela med dvema drevesoma. Ne vem zakaj, ampak kolikor sem prebrala na internetu, menda moraš, če kampiraš, med dvema drevesoma napeljati vrvico. Nanjo lahko potem nekaj obesiš, ampak trenutno ni potrebe, zato nisem obesila nič.
Medtem se je Nina vrnila z vrečko paradižnikov in paprik ter z olivnim oljem, soljo, poprom in štruco kruha in verjetno je bilo še kaj v vrečki, a ni potrebe, da vse natančno popišem. Vse skupaj je kar z rokama zmešala v skledi, si roke obrisala v brisačo in dostavila iz prtljažnika dvoje vilic.
»En pir pa bove poleg«, je vprašljivo rekla in ne da bi počakala na moj odgovor, ga položila predme. Pa naj bo, saj sva na morju. Tu si lahko privoščim. Razmišljala sem še, da bi ji rekla, naj še meni zvije en cigaret, čeprav nisem nikoli kadila. Dragi, saj vem, da je slišati smešno, ko govorim, nikoli nisem to, nikoli nisem ono, v bistvu pa sem komaj dobro stopila v polnoletnost in večine stvari nisem imela niti priložnosti poskusiti. Pa sem se odločila, da vseeno ne bom kadila. Saj mogoče je zanimivo, kaj pa vem. Stvari, ki škodijo, so običajno fajn. Odprla sem si tisti pir in segla z vilico v skledo.
Po hranjenju sem pomila posodo. Ne boš verjel, imajo cel kompleks kopalnic. V tistem kompleksu so školjke, tuši, umivalniki, ob vsakem umivalniku je še vtičnica, da si lahko polniš mobitel, ko si umivaš zobe. No, nama ne bo treba, imava parcelo z elektriko. In še najboljše je, da je ločeno, moški imajo svoj del, ženske svoj del. V bistvu sem ti hotela samo povedat, da so pred tem kompleksom še pomivalna korita in smetnjaki za bio odpadke, kar se mi zdi naravnost fantastično. Res je lepo.
»Pridi, ti razkažem kamp«, je rekla Nina kasneje. Odracali sva po ozki makadamski potki in potem po ozki asfaltirani cestici mimo kamp prikolic, kamperjev in raznobarvnih šotorov.
»Veš, če ti bližina morja ni pomembna, vzameš parcelo, ki je dlje, ker je ceneje«, je poučevanje začela Nina. »Obstaja še kup nenapisanih pravil. Fajn je, če pozdraviš sosede. Saj jih ne poznaš, ampak tu smo vsi na dopustu, sproščamo se, zakaj se ne bi imeli fajn. Še eno nenapisano pravilo je, da se v kampih ne krade. Tudi zato pozdraviš sosede, veš da, če so vsaj malo človeški, bodo gledali proti tvoji parceli, ko te ne bo. In ko njih ni, tudi ti malo gledaš na njihovo«. Zanimivo. Tiho sem prikimavala.
»Glej, tukaj je mini restavracija. Odlično za sladoled, pir ali kak toast. Pa fajn je, lahko prideš v kopalkah in ti nihče nič ne reče«.
»In tukaj se bova prehranjevali?«, sem vprašala.
»Ne, ne redno. Mogoče kdaj kak sok ali če se nama ne bo ljubilo kaj pripravljat. Sicer pa je do mesta le nekaj minut hoje, tam je picerija, ena bolj ribja restavracija, pa en bar in tržnica«, je hitela z razlaganjem.
»Kje je pa plaža«, vprašam, čeprav mi skoraj ni bilo treba, saj sem jo v istem trenutku zagledala. »To je to od plaže?«, rečem skoraj razočarano. Pred nama se je namreč nahajal le kratek pas prodnate plaže, pa še ta je bil skoraj prazen.
»Ne skrbi, midve itak ne bove tu. Čeprav je kamp skoraj prazen, kot si videla in bi se lahko tudi tu kopale, ampak meni ni všeč«.
»Tudi meni ne«, odvrnem. Res mi ni. Kamp je res lep, vse je tako mirno, nobenega hrupa, kot bi bil namenjen starcem. In kar sva do sedaj videli ljudi, so bili res večinoma le upokojenci, le en mlad par sva srečali. Ampak ta plaža, to pa res ne.
»A si za hec«, reče Nina, medtem ko me z roko ustavi in se zazre vame. »Greve do šotora, vzameva brisače in se greve kopat, tja, kamor sem se jaz včasih«. Povlekla me je za roko v smeri proti šotoru. Sploh mi ni dala možnosti odgovora. »Daj, tecive«, je predlagala in se pognala v lahkoten tek.
Očitno je kondicijsko bolje pripravljena od mene, saj sem vsa zasopla in upehana pristopicljala do šotora. Nina mi je vrgla brisačo in se že pognala naprej. »Daj, daj«, me je priganjala z nasmeškom na obrazu. Takšni napori sicer niso zame, a vseeno rahlo uživam. Minuto kasneje že stopava tik nad morjem po gozdni stezici. »Tu, pri teh vratih, se konča kamp«, je rekla in mi pridržala nizka kovinska in mrežasta vrata. In jih zaprla za menoj. »Od tu naprej so divje plaže. Nikoli nikogar«, je rekla. Res je bilo mirno. Hodili sva še kakih pet minut, ko je pokazala na stezico, ki je vodila čisto k morju. No, da je vodila, bilo je vsega skupaj dvajset metrov. In končali sva na enem ogromnem, skoraj ravnem kamnu, kjer je bilo brez problema prostora za vsaj pet ljudi, brez da bi pretirano skupaj ležali.
»Še eno pravilo divjih plaž«, je rekla, »je to, da če je ena taka manjša plaža, kot je tale, zasedena, ne greš nanjo. Ker pa tega nekateri ne vedo, raztegneš brisače čimbolj na široko, da mislijo, da je zasedeno. Ker nikoli ne veš, kakšne navade ima tisti, ki pride. Običajno so moteče, če me razumeš«.
»V bistvu ne«, sem odgovorila, ker pač res nisem.
»Lahko pride družina in potem boš cel dan poslušala jokajoče otroke ali pa sitne mamice, lahko pride kak ljubitelj glasbe in si prižge ravno tisti glasbo, ki tebi ne sede in potem je spet pokvarjen dan. Pač, da si sam, je najboljše, ker lahko počneš karkoli, in to v miru«, je razlagala Nina, medtem ko je raztegnila in do potankosti poravnala dve brisači.
»Aha, razumem«. V bistvu bi tudi sama najraje imela mir in v miru brala ali gledala v morje.
»No, greve v vodo?«, je vprašala, medtem ko si je slačila majico, pod katero ni imela nič in brcala japonke z nog.
»Ampak, jaz nisem utegnila niti kopalk oblečt«, sem odvrnila v rahli zadregi. Res jih nisem. Kdaj le, saj mi je pri šotoru le vrgla brisačo in me gnala naprej.
»Saj tu jih ne rabiš, pa še nikogar ni«, je odvrnila. Potegnila je hlače, takšne, ki se jim reče moške kopalne, ki zgledajo kot bermude, dol s sebe in tudi pod njimi ni imela nič. Vrgla se je v vodo in mi kričala »pridi, odlično je«.
Kaj pa jaz, dragi? Kaj pa jaz? Se spomniš, ko sem vate pisala stvari po prvem maju? Je to zdaj tisti trenutek, ko moram pokazati vso samozavest, ki jo premorem?