NAPAD NA REKORD.

Si tudi ti tiste vrste človek, ki mu je zjutraj težko vstati? Ne govori. V kolikor je treba v službo, se prebujanje in vstajanje iz postelje vleče v nedogled, povsem druga zgodba pa je, če je treba iti na izlet. Kajne?

Prva budilka je zvonila ob 03:50. Druga, tista na drugi strani sobe, ob 04:05. Logično je, da sem vstal brez problema, saj je bil pred mano izredno lep dan. Zahvaljujoč svoji dobri presoji, da se lahko večerni obisk koncerta v centru zavleče proti jutru, sem noč raje prespal. Nekaj izkušenj že imam na tem področju in posledično vem, kakšen je naslednji dan. In ja, vedel sem, da bo ta dan lep, ker si bom pač lepega naredil. Pa seveda tradicionalno, brez kakršnega koli plana.

Ne da bi zjutraj preveril temperaturo ozračja, sem nadel nase kratke rokave in zavrtel. Po stotih metrih sem oblekel dolge. Ni kaj, hvala, poletje. Mesto je še spalo, ko sem nekaj minut čez peto uro odšel od doma in na moje veliko veselje, so spali tudi vozniki. Na križišču s Keltiko zopet razmišljam, kam bi zavil. Dejstvo je, da večkrat zavijem desno, proti Tolminu, zato zdaj izberem levo opcijo, proti Idriji. In po dvajsetih kilometrih sprejmem odločitev – naredil bom krog skozi Vipavsko dolino. Sicer to ne bo tisti tipični krog, s katerim imam v večini primerov težave in sem o njemu še dolžan kaj napisati, temveč bo malo bolj zanimivejši. No, ne prav malo…

Pretekli kilometri se poznajo na kondiciji, saj Zalo odpeljem brez da bi se zadihal, od Godoviča naprej pa tudi gre večinoma samo. Še sonce je posijalo, tako da sem malo pred Postojno slekel dolge rokave, nadel sončna očala in se skoncentriral na vzpon. Pred tem še vržem en pogled, da preverim štorkljino prisotnost (ja, še je tam) in zagrizem. Lepo, res lepo, da se je nekdo spomnil tudi to cesto malo popraviti. Spomnim se, čeprav bi bilo bolje, da se ne bi, kakšne muke sem občasno preživljal v tem klancu. Razmišljam, zakaj sem jih. Zadnje dve leti, kar redno kolesarim, sem ugotovil marsikaj, tudi to, da sem se včasih podal na zahtevne poti povsem nepripravljen. Danes se mi to ne dogaja več, ker vem kako je treba. In tudi … ne, o tem bom kasneje.

Ne vem, kdaj sem bil nazadnje v Postojni, a tokrat se mi je zdela lepša. Spremenjena. Ne vem sicer kaj je bilo spremenjeno, a nekaj je. Pač, kolikor jo imam v spominu iz preteklih let. V bistvu, ugotovim, da od samega začetka današnje ture še nisem razjahal, z izjemo slačenja dolge majice, ampak tisto je bila minuta. Ne bo me vrag pocitral, če si vzamem dvajset minut za kavo. Nabijalo je. Sonce, namreč. In ura je bila devet.

Sicer mi ni sedla tista kava obupnega okusa in proti Razdrtemu sem praznil tisti bidon, kot da vode ne bo nikoli več priložnost piti. Ta del ceste me vedno utruja in mi ni preveč povšeči, ker vsebuje prav vse za popolno katastrofo: nekaj ravnin, nekaj varljivih ovinkov in prevelike hitrosti avtomobilistov, ki mimogrede peljejo nekaj centimetrov stran od balance. In ko k temu dodaš še kak kamion, traktor in prehitevanje v škarje… na koncu te poti se pokrižajo tudi neverni. Priznam, bolj sem se veselil tistega, kar me je še čakalo – nor spust po Rebernicah. Odkar je avtocesta, delujejo bolj osamljene in zato primerne za takšno in drugačno rekreacijo. Srečal sem točno tri avte in približno ducat kolesarjev v nasprotni smeri. No, še preden sem se spustil, sem poklical gospoda Fotra in se najavil na obisk.

