19.9.2018
Dragi.
Se spomniš, ko sem ti omenila, da atija že dolgo nisem poklicala? No, včeraj sem ga in sva šla danes na kosilo. Dobila sva se kar na parkirišču, kjer me je po dolgem času objel. Lepo je čutiti objem starša, sploh če si nanj malo navezan.
Prosim, nikar mi ne reči, da sem očkova punčka. Je že res, je manj komplicirana oseba, če ga primerjam z mami in mi nudi vse, kar rabim. Če bi mi nudil vse, kar si želim, bi bilo to slabo. Sploh veš, koliko staršev je, ki za svoje otroke ne da ne znajo poskrbeti, ampak se z njimi sploh ne znajo ukvarjati? Otrok joče, pa mu kupijo igračko, rekoč, na, da bo mir. In potem otrok ugotovi, da se da na tak način izvrstno izsiljevati in potem izsiljuje, največkrat vse tja do smrti staršev. Gre v šolo, evo zvezke. Pa jaz ne bi tistih poceni zvezkov, jaz bi tiste z motivi košarkarjev ali priljubljenih junakov. Pa svinčnik. Pa ne bi tistih, ampak one lepše in običajno tudi dražje. Oči, zdaj bi pa jaz izpit naredil, a boš dal kaj zraven? Ja, seveda ti dovolim, da mi kupiš avto, ampak takega in takšnega. Seveda. In starši se tega niti ne zavedajo. Meni so recimo vcepili nekakšno miselnost, da se je najboljše čimprej postaviti na svoje noge in si nekaj ustvariti in da stvar, če je poceni, ni nujno tudi slaba.
Sploh ne vem, zakaj to pišem. Skratka, z atijem sva se dobila na parkirišču in zavila v bližnjo menzo. No, restavracijo, če bi rad dobil občutek, da sva jedla v nekem finem prostoru, čeprav nisva. Navaden prostor s šankom, mizami in stoli. Jaz sem naročila kalamare s pomfrijem, ati pa dunajski zrezek in solato. Pač, nekaj takega, kar doma ne pripraviš nikoli.
Potem sva govorila o vsem mogočih stvareh. O tem, da sem letos bila velikokrat na morju, da imam novo prijateljico Nino, tudi o tem, da hodiva skupaj na nudistične plaže. Govorila sva tudi o Tamari in njenih pričakovanjih po tistem, ko me skoraj pol leta ni niti povohala, zamolčala nisem niti tistega zmenka z Damjanom, ki se mi zdi super fant, tako po videzu, kot tudi po miselnosti. Pa čeprav sem šla le enkrat ven z njim. Pogovarjala sva se tudi o službi, malo o moji, malo o njegovi. Ati je komercialist in je cele dneve v avtu, od stranke do stranke, čez celo Slovenijo. Se mi zdi, da je kar zadovoljen.
Potem je prišlo do tistega vprašanja, ki sem se ga najbolj bala.
»Kako pa kaj mami?«.
Dragi, kaj naj mu rečem? Mami ni zadovoljna s službo, dela cele dneve, doma pregleda vse nadaljevanke na Voyo, kuha vedno eno in isto… Še srečen bo, da sta se ločila. Ali naj kar rečem »mami ima novga tipa«? Kako bi sprejel? Mislim, saj ko grem z atijem, me mami nikoli ne vpraša po njemu. Čeprav ji včasih niti ne povem, ampak kadar ji, ni nobene besede o atiju. Mamo očitno bolj malo briga za to. In verjetno atija tudi in je vprašal zgolj iz vljudnosti. In če je vprašal samo zaradi tega, potem mi sploh ni treba odgovoriti.
»Novga tipa ima«, sem vseeno odgovorila. Ati je sicer odložil vilico, ampak samo zato, da je vzel kruh.
»Novega?«, je vprašal previdno.
»Ja, dišečo smrekico za v avto mi je prinesel«. Nato sva se nekaj minut režala kot pečena mačka, čeprav ne vem, kako se pečen maček reži, ampak se mi zdi smešna primerjava.
»Koliko časa pa že?«, je nadaljeval.
»Kaj pa vem, prejšnji teden je prišel k nama«, sem odvrnila. Zapičil je vilico v rezino paradižnika in jo nesel v usta. Tiho in kulturno jo je prežvečil, srknil požirek vode, nato pa se mi zazrl v oči.
»Dolgo ne bo«.
»Zakaj ne?«.
»Take stvari nikoli ne trajajo«. Ati ima izkušnje, očitno. Kako ne, saj je bil poročen.
Potem sva menjala temo, ampak sem že pozabila. Kar ni mi šlo iz glave, da take stvari ne trajajo.
Ko sva se zunaj poslavljala, mi je rekel, naj ji nič ne omenim. Ampak vseeno me je zanimalo.
»Kako to misliš, da take stvari ne trajajo?«. Zazrl se je nekam v daljavo.
»Stare mačke ne moreš udomačiti«, je rekel. Nato sva šla vsak na svoj konec.
Mami seveda nisem nič omenila. Nisem pa vedela, da zmore ati toliko modrosti. Ima mogoče še čustva do nje?