So mi rekli: a boš ti kdaj pršu nazaj?
Priznam, da mogoče dvakrat letno celo preverim obisk svojega spletišča in sem takrat presenečen, koliko ljudi pride prebirat moja literarna skorpucala. V realnosti sem bolj skromen in je moje mnenje še vedno enako, kot je bilo pred desetletjem – da me prebira tistih devet rednih bralcev, občasno pa se najde še kakšen, ki povsem slučajno pride mimo.
In te zadnje tri mesece, ko sem si vzel pavzo, je vsak teden priletelo kakšno sporočilo v zasebni predal kakega od družbenodružabnih omrežij ali pa kar v živo, na cesti. A boš pršu nazaj? A boš še kaj napisal? Kako je z Marino? A nimaš inspiracije? A imaš kakšne travme in si se odločil spremeniti življenjski stil?
Samo na eni platformi so vedeli, kaj se dogaja z mano. Pa še to ne povsem, zato bom kar tu odgovoril na vsa ali vsaj na večino vprašanj. Ne, ne bom pršu nazaj. Vrnil se bom, kajti zame beseda je beseda nazaj nekoliko negativna, zato jo nerad uporabljam. In seveda bom še kdaj kaj napisal, saj je to eden od mojih hobijev, skozi katerega se na nek način učim in grem v korak s svetom. Dalje, z Marino je vse okej in vse pod kontrolo. Njene prigode boste lahko prebirali od svetega Štefana naprej.
Oh, a to o inspiraciji res moram? Res mi jo kdaj zmanjka, a jo kmalu najdem. Človeku s smislom za črni humor in bujno, na momente celo prebujno domišljijo, je pač ne more zmanjkati. In tudi takrat, ko je zmanjka, traja štiri minute, da se vrne. Če bi hotel, bi lahko pisal znanstveno fantastiko tako dobro, da bi marsikdo bil prepričan, da tisto sploh ni znanstvena fantastika. Če bi se spravil v kriminalke, bi umore na podeželju snemali po mojih zgodbah in če bi se spravil v drame, vam ne bi bilo treba soliti juhe, ampak bi vanjo preprosto jokali. Tega ne počnem, na veliko zadovoljstvo vseh, predvsem pa mene.
Tudi travm nimam. Včasih se spomnim, kako sem bil kot otrok tepen s snežkami, ker sem sitnaril za it na sneg, starši pa so rekli, porko dio, zakej smo delali drva poleti, a zatu de boš zunej zmrzaval? Tudi izgorel nisem, to prepuščam profesionalcem. Življenjski stil, kaj je to? Ma seveda. Spremenil sem ga ravno toliko, da sem nekega dne začel o določenih stvareh resneje razmišljati, iskati, izbirati, se odločati, nato računati in preračunavati in na samem koncu ukvarjati s kitanjem sten, beljenjem, urejanjem, opremljanjem in še marsičim, kar sem mogoče pozabil. Na kratko, selil sem se in urejal svoje kraljestvo. Nisem ravno Celjski grof, niti kralj na Betajnovi, sem pa tista mirna duša Usrane gase.
In to je v bistvu vse, kar sem za povratek hotel povedati.