M#3: O ROJSTNODNEVNEM DARILU.

10.1.18

Dragi.

Ne znam ti povedati, kolikšno ponižanje sem doživela včeraj, ko sem se oglasila na zavodu za zaposlovanje. Mar ne bi niti noter vstopila, v tisto društvo ljubiteljev javnih služb. Kolikor sem videla tam zaposlenih, so bile vse zdolgočasene gospe srednjih let, tam nekje pri petdesetih, če sem jasnejša, ker podatek o srednjih letih se mi zdi nekam mimo. Koliko sploh so srednja leta? Po mojem mišljenju to veš šele tik pred smrtjo. Če umreš star osemdeset let, potem so tvoja srednja leta nekje okrog štiridesetih. Verjetno nihče ne planira, da bo živel štirideset let, ampak vsi želijo več. Če pa slučajno pride tako, da umreš pri štiridesetih, potem so tvoja srednja leta pri dvajsetih. Resnično nisem šla raziskovat nič o tem in je to le moje mnenje, ampak mislim, da imam prav.

Od vseh teh finih dam, niti ena ni počela nekaj produktivnega. Ena je buljila v računalnik, kar je skrajno nezanimivo, ena je ravno nesla kavo po hodniku, le eno sem videla premikati neke škatle. Se pravi, delala je natančno ena. Če nimaš kaj pokazati, potem verjetno nisi delal, pravijo. Ona, ki je nesla kavo, kaj bo pokazala? Prazne kavne lončke, s katerimi je onesnažila planet takoj, ko ga je vrgla v plastično vrečko v košu za smeti. Da bi si omislile keramične skodelice, to pa verjetno ne. Lak na dolgih nohtih bi se okrušil, ko bi bilo treba pomiti.

Ena me je nadrla. Sicer ni kričala in me dejansko ni nadrla, je pa govorila tiho in s tako stisnjenimi zobmi, da so besede komaj prihajale v celoti iz ust, kar se smatra za posebno obliko agresivnega govora. Na kratko, agresivno je govorila z mano, kar je isto, kot če bi me nadrla. Pa sem lepo in normalno vprašala, če imajo kakšno službo zame.

»Kaj si po poklicu?«
»Prodajalka«, sem odvrnila. Potem se je začelo.
»Prodajalka? Veš koliko vas je, prodajalk? Ni toliko trgovin, da bi lahko vse prodajalke dobile službo. Kje imate vi, otročad, pamet, da greste za trgovko. Logično, najlažja šola je. In radi bi nič delali. V trgovini samo sediš za blagajno in izdelke vlečeš čez tisto stvar, ki skenira kode.«

Mogoče bi bilo pametno, da bi kaj rekla, a ob takih ljudeh enostavno zmrznem. Potem premlevam in pridem do nečesa, kar bi ji lahko zabrusila, ampak to je čez kakšen teden in ne morem čez en teden tja in ji povedat svoje. Poleg tega sem naučena, da imam spoštovanje do starejših in zdelo bi se mi pod svojo častjo, da bi se spustila na njen nivo. Gospa ima verjetno izkušnje. Le koliko let je morala delati v trgovini, da toliko ve. In le zakaj je pustila tisto službo in prišla sem, v javni sektor. Da ne bom predolga, zavod sem zapustila v solzah.

Ko nisem več motno videla, sem s table prepisala še nekaj naslovov morebitnih delodajalcev, da jim bom poslala prošnjo za delo. Nato sem šla domov, še vedno razočarana.

Se je pa današnji dan začel veliko bolje. Dragi ti, ki te pišem in te nisem še poimenovala, danes imam namreč rojstni dan. Osemnajst. Od danes sem polnoletna. Od danes naprej lahko počnem kar hočem. Od danes naprej sem samostojna oseba. Mami mi je pripravila zajtrk. Ne tisto, da bi mi nekaj dala na mizo, ampak je spekla rogljičke in skuhala pravo kavo. Do danes je nisem smela piti in zato sem doma vedno pila kakav. Naj ostane skrivnost, da sem si jo včasih skuhala, ko sem bila sama doma ali da sem si jo naročila, ko sva se z atijem dobila v mestu. Ko ga ravno omenjam, kmalu po zajtrku me je poklical.

