M#40: O PRVEM KORAKU.

9.10.2018

Dragi.

Nina me je zjutraj v šali nadrla.
»Madona, Marina, no! Damjan to, Damjan ono, vzemi telefon in ga pokliči, preden ti bo žal, da ga nisi«.

V bistvu je imela prav. Nenehno ji govorim o njemu in logično je, da ji je začelo presedati. Mogoče sem ji začela presedati celo jaz. V to sicer dvomim, kajti še vedno spiva v isti postelji, če me razumeš.

Kako naj pokličem Damjana? Se spomniš nekje v maju, ko sem pisala o tem, kako sem nesamozavestna? Se mi zdi, da sem takrat naredila velik premik naprej glede tega, ampak še vedno me nekoliko zvija v črevesju, ko moram nekoga poklicati. Kaj pa sms? Nekoliko neosebno se mi zdi. Človek si lahko vzame več časa za odpisati in če slučajno kaj prikriva, si lahko izmisli nek izgovor. Preko klica je to težje, menda, ne vem.

»Marina, maš to«, si rečem in ga pokličem. Ni dolgo zvonilo.
»Ojla«, se oglasi na drugi strani.
»Oj«, uspem izdaviti.
»Nekajkrat sem te mislil klicati, ampak se ne spoznam na te novodobne situacije…«, je
»Novodobne situacije?«, sem vprašala. Ni mi jasno, kaj je mislil s tem.
»Pa ja, to, a veš, kaj je bolj prav, ali poklicati, ali čakati, da te punca pokliče, pa koliko časa je treba čakati, ne vem, ne gre mi to«.
»Aja, to. Ja, ne vem, neki cajta sem čakala, pol sem pa poklicala«, sem rekla.
»Saj si prav naredila. Moral bi sicer jaz…«.
»Ne, ne bi ti bilo treba«.
»No ja. Torej, kaj boš povedala? Veš, sem trenutno v službi in sem malo zabasan z delom…«. Okej. Kaj naj? Spomnim se ene knjige, ki sem jo brala pred kratkim. Nek priročnik za dobro življenje in dobre odnose. Tam je v nekem poglavju pisalo z velikimi črkami ¨direktnost¨ in naprej neko nakladanje v stilu ¨vedno bodi direktna, saj tako ne boš zapravljala na času bla bla bla¨. Žalosti me, da so ti sodobnejši priročniki spisani tako, da dobiš občutek, da bereš Cosmopolitan.
»Saj bom hitra. Torej, meni si všeč in bi šla še kdaj s tabo ven«. Od kamna se mi je odvalilo veliko srce ali nekaj takega rečejo ljudje, ko se jim odvali velik kamen od srca, čeprav … aja, sedaj razumem. Ni važno, dragi, še vedno sem pod vtisi klica in potem včasih kaj napišem, belila pa nimam, da bi popravila.

Na drugi strani je nastala kratkotrajna tišina. Ampak res kratkotrajna.
»O, zanimivo«, je rekel. Že sem v njegovem glasu slišala, da ne bo šlo. Sem vedela. Našel si je drugo punco, jaz pa bom izgubila mojega hipsterja, ki niti ni bil moj. »Veš, v bistvu si tudi ti meni všeč, ampak si me presenetila…«, je nadaljeval.
»A res, zakaj pa?«, sem postala zvedava.
»Nisem navajen take, kako bi rekel… iskrenosti. Mislim, da naravnost poveš, odkritost, al kako se reče…«. Morala sem se nasmehniti.
»Ja, rekel si, da nimaš časa, pa sem bila direktna…«.
»To, ja, direktnost, nisem se mogel spomnit besede«, je nadaljeval. »A danes?«.
Sedaj je on mene presenetil. Bolj sem imela v mislih vikend, ampak do vikenda je še daleč in se lahko marsikaj spremeni.
»Ja, lahko, ja«, sem odvrnila.
»Okej, ob šestih? Tam kot zadnjič?«.
»Zmenjeno, ob šestih, tam kot zadnjič«, sem ponovila in se poslovila. Deset sekund kasneje sem skakala do stropa od radosti. In vriskala. Nina je prišla pogledat v spalnico, kaj se dogaja.
»Rekel je ja! Rekel je ja!«, sem ponavljala. Potem je začela skakati še Nina. Naredila sem prvi korak. Prvi korak, za katerega sem bila prepričana, da ga bo naredil Damjan, ampak sem ga jaz. Sicer je pa popolnoma vseeno.

Edini problem je bil, da je bila ura že pol štirih. Seveda je bilo treba premisliti, kaj bom oblekla. Ampak najprej tuš. Nina mi je tačas pripravila nekaj kombinacij spodnjega in zgornjega dela oblačil in ko sem stopila gola iz kopalnice… No, dragi, tebi lahko povem. Ko sem stopila gola iz kopalnice, me je čisto na rahlo prijela za muco in mi pritisnila poljub na ustnice. »A bom danes izgubila tole?«, je tiho vprašala med poljubljanjem in s palcem na rahlo zaokrožila okoli ščegetavčka.
»Ne boš«, sem odvrnila in ji vračala poljube.
»Upam«, je rekla in odmaknila roko. »Zvečer imam plane«, je dodala in mi namenila globok pogled ter rahel nasmešek. Fak, pustila me je ravno tam, ko je začelo biti fajn.

Na postelji je ležalo nekaj preprostih hlač, pa sem vseeno izbrala kavbojke, zelene visoke allstarke in svetlo zeleno majico s kratkimi rokavi, čez pa nekakšno prehodno jakno, ki je pristajala praktično na vse. In ob šestih sem stala pred barom, tam kot zadnjič.

Dragi, ne bom ti pisala, kako je bilo, ker sem preveč vznemirjena. Povedala ti bom samo to, kako se je končalo. Pa niti ne vem, ali je to konec ali začetek. Večer se je končal tako, da sva se poljubljala. Prvič sem se poljubljala z osebo moškega spola. In bilo je enako kot z Nino, le da so me tukaj žgečkali njegovi brki. Ampak bili so neki metuljčki v trebuhu, če poznaš ta izraz. Bilo je strastno. Bilo je, kaj pa vem. Bilo je tako, da bi lahko kar trajalo. Potem je v nekem trenutku rekel, da bo treba počasi domov. Ura je bila že precej čez polnoč. Peš me je pospremil do bloka in pred vhodom sva se spet poljubljala tako strastno, da sem imela lica polna njegove sline in sem si jih iznajdljivo brisala v njegovo brado. Vem, dragi, nagnusno se bere, ampak ko si zaljubljen, menda ni nagnusnih stvari.

In potem je šel. In potem sem prišla v stanovanje, kjer me je čakala Nina z njenimi plani. Pogovarjali sva se o tem, kako je bilo na zmenku. In če me razumeš, dragi, nisem šla lačna spat.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja