24.8.2018
Dragi.
Ne boš verjel, kdo me je danes poklical. Se spomniš Tamare? Verjetno sem ti jo omenila, ko sem te začela pisati. Ne, zagotovo sem ti jo omenila. Moja najboljša prijateljica. No, zdaj verjetno ne več najboljša in mogoče sploh ne več prijateljica. Ampak ti razjasnim najprej to: nimam najboljših prijateljev in prijateljic. Če te nekdo pokliče samo takrat, ko te nekaj rabi, to ni najboljši prijatelj. Najboljši prijatelj je tisti, ki si zate vzame čas in te kdaj pokliče samo zato, da te vpraša, kako si. S Tamaro nisva govorili od konca januarja. Jaz je nisem klicala, nalašč ne, da bom videla, če se bo sploh kdaj spomnila, da še obstajam. In če bi v tem trenutku morala napisati, kdo je moja najboljša prijateljica, bi rekla, da Nina.
In danes zvoni telefon. Videla sem, da kliče Tamara, ampak vseeno sem se oglasila kolikor toliko uradno.
»Prosim?«, standardno.
»Živjo, Tamara tuki«, je delovala nekoliko žalostno.
»O, Tamara, to pa je, hmmm, mislim presenečenje«. Itak sem hlinila presenečenje.
»Kako, a nisi vedela, da sem jaz?«, je vprašala.
»Ne ne, saj mi je napisalo, presenečenje, ker se toliko časa nisva slišali«.
»Pa ja, saj veš, kako je«. Ne, ne vem. »Malo to, malo ono, časa kar zmanjkuje«.
»Aja. Ja, lepo te je slišati, po dolgem času«.
»Tebe tudi. A si kdaj za kakšno pijačo?«, je ustrelila kar naravnost.
»Pa, v bistvu sem«. Že sem iskala po koledarju, kdaj lahko.
»Super. Kar jutri, kaj meniš?«.
»Ne, jutri ne bo šlo, na morje grem«, sem rekla, konec koncev grem res.
»Aja, za koliko časa pa?«.
»Samo za vikend«, kar je konec koncev res.
»O, fajn. A kar sama, al si dobila kakega fanta?«. Prav slišala sem njeno muzanje, ki je nakazovalo, da je pripravljena na pikantnosti.
»Ne ne. Z Nino grem«, sem odvrnila.
»Z Nino?«.
»Ja«.
»Kdo pa je Nina?«.
»Prijateljica in sodelavka«, sem odvrnila.
»Kako, sodelavka? Imaš službo? Zakaj nič ne rečeš?«.
»Imam službo, ja. V Šparu sem, na oddelku moke. Bi rekla, ampak nisem imela kdaj. Saj veš, služba, čas mi kar beži, pa se ne spomnim poklicat. Kako pa kaj Anej?«, sem morala spremeniti temo.
»Ah, razšla sva se«. Naj drezam v podrobnosti? Bolje bo, da ne. Saj me v bistvu ne zanima.
»Uh, škoda. Pa tako lep par sta bila«. Malo laži ne škodi.
»Pa ja, saj veš«. Ne, ne vem. »Včasih kakšno stvar spoznaš prej, včasih kakšno kasneje«.
»Ja, seveda, razumem. Ni kaj, tako je«. Spet lažem, itak ne razumem.
»Torej, ti in ta Nina?«
»Ja, kaj?«.
»Kar na morje skupaj, al kako?«.
»Ja, za vikend. Jutri zjutraj me pride iskat«.
»Ja, fajn. Ti, a veš kaj, jaz sem brez obveznosti, kaj pa če bi šla z vama?«. Ne, ne moreš. Ne moreš. Sedem mesecev se ne javiš in potem bi šla kar na morje.
»Ne moreš, šotor je samo za dve osebi«, sem si na hitro izmislila.
»To ni problem, saj imam svoj šotor«, še vedno prepričana, da se bo kar prištulila.
»Vseeno ne gre to tako. Nina pelje in bi morala njo vprašati, če se strinja«, kar je sicer res.
»No, dej, pa jo vprašaj. Dam za bencin«. Njena vztrajnost ni popuščala.
»Ne bom, ker vem da ne bo za to«.
»Kako veš?«.
»Ja kako, poznam jo«.
»Sploh je nisi vprašala, to si si kar sama izmislila«.
»Valda je nisem vprašala, če si ti to pred eno minuto predlagala«. Malo mi dviguje krvni tlak.
»Ampak lahko bi me vzeli s sabo. Rada bi jo spoznala«.
»Vse ti verjamem, ampak ti zagotavljam, da ti ne bi bilo všeč«, sem vztrajala.
»Kaj ne, na morju je vedno fajn. Zvečer greš na pico, lahko kaj popiješ, ker greš itak peš, lahko greš na nočno kopanje, čez dan pa bereš tračarske revije in ležiš na plaži. Daj no, na hitro pripravim stvari in grem z vama«.
»Pa ne, no, Tamara, če ti pravim. Vse je sicer res, ampak ti ne bo všeč«. Bila sem že malo ihtava.
»Pa kako veš, da mi ne bo«, je kar vztrajala. Zdaj imam pa dovolj.
»Zato ker greva na divjo plažo, kjer sva brez kopalk in tebi to zagotovo ne bo všeč«.
»Kako brez kopalk? Kar nagi?«.
»Ja, nagi sva. In tebi to ne bo všeč, ti pravim«.
»Ne, to mi pa res ne bi bilo všeč. Pa sej lahko gremo na navadno plažo…«.
»Ne, ne gremo!«, sem se zadrla v telefon. »A ti ni jasno, da ne moreš z nama?«.
Potem se je nekaj opravičevala, jaz pa sem rekla, da se slišimo kdaj drugič in prekinila. Dragi, povej mi, je to normalno? Sedem mesecev se ti oseba ne javi, potem pa kar tako nekega dne pokliče, kot da je vse normalno in hoče kar z mojo družbo na morje. Lahko bi jo vzela s sabo, ampak potem bi dva dni gledala njen namrgoden obraz, ker bi medve z Nino uživali brez vsega, ona pa v kopalkah, v katerih bi ji bilo nerodno, zaradi njene stroge krščanske vzgoje. Ampak, a to rabim? Cel teden se veselim vikenda ob morju, potem pa naj mi ga pokvari bivša najboljša prijateljica, ki se zvečer kar tako odloči iti z mano? Ne, tega res ne rabim.
A veš, dragi, ko sem ji omenila kopanje brez kopalk, kar slišala sem jo, kako se križa pred Jezusovim razpelom. In to, da me po sedmih mesecih pokliče, po tistem, ko se je razšla s tistim pljuvajočim in nekulturnim sluzastim bebcem, ne, tega pa ne morem imenovati prijateljstvo. Zvečer sem o tem govorila z Nino. Ne boš verjel, kako sva se režali.