14.2.2018
Dragi.
Si ti vedel, da so na današnji dan pred kakimi stotimi ali malo več leti umorili svetega Valentina, ker je v nasprotju s cesarjevo odredbo poročal mlade pare? Kasneje, verjetno da bi se mu odkupili, so po njemu poimenovali praznik zaljubljencev, kar pa mu ni kaj dosti pomagalo, saj je bil že itak mrtev. Ampak jaz o temu nimam pojma – ne o smrti, ker sem pač še živa, ne o ljubezni, ker jo poznam samo iz filmov in knjig. Vem kako je, ko imaš rad, ker nekaj ljudi imam celo jaz rada. Recimo atija in celo mami, le da to je drugače. To je tista ljubezen, ki pač mora biti. So moji starši in je logično, da jih imaš rad, čeprav verjetno obstajajo otroci, ki svojih staršev ne marajo, kolikor berem na Twitterju.
Je tudi tista ljubezen, ko imaš rad prijatelje, ne glede na spol. Sama jih imam sicer malo in od tistega šopinga v Ljubljani, še Tamare ne jemljem za svojo prijateljico. Tistega dne, sem prišla do zaključka, me je izkoristila samo za družbo na avtobusu, kot se slovnično pravilno reče, čeprav sva bili v njemu. Oh joj in tisto, kar sta počela z Anejem, če je tisto ljubezen, potem sem vsa srečna, da še nisem bila zaljubljena.
Vem, dragi, boš rekel, da pretiravam, ampak sama razmišljam precej ekonomsko. Po poklicu sem pač trgovka in čeprav nimam še niti enega dneva delovne dobe, znam razmišljat tipično trgovsko. Naj ti pojasnim, dragi, na svetu sta dve vrsti prodajalcev. Eni so tisti, ki bi naredili vse za denar. Ni važno, vse se da prodati in prodali bodo vse, samo da bodo imeli denar. Drugi so tisti, ki jim ni vseeno in zato tudi kakšno stvar podarijo. Meni ni všeč, da je vse zapakirano v plastiko, ki nikoli ne razpade in konča nekje v morju in potem greš nekoč v Honolulu na dopust in gledaš, kako mimo tebe plove nekaj belega in rdečega in si misliš, verjetno neka avtohtona riba, ko se pa približaš, vidiš Mercatorjevo vrečko. Čeprav, meni se zdi, da nisem prava oseba, da bi na to opozarjala, poleg tega pa samo svoje misli zapisujem vate in tega ne bo nikoli nihče bral.
Veš kakšna ljubezen še obstaja? Navidezna. To je, ko imaš rad nekoga, ki je znan. Recimo Ed Sheeran. On je zvezdnik in ker ga imaš rad, kupuješ njegove cedeje, gledaš njegove posnetke, poslušaš njegovo glasbo. Ampak to je enostransko, ker on tebe nima rad, niti te ne pozna. Ne vem s kom bi ga lahko primerjala na domačem tržišču. Tiste, malo mlajše od mene, kolikor sledim po internetu, padajo na BQL, mojih let in starejša dekleta pa na Hamota in Megliča, verjetno. Na kaj padajo tipi, ne vem, ampak pri njih je vse drugače, še najraje vidijo, da je napol gola.
Tudi če je valentinovo, meni se bolj zdi, da je to bolj kot ne praznik za gostince in trgovce. Seveda vsi vedo, da vsak rad pelje svojo simpatijo ali osebo, s katero je v ljubezenskem razmerju ali celo poročen, na pijačo, če ne kar na večerjo. Gostinci se pripravijo, spackajo nek menu v obliki srčka in podobno. Trgovci celoten februar preživijo zaradi čokoladnih bonbonjer in vrtnic in vsega ostalega sranja, ki jim ga nekako uspe zaviti v ta valentinovski duh. Jaz ob tem le rahlo bruhnem, ker vem, da na te finte padajo le materialisti. In predvsem materialistke. Zakaj, o le zakaj ti mora za valentinovo kupiti neko drago pižamo s srčki ali dva enaka telefona, ker sta pač par in morata imeti enak telefon? Lahko ti kupi makovo žemljico, recimo, da potem eden drugemu z jezikom čistita tisti mak z zob. A to ni ljubezen? Meni se zdi, da je.
Dragi, zdi se mi skrajno neumno, da o tem sploh pišem, ker do sedaj sem imela marsikaj in marsikoga rada, zaljubljena pa še nisem bila. Kakšna je sploh razlika? A če imaš nekoga rad, to pomeni tudi, da ga ljubiš? To področje moram še malo raziskati. Bom sedaj v postelji, tebe pa odlagam, dokler se mi kaj zanimivega ne zgodi.