»Vse najboljše, moja najdražja hčerka!«

Vedno me tako naslavlja. Ne vem zakaj, ker je to povsem logično. Ne samo, da sem njegova edina hčerka, ampak sem tudi njegov edini otrok in potemtakem (sploh ne vem, od kje sem pobrala to besedo) ne morem biti nič drugega kot najdražja. Če bi recimo imela sestro, mi ne bi mogel rečt, da sem najdražja, ker potem bi bila sestra ljubosumna in bi planila v jok, sploh če bi bila mlajša od mene. Mlajše sestre so vedno nadloga, sem prebrala na med over netu. In enako ne bi mogel njej rečt, da je najdražja, ker bi bilo to skrajno nepošteno do mene. Zato se mi kar dobro zdi, da sem edinka.

Rekel je, da ima presenečenje zame in da me pride iskat ob desetih. Na hitro sem se oblekla osemnajstletnici primerno in ga počakala. Zunaj, seveda. Mama ga ne mara prepogosto videti. Pravi, da ji je s svojim odhodom strl srce, ampak jaz pravim, da pretirava. Strto srce ne bi več delalo, ona pa še vedno živi. Vem kako je to, ker sem imela biologijo pet, čeprav so rekli, da so mi pri tem pogledali skozi prste. Karkoli so mislili s tem, jaz na rentgenu nisem bila, tako da so očitno bili oni in pogledali skozi svoje prste.

Ati ni skoparil. Brž ko sem sedla v avto, je rekel, da mi greva kupit avto. Dragi moj zvezek, vem, rekel boš, da sem (ne najdem izraza), a pričakovala sem, da me bo peljal v salon vozil. Pa me ni. Ustavil je na kamnitem parkirišču, kjer so stali avti, ki so se očitno prodajali. Razširil je roke, kot v kakšnem filmu in rekel »najdražja moja, izberi si avto«. Ne me narobe razumeti. Avto si zelo želim. Ampak če bi bila res njegova najdražja, bi me verjetno peljal v salon, jaz bi samo s prstom pokazala, on bi opravil vse drugo in jaz bi se odpeljala. Tako je ponavadi v filmih. Potem, ko sem izbirala in trikrat tudi izbrala, sva se ob tem iskreno pogovarjala in rekel mi je »veš, Marina, življenje ni film. Zate želim le najboljše in zato sem te pripeljal med te kripe, da si izbereš eno od njih.« Trikrat sem izbrala in trikrat mi je izbran avto odsvetoval. Nato sem mu rekla, naj izbere on, na koncu sva izbrala skupaj. On je stopil v nek kontejner plačat, jaz pa sem stala ob avtu, da ga ne bi še kdo hotel kupiti. Nato sva šla uredit papirje in na večerjo.

Odkar sem naredila izpit, sem danes prvič vozila. In to sama, kot se za samostojno žensko spodobi. Ker pa je bil že večer, nisem uspela prebrati, kakšen avto imam. Vem le, da je svetlo moder in noter zelo velik, zunaj pa majhen. Bom preverila jutri ob dnevni svetlobi, ko se bom tudi dala na to, da malo raziščem pomen vseh gumbov.

Ko sem odklenila vrata, sem zaslišala harmoniko. Prepričana sem bila, da mi je mami pripravila zabavo, na katero sta prišla oba strica, babi in dedi ter še mogoče Tamara ali kdo iz moje družbe, zato sem se že na stopnišču psihično pripravila na to, kako bodo vsi planili v zrak in zakričali »presenečenje«, ko bom vstopila. Pa ni bilo nič. Mami je spala na kavču, na televiziji pa ena od teh skupin, kjer so v narodnih nošah in igrajo harmonike.

Dragi ti, neizmerno vesela sem za današnji dan. Tako malokrat preživim dan z atijem, da znam te trenutke prav zares ceniti. In končno imam avto. Zdaj si želim samo še fanta. In službo. In svoj denar. In da bi znala kuhat.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja