4.10.2018
Dragi.
Po teh desetih dneh življenja z Nino sem poklicala atija. Je že vedel za nastalo situacijo. Je že vedel, da me ni doma. V bistvu je vedel vse, ampak vseeno nič.
»Živjo, ati«, sem rekla, ko se je javil na telefon.
»O, kraljična moja«, se je brž zlagal. Če bi bila jaz kraljična, bi moral biti on kralj, pa ni. No, neke sorte je, ampak samo tisto, ko si pač v nečemu dober in ti nekdo reče, da si kralj.
»Pa ati, no. Nimam več deset let, da bi me tako klical«.
»Ja, kaj pa vem, kako se vi mladi sedaj pozdravljate. Zame boš vedno mala kraljična«.
»Pa reci mi vsaj carica, kraljična je tako 1800…«.
In potem je začel v nekem slengu, za katerega je prepričan, da ga govorimo mladi, pa ga ne.
»Sorči, carica mala, vats ap?«.
»Pa nisem mala, no. Pri 1.65 se je ustavil meter«.
»To je še vedno malo«, se je smejal na drugi strani njegovega Samsunga.
»Pa daj, ati, no«.
»Eksukse mua, maj litl hani bani, vats d problem?«, se je trudil biti duhovit.
»Pa fotr no, pizda, a se loh mal zresniš?«, sem postala že malo naveličana njegovih bednih for. Če ni smešno, ni smešno. Nisi Pižama, da bi se trudil biti smešen. Čeprav on se ne trudi, on preprosto je smešen. Pižama, ne moj ati. Bilo je prvič, da sem pred atijem izrekla grdo besedo, čeprav je grda le beseda, ne pa tudi organ. Pa ni slišal, ali se je pa naredil, da ni slišal, reagiral namreč ni.
»No no, nikar tako ostro«, je dejal, očitno še vedno v šali.
»Kakorkoli, hotela sem te malo slišati«, sem rekla.
»Prav je, da si me poklicala. Slišal sem nekaj stvari in te nalašč nisem hotel poklicati, ampak sem raje čakal, kdaj bom vreden klica in tega, da mi potrdiš govorice iz prve roke«.
»Kakšne govorice?«, sem se naredila rahlo neumno. Mami bi rekla, da se mi ni treba delat, ker sem itak že od vedno.
»No, slišal sem, da nisi več pri mami…«.
Potem me je začelo razjedati, od koga je to slišal. Z mami zagotovo nista bila na vezi, saj sta od ločitve še najbolj srečna, če ne vesta drug za drugega. In dvomim, da bi si šla mami to srečo pokvarit. Čeprav, nikoli ne veš, kaj se dogaja v glavi petinštirideset let stare ženske. Torej, dragi, od kje so prišle atiju na ušesa govorice? Mami prav tako ne govori z dedijem in babi, se pravi z bivšim tastom in bivšo taščo. Od mojih prijateljic tudi ni izvedel, ker jih nimam. Razen Nine. Ampak onadva se ne poznata.
Z atijem sva potem govorila še nekaj minut, pa nikakor nisem prišla do tistega, kar sem hotela – do odgovora, od kje mu govorice. Niti ni povedal kaj veliko o tej stvari. Le rekel je, da ve, da živim pri prijateljici, na koncu pogovora pa tudi rekel, da naj ga kaj obiščeva. Kar obe. O moj bog, Nino želi spoznati. Dragi, a ti napišem točno, kako je rekel?
»Kakšen dan me pa le obiščita«.
»A kar obe?«, sem začudeno vprašala.
»Ja, obe, seveda. Veš da hočem spoznat punco svoje kraljične. No, pardon, moje carice«. Zardela sem v obraz.
»Pa ati, no…«.
»Kaj?«. Ne vem, ali se je zopet hecal, ali je mislil resno.
»Ni moja punca, lepo te prosim, prijateljica je«, sem odvrnila.
»Kako, prijateljica? Slišal sem, da sta par…«
»Joooj, fotr, ne verjemi vsega, kar slišiš, no«.
»Ja, ne vem. Bomo več o tem, ko me obiščeta, okej?«.
»Ja, ja…«. Kar nisem se veselila tistega dne, ko bo treba na obisk.
»Ej, Marinči…«.
»Kaj?«, sem odvrnila, rahlo nejevoljna.
»Da ne boš mislila, da me moti. Nasprotno, podpiram te. Vedno te bom, veš«. Po teh besedah sem se počutila bolje.
»Hvala, ati. Bova v živo več, okej?«. Nato sva se poslovila.
Mene je pa še vedno razjedalo, od kje atiju govorice. In potem sem se spomnila. Danica. Tista upokojena soseda, s katero nimam nič opravka, ki je vedno na vrtu. No, ne na vrtu, ampak ob ograji in vedno govori z ostalimi sosedi. In zdaj, ko sem pobrskala po spominu … oh, kolikokrat je priletela k ograji, ko je mami prišla domov in jo je potem zasliševala o tem in onem. Poskusila je tudi z mano komunicirati. Enega dne, ko sem prišla iz šole, je brž hotela vedeti, kam hodim, kaj bom, ko končam in vse podobne stvari, ki se je ne tičejo. Na vprašanje, zakaj jo zanima, je rahlo zardela v obraz in ni vedela, kaj bi rekla. S tem se je izmenjava besed med nama zaključila za vedno. Da, zagotovo je Danica. Kolikokrat sem na oknu videla njen obraz, ko sem pozno zvečer prišla domov. In zagotovo ji ni ušlo niti to, da je Nina nekajkrat prišla k meni. In zagotovo si je, ker ni imela koga povprašati, razen mami, ustvarila neko svojo sliko v glavi. Ker takim starokopitnim ženam pač ne moreš dokazati ničesar in si nekaj vcepijo v glavo in potem tako je, po njihovem, četudi ni res. Če gresta dve dekleti po pločniku, sta zagotovo lezbijki, če gresta dva fanta, sta zagotovo geja in če gre en gospod s cigareto v roki, je zagotovo drogeraš in pijanec. Oh, Danica, prasica stara, nadzorna kamera naše ulice. Zagotovo je bila ona.
Tako sem bila jezna, da bi najraje šla k njej domov in ji povedala nekaj krepkih. Na srečo je ravno takrat Nina zaključila s svojim blogom in mi prinesla gin tonik. Vesela je bila vabila k mojemu atiju.