NE GREM SE VEČ.

Kolikokrat začneš nekaj, misleč da bo to pa res to, da te bo zapolnjevalo tako psihično kot fizično, ti dajalo dober občutek, ti pisalo dobre zgodbe za zimske večere in te polnilo z energijo? Jaz nekajkrat letno.

In moj osebni projekt dvanajstih tisočakov kilometrov s kolesom se mi je zdel blazno dobra ideja, ko sem na novega leta dan začel z njim. Resno. Bile bi to dobre zgodbe, nora doživetja in osebnostna rast, v kolikor bi mi uspelo. Če pogledam v bližnjo preteklost ali bolje rečeno, v preteklost letošnjega leta, je bilo točno to. So dobre zgodbe, so najbolj nora doživetja in osebnostno sem s tem tudi malo zrasel. Ne v višino, pač pa nekje v notranjosti. Ampak vsemu navkljub, odločil sem se, da letošnji projekt zaključim predčasno. Odločitev sem sprejel v treznem stanju, po temeljitem razmisleku in pod nikakršno prisilo, zgolj iz enega razloga – ne zadovoljuje me.

V dveh polnoletnostih in še nekaj dodatka svojega življenja sem se spoznal ravno toliko, da vem, kdaj mi kakšna stvar škoduje in kdaj mi koristi. Ne bom trdil, da mi je kolesarjenje škodovalo, ker mi ni, obenem pa bom tudi priznal, da se ob začetku projekta nisem zavedal njegovih razsežnosti. Pameten bo rekel, da se vse da, če se hoče in s tem se strinjam. In kolesarjenje mi je koristilo – doživel sem trenutke, ki jih verjetno ne bi, odkril kraje, ki v nekakšni vednosti zame niso obstajali, gledal sončne vzhode, ko je večina še spala in vozil po poteh, kjer le redko stopi človeška noga. Premagoval sem klance, zaradi katerih sem bil v očeh drugih bedak in osvajal razdalje, ki so drugim problematične na veliko lažje načine. In bilo je neopisljivo.

Pa vendar se je števec ustavil nekje blizu osmih tisočakov. Vem, tiste štiri bi lahko še obdelal do konca leta, ampak ne. V nekem trenutku to nisem bil več jaz. Iti na kolo mi je sčasoma postala muka. Naj se sliši še tako čudno – ne, še vedno rad kolesarim. Še vedno bom kolesaril, a to, da sem sedel na kolo in šel, to je bilo mučno. Ker sem šel nabirat kilometre, ne pa uživat. Rečejo, kakšno uživanje mora biti, da rineš na Vršič, to je mučenje. Ni res, mučenje je bilo to, da sem šel na kolo zgolj z namenom narediti nekaj kilometrov. In sem bil tam in sem vrtel pedale, to je bilo pa tudi vse. Doma sem kilometre zapisal in moj dan je bil zlagano popoln. Ko sem se vprašal, kaj sem tistega dne doživel, si nisem znal odgovoriti. Fak of. Jebeš kilometre, jebeš cifre in vse ostalo, če na kolesu ne uživam. Prazno vrtenje me ne zadovoljuje. Hočem doživljati, videti. Hočem čutiti. Nove poti, novi izzivi, nova poznanstva in nova spoznanja. Eno od teh je tudi to, da se takih projektov v prihodnje ne bom več loteval. Ja, bodo kolesarski, ampak ne na način mučenja.

Preprosto se ne grem več. Ker vem, kaj to zahteva in kaj potegne za seboj. Seveda se bo bralo o kolesarskih dogodivščinah in … no, če pogledam, bistvene razlike ne bo. Razen zame. Zajahal bom kolo in šel uživat. V razgledih, doživetjih. V klancih, v hitrosti. Mučenja ne bom več poznal. Nisem tiste vrste, ki bi nenehno gledal na števec in v glavi vedel točno, koliko kilometrov imam. Ne, konec je. S takim načinom kolesarjenja in z mojim projektom.

Za katerega lahko rečem, da mi je dal ogromno. Ampak samo zato, ker na vse skupaj gledam pozitivno, ker sem tak človek. Če bi bil v negativo usmerjen, bi vedel samo koliko mi je vzel.

In kaj zdaj? Bom realen. Komaj čakam naslednjo priložnost, da odkolesarim nekam, kjer še nisem bil. Da se začnem znova spoznavati na način, kakršnega sem pozabil. Sebe in svoje zmožnosti. Brez nekega v naprej postavljenega cilja in najpomembneje – z veseljem.

Eden odgovor na “NE GREM SE VEČ.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja