Dragi. Vidiš, tako to gre. Ko pravijo, da hitro mine, kar je lepo, jaz jim dam prav. Dopust je hitro minil. Večinoma sva z Nino poležavali, plavali, se sončili, predvsem na najini plaži v bližini kampa, malo pa sva tudi raziskovali otok in občasno poiskali kakšno samotno plažo ali pa vsaj takšno, kjer ni bilo kopalkarjev. Vseeno pa se nama ni zgodilo nič kaj posebno izstopajočega, kot nekaterim, kakor sem brala na internetu. Nekateri očitno so toliko naduvani, da jih težave čez mejo kar same najdejo in posledično pridejo incidenti in ostali problemi. Tako je, ko gre človek na morje in misli, da je s tistim najemom apartmaja kupil še pol turističnega naselja in vsaj četrtino vseh barov, kjer naj ga bi stregli kot kralja in ne kot običajnega turista. Neverjetno, kaj vse dobiš za nekaj kun.
Pred dnevi, natančneje predvčerajšnjim, sem se znašla nazaj v realnosti. Spet me čaka eno leto istih obveznosti, dokler ne bo spet junij in bom spet odšla na dopust. Vsaj predvidevam tako. Spet so tu mami, pa ati, dedi, služba in z njo Vida, spet je pred mano en kup filmov in serij, pa en kup branja in če vse zgoraj našteto strnem v eno besedo – dolgočasje. Mogoče bi lahko rekla tudi z drugo besedo – rutina. Vsaj tako si mislim, kajti na dolgi rok nimam pred seboj prav ničesar, kar bi me izpopolnjevalo ali vsaj veselilo. Tiste drobne stvari, kot je dobra knjiga, pač ne štejem v to. Je bil pa prvi delovni dan po dopustu poln presenečenj. V službi, recimo, me je Marjan obvestil, da je Vida dala odpoved. Pretiranega veselja pred njim nisem kazala, sem pa na samem rahlo zaploskala od navdušenja. Temu je botrovalo tudi dejstvo, da je nikdar več ne bom videla. Zdi se mi odlično, kajti nekoga bledoličnega je težko gledati, sploh če nima nekih lepih obraznih potez, obenem pa ga je še težko poslušati, če ima tak piskajoč in ušesom neprijeten ton glasu. Nina je bila tudi navdušena nad to informacijo. Druga stvar, dobila bom sodelavko, kateri bom lahko jaz ukazovala. Sicer nimam pretirane želje po tem, da bi morala kazati, da sem jaz glavna, sploh ker v svojem življenju, kljub temu da je do sedaj bilo dokaj kratko, delujem bolj kot siva miška. Mi bo pa všeč, če se bo vedelo in če nova sodelavka tega ne bo sprejela samoumevno, ji bom pač dala vedeti.
Drugo presenečenje me je čakalo doma. Mami, ki ni kaj preveč brige pokazala zame in me je znala ob vsaki moji odločitvi, četudi je bila še tako dobra ali pa se mi je vsaj zdela dobra, zatreti v kali, je bila tokrat kot prerojena. Ali je temu bila kriva moja odsotnost, ne vem. Kar ni bilo zaznati tiste njene večne zagrenjenosti in ob prihodu domov me je objela, vse povprašala, vse jo je zanimalo, bila je nasmejana, delovala je precej dobre volje. veliko sicer nisem razmišljala o temu, kolikor pa sem, sem prišla le do dveh zaključkov: začela je eksperimentirati z drogami, ali pa ima kakega tipa. Upam, da je slednje. Čas bi že bil, da bi si kaj našla, saj po ločitvi ni imela nikogar, vsaj kolikor jaz vem.
Kaj pa jaz, dragi, to te zagotovo zanima. Samo nekaj dni sem doma, pa že pogrešam morje. Ampak se bom še vrnila, letos, zagotovo. Aja, nekaj drugega sem ti hotela zaupati. Seveda sem preverila vse ponudbe ljubezni. In ta ponudba, če se ji lahko reče ponudba, je precej klavrna. Kljub temu, da sem navedla, v kateri starostni skupini iščem potencialnega fanta, se mi javljajo tudi deset in več let starejši gospodje, ki bi jim sama težko rekla gospodje. Gospod je nekdo uglajen, s porihtanimi stvarmi v življenju, ne pa nekdo, ki išče petnajst let mlajše punce po spletu. Eden mi je napisal, da je boljši od vsakega mladca. Kaj točno je s tem mislil sicer ne vem, ker eni ljudje so tako zelo omejeni, da jih je sama zunanjost. In kaj, če si ti bolj natreniran in če pri petinštiridesetih izgledaš mlad – še vedno jih imaš petinštirideset. Bolj me zanima, kaj počneš v prostem času, znaš kaj skuhati, znaš še kaj drugega kot govoriti o svoji službi in svojem hobiju. Ker, dragi, ne boš verjel, kolikor spremljam, ene iščejo res le zunanjost. Lepe cunje, dober avto, dobro plačana služba, da jih lahko vozi sem, pa tja in se potem razkazujejo na instagramu. Jaz ob takih kar malo bruhnem.
Potem sem trem ali štirim fantom odpisala. Takim, ki so se mi zdeli dokaj normalni, čeprav je danes normalnost relativna. No, ne samo danes, relativna je bila že deset let nazaj, kolikor sem prebrala, le da sem bila jaz takrat še deklica in se mi nobena stvar ni zdela posebej izstopajoča. No, odpisala sem jim in zdaj me zanima, kam me bo to pripeljalo. In trenutno vem, kam se bom jaz zdaj odpeljala – v sanje.