29.9.2018
Dragi.
Zadnji trije dnevi mojega brezdomstva so bili najlepši dnevi v mojem življenju. To o najlepših dnevih sem zagotovo že kdaj omenila, ampak tisto je preteklost. Sicer mogoče pretiravam, ampak čustveno sem tako na dnu, da bi morala začeti kopati, če bi hotela še nižje.
Tri dni po sporu z mamo in pobegom od doma, sem še vedno pri Nini. Njeno majhno stanovanje, ki spominja na Ikein razstavni eksponat, je postalo moje pribežališče. Pribežališče grešnikov, bi rekli v cerkvi. Kar zagotovo tudi je. Z Nino sva, razen kar se tiče službe, večino časa doma preživeli v postelji. Najprej sva jedli, potem sva se ljubili. In v tem krogu se je vse vrtelo. Hrana, kavs, hrana, kavs. Kolikor orgazmov sem doživela v teh dneh, jih nisem še nikoli. Kar je logično, saj nisem dolgo spolno aktivna. In ob ljubljenju z Nino… saj res, dragi, kaj pa moj Damjan? Sicer ni moj, ampak v mislih se še vedno poigravam z mislijo, da me bo nekega dne poklical.
In potem, ko sva tistega večera z Nino ležali v postelji, po tistem, ko nama je skupaj prišlo v 69, meni najljubšem položaju, je prišlo do pogovora.
»Kako zdaj?«, je vprašala Nina.
»Kako, kaj to misliš?«.
»Boš ostala tu pri meni, ali se boš poskušala pobotati z mami in šla nazaj domov?«.
»Nea vem«, sem odvrnila v njenem narečju, rahlo v šali.
»Mislim…«.
»Misliš…«.
»Veš, rada te imam in fajn mi je s tabo…«.
»Tudi meni«, sem jo prekinila.
»…Ampak ne vem. A je to zate? Si pripravljena kar tako ostati tu?«.
»Daj no. Veš da se nisem še pobrala in da veliko premlevam o tem. Domov ne bom šla, ni šans«, sem bila odrezava.
»Saj meni je čisto kul, če si tu. Vsaj seksam redno. Pa pomagaš mi. Ampak nekako hočem imeti še svoje življenje«.
»Hočeš rečt, da bi bilo boljše, da grem?«.
»Ne, ne, nikakor ne. Le rada bi, da veš, da imam tudi jaz svoje življenje«.
»Ne, saj če hočeš, lahko grem«, sem ponudila svoj odhod, ne da bi vedela, kam bi sploh lahko šla. Mogoče k atiju. Mogoče k dedku. Mogoče bi si poiskala stanovanje, v katerem bi bivale resne študentke in bi si ga delila z njimi. Mogoče lahko grem pod most.
»Pa ne, no. Rada bi samo, da veš, da ne moreva cele dneve poležavati. Saj je fajn, ampak jaz moram tudi kaj drugega počet. Moram pisati blog, pa en kup dela prinesem tudi iz službe domov. Če ti to odgovarja, si lahko brez problema tu«.
»Rada sem tu… Fajn mi je pri tebi«.
»No, potem pa ostani«, je rekla in se privila k meni.
»Hvala«. Potem je sledil dolg poljub, ob katerem bi se, z osnovnim znanjem makrameja, jezika zlahka zavozljala.
»Veš, saj imam tudi jaz svoje hobije«, sem rekla kasneje, ko sem se osvojila njenih sladkih ustnic.
»Super«, je odvrnila Nina. »Veš, da se nisva nikoli pogovarjali o temu«. Res se nisva.
»Ja, rada gledam filme, pa križanke rešujem. Pa še kaj«.
»No, vidiš. Potem lahko živiš tu«. Legla je name, da sta se njeni bradavički dotaknili mojih. Tiho sem vzdrgetala.
»Ampak…«, je nadaljevala.
»Kaj spet?«, sem odvrnila in ji pritisnila rahel poljub..
»Najemnina, veš… Saj boš dala kaj poleg?«.
»Seveda bom«, sem odvrnila in se ji nasmehnila.
Nato sva ležali tam cel preostanek večera, blebetali neumnosti in se smejali. Vidiš, dragi, kolikor sem bila včeraj in predvčerajšnjim in še danes zjutraj slabe volje zaradi vsega, kar se mi je zgodilo, sem ta trenutek najsrečnejša oseba na svetu. To sicer ni res, kajti od vseh prebivalcev planeta, je zagotovo še kak srečnejši, le da tega ne vemo, ker smo osredotočeni samo sami nase. Potem je bil čas za kozarec vina, tuš, umivanje zob, nato pa sva zopet pristali v postelji, pripravljeni na spanje. Pet minut po tistem, ko sva ugasnili luč in ko sva tiho ležali, obe prepričani, da obe spiva, se je oglasila Nina. »Ej«.
»Kaj?«.
»A si še enkrat za 69?«. Valda sem bila.