26.2.2018
Dragi.
Ne morem skriti navdušenja nad Nininim klicem. Čeprav sem ga pričakovala, nisem mislila, da bo tako kmalu. V petek, malo preden je mami postavila tenstan krompir na mizo, je zazvonil mobitel. Neznana številka in najprej sem mislila, da mi hočejo prodati kakšno zavarovanje, saj se teh vsiljivih klicev kar težko znebiš. Tudi če rečeš, da nič ne rabiš, ti ponudijo pa nekaj drugega, vse, samo da bi te prepričali, da bi nekaj vzel. Saj vem kako to gre, sem vendar prodajalka. Čeprav z niti enim delovnim dnem. Vseeno sem se javila.
»Živjo, Nina tle. Na razgovoru sma se zmenile, da te pokličem. A si še na razpolago?«.
»Živjo, ja, še, ja«, sem odgovorila navdušeno.
»Super, a bi lahko prišla v ponedeljek? Boma imele malo uvajanja, pa to«, je rekla.
»Okej, pridem. Kdaj pa?«. Zakaj ljudje podajo samo polovico pomembnih informacij? Logika je, da enkrat zjutraj, ampak lahko bi prišla ob petih popoldne in rekla, da smo se zmenili samo za ponedeljek.
»Kar ob devetih pridi«.
»Okej, super«.
In, dragi, danes je bil ta ponedeljek. Že pet minut pred deveto sem parkirala in se odpravila proti informacijskemu pultu, kjer je močnejša ženska očitno že vedela, kdo in kaj sem. Močnejša ne mislim močnejša, ampak dobesedno debela. Ne samo debela, prav zavaljena. Ena tistih, ki zaradi obsega svojega telesa in kratkosti rok le teh ne more prekrižati na hrbtu. Še spredaj ji je verjetno muka. Ampak so me učili, da ne smem soditi po zunanjosti, zato tega ne počnem.
Nina in Marjan sta me sprejela v sejni sobi. Marjan mi je podal roko, povedal par vljudnostnih fraz, nato pa je Nina razložila površen proces dela ter urnik. Delala bom en teden zjutraj, en teden popoldne in takrat, ko bom popoldne, me bo čakalo še nedeljsko delo. Tudi prav, denar mi bo prav prišel. »Natančnejše navodile boš dobila na oddelku, kamor smo te dodelili«, je rekla Nina. Rodilnik, sem si mislila. »Zdaj pa kar stopi z mano«, je rekla in ubogala sem, kot menda moraš nadrejene. Toliko sem se že pozanimala. Stopila sem za njo v nek majhen prostor, na čigar vratih je pisalo ¨ekonomat¨, med kupe kartonastih škatel, polnih papirja za tiskalnik, rolic, verjetno za blagajno in ostale uporabne krame. Izročila mi je brezrokavnik, dva kemična svinčnika, blokec, olfa nož in majhne škarijce. »To je osnovna oprema«, je rekla. »Kar nadeni si brezrokavnik in greve na oddelek«.
Med potjo proti oddelku mi je razkazala še trgovino, prehod v skladišče, skladišče, priročno skladišče in kar naenkrat sva stali pred simpatično črnolasko. No, simpatična je bila verjetno trideset let nazaj, saj jih je zdaj kazala več kot petdeset in njen obraz je že načel zob časa. Kar slab je moral biti tisti zob, saj se ji je videlo, da nekaterih gub ne more skriti še tako dober puder. Črnolasa je bila pa še vedno, čeprav verjetno ne original.
»Vida, tole je Marina, Marina, tole je Vida«, naju je predstavila Nina. »Vida bo tvoja mentorica in ti bo pokazala način dela in predstavila vse, kar moraš vedet«. Proti Vidi sem stegnila roko, ona jo je tako hladno prijela, niti zamigala ni z njo, imela sem občutek, kot bi prijela mrliča. Sovražim hladne roke, ampak to ni bila hladna roka, to je bila roka ledene skulpture. In ko se je predstavila, ojoj, tisti siten, piskajoči glas. Saj sama tudi nisem popolna, ampak občutek imam, da se ne bova štekali.
»Pridi, pokazala ti bom tvoje delo«, je rekla s tistim grdim glasom. Peljala me je v skladišče. »To je voziček«, je rekla in s prstom pokazala na voziček. »To je moka« in je pokazala na moko. Počutila sem se kot v vrtcu. »Kaj ti povesta ti dve informaciji«, je vprašala. Kaj naj rečem? Naj se pohecam? Bolje da ne, s svojimi mrtvo hladnimi očmi me lahko zamrzne. »Moko naložimo v voziček in peljemo v trgovino, si mislim«, sem rekla. »Prav misliš«, je rekla. Kako bi lahko sploh mislila narobe?
Nekaj minut kasneje stojiva pred polico z moko. »Tvoje delo je«, je začela, »da pogledaš, kaj na polici manjka, greš v skladišče iskat, pripelješ in preden zložiš na polico, jo obrišeš. Police morajo biti polne in čiste. Če ljudje nekaj ne dobijo, gredo v drugo trgovino in to je najslabše, kar se lahko prodajalcu zgodi«. A resno? Zanimivo, da je to slabše kot recimo smrt ljubljene osebe ali bog ne daj, požar, naravna katastrofa ali kaj takega.
Vida me je pustila samo, jaz pa sem vso moko spravila s polic, jih obrisala in nazaj zložila. Ni mi jasno, zakaj bi morala čistiti samo ko bi jo nakladala. Poleg tega moraš biti priden, da na drugih pustiš vtis in to je potem ključ do uspeha. No, ključ ti ne pomaga nič, vmes so še vrata, ki jih moraš odpret. Proti koncu delovnega časa je spet prišla Vida, pogledala, kaj sem naredila in kaj naj rečem, se mi zdi, da je bila za moj prvi dan kar zadovoljna. Videla je, da je vse čisto, nikjer ni bilo lukenj in mislim, da sem naredila vtis. »Dobro je, pojdi domov«, je rekla. Ona reče, da je dobro? Dobro ni dobro. Dobro je relativno. Pomeni, da ni slabo, pomeni le, da je zadovoljivo. Kot če bi v šoli dobil dve. »Veš kaj je še treba«, je vprašala. Skomigajoče sem naznanila, da ne vem. »Pazit na roke«, je rekla. In priznam, so me res kar bolele. Kako ne, saj sem veliko preložila.
Dragi, res me veseli, da sem dobila službo, v kateri uživam. Zdaj bom pa zaključila, ker me resnično bolijo roke.