Seveda po spustu ni bilo vse tako, kot bi si človek želel. Presenetila me je burja, katere sem kot domačin vajen, a vseeno ni prijetno. Vedel sem, da ne bo dolgo trajalo in vedel sem, kako se ji izogniti. Prednost domačega terena, se reče temu. Če kdaj rabiš, kar povej. In zavijem pred fotrovo bajto. Drugi počitek danes. Pojem krof, vrževa nekaj besed, napolnim bidone in se poslovim. Proti Ajdovščini me zopet moti burja, a vseeno peljem z dobro hitrostjo. Občutek imam, da se ne šparam, čeprav bi se moral. Ker vem, kaj me čaka – slabih trinajst kilometrov vzpona proti Colu in naprej. Dober klanec, ki na momente omogoča tudi več kot deset kilometrov na uro, postane v kombinaciji z vročim vremenom in žgočim soncem bolj ubijalski, kot je sicer. Uro in petnajst ga premagujem. Vmes ošvrknem Stravo in vidim ravno črto. In to ravno na tistem delu poti, za katerega me bi informacije najbolj zanimale. Marš nekam, si rečem, izklopim, odpovem sodelovanje in prisežem, da se ne vrnem. Sicer mi je malenkostno žal, kajti v tem zapisu ne bo nobene slike, pa čeprav sem vedno rad prilepil tisti zemljevid s potjo.

Med vzponom rahlo pihlja, presenetita edino dva močnejša sunka, kot vedno v prsi. Ni panike. Bomo zmogli? Itak. Še kaj drugega me ni pokopalo, pa me tudi to ne bo. Med potjo srečam približno sto specialkarjev, ki ne pozdravljajo. Kakor komu paše. In ko pridem na vrh, v spremstvu pasjega laježa, ki prihaja od bližnje hiše, zmagoslavno dvignem roko v zrak in sam pri sebi spustim kratek zvok zmage. Taglavno je za mano. Oddelam še tisti kilometer ravnine in se spustim po ovinkih v Črni Vrh. Zadnje ploščice ustvarjajo prijetno melodijo, polagam ovinke in si mislim, kako dobro sem izpeljal današnji dan. No, vsaj del dneva.

V Črnem Vrhu ustavim na pumpi, kupim energijsko pijačo  in jo z užitkom zlijem vase v senci mogočne lipe. Pogledam števec in… čakaj malo. 119? To pomeni, da… ja, res je. Pa ni bilo planirano in itak ste že v naslovu izvedeli, ampak… Očitno bom podrl osebni rekord. Ta znaša 149 in še nekaj metrov in kot je videti, niti ne bo šlo tako zelo na tesno. Vseeno, počakajmo, ker najprej je treba priti do cilja.

Po Zali je teklo samo in brez problemov in ko v Idriji zapeljem mimo pumpe, kjer običajno obrnem, ko delam krajše treninge, je znano. Za dobrih osem kilometrov bo šlo. In nato se je vleklo. Cela Keltika do Želina, kot da je nikdar ne bo konec in za popoln finiš, kot vedno, ko se vračam po tej strani domov, tistih pet kilometrov do mesta. Pa sploh ne do mesta, kritičen je tisti kilometer do mostu. Rahel klanček, skoraj ga ni, ampak je. Ne vem, od kje sta prišla, mladi par na kolesih, a bila sta kot naročena. Hitro sem izkoristil zavetrje, toliko da je šlo lažje. Potem sem ju spustil. Konec je. Neverjetno. Kakšna sreča v meni, kakšno veselje.

Ni kaj, po dolgih turah sem praktično neuporaben. Poznam se in vem, kaj moram in kaj ne smem. Ura je odbila 14, deset minut sem se relaksiral na kavču, skočil pod tuš, v avto in na piknik. Ja, saj vem, sam nase sem naredil vtis. Tudi s tem, da sem si naslednji dan vzel prosto in zabijal čas ob Idrijci.

157 kilometrov, 446 minut.

2 odgovora na “NAPAD NA REKORD.”

Dodaj odgovor za Sabina Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja