MOTIVACIJA.

Nekaj časa se mi ni dalo na kolo, priznam. Nekako ni bilo motivacije in medtem ko sem razmišljal, na kakšen način me bo našla, sem prišel do spoznanja, da se to ne bo zgodilo. Ker motivacija pač nima razloga, da bi iskala mene, asketsko naravnanega tečneža, sem jo moral poiskati sam. In edini problem je bil v tem, da se mi ni sanjalo, kje iskati.

Po tem, ko sem nekega dne v kleti živčno vlekel dim iz cigarete, mi je na um padel sijajen preblisk. Kaj ti je tega treba? Dej, malo se umiri, zvij si enega na dan zgolj za užitek in ne uničuj si življenja, ne troši kar tako, kot da imaš polno rit in naredi nekaj zase. V bistvu isto, kot sem si mislil v približno sedmih enakih prebliskih o prenehanju kajenja v zadnjem letu. Prekleta odvisnost. Od vsega. Vedno se je končalo enako: ker je moj problem v tem, da si stvari preveč jemljem k srcu in ker imam čustva na krhkih temeljih, sem kot vlak na pošvedranih tirnicah. Potem postanem živčen in v lokalnem Mercatorju rečem Jolandi, naj mi da še cigarete. In si sveto obljubim, da je to zadnja škatla. In čeprav sem vedno mislil resno, mi nikoli, z izjemo zadnjega poskusa, ni uspelo. Vem zakaj. Ker nisem nikoli pristopil tako resno k temu, kot sem pristopil sedaj. Nikoli nisem rekel fak of vsemu, kar me je motilo. Nečemu, kar se mi je zgodilo in me prizadelo. Nekomu, ki se je trudil spremeniti me in bil nesposoben spremeniti sebe. Nikomur, ki… no, saj sploh ni važno. Ker tokrat sem rekel. Fak of vsemu, kar dela iz mene nekaj, kar sploh ne želim biti. Odjebal sem čike, z izjemo tistega večernega, če mi slučajno sede. Odjebal sem alkohol v večjih količinah in začel prisegati na brezalkoholno pivo. Ja, poznam vse prispodobe o tem, da je to kot pornič na radiu, ampak jaz vem zase, nekdo drug pač ne, več o tem kdaj drugič. Omejil sem cukr, kar je za sladkosneda enako, kot bi človeka s podeželja zaprl v garsonjero v blokovskem naselju. Boli me kita, ampak jaz sem rekel fak of. Moje življenje, moj stil. Prav ali ne, delam tako, kot mi je všeč in kot mi najbolj paše.

Da, Gregor, ampak še vedno nimaš motivacije. Res je, nimam je. Zato sem jo začel iskati. In našel sem jo na različnih krajih. Izpostavil bom tri, ki se mi zdijo ključnega pomena.

Prvi: v zgornjem odstavku. Ker imam časa na pretek in namesto da bi ga preživljal na internetu ali po lokalih, lahko naredim nekaj koristnega iz sebe. Na poudarku, da se ne obremenjujem s tem, kaj si ostali mislijo. Ker nekateri rečejo, da bi moral ven, v nočno življenje, kar ne pomeni biti ob enajstih zvečer doma, ampak priti domov zjutraj. Ker pošteni ljudje hodimo po svetlem domov. In jaz sem pošten.

Drugi: na tehtnici. Ki je pokazala preveč. Pustimo ob strani to, da nekega dne nisem uspel zapeti nobenih hlač, da sem se vedno težje priklonil in druge težave. In ne drznite si ob mojem trebuhu izjaviti tiste hudomušno bedne, da ima dober gospodar orodje vedno pod streho, ker ga nima. Dober gospodar orodje uporablja.

Tretji: v Borisu. Na Twitterju mu sledim že dolgo in vedno sem si ob njegovih čivkih mislil, pač tip je dober, podpiram šport, vse dokler ni nekega dne objavil, da teče vsak dan. Do takrat sem bil prepričan, da je eden tistih rekreativnih tekačev, ki reče ah, danes se mi pa ne da in se zavali na kavč. Ne, dejansko teče vsak dan, mislim da že osem let in je v tem obdobju pretekel približno 68 tisoč kilometrov. Pred dnevi je objavil, da je odtekel svoj tritisoči zaporedni tek. In če zmore on, zakaj ne bi jaz na kolesu zmogel vsakodnevnega treninga? Boris mi je dal toliko motivacije, da sem še istega dne obrisal prah s sobnega kolesa in si sestavil razpredelnico za zapiske. A vseeno sem si vzel še nekaj dni za premislek.

Potem sem rekel, da je to to, zajahal Škota in jo mahnil. Pozabite na vse, kar sem v preteklosti napisal o tem, da si ciljev ne bom postavljal, ker sem si pravkar postavil novega. Ker človek mora imeti hobi. Natančno sem preračunal in si zamislil način vsakodnevnega kolesarjenja. Na prvo mesto je postavljen Škot, s katerim bova osvajala bolj in manj prevozne ceste na način uživanja. Nisem tiste sorte biciklist, ki bi poskušal izboljšati svoj čas nekatere poti, niti se mi ne gre za kilometre, ampak izključno za uživanje. Uživanje v gibanju, uživanje v razgledih in uživanje v življenju. Toliko stvari je, ki jih ne vidimo, ker vedno nekam brezglavo drvimo, ne znamo uživati v okolici in ne znamo se ustaviti in zamisliti. Na drugo mesto sem postavil sobno kolo, katerega bom uporabljal v zimskih ali deževnih dneh. Preračunal sem tudi stisko s časom. Prepričan sem, da bo prišel dan, ko zaradi obveznosti ne bo časa za kolesarjenje, zato bom vstal prej in odvrtel. Zna se zgoditi, da bom v istem dnevu zavrtel dvakrat, a to sploh ni važno.

In čeprav nisem ravno med bolj branimi blogerji, ker pač ne pišem o politiki, kurbariji ali modi, bom za svoje bralce vseeno poskrbel. Zato bodo v nadaljnje sledili zanimivi zapisi s poti, s slikami in s kratkimi zgodovinskimi dejstvi, a o tem takrat, ko bo do tega prišlo. Štirikrat letno, natančneje vsak enainosemdeseti dan, pa bo sledilo podrobnejše poglabljanje v moje vsakodnevno kolesarjenje in v teh posebnih zapisih bom izdajal tudi statistične podatke. Zakaj? Ker lahko. Ker mislim, da bo to vsaj tri ljudi zanimalo. Vsaj tri od sedmih dnevnih bralcev.

In zdaj sem tako nabit z motivacijo, tako napumpan z voljo do življenja, da je ni stvari, ki bi me ustavila. Tako jebivetersko kot se počutim, odkar sem začel dnevno kolesariti, se nisem počutil še nikoli.

Eden odgovor na “MOTIVACIJA.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.