24.9.2018
Dragi.
Po vsem, kar se mi je zgodilo, sem danes končno srečala Nino pred garderobami v službi. V bistvu sem prav iskala trenutek, da jo dobim. Saj vem, lahko jo bi poklicala, ampak mi je bilo nerodno. Nisem vedela, kaj se dogaja v njeni glavi po vsem dogajanju, niti nisem vedela in še vedno ne vem, kaj se dogaja v moji. Sprijaznila sem se s tem, da je bilo lepo, ker je pač bilo. Tudi ona me ni poklicala, verjetno iz istega razloga. Ali pa je mogoče mislila, da me je prizadela ali je imela slabo vest, misleč, da imam jaz občutek, da me je izkoristila. Saj ne vem. Zato sem jo prav namenoma poiskala.
»Ojla, Nina«, sem jo pozdravila.
»Oj, Marinči, serbus«, je rekla in mi namenila enega tistih ljubeznivih pogledov.
»Kako si?«, sem vprašala.
»Dobro. Ej, veš kaj, nimam časa zdaj, te bom zvečer poklicala, ajprou«. Ajprou. Besedna skovanka, ki jo je običajno uporabljala na družabnih omrežjih.
Že vidim. Že vem. Ogromno sem prebrala o tem, da se ljudje z raznimi izgovori umaknejo iz življenja drugih, običajno tistih drugih, katerih družba jim ne ustreza. In zdi se mi, da sem v Nininem življenju ena teh oseb. Pa je šlo. Vse je šlo. Iskreno prijateljstvo, ki sploh še ni bilo prijateljstvo, ampak se je šele rojevalo. Nežne blazinice prstov njenih rok, ki so tako nenadoma nekega večera raziskovale moje telo, da sem drgetala kot takrat, ko te zmoči poletna nevihta. Mehke ustnice, ki so drsele čez moj hrbet in čez zadnjico, nežno ugriznile v peto in čez prste prešle na kolena in vse do vlažnega … moj bog, dragi, sploh ne vem, zakaj to pišem. Dejstvo je, da je vsega tega konec. Na žalost. Prav žalostna sem. Še malo in po licih mi bodo spolzele slane solze, kot bi hotele izbrisati sledi vsega dobrega, kar se mi je zgodilo z njo. To je to. Dala bo odpoved, šla nazaj v njene domače kraje in nikoli več se ne bova videli, ne slišali, nič.
Hladen dan se je prevesil v večer, njenega klica pa ni bilo.
Uro kasneje še vedno nobenega klica.
Še pol ure kasneje in nikakršne sledi o klicu.
Ob pol desetih zvečer zazvoni telefon. Nina. Naj se sploh javim? Sem pripravljena slišati o koncu?
»Ojla«, se javim.
»Oj, živjo. Veš, nisem te uspela poklicat prej, trenutno imam ogromno dela, še kakšen teden«, je hitela razlagati razigrano. Mogoče nima slabih novic zame.
»Veš, hotela sem te poklicati, ker mi je malo nerodno…«, sem rekla. »Ampak nisem vedela, kako pa kaj«.
»Zaradi česa?«, je vprašala.
»Saj veš. Zaradi tiste noči. Nisem vedela, kaj naj si mislim…«.
»Aja. Zadnji dan na morju«.
»Ja. Mislim, pač…«. Saj ne znam nadaljevati.
»A je bilo kaj narobe?«.
»Ne, le…«. Besede so mi šle težko iz ust.
»Misliš, to kar sva počeli?«, se je trudila olajšati pogovor.
»Ja…«. Tolikokrat sem rekla, da bom postala samozavestnejša, zdaj pa ne morem spregovoriti o temu.
»A ni bilo fajn? Meni je bilo super in bi z veseljem še kdaj ponovila«, je rekla. Kamen se mi je odvalil od srca. Zdaj se lahko pogovarjam bolj odkrito o tem.
Ona bi ponovila? Saj jaz bi tudi.
Kakih petnajst minut kasneje, ko sva se iskreno pogovorili o tisti noči, je ustrelila vprašanje.
»A si zdaj doma?«.
»Ja«, sem odvrnila.
»A lahko pridem k tebi?«.
»Zdaj?«.
»Zdaj, ja.«.
»Ja, pridi. Sem sama do jutra«, sem odvrnila.
Kmalu je pozvonilo pri vratih. Stala je tam vsa nasmejana in s steklenico vina v roki. Brž je vstopila, odložila vino, me poljubila na ustnice na način, da nisem vedela kako reagirati in sem zato enostavno začela vračati poljube. Z izjemno hitrostjo je slekla vse cunje in stala naga pred mano. Malce nelagodno sem se počutila.
»Žgala bi se s tabo celo noč«, je tiho rekla, medtem ko mi je začela dvigovati majico. Nisem bila vajena takih besed iz njenih ust. Pretirano upirala se nisem, dvignila sem roke, da mi je čeznje slekla majico in se zazrla v nabrekle bradavičke. »Oh«, je zavzdihnila in začela z jezikom krožiti okrog ene in potem okrog druge, medtem ko je svoje nežne dlani že spravila v moje hlače in mi nežno tresla ritnici. Ni vrag, da ni začutila tudi vlage.
Celo noč sva se ljubili. Potem sva si vzeli pavzo, se iskreno pogovarjali o vsem ter se nato zopet ljubili, vse dokler nisva utrujeni zaspali.
Ampak, dragi, ti jutri povem več, ker so z jutrom prišle resnejše teme.