18.7.2018
Dragi.
Danes dopoldne, pred službo, sem se dobila s svojo družbo. Nekaj punc, nekaj fantov. Večinoma pridni ljudje, ki se ne gibajo v istih krogih, kot se naši vrstniki, na kratko, ne pijejo, ne kadijo, hodijo v šolo in podobne zadeve. Naj povem, da sem edina, ki ne hodim več v šolo. In naj povem, da sem edina, ki dela. Ostali si niso poiskali ničesar niti za časa počitnic. Je pa tudi res, da ima večina bolj premožne starše, kot jaz.
In se je razvnela ena debata, da sem butasta (ne ravno s temi besedami), ker hodim v službo.
»A veš, ti si si kar zajebala lajf, k si tako mlada šla delat«, je komentirala ena.
»Ja, kaj pa naj«, sem odgovorila.
»Morala bi še v šolo hodit, se izobraževat«.
»Zakaj?«, me je še vedno zanimalo. Vedno se rada spustim v pogovore o tem, kaj bi jaz morala, ker očitno me drugi bolj poznajo, kot se sama.
»Ja, več možnosti bi imela, pa boljši lajf, pa tko, sej veš«.
»Ne, ne vem«, sem vztrajala.
»Ja, pač, sledila bi svojim sanjam, boljšo službo bi imela, več denarja, pa vse to, kar pride zraven«.
»Aja, to misliš. Kaj pa pride zraven?«, me je razganjalo od radovednosti.
»Pa daj no, a si neumna? To se tko reče«.
»Nisem neumna. Mogoče se komu zdim, sama sebi se ne«, sem odvrnila. »Torej, ti slediš svojim sanjam?«.
Potem je sledilo nekaj govorjenja o tem faksu, pa o onem faksu, pa en gre študirat neko stvar, da bo, ko konča, prevzel očetovo podjetje, druga gre na študij v tujino, ker pri nas tak študij sploh ne obstaja, skratka, dolgčas. Ampak mene je še vedno zanimalo kaj več o vsemu skupaj. Predvsem o temu, kar se tiče mene.
»Se pravi, ti boš šla sedaj nekaj študirat, kar te vsaj približno zanima, vmes boš ugotovila, da te sploh ne zanima in se prepisala na drug faks, kjer boš recimo pri osemindvajsetih diplomirala. In kaj potem?«.
»Ja, potem bom dobila službo, valda z dobro plačo, saj bom imela diplomo. Potem bom počakala toliko, da me zaposlijo za stalno, nato pa družina, otroci, hiša in podobno«.
»Ampak, saj veš, da je diploma samo papir, ane? In če bodo zahtevali izkušnje? Pa tudi službe za neko visoko izobrazbo ne rastejo kar na drevesih«, sem jo hotela postaviti na trdna tla. Saj v bistvu je meni vseeno, njeno življenje je in naj ga živi, kakor ga pač hoče. Problem je le v tem, da so potem ti isti ljudje najbolj užaljeni, ko jih na kakšnem razgovoru zavrnejo ali jim ponudijo plačo manjšo, kot so pričakovali.
»Pa ja, službo začneš že prej iskati, poveš da še študiraš, vprašaš za kakšno štipendijo, potem si pri njih nabiraš izkušnje, potem te zaposlijo, tako to gre«, je preprosto razložila.
»Okej«, sem rekla, »ne bi več o tem poslušala. Vedi le, da bom jaz čez deset let imela deset let izkušenj, ti pa nobenega dne delovne dobe. Takrat se bova pogovarjale spet o temu, če boš za«. Prav razhudilo me je. Tako zelo, da sem položila dva evra na mizo, se na hitro poslovila in odvihrala.
Veš, dragi, običajno je tako. Vse punce, no, ne ravno vse, ampak nekatere so tako zelo pametne, da hodijo na vse možne fakse in se potem slikajo z diplomami in z vsemi možnimi papirji, z nasmeški do ušes in če ne bi imele ušes, bi jim šel nasmeh kar okoli in okoli glave. Potem ne najdejo službe in karkoli je manj od njihove izobrazbe, je za njih nesprejemljivo, ker one imajo diplomo. One niso kar nekaj, one so diplomirane, a veš. One ne bodo delale kot natakarice, one so študirane, one so se skozi celo šolanje borile za to, da bodo delale od sedmih do treh, še raje pa do dveh, in to ne za manj kot tisočaka in pol. Potem pride kruta realnost in jih vidiš na oddelkih s keramičnimi lonci v vrtnarskem centru ali za blagajno Mercatorja. Seveda to še ni vse. Med študijem spoznajo študenta, se noro zaljubijo in kasneje ugotovijo, da to ni to, je le študent in brez denarja. Srce si želi ljubezni, glava pa nečesa več in tako začnejo pogledovati za nekom, bolj stabilnim, biološka ura tiktaka, pa kaj ti bi govorila, ker verjetno že vse veš. Čeprav si neživa stvar, domnevam da veš, kaj pišem vate.
Po eni strani si prav želim, da bi kdaj kakšno tako osebo, polno same sebe, dobila v svoje roke. Ne dobesedno, recimo da bi prišla k meni v službo. Kjer bi jaz bila kot je bila Vida meni in bi jaz rekla ¨zdaj pa zloži moko tam¨ in podobne zadeve, obenem pa ji dala vedeti, da lahko o dveh jurjih samo sanja.
Sploh ne vem, zakaj to pišem. Nekega dne, čez mnogo let, bom to prebirala in, kljub temu, da bo lepo prebrati svoje misli od mene mlade, bi raje imela kakšne lepe spomine. Žal od danes nimam nobenega lepega pripetljaja, saj ni bil dan nič posebnega, tipičen vsakdanjik, z izjemo dopoldanske kave. Popoldne sem bila pač v službi, zvečer sem se posvetila branju in pisanju.
Dragi, se ti javim, ko se mi ponovno zgodi kaj zanimivega.