25.9.2018
Dragi.
Bilo je okrog devetih dopoldne, ko je mami vstopila v sobo.
Prišla je iz nočne, videla Ninin avto in bila prepričana, da sva pogledale film, pojedle kokice in potem zaspale. Čeprav dvomim v resničnost te njene trditve – mami namreč, ko pride iz nočne, vidi samo sebe. Neke vrste egoizem. Običajno gre pod tuš in potem spat in prepričana sem, da je tudi tokrat bilo tako. Potem spi dve uri in vstane. Takrat sem jaz že pokonci in ker danes nisem bila, se ji je zazdelo sumljivo. To je moje mnenje, ona je sicer trdila drugače. Zdaj veš dovolj in bom prešla na bistvo.
Skratka, zazdelo se ji je sumljivo, da nisem še vstala in zato je prišla v sobo pogledat, če je vse okej. In tam je naletela na dve goli ženski telesi, ki sta sladko spali v objemu. Tiho je zaprla vrata in šla. Kasneje, ko sva se z Nino zbudili, sem ji seveda pripravila zajtrk, nič kaj posebnega, ovsene kosmiče s sadnim jogurtom ter nato še kavo. Mami je bila v kuhinji, ko sva vstopili. Videti je bila precej nejevoljna.
»Dobro jutro«, je pozdravila Nina, potem pa še jaz takoj za njo.
»Dobro jutro«, je odzdravila mami. Sedli sva za mizo.
»Kaj se zdaj to pravi?«, je začela mami.
»Kaj?«, sem odvrnila, saj nisem vedela, kaj ima v mislih.
»Kar tujce vlačiti po hiši…«.
»Kakšne tujce?«, sem jo začudeno gledala. Nina je sedela kot vkopana, očitno ji je bilo nelagodno.
»Ti bom dala tujce, jebemti«, je povzdignila glas.
»Pa kje so kaki tujci, pizda«, sem še jaz povzdignila glas. Bilo je prvič, da sem izrekla grdo besedo pred mamo. Čeprav je samo beseda grda, kot organ je lepa.
»Privlečeš tujce v mojo hišo in delaš z njimi vsega in svašta«, je še kar naprej kričala.
»Pa kaj sem počela? Nina ni tujka, moja prijateljica je«, sem kričala nazaj.
»Samo da odnesem pete, pa je hiša polna tujcev, to boš počela v svoji hiši, če jo boš kdaj imela«, ni popuščala jakost.
»Pa prvič, pizda, je nekdo prespal pri meni«. Bilo je drugič, da sem izrekla grdo besedo pred mamo.
»Prvič, prvič, kaj me briga. Privlečeš nekoga domov ko me ni in potem fukate celo noč«. Čakaj, kaj? Kako pa ona to ve, kaj sva počeli?
Ostala sem tiho, ker nisem vedela, kaj bi rekla. Vsaj tista mučna tišina ni nastala, saj je mami brž nadaljevala.
»Od vseh problemov, ki sem jih imela s tabo, si zdaj še lezbijka, al kaj?«.
»Pa kake probleme si imela z mano?«.
»Kakšne, falirana študentka, da me je bilo sram, ko so me v službi povprašali po tebi. Zdaj pa še lezbijka, kaj bodo ljudje rekli«.
»Pa kakšna lezbijka, prijateljica je. Pa če je problem v temu, da je prespala pri meni, to ne pomeni, da fukava«. Bilo je tretjič, da sem izrekla grdo besedo pred mamo. Čeprav je samo beseda grda, kot dejanje je nekaj najlepšega.
»Js mam dovolj«, je rekla Nina, vstala, vzela torbico in se odpravila proti vhodnim vratom.
Stala sem tam sredi kuhinje, kot bi bila na križišču dveh cest, od katerih ena pelje v pogubo, druga pa v osebno zmago. Vili je enkrat rekel, da sta na koncu dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni. Veš kaj, dragi? Vili nima pojma.
»Nina, počakaj«, sem rekla. »Deset minut počakaj. Ni treba tukaj, lahko v avtu«. Nič ni rekla, je zasukala se je na peti in zaloputnila vrata za seboj. Stekla sem v sobo, pograbila nahrbtnik in zmetala vanj nekaj cunj, ta zvezek, v kopalnici pograbila zobno ščetko, zategnila vrvico in se ustavila kuhinji, kjer je rdeč kot rak še vedno besnel orkan, imenovan mami.
»To je to«, sem ji rekla. »To si želela, zdaj boš imela«.
»Kar pojdi, kar pojdi k tej svoji fukari. Še prosila boš, če lahko prideš nazaj«, je rekla. Mislim, da so se ji v očeh pripravljale solze, nisem pa prepričana.
»Lepše bo«, sem odvrnila.
»Nič nimaš, da veš«, je nadaljevala. »Skoraj devetnajst let, pa nimaš nič. Ne šole, ne ponosa, nič«.
»Ti pa petinštirideset in izgubljaš še zadnje, kar si imela«. Odprla sem vrata in stekla po stopnicah.
Nisem vedela, če Nina čaka pri avtu. Kaj naj? Če čaka, grem k njej. Če ne čaka, grem k atiju. On bo razumel. Upam.
Nina je slonela na avtu in kadila njen zvitek tobaka.
»Oprosti«, sem rekla.
»In ti meni. Rada bi čimprej spizdila od tu«.
»Greve«, sem rekla in se rahlo nasmehnila, čeprav s solznimi očmi. Vrgla sem nahrbtnik na zadnji sedež. Nina je prav po moško odvrtela volan iz s škripajočimi gumami speljala lepši prihodnosti naproti.
»Oprosti, ampak jaz bi v miru zajtrkovala. Saj tisto pri tebi je bil zajtrk, samo ni bil v miru«, je rekla in me z nasmeškom pogledala. Jaz sem si brisala solze. »Ne joči. Vse bo še dobro«.
Prijela sem jo za roko. »Hvala ti«.
Ustavila je pri hotelu, samozavestno zakorakala proti hotelski restavraciji, kjer je nekoga poznala ali pa se mi je samo tako zdelo in rekla, da bi si rade privoščile zajtrk.
Nič nisva govorile. Popoldne sem preživela pri njej. Kaj sva počeli, ti je verjetno jasno.